Mit o NOB, 12. del

Dvanajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Daleč največ žrtev, trpljenja in posledic je slovenski narod utrpel od komunistov, njegovega partizanstva in njegove oblasti. Tu seveda ni všteta tudi gmotna škoda, ki jo je posredno in neposredno povzročil partizanski upor. Samo vrednost nepremičninskega premoženja, uničenega v požganih 200 vaseh in zaselkih, ki jih prav gotovo ne bi doletela ta usoda, če bi bil odpor drugače voden, kot je počela KPS/OF s svojim partizanstvom.

Nepooblaščeni komunistični partizanski upor leta 1941 ni bilo nobeno domoljubno dejanje, temveč nemoralno in protinarodno dejanje, kajti komunisti so zavestno izrabili domoljubna čustva prebivalstva, da bi prigrabili oblast, ne meneč se za civilne žrtve in vse druge nesreče, ki jih bo povzročila njihova avantura.

Lahko se reče, da se je partizanstvo porodilo iz popolne nemoči KP in marksistične levice, da zmaga na svobodnih volitvah in uvede svoj model družbene ureditve po demokratični poti. In za dosego tega svojega totalitarnega cilja komunistom in drugim marksistom, jeznim na ljudstvo, ker jih ni hotelo izvoliti na svobodnih volitvah, ni bilo žal žrtvovati desettisočev življenj pripadnikov tega ljudstva.

Prihod na oblast katerekoli stranke ni vreden enega samega človeškega življenja, v Sloveniji pa so jih komunisti v svoji lakomnosti po absolutni oblasti žrtvovali na desettisoče. Dražgoše in številne druge vasi niso bile požgane in njihovi prebivalci razseljeni in pobiti zato, ker bi bilo to potrebno za osvoboditev Slovenije od okupatorjev, temveč zato, da so komunisti lahko slovenskemu narodu vsilili svojo »diktaturo proletariata«.

Enostavna modrost narekuje izogibanje spopada s premočnim nasprotnikom, ki ne more prinesti drugega kot žrtve in poraz. V tem je narodnoobrambna funkcija »kolaboracije« s premočnim okupatorjem. V primeru res velike množičnosti, a neuspešnosti upora, ima to lahko usodne demografske posledice za uporniški narod. V takih razmerah je obstoj »kolaboracionistov«, četudi na prvi pogled vreden prezira, dejansko edini način, da premočni okupator ne poistoveti celotnega prebivalstva z uporniki.

Temeljni značaj slovenskega »kolaboracionizma« je bila protirevolucija, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo komunistične revolucije, ne pa ideološko motivirana želja sodelovati v boju za Hitlerjevo »novo Evropo«.

Nemci so od domobrancev zahtevali izjavo lojalnosti. Če bi domobransko vodstvo to njihovo zahtevo zavrnilo, bi bila razorožitev in razpustitev domobranstva najmanj, kar bi se zgodilo in tako razoroženi tedaj nekdanji domobranci bi bili po vrnitvi na domove izpostavljeni na milost in nemilost partizanskemu maščevanju.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !