Mit o NOB, 13. del

Trinajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Za prisego in druga »kolaboracionistična« dejanja domobrancev nosi največjo odgovornost komunistično partizansko vodstvo, ker je s svojim revolucionarnim nasiljem prisililo svoje politične nasprotnike, da so se morali zateči k okupatorju za zaščito svojih življenj in jih je potem okupator lahko izsiljeval.

Protikomunistične sile so »sodelovale« z okupatorjem samo toliko, kolikor so smatrale, da je to potrebno v interesu naroda in nič več od tega. Če ne bi bilo komunistične revolucije z vsemi zločini, ki so jo spremljali, bi bila tudi potreba po »sodelovanju« z okupatorjem manjša, da bi se zaščitile koristi naroda.

Na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu aprila 1943 je Edvard Kardelj dejal: »Če bi analizirali belogardistično gospodo, ugotovimo, da ne gre za buržoazno gospodo, ki se je slepo udinjala okupatorju, marveč skuša okupatorja izkoristiti zato, da bi zatrla osvobodilne sile doma in znova sedla na oblast.«

Za komuniste je bila neprecenljiva vrednost okupatorjeve navzočnosti v tem, da so lahko svoj boj za monopolno oblast zamaskirali z »bojem proti okupatorju« in tako dobili kritično maso ljudske udeležbe pri svojem revolucionarnem projektu.

Druge okupirane dežele, ki niso imele revolucionarno-odporniškega gibanja, podobnega našemu partizanstvu, so jo odnesle z bistveno manj žrtvami in manjšo gmotno škodo, kot Slovenija. Na žalost pa  vse doslej partizanstvo, oziroma KPS, še ni bilo postavljeno na zatožno klop zaradi prevelikega števila žrtev, trpljenja in uničenj dežele, ki jih je zakrivilo.

Poleg s prevelikim številom žrtev vojne je partizanstvo demografsko osiromašilo slovenski narod tudi z izseljenci, ki so po njegovi zmagi zaradi političnih razlogov morali zapustiti domovino. Obstoj politične emigracije je tudi eden od dokazov, da nam partizanstvo ni prineslo svobode, kajti ljudje ne zapuščajo zavoljo svojega političnega prepričanja domovine, v kateri naj bi vladala svoboda.

Primer Dražgoše najbolj nazorno dokazuje, da je med 2. svetovno vojno ves slovenski narod postal talec komunističnega pohlepa po absolutni oblasti in kako protinaroden je bil v resnici komunistični »narodnoosvobodilni boj«. Ironija pa je, da v tej vasi Zveza borcev in levica še sedaj vsakega januarja proslavljata obletnico tega partizanskega »junaštva«.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !