Mit o NOB, 8. del

Osmi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Celo Kardelj je v enem svojih pisem iz tistega časa priznal, da so partizani okoli Mirne in Mokronoga ter drugod počenjali »svinjarije«… To je bil kontekst, v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z italijanskimi okupatorji z nastankom vaških straž poleti 1942.

Nobene želje ni bilo pomagati okupatorjem pri nadaljnji okupaciji slovenskega ozemlja, temveč se jih je želelo zgolj izkoristiti za pomoč pri obrambi pred nasiljem komunističnih revolucionarjev.

Tisti, ki obsojajo proti komuniste za »sodelovanje z okupatorjem« očitno mislijo, da so bili oni dolžni mirno gledati in ne braniti se pred temi »svinjarijami«, katerih žrtve so bili. Dva meseca zatem, ko je Kardelj pohvalil partizane, da »pridno čistijo« teren, je v pismu Ivo Loli Ribarju iz 25.7. zapisal: »Naši (komunisti) pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov.«

Ljudje, ki so se čutili ogrožene od partizanskega nasilja, so imeli pravico naznaniti organom reda, pa četudi okupatorskim, pripadnike organizacije, ki je morila njihove bližnje in sosede in njim samim stregla po življenju.

Bistveno pri vsem tem je, da je do zavezništva med proti komunisti in okupatorji prišlo kot samoobrambna reakcija žrtev komunističnega nasilja in da so bili komunisti ti, ki so s svojim nasiljem proizvedli »kolaboracijo«.

Ljudje, ki se niso strinjali s KPS, so se znašli med kladivom in nakovalom. Po eni strani jih je komunistična OF silila, da sodelujejo v njenem totalitarnem projektu, zamaskiranem z »bojem proti okupatorju« in jih terorizirala, če tega niso hoteli storiti, po drugi strani pa so bili med žrtvami okupatorskega kolektivnega kaznovanja celotnega ljudstva za dejanje organizacije, s katero se niso strinjali.

Obtoževanje domobrancev za »kolaboracijo« ob istočasnem zamolčevanju vzrokov, ki so privedli do te kolaboracije, je podobno zmerjanju napadenega človeka, ki je v samoobrambi ubil napadalca, češ da je morilec, ob hkratnem zamolčevanju dejstva, da je bil ta »morilec« poprej morilsko napaden od te iste »žrtve«.

Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s »kolaboracijo«. Vsekakor ni bila nobena »narodna dolžnost« protikomunistov, ki so videli v teh partizanskih zločinih komunistično revolucijo na delu, da s prekrižanimi rokami čakajo, da bodo še oni prišli na vrsto.

To vzbuja močan sum, da je bilo nasilje leta 1942 načrtno izvajano s ciljem, da prisili nasprotnike komunizma, da vzamejo orožje od Italijanov in se jih s tem očrni pred narodom in zavezniki. Ta domneva ni sicer neposredno podprta z dokumenti, vendar pa posredno nanjo napotujejo besede Borisa Kidriča, zapisane v glasilu KPS Delo 5.11.1942: »Pravilna politika OF in KPS je Belo gardo prisilila, da je svoj poslednji, zgodovinsko seveda neizogiben korak napravila v okoliščinah, ki so bile zanjo najneugodnejše.«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !