Mit o NOB, 7. del

Sedmi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Na okupatorske povračilne represalije zaradi njihovih akcij se komunisti niso ozirali, ker so jim te represalije koristile – ubežniki pred okupatorskim nasiljem so se zatekali v njihovo vojsko. Poleg izpostavljanja civilnega prebivalstva nevarnosti zaradi njihovih samovoljnih akcij, so komunisti preko OF silili vse prebivalstvo, da sodeluje v njihovem »osvobodilnem« boju, ki to ni bil. S kakšno pravico je OF zahtevala od vsega prebivalstva, da plačuje »narodni davek« zanjo, kar je OF zaukazala že septembra 1941? »Obdavčeni« so bili predvsem in najbolj nasprotniki partizanstva. Mafija deluje po načelu »daj denar, sicer te ubijemo«.

Nihče ni bil dolžan finančno, materialno ali kako drugače podpirati OF in partizansko vojsko, to pa spet ni dalo partizanom nobene pravice, da te ljudi razglasijo za »nasprotnike narodne osvoboditve« ter jih zaradi tega oropajo, jim zažgejo hišo ali celo ubijejo.

KP se je bojevala proti okupatorju izključno z namenom, da pride na oblast mimo volitev in ne zato, ker bi jo motila okupacija kot taka. To je priznal sam Edvard Kardelj s svojo izjavo, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj »napreden«.

Ker je bila Slovenija okupirana, v njej ni bilo domače oblasti, na katero bi se nasprotniki komunizma lahko obrnili po zaščito pred nasiljem komunistično-partizanskih »osvoboditeljev«. Če se niso hoteli pokoriti uzurpatorski komunistični »ljudski oblasti« in sodelovati v komunistični revoluciji, jim je preostalo le, da se zatečejo po zaščito k tuji, okupatorski oblasti, kar pa jim je prilepilo etiketo »kolaborantov« in »sodelavcev okupatorja«.

Komunisti so se ne le borili za svojo diktaturo po vojni, marveč so to diktaturo začeli preko OF, ki si je vzela oblastne pristojnosti, vsiljevati slovenskemu narodu že med vojno.

Razglašanje svojih nasprotnikov za »narodne izdajalce« kaže na totalitaren vzorec razmišljanja komunistov in njihovih sopotnikov po načelu »narod smo mi«, kar je še huje od znanega absolutističnega reka Ludvika XIV, »država sem jaz«. Prebivalci, katere je eksistenčno ogrožala ta organizacija, so imeli pravico do samoobrambe pred terorjem revolucionarnih samozvancev in lažnih osvoboditeljev.

To ni pomenilo nikakršne solidarnosti s silami osi in zavzemanje, da bi bila Slovenija okupirana od teh sil, šlo je za golo varovanje lastnih življenj pred tistimi, ki so jih ogrožali. Pravica do življenja je najpomembnejša pravica, ki je nad sleherno politiko in ideologijo, in napadeni človek se ima v obrambi svojega življenja pravico obrniti na pomoč in stopiti v zavezništvo s komerkoli.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !