Arhiv za ‘ nekategorizirano’ Kategorija

Mit o NOB, 6. del

Petek, Februar 1st, 2019

Šesti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Tudi z mednarodno-pravnega vidika so stvari jasne. Okupacijska oblast sme za vzdrževanje reda in miru uporabljati policijo, sestavljeno iz domačega prebivalstva in ti, ki sodelujejo v teh policijskih enotah, niso zaradi tega nobeni izdajalci. Policija je res že prej obstajala, ampak se je, enako kot okupatorske sile, ki so po mednarodnem pravu tudi dolžne skrbeti za varnost civilnega prebivalstva, izkazala kot neučinkovita pri zaščiti pred partizanskim nasiljem, zaradi česar je bilo treba ustanoviti »specializirane« policijske enote, posebej namenjene za boj proti komunističnemu partizanstvu, kot veliki nevarnosti za drugače misleče.

Partizanski boj je mogoče opredeliti tudi kot ogrožanje javnega reda, ker so partizani, poleg priložnostnega »boja proti okupatorju«, vršili nasilje nad tistimi, ki niso hoteli ubogati odlokov in ukazov uzurpatorske komunistične »ljudske« oblasti. Od kdaj spada ubijanje »razrednih sovražnikov«, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobna dejanja v »boj za svobodo«?

»Sodelovanje« slovenskih demokratičnih sil z okupatorji bi bilo narodno-izdajalsko dejanje, če bi imelo za cilj pomoč okupatorju pri dejavnosti, usmerjeni v biološko ali kulturno uničenje slovenskega naroda ter raznarodovanje slovenskega ozemlja. Daleč od tega, da bi katerokoli njihovo dejanje imelo tak namen, v resnici so imela za glavni cilj varovanje življenj slovenskih ljudi in njihovega premoženja ter so tudi veliko dosegla v tej smeri.

Formalno in s figo v žepu priznanje italijanske aneksije ter stiki demokratičnih slovenskih predstavnikov z italijanskimi okupatorji takoj po okupaciji, ki so jih marksisti oklevetali kot »izdajstvo«, so prinesli slovenskemu narodu otipljive koristi v obliki veliko milejšega okupacijskega režima v italijanski coni od tistega v nemški okupacijski coni in zatočišča za 20 tisoč slovenskih beguncev v Ljubljanski pokrajini pred nemškim nasiljem.

Proti komunisti so imeli argumente za svojo trditev o izdajalski vlogi partizanstva – zaradi tega gibanja je slovenski narod utrpel mnogo več žrtev kot drugi primerljivi okupirani narodi, in to zaradi osvojitve diktatorske oblasti ene stranke. Povzročanje žrtev pri narodu zaradi takšnega cilja pa je vse kaj drugega kot domoljubno početje.

»Napredne« politične sile, ki so bile leta 1941 vključene v OF, so na zadnjih volitvah slaba tri leta pred tem uživale podporo ene desetine slovenskega volilnega telesa. Kljub temu se je OF že jeseni 1941 razglasila za edinega predstavnika in voditelja slovenskega naroda, prepovedala pod grožnjo smrti vojaško organiziranje zunaj partizanskih vrst (četudi bi bilo namenjeno boju proti okupatorju)…Z vidika demokratične legitimnosti te odločitve ni mogoče opravičiti, je pa razumljiva za marksistično-leninistično partijo, ki pravice do vladanja ne črpa iz mandata volivcev.

S pravnega vidika partizansko gibanje ni bilo legalno (zakonito), ker ni nastalo z odobritvijo zakonite in mednarodno priznane jugoslovanske vlade, ki je imela mandat, da vodi narod, marveč ga je ustanovila politična stranka, ki je bila povrhu tega še ilegalna. Z moralnega vidika partizansko gibanje ni bilo legitimno (upravičeno), ker je bil njegov končni cilj uvedba komunistične diktature v Jugoslaviji, boj proti okupatorju pa le sredstvo za maskiranje tega osnovnega cilja.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 5. del

Nedelja, Januar 27th, 2019

Peti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Označevanje medvojnih nasprotnikov komunizma za »narodne izdajalce« temelji na totalitarni logiki, po kateri naj bi bila med 2. svetovno vojno KPS in slovenski narod eno in isto. Tako je njeno glasilo Slovenski poročevalec že 23.8.1941, skoraj leto dni, preden je počila prva proti partizanska puška, zapisal: »Kdor se danes bori proti KPS, ta je sovražnik in izdajalec lastnega naroda.«

Oborožene proti partizanske formacije so nastale kot obrambni odgovor na partizansko nasilje proti dejanskim in namišljenim nasprotnikom komunizma, ne pa zaradi želje pomagati okupatorjem. Oni kljub temu pravijo, da proti komunisti ne bi smeli vzeti orožja od okupatorjev, ne povedo pa, kako naj bi se zavarovali pred partizanskim nasiljem. Na koga drugega kot pa na okupatorje naj bi se obrnili po zaščito, če pa v državi ni bilo domače oblasti?

Ali so bili proti komunisti dolžni prenašati komunistično-partizanske umore in vsa nasilja samo zato, ker so se ti zlikovci »borili proti okupatorju«? Če je bilo nemoralno vzeti orožje od okupatorja, je bilo še veliko bolj nemoralno v času navzočnosti okupatorja začeti z revolucionarnim osvajanjem uzurpatorske oblasti mimo volitev ter z nasiljem proti političnim nasprotnikom.

Če bi komunisti vodili svoje odporniško gibanje kot v drugih evropskih državah, ne da bi se šli zraven revolucijo, ne da bi se sredi vojne razglasili za »ljudsko oblast«, in ne da bi nato izvajali nasilje proti tistim, ki te njihove oblasti niso hoteli priznati, potem je popolnoma gotovo, da njihovi nasprotniki ne bi zaprosili okupatorjev, kakršni koli so ti že bili, za orožje za lastno obrambo.

Oboroženo »kolaboracijo« s SZ sta pri nas ustvarila komunistična revolucija in partizansko nasilje, v obrambi pred katerima so se ogroženi povezali z okupatorjem, ker ni bilo domače oblasti, na katero bi se obrnili po zaščito. Prav nič sramotno ni vzeti orožje za obrambo svojega življenja od kogarkoli že, pač pa je sramotno osvajati oblast z orožjem in v ta namen izvajati nasilje proti političnim nasprotnikom, nato pa jih oblatiti kot »izdajalce«, ker so uveljavili neodtuljivo pravico do samoobrambe.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 4. del

Sobota, Januar 26th, 2019

Četrti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Kontakti s tujo oblastjo, če imajo za cilj reševanje človeških življenj in izboljšanje življenjskih razmer prebivalstva, še zlasti če tudi proizvedejo take učinke, kot je bilo to primer pri medvojni slovenski protirevoluciji, niso protinarodno oziroma »izdajalsko«, temveč narodnoobrambno oziroma domoljubno početje. Protinarodno početje pa je osvajanje oblasti mimo volitev, če pa se to izvaja še v času tuje okupacije, kar so storili naši komunisti med 2. svetovno vojno, tudi beseda »izdajstvo« ni prehuda kvalifikacija za tako dejanje. Torej, če je kdo zagrešil »narodno izdajstvo« med 2. svetovno vojno pri nas, so bili to komunisti in tudi njihov »boj proti okupatorju« jih ne more oprati krivde.

V italijansko zasedenem delu Slovenije so Italijani leta 1941 prevzeli praktično celotno javno upravo, vključno s policijo.  Jasno je torej, da so vsi Slovenci, zaposleni v teh službah, ki so imeli od okupatorja postavljene šefe, še kako »sodelovali z okupatorjem«. Vendar ti slovenski policisti – privrženci OF, ki so v službi prejemali navodila italijanskih poveljnikov, niso veljali za »kolaborante«, za razliko od domobrancev, katerim okupatorji niso poveljevali tako neposredno.

Za »kolaboracijo«  so komunisti in njihova podružnica OF razglasila le tisto sodelovanje z okupatorjem, ki je bilo naperjeno proti njihovemu cilju osvojitve totalitarne oblasti, tisto »sodelovanje z okupatorjem«, od katerega so ti samozvanci in uzurpatorji imeli korist in je pomagalo njihovi revolucionarni stvari, pa zanje ni sodilo v »kolaboracijo«, marveč je predstavljajo hvalevredno dejanje.

KPS ni imela demokratičnega mandata, da govori v imenu slovenskega naroda in je zato nevzdržno razglašati dejanja, ki so ji koristila, za skladna z narodnimi interesi oziroma »domoljubna«, dejanja, ki pa so ji škodovala, pa za »izdajalska« oziroma za nasprotna interesom slovenskega naroda. Tisti, ki to trdijo, s tem le razkazujejo svoje nepoznavanje osnovnih pojmov demokracije, ki je zanje največji sovražnik.

Boljševiška organizacija, ki je predstavljala veliko manjšino slovenskega naroda, je izrabila tujo okupacijo za prihod na oblast mimo volitev. Ta nasilna  prigrabitev oblasti s strani politične manjšine tvori bistvo NOB, »boj proti okupatorju« je bil le zunanja fasada, s propagando sicer zelo učinkovita za zakrivanje in preusmerjanje pozornosti od proti demokratičnega bistva partizanstva.

Kot se za totalitarno organizacijo  spodobi je KPS/OF poistovetila svoje interese z narodnimi. Karkoli je koristilo njeni osvojitvi absolutne oblasti, je bilo zanje v interesu slovenskega naroda, ravnanje, ki je bilo naperjeno proti komunističnemu prevratu, je razglasila za narodno izdajstvo, nosilce takega ravnanja pa »narodne izdajalce«. Če je koristilo revolucionarnim ciljem Partije, potem sodelovanje z okupatorjem ne le ni bilo narodno izdajstvo, ampak je bilo domoljubno dejanje. Primer so partijski zaupniki v policiji, ki jo je nadziral okupator. Po drugi strani pa so bili za izdajalce razglašeni ljudje, ki sploh niso imeli stikov z okupatorji. Še preden je bila Jugoslavija okupirana, so komunisti tedanjo oblast razglasili za »izdajalsko«.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 3. del

Četrtek, Januar 24th, 2019

Tretji del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Veliko bolj pomemben je vrsti red in vzročno-posledična relacija: partizanski zločini so se zgodili najprej, bili so neizzvani in so bili vzrok za »kolaboracijo« in zločine druge strani. Sicer pa je bil največji moralni neuspeh te vojske, ki se je razglašala za »narodnoosvobodilno« ta, da je en del naroda videl v njej večjo zlo od tujih okupatorjev ter je zaradi samoobrambe pred samooklicanimi »osvoboditelji« stopil v zavezništvo s tujci. In ta del naroda ni bil zanemarljiv.

Prebivalci Suhe Krajine so na lastni koži občutili revolucionarne »ekscese partizanskih vojvod« in spoznali, da »boj proti okupatorju« ni nič drugega kot maska za prikritje prevratniškega bistva »narodno-osvobodilnega gibanja« in marketinška zvijača za novačenje domoljubov za sodelovanje v komunističnemu revolucionarnemu projektu.

Obstajajo tri kategorije partizanov – tisti, ki so vstopili v partizansko vojsko neprostovoljno, tisti, ki so vstopili prostovoljno iz domoljubja, da bi pregnali okupatorje iz domovine, in tisti, ki so vstopili v partizane prostovoljno, da bi se borili za uvedbo komunistične oz. socialistične ureditve. Tisti iz prve kategorije so bili najštevilčnejši.

Ni sporno, da je izmed tistih, ki so se pridružili ali so podpirali partizansko gibanje prostovoljno, večina to storila iz domoljubnih motivov, in ti so bili največje žrtve partijske prevare. Kot rečeno, je bilo bistvo te prevare v tem, da je komuniste pot za osvojitev oblasti in uvedbo diktature vodila preko boja proti okupatorju in to jim je omogočilo, da so zamaskirali svoj temeljni cilj in pod zastavo osvoboditve od okupatorja novačili domoljube v svojo vojsko, ki se je borila za njihovo oblast.

Do tako imenovane »kolaboracije« je prišlo zaradi partijskih zločinov, ne pa zaradi solidarnosti z okupatorji. Mimogrede, ali ni čudno, da je lahko 80% prebivalcev nekega širšega področja, kot je Suha Krajina, podpiralo neko vojaško formacijo, ki naj bi bila »narodno-izdajalska« (domobranci) in to še pred samim koncem vojne, nasprotovalo pa vojski, ki naj bi bila »narodno-osvobodilna«? Objektiven opazovalec bi se ob tem moral vprašati ali ni morda nekaj narobe z »osvobodilno« vojsko in njenim bojem, če ji je nasprotovalo tako veliko število ljudi.

Z vztrajnim ponavljanjem teh neutemeljenih obtožb (»narodni izdajalci«, »kolaboranti«) na račun protikomunističnih sil ob hkratnem zamolčevanju vzrokov, ki so te sile prisilili v »kolaboracijo«, se želi preusmeriti pozornost z dejstva, da je KP prišla na oblast na nelegitimen način in da je tako pridobljeno oblast izvajala na totalitaren način, a tudi terorističen način.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 2. del

Torek, Januar 22nd, 2019

Drugi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

S političnega vidika se »NOB« v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nasilni komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po vseh demokratičnih pravilih upravičena do vršenja oblasti v Jugoslaviji.

Že samo osvajanje oblasti z orožjem in mimo volitev je globoko nedemokratično dejanje, če pa je izvedeno še v času tuje okupacije, pa je še posebej moralno zavrženo. Da ne omenjamo gmotne škode in desettisoče ljudi, ki so umrli zato, da so lahko komunisti sedli na oblast. »NOB« tako ne le, da ni bila narodnoobrambna, temveč je bila protinarodna dejavnost in »napad oboroženih boljševikov«.

Dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari. Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemenit motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da na Poljskem po »osvoboditvi« vzpostavi marionetni komunistični režim in onemogoči poljskemu narodu demokratično odločanje o svoji usodi.

Slovenija je imela z drugimi vzhodnoevropskimi državami skupno nesrečno usodo, da je tuji okupaciji sledila sovjetizacija, torej druga oblastna okupacija. Odločilno vlogo pri tem je, namesto sovjetske Rdeče armade, odigrala njena ideološka kopija – jugoslovanska partizanska vojska.

Dejstvo je, da je partizanska vojska nastala nezakonito, na seji politbiroja CK KPJ v Beogradu 4.7.1941, ki je na poziv Moskve, sklenil naj komunisti po vsej Jugoslaviji začnejo z oboroženim bojem za osvojitev monopolne oblasti (pod krinko »boja proti okupatorju«).

Ne samo, da legitimna oblast ni bila udeležena pri nastanku partizanske vojske, temveč je ta vojska nastala z namenom strmoglavljenja te oblasti v korist samooklicane avantgarde in v korist Sovjetske zveze. Zaradi vsega tega je partizanska vojska tipična strankarska vojska KPJ in nikakršna »narodno-osvobodilna vojska«.

Razlika med odnosom do »osvoboditeljev« pri nas in v drugih delih vzhodne Evrope pa je v tem, da večina prebivalcev okupiranih vzhodnoevropskih držav ne čuti hvaležnosti do Rdeče armade in SZ, ker jih je »osvobodila« od nemških okupatorjev in ima njen boj proti Nemcem  za nebistveno epizodno zadevo, ki ne more spremeniti splošne negativne ocene o zgodovinski vlogi Rdeče armade v njihovih deželah, medtem ko večina ljudi na Slovenskem, vrednoti partizanstvo pozitivno, zaradi epizodnega in oportunističnega odporništva.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da so bile v Sloveniji v obdobju 1945-1990 sistematično kršene človekove pravice. Skregano z zdravo pametjo je trditi, da je partizansko gibanje, zaradi propagande svoje zmage v resnični zmagi zaveznikov, lahko bilo osvobodilno in nekaj pozitivnega za slovenski narod, saj je šlo za iste ljudi, ki so bili pozneje na oblasti v obdobju 1945-1990 in torej tudi odgovorni za to sistematično kršenje človekovih pravic.

  • Share/Bookmark

Ogromno ljudi v javnem sektorju je na socialni pomoči

Torek, Maj 10th, 2016

Število prejemnikov denarne socialne pomoči v Sloveniji se v zadnjih letih giblje okrog 50 tisoč. Toda ali so v to številko zajeti res vsi ljudje?

Jeff Berwick, kanadski podjetnik in anarhist, je dejal, da so vsi ameriški vojaki na socialni pomoči. »Edina razlika med ljudmi, ki uradno prejemajo denarno socialno pomoč, ter ljudmi v vojski, je ta, da vojaki, namesto, da bi cel dan poležavali naokrog in gledali televizijo, v »službi« tečejo, streljajo in v mnogih primerih tudi ubijajo ljudi.«

Berwick se je obregnil samo na vojake, čeprav je v javnem sektorju še bistveno več parazitov, ki v obliki plače prejemajo precej večjo denarno socialno pomoč kot večina uradnih upravičencev. Za celotno družbo bi dejansko bilo veliko bolje, da bi ti ljudje cel dan poležavali naokoli, morda občasno delali kaj koristnega na črno in dobili tistih nekaj stotakov na mesecev socialne pomoči, kot pa da hodijo v »službo« , tam ne počnejo nič koristnega oz. povzročajo škodo drugim ljudem, se praskajo po spolovilih in zadnjici, in na ta način v povprečju »zaslužijo« bistveno več kot delavni ljudje v privatnem sektorju. In to na račun nas davkoplačevalcev. Poudarjam pa, da vsi v javnem sektorju ne sodijo v ta opis.

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=587

  • Share/Bookmark

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja

Sreda, Junij 24th, 2015

Javni in privatni sektor sta dva povsem različna svetova. Ali bolje rečeno: dve različni galaksiji. V prispevku bom opisal glavne razlike med obema sektorjema. Seveda je potrebno upoštevati, da so v obeh sektorjih posamezniki, ki jim ne moremo pripisati vseh značilnosti svojega sektorja. Pa začnimo!

Plače

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja. Rop izvajajo politiki in temu ropu rečejo obdavčitev. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi. Tako imenovana demokratično izvoljena politika nas je že tako zdresirala, da večina ljudi verjame, da tako mora biti in da drugače ne gre. Pa je res tako? Kaj pravite vi na to? Ali ne bi znali porabiti skoraj polovico vašega zaslužka, katerega nam sedaj pobere vlada in kot lahko vidimo, ta vaš denar zagoni na tak način, da bi vas gotovo bolela glava, če bi izvedeli, kako so ga zapravili?

Vidimo torej, da vsi javni uslužbenci prejemajo plače na neetičen način, pa čeprav je morda njihovo delo koristno za družbo. Naj to pojasnim s primerom. Kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem.

Uslužbenci v privatnem sektorju prejemajo plače od prometa, ki ga je podjetje ustvarilo s svojimi proizvodi in storitvami. Zato se morajo veliko bolj truditi kot uslužbenci v javnem sektorju, ki plačo dobijo ne glede na rezultate svojega dela. Tu pridemo do naslednje razlike med obema sektorjema.

Odgovornost

Delavci v privatnem sektorju se morajo obnašati odgovorno, sicer izgubijo stranke in posledično so lahko odpuščeni. Ameriški pisatelj Harry Browne je zapisal: »Svobodni trg kaznuje neodgovornost.«

Kdo pa lahko kaznuje neodgovornost zaposlenih v javnem sektorju? Nihče. Kajti oni niso odvisni od rezultatov, zato se pogosto obnašajo izjemno neodgovorno. Ameriški ekonomist Thomas Sowell je dejal: »Težko si je zamisliti bolj neumnega in bolj nevarnega načina odločanja, kot da vaše odločitve položite v roke ljudi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje napake.« Še hujše od tega je, da za škodo, ki jo vsak dan s svojimi dejanji povzročajo javni uslužbenci, račun izstavijo privatnemu sektorju in ljudstvu v obliki še višjih davkov, prispevkov, kazni in drugih oblik ropanja.  In najbolj škandalozno od vsega pa je informacija, da javni uslužbenci v povprečju prejemajo višje plače kot delavci v privatnem sektorju. In ni presenetljiva tudi ta informacija: v povprečju so ti paraziti (kot rečeno, obstajajo tudi izjeme, ki delajo koristne stvari) tudi veliko bolj pogosto na bolniški kot zaposleni v podjetjih.

Pokojnine

Delavci v privatnem sektorju pridejo do pokojnine tako, da njihovi nadrejeni plačajo državi prispevke zanje. To je izjemno huda obremenitev za direktorje, za nameček pa jim inšpektorji grozijo s kaznimi, če zamujajo s plačili.

Veliko bolj lagodno do pokojnine pridejo javni uslužbenci. Recept je ponovno isti kot pri plačah: politiki ropajo ljudstvo in privatni sektor ter del tega plena potem namenijo za njihove pokojnine.

Družbena korist

Seveda so nekateri javni uslužbenci, ki delajo koristne stvari (npr. poklicni gasilci, reševalci…). Toda v povprečju ti zaposleni naredijo bistveno več škode kot koristi. Naj omenim zgolj fizično nasilje: samo v 20. stoletju so javni uslužbenci v raznih vojnah pobili 262 milijonov ljudi. Avstrijski ekonomist Ludwig Von Mises je  izjavil: »Tisti, ki je nesposoben služiti soljudem, jim želi vladati.» In: »Nihče ne more biti hkrati dober birokrat in inovator.«

Kako pa je v privatnem sektorju?  Podjetništvo je prineslo temu svetu bistveno več koristi kot škode. Vse, kar mi danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, je rezultat podjetništva. Že prej omenjeni Mises je tudi zapisal: »Vsi ljudje, ne glede na to, kako fanatični so v svoji vnemi, da  bi omalovaževali kapitalizem, se mu posredno priklonijo, ko kričijo po izdelkih, ki jih proizvede.« Potrebno pa je strogo ločiti med podjetji in pohlepnimi korporacijami, ki jih podpirajo javni uslužbenci z njim naklonjenimi zakoni, subvencijami… Brez ščitenja s strani politike, bi te korporacije (npr.  mesna, mlečna, farmacevtska…)  imele  bistveno manjši negativni vpliv na ta svet.

Na tem mestu je potrebno dodatno pojasnilo, kajti danes je zelo popularno reči: “Politiki so v lasti lobijev, kapitala – kapitalistov, ti pišejo zakone, politiki so marioneta kapitala in ne obratno.” Večjo odgovornost, da so politiki v lasti korporativnih lobijev, imajo politiki, ne pa korporacije. Politiki bi lahko zelo preprosto rekli NE vsem pritiskom lobijev. Recimo, da nas nekdo prepriča, da ukrademo žemljo v trgovini. In res to naredimo. Kdo je sedaj bolj kriv, da je prišlo do kraje? Mi ali tisti, ki nas je prepričal? Morda bo kdo rekel, da če pokvarjene korporacije ne uspejo prepričati domačih politikov, bodo pa šle v druge države. In tudi če gredo pohlepne korporacije v druge države in tam dobijo žegen, so ta žegen dali politiki. Torej smo spet pri izvornem problemu, ki se mu reče politika in njim poslušni javni sektor. Če ne bi imele nikjer politične podpore, bi te korporacije bile povsem odvisne od tržnih zakonitosti: ponudba in povpraševanje.

Kako torej rešiti ta konflikt, ki je nastal zaradi ločitve javnega in privatnega sektorja? Avtorja knjige »Ogledalo demokracije« ponudita privlačno alternativo temu krivičnemu in neciviliziranemu demokratičnemu sistemu: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Je demokracija res tako dober politični sistem? Knjiga “Ogledalo demokracije” je prinesla streznitev!

Ponedeljek, Junij 15th, 2015

Ogledalo demokracije (izšla pri založbi Planet) je prelomna in fascinantna knjiga za vse tiste, ki si želijo bolje razumeti trenutne družbene probleme in ekonomsko krizo ter rešitve zanje.

Demokracija v splošnem velja za najboljši politični sistem, ki si ga lahko zamislimo. Zares ne bi pretiravali, če bi rekli, da je postala sekularna religija – največje politično verovanje na svetu. S kritiziranjem demokratičnih idealov tvegamo, da nas bodo šteli za sovražnika civilizirane družbe. Pa vendar ravno to predlagata Karel Beckman in Frank Karsten. V tej provokativni in zelo berljivi knjigi se spopadeta z zadnjim političnim tabujem, z idejo, da naša odrešitev leži v demokraciji.

Avtorja s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic.

Na zgolj 144 straneh razblinita trinajst velikih mitov, s katerimi se običajno zagovarja demokracijo. Še več, ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Se sprašujete, zakaj se vlada neprestano širi in javni dolg narašča, medtem ko se vaša svoboda in blaginja zdita vedno bolj ogroženi? Ko boste prebrali to knjigo, se ne boste več spraševali – vedeli boste, zakaj se to dogaja in kaj lahko glede tega storimo.

Thomas Jefferson je trdil, da demokracija »ni nič drugega kot vlada drhali, v kateri lahko 51 % ljudi odvzame pravice ostalim 49 % prebivalstva«.

  • Share/Bookmark

Naši zanamci bodo demokracijo dojemali enako kot mi sedaj fašizem, nacizem ali komunizem

Sobota, Junij 6th, 2015

Vsako leto 23. avgusta poteka Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih sistemov.  Na ta dan v mnogih državah obeležijo spomin na žrtve nacizma, fašizma in komunizma, totalitarnih diktatur v 20. stoletju. Ob tej priložnosti mnogi politiki radi razlagajo, kako hvaležni smo lahko, da živimo v demokraciji, ki naj bi po njihovem mnenju bila popolno nasprotje od prej omenjenih diktatur.

Pa je res kakšna bistvena razlika med demokracijo in totalitarnimi režimi? Charles Bukowski je nekoč zapisal: »Razlika med demokracijo in diktaturo je, da pri demokraciji najprej voliš in potem ubogaš ukaze, pri diktaturi pa se ne izgublja časa z volitvami.«

Dejansko je edina resnična prednost demokracije pred diktaturami, da demokratični politiki ne pobijajo množično svojih ljudi, kot so to počeli nekdanji diktatorji. Ali to pomeni, da so sedanji politiki bolj dobrosrčni kot nacistični, komunistični in fašistični voditelji? Prav gotovo ne. Današnji politiki so se zgolj naučili dobre lekcije od nekaterih tiranov prejšnjega stoletja, ki so zaradi preveč očitnega zatiranja in nasilja do svojih ljudi na koncu to plačali z življenjem.

Demokratični politiki ne ponavljajo te napake svojih predhodnikov. Postali so pametnejši. Svojemu govedu (ljudem) pustijo nekaj več svoboščin in boljših življenjskih pogojev, vendar ne zato, ker bi jih imeli radi, pač pa zgolj zato, da imajo večje koristi od njih. Terry Pratchett je dejal: »Obdavčenje je zelo podobno mlečni industriji. Tam je cilj iztisniti iz krave čimveč mleka s čim manj mukanja.«

Demokratični sistem torej nima nobene veze s svobodo. V demokraciji smo ljudje toliko svobodni kot krave na farmi, kjer imajo nekaj več prostora za gibanje. Toda še vedno so zasužnjene in vemo, kako se z njimi konča, ko ne dajejo več dovolj mleka svojemu gospodarju.

Že Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je ločil svobodo od demokracije. V knjigi »Ogledalo demokracije« lahko preberemo njegov citat: »Demokracija ni nič drugega, kot vladavina drhali, kjer 51 odstotkov ljudi lahko odvzame pravice preostalih 49 odstotkov.«

Avtorja knjige s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic. Avtorja ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Ko bo v prihodnosti nastala takšna humana družba, bodo ti naši zanamci gledali na demokracijo podobno kot mi sedaj na fašizem, nacizem in komunizem. In naši zanamci se bodo 23. avgusta spomnili, ne samo na žrtve omenjenih treh okrutnih političnih sistemov, pač pa tudi na žrtve demokracije.

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=479

  • Share/Bookmark

Vsak, ki hodi na volitve, daje naročilo za ropanje ljudi in nasilje

Ponedeljek, Junij 1st, 2015

Recimo, da imate vi otroka in ga želite vpisati v privatno šolo. Toda nimate dovolj denarja, zato se odločite, da najamete roparja in mu ukažete, naj oropa vašega soseda. Ropar izpolni vaše naročilo in vam izroči denar, s katerim lahko vpišete otroka v privatno šolo.

Se vam to zdi pošteno, kar ste naredili? Ne? V čem je razlika, če vašega soseda namesto roparja pokrade država (z davki) in vam omogoči, da daste otroka na privatno šolanje? Prav nobene razlike ni. Rop je rop, ne glede na to, kdo ga izvede. Če se neko kriminalno dejanje drugače imenuje (namesto ropa se imenuje obdavčenje), je to še vedno kriminalno dejanje. Z drugimi besedami: slabo dejanje se ne spremeni v dobrega, ne glede na to, kako ga imenujemo in kdo ga izvede.

Verjetno imate sedaj najmanj dva pomisleka. Kot prvo, boste verjetno ugovarjali, da niste odgovorni, če država subvencionira privatno šolanje. Žal vas moram razočarati. Vaša odgovornost je izjemno velika. Če ste šli na volitve, ste avtomatično dali naročila politikom in drugim javnim uslužbencem za ropanje ljudi. Kajti tako demokratični sistem deluje. Država ropa ljudi in potem oropan denar zapravi tako, kot si sama želi. Vi nimate praktično nobenega vpliva na njihove odločitve, ne glede na to, koga ste volili.

Drug vaš pomislek je verjetno v tem smislu, da ni nič narobe, če se subvencije podelijo za privatno šolanje. Kajti za mnoge ljudi so privatne šole bolj koristne kot klasične. Naj vas nekaj vprašam: kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi.

V tej zgodbi je bilo izpostavljeno privatno šolanje. Toda popolnoma enako velja za vse transakcije, ki jih z našim naropanim denarjem izvede država. Brez izjeme. Vsakdo lahko našteje na stotine ali tisoče škodljivih stvari, ki jih država naredi z ukradenim premoženjem. Tudi plače vseh javnih uslužbencev so plod naropanega denarja. Za vse krivice in nepojmljivo škodo, ki jo vsakodnevno povzročajo politiki in mnogi javni uslužbenci, je odgovoren čisto vsak, ki hodi na volitve. Kajti volivci so tem ljudem dali pooblastila za izvajanje teh škodljivih dejanj. Potrebno je še enkrat poudariti: vsi politiki izvajajo ropanje in nasilje nad ljudmi, ker to je osnova demokratičnega sistema.

Dobro se je torej vprašati: če hodimo na volitve, ali smo res kaj boljši od nekoga, ki najame roparja, da ukrade soseda? Bodimo pošteni: ljudje hodijo na volitve zato, ker želijo s pomočjo politikov pridobiti določene koristi, na račun drugih ljudi.

»No, saj v zameno pa le dobimo nekaj koristnih storitev od države«, bo marsikdo od vas ugovarjal. Naj odgovorim ponovno s primerjavo z roparjem: če bi vas neka oseba oropala za 100 evrov in bi vam potem v zameno kot opravičilo dala sendvič ali pa vam pokosila travo, ali bi bili zadovoljni s takšno menjavo? Bi bilo to sprejemljivo za vas? Ne? No, povsem enako počne država z nami. Ja, seveda politika dela za nas tudi dobre stvari. Toda za kakšno ceno. To je podobno, kot bi rekli: »Res je posiljevalec, toda v prostem času pomaga osebi, ki jo posiljuje vsak dan.«

Najbolj neverjetno in sramotno je, da ljudje hodijo na volitve, potem pa se pritožujejo nad dejanji politikov in javnih uslužbencev. To je podobno, kot da bi nekdo povabil roparsko bando v svoje stanovanje, potem pa bi se pritoževal, ker so ga oropali.

In kaj je alternativa temu škandaloznemu demokratičnemu sistemu? O tem zelo dobro piše v knjigi Ogledalo demokracije (izšla bo sredi junija pri založbi Planet). Avtorja ponudita privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih. Zelo zanimiv članek o alternativi si lahko preberete tudi tukaj: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=287

Damjan Likar

  • Share/Bookmark