Arhiv za ‘ nekategorizirano’ Kategorija

Ogromno ljudi v javnem sektorju je na socialni pomoči

Torek, Maj 10th, 2016

Število prejemnikov denarne socialne pomoči v Sloveniji se v zadnjih letih giblje okrog 50 tisoč. Toda ali so v to številko zajeti res vsi ljudje?

Jeff Berwick, kanadski podjetnik in anarhist, je dejal, da so vsi ameriški vojaki na socialni pomoči. »Edina razlika med ljudmi, ki uradno prejemajo denarno socialno pomoč, ter ljudmi v vojski, je ta, da vojaki, namesto, da bi cel dan poležavali naokrog in gledali televizijo, v »službi« tečejo, streljajo in v mnogih primerih tudi ubijajo ljudi.«

Berwick se je obregnil samo na vojake, čeprav je v javnem sektorju še bistveno več parazitov, ki v obliki plače prejemajo precej večjo denarno socialno pomoč kot večina uradnih upravičencev. Za celotno družbo bi dejansko bilo veliko bolje, da bi ti ljudje cel dan poležavali naokoli, morda občasno delali kaj koristnega na črno in dobili tistih nekaj stotakov na mesecev socialne pomoči, kot pa da hodijo v »službo« , tam ne počnejo nič koristnega oz. povzročajo škodo drugim ljudem, se praskajo po spolovilih in zadnjici, in na ta način v povprečju »zaslužijo« bistveno več kot delavni ljudje v privatnem sektorju. In to na račun nas davkoplačevalcev. Poudarjam pa, da vsi v javnem sektorju ne sodijo v ta opis.

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=587

  • Share/Bookmark

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja

Sreda, Junij 24th, 2015

Javni in privatni sektor sta dva povsem različna svetova. Ali bolje rečeno: dve različni galaksiji. V prispevku bom opisal glavne razlike med obema sektorjema. Seveda je potrebno upoštevati, da so v obeh sektorjih posamezniki, ki jim ne moremo pripisati vseh značilnosti svojega sektorja. Pa začnimo!

Plače

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja. Rop izvajajo politiki in temu ropu rečejo obdavčitev. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi. Tako imenovana demokratično izvoljena politika nas je že tako zdresirala, da večina ljudi verjame, da tako mora biti in da drugače ne gre. Pa je res tako? Kaj pravite vi na to? Ali ne bi znali porabiti skoraj polovico vašega zaslužka, katerega nam sedaj pobere vlada in kot lahko vidimo, ta vaš denar zagoni na tak način, da bi vas gotovo bolela glava, če bi izvedeli, kako so ga zapravili?

Vidimo torej, da vsi javni uslužbenci prejemajo plače na neetičen način, pa čeprav je morda njihovo delo koristno za družbo. Naj to pojasnim s primerom. Kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem.

Uslužbenci v privatnem sektorju prejemajo plače od prometa, ki ga je podjetje ustvarilo s svojimi proizvodi in storitvami. Zato se morajo veliko bolj truditi kot uslužbenci v javnem sektorju, ki plačo dobijo ne glede na rezultate svojega dela. Tu pridemo do naslednje razlike med obema sektorjema.

Odgovornost

Delavci v privatnem sektorju se morajo obnašati odgovorno, sicer izgubijo stranke in posledično so lahko odpuščeni. Ameriški pisatelj Harry Browne je zapisal: »Svobodni trg kaznuje neodgovornost.«

Kdo pa lahko kaznuje neodgovornost zaposlenih v javnem sektorju? Nihče. Kajti oni niso odvisni od rezultatov, zato se pogosto obnašajo izjemno neodgovorno. Ameriški ekonomist Thomas Sowell je dejal: »Težko si je zamisliti bolj neumnega in bolj nevarnega načina odločanja, kot da vaše odločitve položite v roke ljudi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje napake.« Še hujše od tega je, da za škodo, ki jo vsak dan s svojimi dejanji povzročajo javni uslužbenci, račun izstavijo privatnemu sektorju in ljudstvu v obliki še višjih davkov, prispevkov, kazni in drugih oblik ropanja.  In najbolj škandalozno od vsega pa je informacija, da javni uslužbenci v povprečju prejemajo višje plače kot delavci v privatnem sektorju. In ni presenetljiva tudi ta informacija: v povprečju so ti paraziti (kot rečeno, obstajajo tudi izjeme, ki delajo koristne stvari) tudi veliko bolj pogosto na bolniški kot zaposleni v podjetjih.

Pokojnine

Delavci v privatnem sektorju pridejo do pokojnine tako, da njihovi nadrejeni plačajo državi prispevke zanje. To je izjemno huda obremenitev za direktorje, za nameček pa jim inšpektorji grozijo s kaznimi, če zamujajo s plačili.

Veliko bolj lagodno do pokojnine pridejo javni uslužbenci. Recept je ponovno isti kot pri plačah: politiki ropajo ljudstvo in privatni sektor ter del tega plena potem namenijo za njihove pokojnine.

Družbena korist

Seveda so nekateri javni uslužbenci, ki delajo koristne stvari (npr. poklicni gasilci, reševalci…). Toda v povprečju ti zaposleni naredijo bistveno več škode kot koristi. Naj omenim zgolj fizično nasilje: samo v 20. stoletju so javni uslužbenci v raznih vojnah pobili 262 milijonov ljudi. Avstrijski ekonomist Ludwig Von Mises je  izjavil: »Tisti, ki je nesposoben služiti soljudem, jim želi vladati.» In: »Nihče ne more biti hkrati dober birokrat in inovator.«

Kako pa je v privatnem sektorju?  Podjetništvo je prineslo temu svetu bistveno več koristi kot škode. Vse, kar mi danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, je rezultat podjetništva. Že prej omenjeni Mises je tudi zapisal: »Vsi ljudje, ne glede na to, kako fanatični so v svoji vnemi, da  bi omalovaževali kapitalizem, se mu posredno priklonijo, ko kričijo po izdelkih, ki jih proizvede.« Potrebno pa je strogo ločiti med podjetji in pohlepnimi korporacijami, ki jih podpirajo javni uslužbenci z njim naklonjenimi zakoni, subvencijami… Brez ščitenja s strani politike, bi te korporacije (npr.  mesna, mlečna, farmacevtska…)  imele  bistveno manjši negativni vpliv na ta svet.

Na tem mestu je potrebno dodatno pojasnilo, kajti danes je zelo popularno reči: “Politiki so v lasti lobijev, kapitala – kapitalistov, ti pišejo zakone, politiki so marioneta kapitala in ne obratno.” Večjo odgovornost, da so politiki v lasti korporativnih lobijev, imajo politiki, ne pa korporacije. Politiki bi lahko zelo preprosto rekli NE vsem pritiskom lobijev. Recimo, da nas nekdo prepriča, da ukrademo žemljo v trgovini. In res to naredimo. Kdo je sedaj bolj kriv, da je prišlo do kraje? Mi ali tisti, ki nas je prepričal? Morda bo kdo rekel, da če pokvarjene korporacije ne uspejo prepričati domačih politikov, bodo pa šle v druge države. In tudi če gredo pohlepne korporacije v druge države in tam dobijo žegen, so ta žegen dali politiki. Torej smo spet pri izvornem problemu, ki se mu reče politika in njim poslušni javni sektor. Če ne bi imele nikjer politične podpore, bi te korporacije bile povsem odvisne od tržnih zakonitosti: ponudba in povpraševanje.

Kako torej rešiti ta konflikt, ki je nastal zaradi ločitve javnega in privatnega sektorja? Avtorja knjige »Ogledalo demokracije« ponudita privlačno alternativo temu krivičnemu in neciviliziranemu demokratičnemu sistemu: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Je demokracija res tako dober politični sistem? Knjiga “Ogledalo demokracije” je prinesla streznitev!

Ponedeljek, Junij 15th, 2015

Ogledalo demokracije (izšla pri založbi Planet) je prelomna in fascinantna knjiga za vse tiste, ki si želijo bolje razumeti trenutne družbene probleme in ekonomsko krizo ter rešitve zanje.

Demokracija v splošnem velja za najboljši politični sistem, ki si ga lahko zamislimo. Zares ne bi pretiravali, če bi rekli, da je postala sekularna religija – največje politično verovanje na svetu. S kritiziranjem demokratičnih idealov tvegamo, da nas bodo šteli za sovražnika civilizirane družbe. Pa vendar ravno to predlagata Karel Beckman in Frank Karsten. V tej provokativni in zelo berljivi knjigi se spopadeta z zadnjim političnim tabujem, z idejo, da naša odrešitev leži v demokraciji.

Avtorja s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic.

Na zgolj 144 straneh razblinita trinajst velikih mitov, s katerimi se običajno zagovarja demokracijo. Še več, ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Se sprašujete, zakaj se vlada neprestano širi in javni dolg narašča, medtem ko se vaša svoboda in blaginja zdita vedno bolj ogroženi? Ko boste prebrali to knjigo, se ne boste več spraševali – vedeli boste, zakaj se to dogaja in kaj lahko glede tega storimo.

Thomas Jefferson je trdil, da demokracija »ni nič drugega kot vlada drhali, v kateri lahko 51 % ljudi odvzame pravice ostalim 49 % prebivalstva«.

  • Share/Bookmark

Naši zanamci bodo demokracijo dojemali enako kot mi sedaj fašizem, nacizem ali komunizem

Sobota, Junij 6th, 2015

Vsako leto 23. avgusta poteka Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih sistemov.  Na ta dan v mnogih državah obeležijo spomin na žrtve nacizma, fašizma in komunizma, totalitarnih diktatur v 20. stoletju. Ob tej priložnosti mnogi politiki radi razlagajo, kako hvaležni smo lahko, da živimo v demokraciji, ki naj bi po njihovem mnenju bila popolno nasprotje od prej omenjenih diktatur.

Pa je res kakšna bistvena razlika med demokracijo in totalitarnimi režimi? Charles Bukowski je nekoč zapisal: »Razlika med demokracijo in diktaturo je, da pri demokraciji najprej voliš in potem ubogaš ukaze, pri diktaturi pa se ne izgublja časa z volitvami.«

Dejansko je edina resnična prednost demokracije pred diktaturami, da demokratični politiki ne pobijajo množično svojih ljudi, kot so to počeli nekdanji diktatorji. Ali to pomeni, da so sedanji politiki bolj dobrosrčni kot nacistični, komunistični in fašistični voditelji? Prav gotovo ne. Današnji politiki so se zgolj naučili dobre lekcije od nekaterih tiranov prejšnjega stoletja, ki so zaradi preveč očitnega zatiranja in nasilja do svojih ljudi na koncu to plačali z življenjem.

Demokratični politiki ne ponavljajo te napake svojih predhodnikov. Postali so pametnejši. Svojemu govedu (ljudem) pustijo nekaj več svoboščin in boljših življenjskih pogojev, vendar ne zato, ker bi jih imeli radi, pač pa zgolj zato, da imajo večje koristi od njih. Terry Pratchett je dejal: »Obdavčenje je zelo podobno mlečni industriji. Tam je cilj iztisniti iz krave čimveč mleka s čim manj mukanja.«

Demokratični sistem torej nima nobene veze s svobodo. V demokraciji smo ljudje toliko svobodni kot krave na farmi, kjer imajo nekaj več prostora za gibanje. Toda še vedno so zasužnjene in vemo, kako se z njimi konča, ko ne dajejo več dovolj mleka svojemu gospodarju.

Že Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je ločil svobodo od demokracije. V knjigi »Ogledalo demokracije« lahko preberemo njegov citat: »Demokracija ni nič drugega, kot vladavina drhali, kjer 51 odstotkov ljudi lahko odvzame pravice preostalih 49 odstotkov.«

Avtorja knjige s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic. Avtorja ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Ko bo v prihodnosti nastala takšna humana družba, bodo ti naši zanamci gledali na demokracijo podobno kot mi sedaj na fašizem, nacizem in komunizem. In naši zanamci se bodo 23. avgusta spomnili, ne samo na žrtve omenjenih treh okrutnih političnih sistemov, pač pa tudi na žrtve demokracije.

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=479

  • Share/Bookmark

Vsak, ki hodi na volitve, daje naročilo za ropanje ljudi in nasilje

Ponedeljek, Junij 1st, 2015

Recimo, da imate vi otroka in ga želite vpisati v privatno šolo. Toda nimate dovolj denarja, zato se odločite, da najamete roparja in mu ukažete, naj oropa vašega soseda. Ropar izpolni vaše naročilo in vam izroči denar, s katerim lahko vpišete otroka v privatno šolo.

Se vam to zdi pošteno, kar ste naredili? Ne? V čem je razlika, če vašega soseda namesto roparja pokrade država (z davki) in vam omogoči, da daste otroka na privatno šolanje? Prav nobene razlike ni. Rop je rop, ne glede na to, kdo ga izvede. Če se neko kriminalno dejanje drugače imenuje (namesto ropa se imenuje obdavčenje), je to še vedno kriminalno dejanje. Z drugimi besedami: slabo dejanje se ne spremeni v dobrega, ne glede na to, kako ga imenujemo in kdo ga izvede.

Verjetno imate sedaj najmanj dva pomisleka. Kot prvo, boste verjetno ugovarjali, da niste odgovorni, če država subvencionira privatno šolanje. Žal vas moram razočarati. Vaša odgovornost je izjemno velika. Če ste šli na volitve, ste avtomatično dali naročila politikom in drugim javnim uslužbencem za ropanje ljudi. Kajti tako demokratični sistem deluje. Država ropa ljudi in potem oropan denar zapravi tako, kot si sama želi. Vi nimate praktično nobenega vpliva na njihove odločitve, ne glede na to, koga ste volili.

Drug vaš pomislek je verjetno v tem smislu, da ni nič narobe, če se subvencije podelijo za privatno šolanje. Kajti za mnoge ljudi so privatne šole bolj koristne kot klasične. Naj vas nekaj vprašam: kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi.

V tej zgodbi je bilo izpostavljeno privatno šolanje. Toda popolnoma enako velja za vse transakcije, ki jih z našim naropanim denarjem izvede država. Brez izjeme. Vsakdo lahko našteje na stotine ali tisoče škodljivih stvari, ki jih država naredi z ukradenim premoženjem. Tudi plače vseh javnih uslužbencev so plod naropanega denarja. Za vse krivice in nepojmljivo škodo, ki jo vsakodnevno povzročajo politiki in mnogi javni uslužbenci, je odgovoren čisto vsak, ki hodi na volitve. Kajti volivci so tem ljudem dali pooblastila za izvajanje teh škodljivih dejanj. Potrebno je še enkrat poudariti: vsi politiki izvajajo ropanje in nasilje nad ljudmi, ker to je osnova demokratičnega sistema.

Dobro se je torej vprašati: če hodimo na volitve, ali smo res kaj boljši od nekoga, ki najame roparja, da ukrade soseda? Bodimo pošteni: ljudje hodijo na volitve zato, ker želijo s pomočjo politikov pridobiti določene koristi, na račun drugih ljudi.

»No, saj v zameno pa le dobimo nekaj koristnih storitev od države«, bo marsikdo od vas ugovarjal. Naj odgovorim ponovno s primerjavo z roparjem: če bi vas neka oseba oropala za 100 evrov in bi vam potem v zameno kot opravičilo dala sendvič ali pa vam pokosila travo, ali bi bili zadovoljni s takšno menjavo? Bi bilo to sprejemljivo za vas? Ne? No, povsem enako počne država z nami. Ja, seveda politika dela za nas tudi dobre stvari. Toda za kakšno ceno. To je podobno, kot bi rekli: »Res je posiljevalec, toda v prostem času pomaga osebi, ki jo posiljuje vsak dan.«

Najbolj neverjetno in sramotno je, da ljudje hodijo na volitve, potem pa se pritožujejo nad dejanji politikov in javnih uslužbencev. To je podobno, kot da bi nekdo povabil roparsko bando v svoje stanovanje, potem pa bi se pritoževal, ker so ga oropali.

In kaj je alternativa temu škandaloznemu demokratičnemu sistemu? O tem zelo dobro piše v knjigi Ogledalo demokracije (izšla bo sredi junija pri založbi Planet). Avtorja ponudita privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih. Zelo zanimiv članek o alternativi si lahko preberete tudi tukaj: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=287

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Trditi, da je Jezus ustanovil katoliško cerkev, je podobno absurdno, kot da bi za nekega vegana trdili, da je ustanovil mesarijo, ali za pedofila, da je ustanovil organizacijo za zaščito otrok

Četrtek, Marec 5th, 2015

Jezus je bil v vsej zgodovini eden največji kritikov duhovniške kaste. Duhovniki tedanjega časa so se imenovali farizeji in pismouki. Kaj si je Nazarečan mislil o duhovnikih, si na številnih mestih lahko preberemo celo v cerkveni Bibliji. Iz teh ohranjenih izjav je povsem jasno, da Jezus nikoli ni želel duhovniške kaste in se je celo življenje boril proti njej.

Ljudi je učil, naj ne verjamejo duhovnikom, razkrinkal je njihovo domnevno pobožnost, hinavsko igro, prevaro, bil je proti njihovim kultom in ceremonijam, sprevidel je njihovo ponarejenost in zlobnost, zanj so bili duhovniki podaljšana roka hudiča, slepi vodniki.

S svojimi izjavami je snemal maske duhovniški kasti, razjasnjeval je njihove satanske mahinacije, obtožil jih je bogokletstva, nagovarjal je njihovo nemoralnost, označil jih je za gadjo zalego, zanj so bili duhovniki zavezniki oz. služabniki hudiča, svetohlinci. Jezus se je duhovnikom izredno pogumno postavil po robu in jih razkril kot sleparje in nasprotnike Boga.

Ni učil, da človek potrebuje duhovnike – posrednike. Skratka, v svojem življenju se nikoli ni zavzemal za duhovniško kasto. V nadaljevanju sledi nekaj njegovih izjav, uperjenih proti duhovnikom:

Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. (Matej 23,13-15)

In govoril jim je: »Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta.« (Janez 8,23)

»Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži. Toda ker govorim resnico, mi ne verjamete. Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.« (Janez 8,44-47)

»Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20)

“Toda vi se ne dajte imenovati rabi; kajti eden je vaš mojster; vi pa ste vsi bratje.” (Mt 23, 5-8)

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt, 23, 27-28)

»Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.« (Mt 23,3-4)

Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹ (Mt 23, 5-7)

In po vseh teh izjavah naj bi Jezus želel ustanoviti katoliško cerkev? Zakaj naj bi Jezus hotel svojo duhovno dediščino zaupati škodljivi in izdajalski duhovniški kasti, ki ga je dala zverinsko mučiti in umoriti? Čeprav je iz teh izjav kristalno jasno stališče Jezusa glede duhovščine, cerkev kljub temu trdi, da je Jezus ustanovil  njihovo versko skupnost. To je podobno absurdno, kot da bi za nekega vegana trdili, da je ustanovil mesarijo, ali za pedofila, da je ustanovil organizacijo za zaščito otrok. Zakaj torej v institucionalnem krščanstvu obstajajo duhovniki, če pa je Jezus bil zelo evidentno proti njim? Kdor ima ušesa, naj sliši! Kdor ima razum, naj ga uporabi!

Cerkev je celo tako arogantna, da je Jezusovo smrt označila kot uro rojstva Katoliške cerkve. V knjigi Vera cerkve lahko preberemo: »Šele v smrti je Kristus sklenil notranjo zavezo s cerkvijo…« Ali lahko dojamejo perverznost teh besed? Duhovniki, ki so Jezusa dali aretirati, brutalno mučiti in umoriti, sedaj pišejo, da je Jezus ob smrti sklenil notranjo zavezo s cerkvijo. To je podobno škandalozna izjava, kot če bi rekli za zaklano žival, da je šele pri klanju sklenila notranjo zavezo z mesarjem.

Ker je bil Jezus velik nasprotnik duhovnikov, je povsem razumljivo, da ga ima cerkev obešenega na križu kot svojo uplenjeno trofejo. Cerkev je s svojimi nasprotniki v vsej svoji zgodovini ravnala na zelo nespoštljiv način, pogosto z odvzemom življenja. Bi mi dovolili, da bi bilo na križu postavljeno na ogled truplo naših ljubljenih oseb? Verjetno ne. Zakaj potem verniki to dopuščajo, da se nekaj tako nespoštljivega počenja z Jezusom, ki naj bi bil vendar njihov vzor? Si tudi oni želijo rajši gledati mrtvega moža na križu in otročička v jaslicah, ki ne moreta govoriti? Rajši, kot pa prebrati zgornje Jezusove kritične izjave o duhovnikih in se tako soočiti z resnico?

»Mnogi verniki katoliške cerkve verjamejo, da je Jezus ustanovil cerkev na osnovi odlomka iz Biblije. V Bibliji piše, da Kristus reče Petru: »Ti si Peter Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Izvorni teksti govorijo povsem drugače od zgoraj navedenega. Izvorni teksti govorijo o tem, da je Oče nebeški rekel Kristusu: »Ti si skala in vrata peklenska je ne bodo obvladala«, ne pa da je Jezus to rekel Petru. Ta skala je božji duh, ki je znotraj vsake duše in človeka.« (Damjan Likar, Cerkvena prevara z etiketo)

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=445

  • Share/Bookmark

Iz knjige Past užitka: hudo bolni zdravnik je s postenjem želel narediti samomor, toda po dveh tednih je bil zdrav kot mladostnik

Torek, November 4th, 2014

Henry Tanner je bil zdravnik srednjih let, ki je živel v Duluthu v Minnesoti, in je leta trpel zaradi revme. Imel je tudi astmo, ki je kronično motila njegov spanec, ure, ko je bil pokonci, pa je preživel v nenehnih bolečinah. Tannerja so učili, da človek lahko brez hrane preživi le deset dni, in to znanje mu je bila edina uteha. Ni verjel v samomor, zato se je odločil, da se bo preprosto izstradal do smrti. Toda usoda je imela za doktorja Tannerja prijetno presenečenje. Peti dan svojega posta je lahko mirno zaspal. Enajsti dan je poročal, da se počuti »tako dobro kot v mladostniških letih«. V pričakovanju, da bo kmalu umrl, je prosil svojega kolega, zdravnika doktorja Moyerja, naj ga pregleda. Doktor je poslušal Tannerjevo zgodbo in je bil zaprepaden. Tanner se je spominjal, da mu je Moyer rekel: »Moral bi biti na pragu smrti, toda zagotovo si videti bolje, kot kdajkoli prej, ko sem te videl.«

  • Share/Bookmark

Iz knjige “Etika v kuhinji”: je veganski način prehranjevanja res skrajen?

Sreda, Avgust 13th, 2014

V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge življenjske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali. Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so »dobrega okusa«. Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti »nepotrebnega« trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljujete s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali. Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno. Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.

  • Share/Bookmark

Iz knjige Etika v kuhinji: kakšna je razlika med organizatorji pasjih bojev in uživalci živalske hrane?

Ponedeljek, Avgust 11th, 2014

Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim »nepotrebno« trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde kopenskih živali in rib za hrano?

Najboljši izgovor, ki se ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju?

Ta knjiga pokaže, da med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu.

Avtorja trdita, da če pripisujete živalim moralno vrednost – če zavračate idejo, da so živali zgolj stvari – je dobro, da v skladu z lastnim prepričanjem nehate uživati hrano živalskega izvora. Veganska prehrana ni v nobenem pogledu »skrajna«, pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali.

Mnogim med nami je neprijetno razmišljati o živalih, ki končajo na naših krožnikih. Morda smo že pomislili, da bi nehali jesti hrano živalskega izvora, vendar so nas ustavili številni izgovori. Avtorja raziščeta več kot trideset izgovorov, ki sta jih slišala kot dolgoletna vegana. Posebej obdelata vsak izgovor in pojasnita njegovo nesmiselnost. Brez žargona ali zapletene teorije predstavita jasno, zdravorazumsko razmišljanje o etiki odnosa do živali.

  • Share/Bookmark

Iz knjige Tekma za življenje: Dobra erekcija je posledica redne vadbe in prehrane z malo maščobami

Ponedeljek, Julij 21st, 2014

Odlomki iz knjige Tekma za življenje:

SAMO NAJVEČJI BOJEVNIKI PREMAGAJO RAKA

V letih svetovanja rakavim bolnikom sem ugotovila, da bi se približno dvajset odstotkov resno bolnih ljudi odločilo umreti, če bi imeli to možnost. Približno šestdeset odstotkov jih je pripravljenih živeti, če ostanejo v oskrbi zdravnika in zdravljenje ni preveč neprijetno. Preostalih dvajset odstotkov pa pravi: »Vse bi naredil, da bi ozdravel. Povej mi, kaj moram narediti!«

DOBRA EREKCIJA JE POSLEDICA REDNE VADBE IN PREHRANE Z MALO MAŠČOBAMI

Nekateri moški tekači so opazili, da z izboljševanjem njihovega kardiovaskularnega stanja postajajo njihove erekcije močnejše. Zelo verjetna razlaga je ta, da se z izboljšanjem kardiovaskularnega stanja izboljša tudi dotok krvi v penis. In ker je erekcija vaskularni pojav, je verjetno, da se z izboljšanjem vaskularnega stanja izboljša tudi kakovost erekcij. Nenazadnje je erekcija odvisna od dobre oskrbe s krvjo, ta pa je posledica tako redne zahtevne vadbe kot tudi rastlinske prehrane z malo maščobami.

TEKAČI IMAJO MANJ TEŽAV S KOLENI KOT NETEKAČI

Drugo najpogostejše vprašanje je povezano s tem, da je tek slab za kolena. Ta mit se ohranja, ker ljudje mislijo, da se hrustanec obrabi. Živalske beljakovine lahko včasih sprožijo avtoimunski odziv, zaradi katerega telo napade lasten hrustanec. Tek pravzaprav pomaga obnavljati hrustanec, kot sem omenila v poglavju o artritisu (glej sedmo poglavje). Ko sklep nosi težo telesa, je kri zaradi kompresije iztisnjena iz drobnih kapilar; ko pa se odrinete v zrak, kri spet priteče vanje, za kar poskrbi krvni tlak, ki je zaradi teka večji. Skoraj 500 tekačev je bilo opazovanih več kot osem let, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so imeli v primerjavi z netekači le petino njihovih težav s koleni in nogami. Ženske so imele najboljše rezultate, saj so imele v primerjavi z netekači skoraj devetdeset odstotkov manj težav s koleni.

ZAKAJ IMAJO LJUDJE, KI SE REDNO UKVARJAJO S ŠPORTOM, BOLJ JASNE IN USTVARJALNE MISLI?

Ta občutek umske stimulacije, sposobnosti reševanja težav in utrinjanja čudovitih, ustvarjalnih misli je dejansko mogoče pojasniti. Z aerobno vadbo zagotovimo možganom več kisika. Ne le, da se pojavi kratkoročni učinek spodbujanja miselnih procesov, ampak se s takšno vadbo dolgoročno poveča prekrvavitev. V možganih se razvijejo večje in čistejše arterije ter več kapilar. Posledično lahko aerobno vzdržljivi ljudje razmišljajo bolj jasno in ustvarjalno.

MED TEKOM SE NAM LAHKO POJAVIJO ŠTEVILNE ZAMISLI IN REŠITVE ZA NAŠE TEŽAVE

Če me muči kakšna težava, me bo to začelo gristi in zelo pogosto se pojavi rešitev. Prav tako je to čas, ko postanem res ustvarjalna. Ves čas se mi utrinjajo zamisli in včasih jih je toliko, da postanem res navdušena. Do takrat, ko pridem domov, pa jih večina običajno izpuhti. Navadila sem se teči z mikro diktafonom, ki mi ga je hči Laurelle podarila za božič, tako da lahko te zamisli posnamem. Pravzaprav je veliko zamisli iz te knjige nastalo med tekom.

  • Share/Bookmark