Mit o NOB, 9. del

Deveti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Dušan Pirjevec, medvojni partizanski politkomisar in povojni literarni zgodovinar, je v svojem dnevniku napisal, da je KP namerno izzvala državljansko vojno.

Pomembno je tudi omeniti, da si je Partija želela kolaboracije svojih nasprotnikov z okupatorji. Cilj partijske politike je bil povzročiti tako diferenciacijo v narodu, ko bi ostali le še dve izbiri: komunisti ali okupatorji.

Nasprotniki komunizma so imeli utemeljen razlog za nasprotovanje partizanstvu, ker so se bali, da bo njegova zmaga rezultirala v uvedbi sistema, podobnega tistemu v SZ. S tega vidika je razumljivo, zakaj so protikomunisti imeli partizanstvo, ki se je bojevalo za uvedbo komunistične diktature, ki bi trajala neomejeno dolgo, za večje zlo od okupatorjev, katerih okupacija je bila na naših tleh začasna.

KP je v svojem razglasu iz konca leta 1941 opisala SZ kot »otok sreče in svobode, blagostanja, življenjske radosti in bratstva njenih narodov«. OF je v svoji Dolomitski izjavi zapisala, da je »za slovenski narod edino pravilna pot, ki jo je prehodil veliki ruski narod«. Gledano iz tega zornega kota se lahko razume drža nekaterih proti komunistov, ki so v zmagi domačega komunizma videli tako hudo nevarnost, da se jim je zdela taktična in začasna »kolaboracija« z okupatorji (v smislu izkoriščanja okupatorja in njegovih virov za dosego svojih ciljev) sprejemljivo dosti manjše zlo samo, da bi se ta velika nevarnost za slovenski narod preprečila.

Tudi primeri iz sveta kažejo, da je lahko včasih tuja vladavina boljša od domače. Na primer, prepričljiva večina kitajskih prebivalcev Hong Konga je raje živela pod oblastjo britanskih »kolonialistov« (ali »okupatorjev«, če hočete) kot pa pod oblastjo kitajskih komunistov – mar to pomeni, da so ti ljudje »izdajalci kitajskega naroda«.

Mnogim se je tako zdela začasna okupacijska ureditev (zlasti v italijanski zasedbeni coni) manjše zlo od ureditve sovjetsko-stalinističnega tipa, za katero so utemeljeno verjeli, da bo uvedena v Sloveniji v primeru zmage partizanov.

Neko dejanje ne more biti »izdaja naroda«, če temu istemu narodu lajša življenje. Vdanostne izjave duceju in podobna »kolaboracijska« dejanja so bila cena, ki so jo vodilni predstavniki slovenskega naroda morali plačati za to, da je v italijanski okupacijski coni slovenščina še naprej ostala uradni jezik, da je ostalo neokrnjeno slovensko šolstvo, da so praktično vsi javni uslužbenci obdržali službo, da so bili slovenski fantje oproščeni služenja v italijanski vojski in druge pravice, za katere so bili prikrajšani Slovenci v nemški coni. Slovenski voditelji bi prej ravnali izdajalsko, če bi zavrnili ponujeno italijansko roko.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !