Arhiv za ‘ nekategorizirano’ Kategorija

Mit o NOB, 16. del

Petek, Februar 22nd, 2019

Šestnajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Prav tako bi bil zanimiv komentar privržencev partizanstva na dejstva, da je slovenski narod utrpel precej, precej višji delež žrtev med 2. svetovno vojno kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi, ter njihov odgovor na vprašanje, ali se je ta njihov »NOB« Slovencem splačal, glede na žrtve. Po taki javni razpravi, bi levica gotovo manj (če bi sploh še) pela hvalnice partizanstvu ter opletala z obtožbami o »kolaboraciji«.

Imeti pri nas pozitiven odnos do partizanstva in »NOB« ter negativen odnos do povojnega režima je protislovno, ker je bil ta režim rezultat zmage partizanstva in ni padel z neba leta 1945!!

Imeti do domobranstva negativno stališče zaradi sodelovanja z okupatorjem, ob hkratnem negativnem vrednotenju komunizma, je protislovno, ker so v to sodelovanje domobrance prisilili komunisti, ki so že med vojno začeli uvajati svoj totalitarni režim v obliki vzporedne oblasti in izvajali nasilje nad političnimi nasprotniki, do česar niso imeli pravice, domobranci pa so imeli pravico, da se temu nasilju in uzurpaciji oblasti uprejo, tudi v zavezništvu z okupatorjem, kar je bilo tedaj edino možno.

Tipičen primer nadaljevanja partizanskega mita tudi v postkomunističnem obdobju je uporaba kratice NOB kot sinonima za partizanski boj, kar se dogaja ne le v javnem diskurzu, marveč je navzoče tudi v šolskih učbenikih in strokovnih publikacijah.

Med partizani, ko so se pridružili partizanstvu iz domoljubja, danes pa obsojajo povojni totalitarni režim, ter med domobranci, ki so se pridružili domobranstvu iz protikomunizma, ni nobenega nasprotja.  Njihovo bojevanje na nasprotnih straneh je bila tragična posledica spleta medvojnih dogodkov zunaj vpliva teh ljudi.

Do narodne sprave ne bo moglo priti brez drugačnega pogleda na naše medvojno dogajanje od tistega, ki ga je narodu vsiljeval komunistični režim in se v bolj prefinjeni obliki vsiljuje še danes ter je zato prevladujoč v ljudski zavesti.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 15. del

Petek, Februar 22nd, 2019

Petnajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Zaradi partizanstva smo se Slovenci znašli med narodi, ki so v moderni dobi doživeli državljanski spopad. Ta spopad je bila posledica totalitarnega značaja partizanskega gibanja, ki ni dopuščalo mnenjskega in političnega pluralizma.

Lahko rečemo, da za današnjo razliko v razvitosti in kakovosti življenja med Avstrijo in Slovenijo nosi največjo odgovornost prav partizansko gibanje. Ta zaostanek bi bil že zdavnaj odpravljen, če Slovenija ne bi bila žrtev socialističnega gospodarskega eksperimentiranja in bi bili demokracija in tržno gospodarstvo obnovljeni v Sloveniji že leta 1945. Torej se učinek partizanstva na gospodarski razvoj Slovenije tudi lahko oceni katastrofalno.

»Departizanizacija« Srbije, kot na primer preimenovanja ulic in šol, ki so nosila imena partizanskih herojev, je bila opravljena brez velikega pompa in praktično ni izzvala nobenih reakcij v javnosti, podobno tudi poimenovanja le-teh po Draži Mihailoviću v številnih srbskih mestih.

Tezo, da »ni treba gledati v preteklost, temveč se ozreti v prihodnost« je lansiral Milan Kučan in jo za njim ponavlja postkomunistična levica, idejna naslednica rdečih revolucionarjev iz 2. svetovne vojne. Cilj tega poziva je, da bi se preprečilo prevrednotenje dogodkov v zvezi z 2. svetovno vojno na Slovenskem in ohranil v javnosti tak pogled na to dogajanje, kot so ga v večdesetletni indoktrinaciji ljudem vcepili komunisti.

Prevladujoča javna podoba partizanov kot »dobrih fantov« in domobrancev kot negativcev namreč koristi levici na Slovenskem, škodi pa desnici. Zaradi take javne podobe enih in drugih dobivajo leve stranke več glasov kot bi jih sicer in povsem normalno je, da se z vsemi močmi borijo, da bi obstoječi pogled na našo polpreteklo zgodovino ostal prevladujoč.

Edino, kar po mnenju levice do neke mere kazi idealno podobo »NOB«, so povojni poboji, medvojnega početja partizanske strani pa levica noče problematizirati, ker bi s tem posredno opravičila ravnanje domobranske strani, ki je bila reakcija na napačna dejanja partizanov.

Na podlagi poznavanja zgodovine in marksizma-leninizma je možno sestaviti obtožnico proti partizanstvu ter pokazati na laži in polresnice, na katerih temelji njegova nezaslužena slava. Zagovorniki »NOB« tudi niso pojasnili, zakaj je bilo ljudstvo dolžno slediti pozivu politbiroja podružnice svetovne komunistične internacionale, Kominterne v Rusiji, na vstajo, ignorirati pa pozive vlade z demokratičnim mandatom na zadržanost do nastopa ugodnejših mednarodnih razmer za odpor.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 14. del

Petek, Februar 22nd, 2019

Štirinajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Glede na to, koliko nepotrebnih žrtev je povzročilo partizanstvo in na dejstvo, da je bil cilj in vzrok nastanka partizanstva uvedba komunistične diktature, se lahko reče, da je z nezakonito odločitvijo 4.7.1941 jugopartijski politbiro zagrešil zločin nad narodom in da, če je kaj, je potem ta odločitev pomenila narodno izdajo, ne pa ravnanje protikomunistov, po zaslugi katerih je bilo število žrtev nižje in stiska ljudstva manjša kot bi bila sicer.

Tudi končni učinek komunističnega bojevanja na »pravi strani« je bil negativen – v državah, ki so bile pred vojno demokratične, in so jih od okupatorjev »osvobodili« komunisti, je bila vzpostavljena diktatura, zaostalost in teror primitivnih vodstev. Na moralni ravni je Stalinov režim spadal v podobno kategorijo kot Hitlerjev.

Partizanstvo je krivo, da se je Slovenija po koncu 2. svetovne vojne znašla na napačni strani železne zavese, kot del komunističnega lagerja, ne pa svobodnega sveta.

Vprašanje je, kdaj bodo zagovorniki partizanstva spoznali, da s povzdigovanjem tega totalitarističnega gibanja ne povzdigujejo patriotizma, ampak totalitarne vrednote, ki so v nasprotju z evropsko humanistično tradicijo in v nasprotju s sodobno civilizacijo, združljive le s parazitskim islamskim terorizmom, rusko KGB-jevsko in roparskimi diktaturami afriških primitivcev.

Voditelji borčevske organizacije in drugi apologeti partizanskega boja trdijo celo, da je njihov boj zaslužen za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Ta trditev je toliko skregana z resničnostjo, da je čudno, da njene absurdnosti ne opazijo tisti, ki jo izrekajo. Namreč, če je tako, kot trdijo, zakaj potem Slovenija ni postala neodvisna že leta 1945, ko so zmagali, ampak šele čez 46 let, ko je propadel komunistični sistem, ki so ga oni uvedli?

Lahko rečemo, da je glavni dolgoročni zgodovinski  učinek partizanske zmage v Jugoslaviji leta 1945 skoraj polstoletna odložitev procesa oblikovanja nacionalnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije, tudi ustanovitev slovenske države, pri čemer pa ta odlog ni prinesel mirnega poteka tega procesa, ko je do njega končno prišlo.

Na moralni ravni je partizanstvo, ki se je oklicalo za narodnoosvobodilno gibanje, doživelo poraz s tem, da ga je znaten del naroda doživel kot večje zlo od tujih okupatorjev in se je bil v zavezništvu s tujci prisiljen bojevati proti temu gibanju.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 13. del

Petek, Februar 22nd, 2019

Trinajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Za prisego in druga »kolaboracionistična« dejanja domobrancev nosi največjo odgovornost komunistično partizansko vodstvo, ker je s svojim revolucionarnim nasiljem prisililo svoje politične nasprotnike, da so se morali zateči k okupatorju za zaščito svojih življenj in jih je potem okupator lahko izsiljeval.

Protikomunistične sile so »sodelovale« z okupatorjem samo toliko, kolikor so smatrale, da je to potrebno v interesu naroda in nič več od tega. Če ne bi bilo komunistične revolucije z vsemi zločini, ki so jo spremljali, bi bila tudi potreba po »sodelovanju« z okupatorjem manjša, da bi se zaščitile koristi naroda.

Na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu aprila 1943 je Edvard Kardelj dejal: »Če bi analizirali belogardistično gospodo, ugotovimo, da ne gre za buržoazno gospodo, ki se je slepo udinjala okupatorju, marveč skuša okupatorja izkoristiti zato, da bi zatrla osvobodilne sile doma in znova sedla na oblast.«

Za komuniste je bila neprecenljiva vrednost okupatorjeve navzočnosti v tem, da so lahko svoj boj za monopolno oblast zamaskirali z »bojem proti okupatorju« in tako dobili kritično maso ljudske udeležbe pri svojem revolucionarnem projektu.

Druge okupirane dežele, ki niso imele revolucionarno-odporniškega gibanja, podobnega našemu partizanstvu, so jo odnesle z bistveno manj žrtvami in manjšo gmotno škodo, kot Slovenija. Na žalost pa  vse doslej partizanstvo, oziroma KPS, še ni bilo postavljeno na zatožno klop zaradi prevelikega števila žrtev, trpljenja in uničenj dežele, ki jih je zakrivilo.

Poleg s prevelikim številom žrtev vojne je partizanstvo demografsko osiromašilo slovenski narod tudi z izseljenci, ki so po njegovi zmagi zaradi političnih razlogov morali zapustiti domovino. Obstoj politične emigracije je tudi eden od dokazov, da nam partizanstvo ni prineslo svobode, kajti ljudje ne zapuščajo zavoljo svojega političnega prepričanja domovine, v kateri naj bi vladala svoboda.

Primer Dražgoše najbolj nazorno dokazuje, da je med 2. svetovno vojno ves slovenski narod postal talec komunističnega pohlepa po absolutni oblasti in kako protinaroden je bil v resnici komunistični »narodnoosvobodilni boj«. Ironija pa je, da v tej vasi Zveza borcev in levica še sedaj vsakega januarja proslavljata obletnico tega partizanskega »junaštva«.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 12. del

Petek, Februar 22nd, 2019

Dvanajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Daleč največ žrtev, trpljenja in posledic je slovenski narod utrpel od komunistov, njegovega partizanstva in njegove oblasti. Tu seveda ni všteta tudi gmotna škoda, ki jo je posredno in neposredno povzročil partizanski upor. Samo vrednost nepremičninskega premoženja, uničenega v požganih 200 vaseh in zaselkih, ki jih prav gotovo ne bi doletela ta usoda, če bi bil odpor drugače voden, kot je počela KPS/OF s svojim partizanstvom.

Nepooblaščeni komunistični partizanski upor leta 1941 ni bilo nobeno domoljubno dejanje, temveč nemoralno in protinarodno dejanje, kajti komunisti so zavestno izrabili domoljubna čustva prebivalstva, da bi prigrabili oblast, ne meneč se za civilne žrtve in vse druge nesreče, ki jih bo povzročila njihova avantura.

Lahko se reče, da se je partizanstvo porodilo iz popolne nemoči KP in marksistične levice, da zmaga na svobodnih volitvah in uvede svoj model družbene ureditve po demokratični poti. In za dosego tega svojega totalitarnega cilja komunistom in drugim marksistom, jeznim na ljudstvo, ker jih ni hotelo izvoliti na svobodnih volitvah, ni bilo žal žrtvovati desettisočev življenj pripadnikov tega ljudstva.

Prihod na oblast katerekoli stranke ni vreden enega samega človeškega življenja, v Sloveniji pa so jih komunisti v svoji lakomnosti po absolutni oblasti žrtvovali na desettisoče. Dražgoše in številne druge vasi niso bile požgane in njihovi prebivalci razseljeni in pobiti zato, ker bi bilo to potrebno za osvoboditev Slovenije od okupatorjev, temveč zato, da so komunisti lahko slovenskemu narodu vsilili svojo »diktaturo proletariata«.

Enostavna modrost narekuje izogibanje spopada s premočnim nasprotnikom, ki ne more prinesti drugega kot žrtve in poraz. V tem je narodnoobrambna funkcija »kolaboracije« s premočnim okupatorjem. V primeru res velike množičnosti, a neuspešnosti upora, ima to lahko usodne demografske posledice za uporniški narod. V takih razmerah je obstoj »kolaboracionistov«, četudi na prvi pogled vreden prezira, dejansko edini način, da premočni okupator ne poistoveti celotnega prebivalstva z uporniki.

Temeljni značaj slovenskega »kolaboracionizma« je bila protirevolucija, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo komunistične revolucije, ne pa ideološko motivirana želja sodelovati v boju za Hitlerjevo »novo Evropo«.

Nemci so od domobrancev zahtevali izjavo lojalnosti. Če bi domobransko vodstvo to njihovo zahtevo zavrnilo, bi bila razorožitev in razpustitev domobranstva najmanj, kar bi se zgodilo in tako razoroženi tedaj nekdanji domobranci bi bili po vrnitvi na domove izpostavljeni na milost in nemilost partizanskemu maščevanju.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 11. del

Ponedeljek, Februar 18th, 2019

Enajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Komunisti so s svojim partizanstvom dejansko ponižali Slovence v topovsko hrano za interese Stalinovega imperija in njihove totalitarne oblastniške cilje. »NOB« tako ni bil nobena velika osvobodilna epopeja slovenskega naroda, ampak največja prevara slovenskega naroda v njegovi zgodovini, v katerem je desettisoče Slovencev umrlo za interese tuje države in nedemokratične politične stranke s sedežem zunaj Slovenije.

Neizpodbitno dejstvo je, da partizanski upor ni bil odgovor slovenskega naroda na tujo okupacijo, ampak odgovor jugoslovanske Partije in njene slovenske podružnice na nemški napad na Sovjetsko zvezo po ukazu SZ.

O tem, da je partizanstvo nastalo kot posledica komunistične ljubezni do Sovjetske Zveze, ne pa do Slovenije, je govorila že medvojna partizanska pesem: Naglo puške smo zgrabili in v gozdove z doma šli, ko sovjetski so junaki skupen boj oklicali.

Tudi če bi se vsi Slovenci pridružili uporu leta 1941 ali 1942, okupatorji ne bi bili zaradi tega nič preje pregnani iz Slovenije, temveč bi celotna Slovenija doživela usodo vasi Dražgoše – bila bi požgana, prebivalstvo pa deloma pobito, deloma pa razseljeno. Če so bili Nemci še v drugi polovici leta 1944 sposobni zatreti splošni upor varšavskega prebivalstva in vemo kakšne so bile posledice neuspeha tega upora za to prebivalstvo, ne more biti nobenega dvoma, kako bi se končal morebitni splošni upor v Sloveniji v začetnem obdobju okupacije.

Partizani so večinoma neprestano bežali, improvizirali skrivališča po gozdovih in odmaknjenih vaseh ter s kratkimi akcijami povzročali okupatorjem incidente s težkimi posledicami prebivalstvu. Komunistom, partizanom in aktivistom sta bila glavni formuli skrivanje in propaganda.

Ne le, da se komunisti niso ozirali na okupatorske represalije pri izvajanju svojih akcij, oni so si teh represalij, kot dokazuje Kardeljevo pismo Titu iz 2.8.1941, tudi želeli, ker so pričakovali, da bo okupatorsko nasilje povečalo število rekrutov v njihovo vojsko in zmanjševalo prevladujočo množico protikomunističnega prebivalstva.

Med vojno je slovenski narod utrpel nekajkrat višje žrtve kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi, po vojni je moral 45 živeti v diktaturi (pod terorjem in v nerazvitosti, danes v sklopu demokratične Evrope pa ta narod še vedno podlega prevaram post komunistov in jih vzdržuje na roparski oblasti. Komunisti so v nemirih zločinci, v miru kriminalci), je še vedno gospodarsko slabše razvit od zahodnih in severnih sosedov.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 10. del

Sreda, Februar 13th, 2019

Deseti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Dejanja taktične kolaboracije slovenskih voditeljev nikakor niso pomenila iskreno strinjanje teh ljudi z okupacijo kot tako. Šlo je le za taktično kupovanje časa, z namenom zagotoviti čimboljše življenjske razmere za prebivalstvo v času okupacije in uspavati okupatorja, da bi dočakali zahodne zaveznike.

Prav zaradi dejanj, ki so jih komunisti označevali kot »izdajstvo« in »servilnost okupatorju«, se je do 20 tisoč štajerskih in gorenjskih Slovencev lahko pred nemškim okupatorjem zateklo v italijansko cono, kjer so smeli obiskovati šole in dobili druge pravice. Če bi takratni slovenski politični prvaki ravnali »neizdajalsko«, je povsem gotovo, da italijanska oblast tem ogroženim Slovencem ne bi dovolila vstopa v svojo okupacijsko cono in bi tako ti Slovenci doživeli deportacijo v oddaljene dežele ali bi končali v nemških zaporih.

Komunistična propaganda, ki se je ohranila še danes v šolstvu in javni zavesti, je povsem popačila vsebino pojmov izdajstvo in domoljubje. Še vedno se ljudem vbija v glavo, da so vsi stiki z okupacijskimi oblastmi nekaj nedomoljubnega in celo proti narodnega, ne glede na koristi, ki jih prinesejo prebivalstvu. Dražgoška bitka se tako na primer prikazuje kot višek partiotizma partizanov, čeprav bi njihovemu početju bolj pristajala izdajalska oznaka. Ni pretirano reči, da je komunistično vodstvo izdalo vaščane Dražgoš. Ko so nepoklicani prišli v njihovo vas, so jim obljubili, da jih bodo zavarovali pred Nemci, nato pa so ob nemškem navalu  zapustili vas in prepustili njene prebivalce na milost in nemilost nemškemu maščevanju.

Pravo domoljubje se ne izkazuje z ideološko motiviranimi napadi na okupatorje, ki niso prispevali nič k o svoboditvi naroda, le k uvedbi povojne diktature, imeli pa so za posledico številne nesrečne Slovence, temveč z reševanjem konkretnih ljudi in izboljševanjem njihovih življenjskih razmer, pa četudi v »sodelovanju z okupatorji«.

Razlika med dejavnostjo partizanskega in proti partizanskega tabora je bila tudi ta, da je domnevno »izdajalsko« delovanje slednega reševalo človeška življenja in lajšalo stisko naroda v času vojne in tuje okupacije, domnevno »osvobodilno« delovanje partizanske strani pa je generiralo žrtve, požige, uničenja in trpljenja in to samo zato, ker je bilo to potrebno, da bi komunisti lahko zavladali kot edina dovoljena stranka.

Če je torej kdo izdal slovenski narod med 2. svetovno vojno, so bili to edino komunisti, zaradi katerih je slovenski narod utrpel 90 tisoč žrtev, dočim bi bila številka 3-5 krat nižja (upoštevaje primerjavo z drugimi okupiranimi državami ter specifične slovenske razmere), če bi narod vodili tisti, ki so jih komunisti razglašali za »izdajalce«.

ZDA in Velika Britanija sta večji del vojne pozivali okupirane narode, naj se ne uprejo okupatorjem, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam. Tako je na primer britanska vlada svojim državljanom na okupiranih Kanalskih otokih prepovedala kakršnokoli upiranje nemškemu okupatorju, ker jih ni hotela izpostavljati nepotrebni nevarnosti. Zaradi drugačnega ravnanja smo imeli Slovenci nekajkrat več žrtev in gmotne škode (v relativnem smislu) kot narodi, ki naj bi po Kučanovem mnenju ravnali »ponižno in brez časti«.

Čeprav so komunisti med vojno maksimalno brenkali na domoljubna čustva, ko so vabili ljudi v svojo vojsko, pa jih pri organiziranju oboroženega odpora ni vodila ljubezen do njihove »nacionalne« domovine, temveč ljubezen do »domovine socializma«. Karel Destovnik je to lepo povedal: »Mi (komunisti) bomo začeli z našo stvarjo, ki jo moramo spraviti do konca. Revolucija mora uspeti«.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 9. del

Četrtek, Februar 7th, 2019

Deveti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Dušan Pirjevec, medvojni partizanski politkomisar in povojni literarni zgodovinar, je v svojem dnevniku napisal, da je KP namerno izzvala državljansko vojno.

Pomembno je tudi omeniti, da si je Partija želela kolaboracije svojih nasprotnikov z okupatorji. Cilj partijske politike je bil povzročiti tako diferenciacijo v narodu, ko bi ostali le še dve izbiri: komunisti ali okupatorji.

Nasprotniki komunizma so imeli utemeljen razlog za nasprotovanje partizanstvu, ker so se bali, da bo njegova zmaga rezultirala v uvedbi sistema, podobnega tistemu v SZ. S tega vidika je razumljivo, zakaj so protikomunisti imeli partizanstvo, ki se je bojevalo za uvedbo komunistične diktature, ki bi trajala neomejeno dolgo, za večje zlo od okupatorjev, katerih okupacija je bila na naših tleh začasna.

KP je v svojem razglasu iz konca leta 1941 opisala SZ kot »otok sreče in svobode, blagostanja, življenjske radosti in bratstva njenih narodov«. OF je v svoji Dolomitski izjavi zapisala, da je »za slovenski narod edino pravilna pot, ki jo je prehodil veliki ruski narod«. Gledano iz tega zornega kota se lahko razume drža nekaterih proti komunistov, ki so v zmagi domačega komunizma videli tako hudo nevarnost, da se jim je zdela taktična in začasna »kolaboracija« z okupatorji (v smislu izkoriščanja okupatorja in njegovih virov za dosego svojih ciljev) sprejemljivo dosti manjše zlo samo, da bi se ta velika nevarnost za slovenski narod preprečila.

Tudi primeri iz sveta kažejo, da je lahko včasih tuja vladavina boljša od domače. Na primer, prepričljiva večina kitajskih prebivalcev Hong Konga je raje živela pod oblastjo britanskih »kolonialistov« (ali »okupatorjev«, če hočete) kot pa pod oblastjo kitajskih komunistov – mar to pomeni, da so ti ljudje »izdajalci kitajskega naroda«.

Mnogim se je tako zdela začasna okupacijska ureditev (zlasti v italijanski zasedbeni coni) manjše zlo od ureditve sovjetsko-stalinističnega tipa, za katero so utemeljeno verjeli, da bo uvedena v Sloveniji v primeru zmage partizanov.

Neko dejanje ne more biti »izdaja naroda«, če temu istemu narodu lajša življenje. Vdanostne izjave duceju in podobna »kolaboracijska« dejanja so bila cena, ki so jo vodilni predstavniki slovenskega naroda morali plačati za to, da je v italijanski okupacijski coni slovenščina še naprej ostala uradni jezik, da je ostalo neokrnjeno slovensko šolstvo, da so praktično vsi javni uslužbenci obdržali službo, da so bili slovenski fantje oproščeni služenja v italijanski vojski in druge pravice, za katere so bili prikrajšani Slovenci v nemški coni. Slovenski voditelji bi prej ravnali izdajalsko, če bi zavrnili ponujeno italijansko roko.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 8. del

Torek, Februar 5th, 2019

Osmi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Celo Kardelj je v enem svojih pisem iz tistega časa priznal, da so partizani okoli Mirne in Mokronoga ter drugod počenjali »svinjarije«… To je bil kontekst, v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z italijanskimi okupatorji z nastankom vaških straž poleti 1942.

Nobene želje ni bilo pomagati okupatorjem pri nadaljnji okupaciji slovenskega ozemlja, temveč se jih je želelo zgolj izkoristiti za pomoč pri obrambi pred nasiljem komunističnih revolucionarjev.

Tisti, ki obsojajo proti komuniste za »sodelovanje z okupatorjem« očitno mislijo, da so bili oni dolžni mirno gledati in ne braniti se pred temi »svinjarijami«, katerih žrtve so bili. Dva meseca zatem, ko je Kardelj pohvalil partizane, da »pridno čistijo« teren, je v pismu Ivo Loli Ribarju iz 25.7. zapisal: »Naši (komunisti) pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov.«

Ljudje, ki so se čutili ogrožene od partizanskega nasilja, so imeli pravico naznaniti organom reda, pa četudi okupatorskim, pripadnike organizacije, ki je morila njihove bližnje in sosede in njim samim stregla po življenju.

Bistveno pri vsem tem je, da je do zavezništva med proti komunisti in okupatorji prišlo kot samoobrambna reakcija žrtev komunističnega nasilja in da so bili komunisti ti, ki so s svojim nasiljem proizvedli »kolaboracijo«.

Ljudje, ki se niso strinjali s KPS, so se znašli med kladivom in nakovalom. Po eni strani jih je komunistična OF silila, da sodelujejo v njenem totalitarnem projektu, zamaskiranem z »bojem proti okupatorju« in jih terorizirala, če tega niso hoteli storiti, po drugi strani pa so bili med žrtvami okupatorskega kolektivnega kaznovanja celotnega ljudstva za dejanje organizacije, s katero se niso strinjali.

Obtoževanje domobrancev za »kolaboracijo« ob istočasnem zamolčevanju vzrokov, ki so privedli do te kolaboracije, je podobno zmerjanju napadenega človeka, ki je v samoobrambi ubil napadalca, češ da je morilec, ob hkratnem zamolčevanju dejstva, da je bil ta »morilec« poprej morilsko napaden od te iste »žrtve«.

Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s »kolaboracijo«. Vsekakor ni bila nobena »narodna dolžnost« protikomunistov, ki so videli v teh partizanskih zločinih komunistično revolucijo na delu, da s prekrižanimi rokami čakajo, da bodo še oni prišli na vrsto.

To vzbuja močan sum, da je bilo nasilje leta 1942 načrtno izvajano s ciljem, da prisili nasprotnike komunizma, da vzamejo orožje od Italijanov in se jih s tem očrni pred narodom in zavezniki. Ta domneva ni sicer neposredno podprta z dokumenti, vendar pa posredno nanjo napotujejo besede Borisa Kidriča, zapisane v glasilu KPS Delo 5.11.1942: »Pravilna politika OF in KPS je Belo gardo prisilila, da je svoj poslednji, zgodovinsko seveda neizogiben korak napravila v okoliščinah, ki so bile zanjo najneugodnejše.«

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 7. del

Ponedeljek, Februar 4th, 2019

Sedmi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Na okupatorske povračilne represalije zaradi njihovih akcij se komunisti niso ozirali, ker so jim te represalije koristile – ubežniki pred okupatorskim nasiljem so se zatekali v njihovo vojsko. Poleg izpostavljanja civilnega prebivalstva nevarnosti zaradi njihovih samovoljnih akcij, so komunisti preko OF silili vse prebivalstvo, da sodeluje v njihovem »osvobodilnem« boju, ki to ni bil. S kakšno pravico je OF zahtevala od vsega prebivalstva, da plačuje »narodni davek« zanjo, kar je OF zaukazala že septembra 1941? »Obdavčeni« so bili predvsem in najbolj nasprotniki partizanstva. Mafija deluje po načelu »daj denar, sicer te ubijemo«.

Nihče ni bil dolžan finančno, materialno ali kako drugače podpirati OF in partizansko vojsko, to pa spet ni dalo partizanom nobene pravice, da te ljudi razglasijo za »nasprotnike narodne osvoboditve« ter jih zaradi tega oropajo, jim zažgejo hišo ali celo ubijejo.

KP se je bojevala proti okupatorju izključno z namenom, da pride na oblast mimo volitev in ne zato, ker bi jo motila okupacija kot taka. To je priznal sam Edvard Kardelj s svojo izjavo, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj »napreden«.

Ker je bila Slovenija okupirana, v njej ni bilo domače oblasti, na katero bi se nasprotniki komunizma lahko obrnili po zaščito pred nasiljem komunistično-partizanskih »osvoboditeljev«. Če se niso hoteli pokoriti uzurpatorski komunistični »ljudski oblasti« in sodelovati v komunistični revoluciji, jim je preostalo le, da se zatečejo po zaščito k tuji, okupatorski oblasti, kar pa jim je prilepilo etiketo »kolaborantov« in »sodelavcev okupatorja«.

Komunisti so se ne le borili za svojo diktaturo po vojni, marveč so to diktaturo začeli preko OF, ki si je vzela oblastne pristojnosti, vsiljevati slovenskemu narodu že med vojno.

Razglašanje svojih nasprotnikov za »narodne izdajalce« kaže na totalitaren vzorec razmišljanja komunistov in njihovih sopotnikov po načelu »narod smo mi«, kar je še huje od znanega absolutističnega reka Ludvika XIV, »država sem jaz«. Prebivalci, katere je eksistenčno ogrožala ta organizacija, so imeli pravico do samoobrambe pred terorjem revolucionarnih samozvancev in lažnih osvoboditeljev.

To ni pomenilo nikakršne solidarnosti s silami osi in zavzemanje, da bi bila Slovenija okupirana od teh sil, šlo je za golo varovanje lastnih življenj pred tistimi, ki so jih ogrožali. Pravica do življenja je najpomembnejša pravica, ki je nad sleherno politiko in ideologijo, in napadeni človek se ima v obrambi svojega življenja pravico obrniti na pomoč in stopiti v zavezništvo s komerkoli.

  • Share/Bookmark