Mit o NOB, 11. del

Enajsti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Komunisti so s svojim partizanstvom dejansko ponižali Slovence v topovsko hrano za interese Stalinovega imperija in njihove totalitarne oblastniške cilje. »NOB« tako ni bil nobena velika osvobodilna epopeja slovenskega naroda, ampak največja prevara slovenskega naroda v njegovi zgodovini, v katerem je desettisoče Slovencev umrlo za interese tuje države in nedemokratične politične stranke s sedežem zunaj Slovenije.

Neizpodbitno dejstvo je, da partizanski upor ni bil odgovor slovenskega naroda na tujo okupacijo, ampak odgovor jugoslovanske Partije in njene slovenske podružnice na nemški napad na Sovjetsko zvezo po ukazu SZ.

O tem, da je partizanstvo nastalo kot posledica komunistične ljubezni do Sovjetske Zveze, ne pa do Slovenije, je govorila že medvojna partizanska pesem: Naglo puške smo zgrabili in v gozdove z doma šli, ko sovjetski so junaki skupen boj oklicali.

Tudi če bi se vsi Slovenci pridružili uporu leta 1941 ali 1942, okupatorji ne bi bili zaradi tega nič preje pregnani iz Slovenije, temveč bi celotna Slovenija doživela usodo vasi Dražgoše – bila bi požgana, prebivalstvo pa deloma pobito, deloma pa razseljeno. Če so bili Nemci še v drugi polovici leta 1944 sposobni zatreti splošni upor varšavskega prebivalstva in vemo kakšne so bile posledice neuspeha tega upora za to prebivalstvo, ne more biti nobenega dvoma, kako bi se končal morebitni splošni upor v Sloveniji v začetnem obdobju okupacije.

Partizani so večinoma neprestano bežali, improvizirali skrivališča po gozdovih in odmaknjenih vaseh ter s kratkimi akcijami povzročali okupatorjem incidente s težkimi posledicami prebivalstvu. Komunistom, partizanom in aktivistom sta bila glavni formuli skrivanje in propaganda.

Ne le, da se komunisti niso ozirali na okupatorske represalije pri izvajanju svojih akcij, oni so si teh represalij, kot dokazuje Kardeljevo pismo Titu iz 2.8.1941, tudi želeli, ker so pričakovali, da bo okupatorsko nasilje povečalo število rekrutov v njihovo vojsko in zmanjševalo prevladujočo množico protikomunističnega prebivalstva.

Med vojno je slovenski narod utrpel nekajkrat višje žrtve kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi, po vojni je moral 45 živeti v diktaturi (pod terorjem in v nerazvitosti, danes v sklopu demokratične Evrope pa ta narod še vedno podlega prevaram post komunistov in jih vzdržuje na roparski oblasti. Komunisti so v nemirih zločinci, v miru kriminalci), je še vedno gospodarsko slabše razvit od zahodnih in severnih sosedov.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !