Mit o NOB, 10. del

Deseti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Dejanja taktične kolaboracije slovenskih voditeljev nikakor niso pomenila iskreno strinjanje teh ljudi z okupacijo kot tako. Šlo je le za taktično kupovanje časa, z namenom zagotoviti čimboljše življenjske razmere za prebivalstvo v času okupacije in uspavati okupatorja, da bi dočakali zahodne zaveznike.

Prav zaradi dejanj, ki so jih komunisti označevali kot »izdajstvo« in »servilnost okupatorju«, se je do 20 tisoč štajerskih in gorenjskih Slovencev lahko pred nemškim okupatorjem zateklo v italijansko cono, kjer so smeli obiskovati šole in dobili druge pravice. Če bi takratni slovenski politični prvaki ravnali »neizdajalsko«, je povsem gotovo, da italijanska oblast tem ogroženim Slovencem ne bi dovolila vstopa v svojo okupacijsko cono in bi tako ti Slovenci doživeli deportacijo v oddaljene dežele ali bi končali v nemških zaporih.

Komunistična propaganda, ki se je ohranila še danes v šolstvu in javni zavesti, je povsem popačila vsebino pojmov izdajstvo in domoljubje. Še vedno se ljudem vbija v glavo, da so vsi stiki z okupacijskimi oblastmi nekaj nedomoljubnega in celo proti narodnega, ne glede na koristi, ki jih prinesejo prebivalstvu. Dražgoška bitka se tako na primer prikazuje kot višek partiotizma partizanov, čeprav bi njihovemu početju bolj pristajala izdajalska oznaka. Ni pretirano reči, da je komunistično vodstvo izdalo vaščane Dražgoš. Ko so nepoklicani prišli v njihovo vas, so jim obljubili, da jih bodo zavarovali pred Nemci, nato pa so ob nemškem navalu  zapustili vas in prepustili njene prebivalce na milost in nemilost nemškemu maščevanju.

Pravo domoljubje se ne izkazuje z ideološko motiviranimi napadi na okupatorje, ki niso prispevali nič k o svoboditvi naroda, le k uvedbi povojne diktature, imeli pa so za posledico številne nesrečne Slovence, temveč z reševanjem konkretnih ljudi in izboljševanjem njihovih življenjskih razmer, pa četudi v »sodelovanju z okupatorji«.

Razlika med dejavnostjo partizanskega in proti partizanskega tabora je bila tudi ta, da je domnevno »izdajalsko« delovanje slednega reševalo človeška življenja in lajšalo stisko naroda v času vojne in tuje okupacije, domnevno »osvobodilno« delovanje partizanske strani pa je generiralo žrtve, požige, uničenja in trpljenja in to samo zato, ker je bilo to potrebno, da bi komunisti lahko zavladali kot edina dovoljena stranka.

Če je torej kdo izdal slovenski narod med 2. svetovno vojno, so bili to edino komunisti, zaradi katerih je slovenski narod utrpel 90 tisoč žrtev, dočim bi bila številka 3-5 krat nižja (upoštevaje primerjavo z drugimi okupiranimi državami ter specifične slovenske razmere), če bi narod vodili tisti, ki so jih komunisti razglašali za »izdajalce«.

ZDA in Velika Britanija sta večji del vojne pozivali okupirane narode, naj se ne uprejo okupatorjem, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam. Tako je na primer britanska vlada svojim državljanom na okupiranih Kanalskih otokih prepovedala kakršnokoli upiranje nemškemu okupatorju, ker jih ni hotela izpostavljati nepotrebni nevarnosti. Zaradi drugačnega ravnanja smo imeli Slovenci nekajkrat več žrtev in gmotne škode (v relativnem smislu) kot narodi, ki naj bi po Kučanovem mnenju ravnali »ponižno in brez časti«.

Čeprav so komunisti med vojno maksimalno brenkali na domoljubna čustva, ko so vabili ljudi v svojo vojsko, pa jih pri organiziranju oboroženega odpora ni vodila ljubezen do njihove »nacionalne« domovine, temveč ljubezen do »domovine socializma«. Karel Destovnik je to lepo povedal: »Mi (komunisti) bomo začeli z našo stvarjo, ki jo moramo spraviti do konca. Revolucija mora uspeti«.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !