Mit o NOB, 6. del

Šesti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Tudi z mednarodno-pravnega vidika so stvari jasne. Okupacijska oblast sme za vzdrževanje reda in miru uporabljati policijo, sestavljeno iz domačega prebivalstva in ti, ki sodelujejo v teh policijskih enotah, niso zaradi tega nobeni izdajalci. Policija je res že prej obstajala, ampak se je, enako kot okupatorske sile, ki so po mednarodnem pravu tudi dolžne skrbeti za varnost civilnega prebivalstva, izkazala kot neučinkovita pri zaščiti pred partizanskim nasiljem, zaradi česar je bilo treba ustanoviti »specializirane« policijske enote, posebej namenjene za boj proti komunističnemu partizanstvu, kot veliki nevarnosti za drugače misleče.

Partizanski boj je mogoče opredeliti tudi kot ogrožanje javnega reda, ker so partizani, poleg priložnostnega »boja proti okupatorju«, vršili nasilje nad tistimi, ki niso hoteli ubogati odlokov in ukazov uzurpatorske komunistične »ljudske« oblasti. Od kdaj spada ubijanje »razrednih sovražnikov«, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobna dejanja v »boj za svobodo«?

»Sodelovanje« slovenskih demokratičnih sil z okupatorji bi bilo narodno-izdajalsko dejanje, če bi imelo za cilj pomoč okupatorju pri dejavnosti, usmerjeni v biološko ali kulturno uničenje slovenskega naroda ter raznarodovanje slovenskega ozemlja. Daleč od tega, da bi katerokoli njihovo dejanje imelo tak namen, v resnici so imela za glavni cilj varovanje življenj slovenskih ljudi in njihovega premoženja ter so tudi veliko dosegla v tej smeri.

Formalno in s figo v žepu priznanje italijanske aneksije ter stiki demokratičnih slovenskih predstavnikov z italijanskimi okupatorji takoj po okupaciji, ki so jih marksisti oklevetali kot »izdajstvo«, so prinesli slovenskemu narodu otipljive koristi v obliki veliko milejšega okupacijskega režima v italijanski coni od tistega v nemški okupacijski coni in zatočišča za 20 tisoč slovenskih beguncev v Ljubljanski pokrajini pred nemškim nasiljem.

Proti komunisti so imeli argumente za svojo trditev o izdajalski vlogi partizanstva – zaradi tega gibanja je slovenski narod utrpel mnogo več žrtev kot drugi primerljivi okupirani narodi, in to zaradi osvojitve diktatorske oblasti ene stranke. Povzročanje žrtev pri narodu zaradi takšnega cilja pa je vse kaj drugega kot domoljubno početje.

»Napredne« politične sile, ki so bile leta 1941 vključene v OF, so na zadnjih volitvah slaba tri leta pred tem uživale podporo ene desetine slovenskega volilnega telesa. Kljub temu se je OF že jeseni 1941 razglasila za edinega predstavnika in voditelja slovenskega naroda, prepovedala pod grožnjo smrti vojaško organiziranje zunaj partizanskih vrst (četudi bi bilo namenjeno boju proti okupatorju)…Z vidika demokratične legitimnosti te odločitve ni mogoče opravičiti, je pa razumljiva za marksistično-leninistično partijo, ki pravice do vladanja ne črpa iz mandata volivcev.

S pravnega vidika partizansko gibanje ni bilo legalno (zakonito), ker ni nastalo z odobritvijo zakonite in mednarodno priznane jugoslovanske vlade, ki je imela mandat, da vodi narod, marveč ga je ustanovila politična stranka, ki je bila povrhu tega še ilegalna. Z moralnega vidika partizansko gibanje ni bilo legitimno (upravičeno), ker je bil njegov končni cilj uvedba komunistične diktature v Jugoslaviji, boj proti okupatorju pa le sredstvo za maskiranje tega osnovnega cilja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !