Mit o NOB, 4. del

Četrti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Kontakti s tujo oblastjo, če imajo za cilj reševanje človeških življenj in izboljšanje življenjskih razmer prebivalstva, še zlasti če tudi proizvedejo take učinke, kot je bilo to primer pri medvojni slovenski protirevoluciji, niso protinarodno oziroma »izdajalsko«, temveč narodnoobrambno oziroma domoljubno početje. Protinarodno početje pa je osvajanje oblasti mimo volitev, če pa se to izvaja še v času tuje okupacije, kar so storili naši komunisti med 2. svetovno vojno, tudi beseda »izdajstvo« ni prehuda kvalifikacija za tako dejanje. Torej, če je kdo zagrešil »narodno izdajstvo« med 2. svetovno vojno pri nas, so bili to komunisti in tudi njihov »boj proti okupatorju« jih ne more oprati krivde.

V italijansko zasedenem delu Slovenije so Italijani leta 1941 prevzeli praktično celotno javno upravo, vključno s policijo.  Jasno je torej, da so vsi Slovenci, zaposleni v teh službah, ki so imeli od okupatorja postavljene šefe, še kako »sodelovali z okupatorjem«. Vendar ti slovenski policisti – privrženci OF, ki so v službi prejemali navodila italijanskih poveljnikov, niso veljali za »kolaborante«, za razliko od domobrancev, katerim okupatorji niso poveljevali tako neposredno.

Za »kolaboracijo«  so komunisti in njihova podružnica OF razglasila le tisto sodelovanje z okupatorjem, ki je bilo naperjeno proti njihovemu cilju osvojitve totalitarne oblasti, tisto »sodelovanje z okupatorjem«, od katerega so ti samozvanci in uzurpatorji imeli korist in je pomagalo njihovi revolucionarni stvari, pa zanje ni sodilo v »kolaboracijo«, marveč je predstavljajo hvalevredno dejanje.

KPS ni imela demokratičnega mandata, da govori v imenu slovenskega naroda in je zato nevzdržno razglašati dejanja, ki so ji koristila, za skladna z narodnimi interesi oziroma »domoljubna«, dejanja, ki pa so ji škodovala, pa za »izdajalska« oziroma za nasprotna interesom slovenskega naroda. Tisti, ki to trdijo, s tem le razkazujejo svoje nepoznavanje osnovnih pojmov demokracije, ki je zanje največji sovražnik.

Boljševiška organizacija, ki je predstavljala veliko manjšino slovenskega naroda, je izrabila tujo okupacijo za prihod na oblast mimo volitev. Ta nasilna  prigrabitev oblasti s strani politične manjšine tvori bistvo NOB, »boj proti okupatorju« je bil le zunanja fasada, s propagando sicer zelo učinkovita za zakrivanje in preusmerjanje pozornosti od proti demokratičnega bistva partizanstva.

Kot se za totalitarno organizacijo  spodobi je KPS/OF poistovetila svoje interese z narodnimi. Karkoli je koristilo njeni osvojitvi absolutne oblasti, je bilo zanje v interesu slovenskega naroda, ravnanje, ki je bilo naperjeno proti komunističnemu prevratu, je razglasila za narodno izdajstvo, nosilce takega ravnanja pa »narodne izdajalce«. Če je koristilo revolucionarnim ciljem Partije, potem sodelovanje z okupatorjem ne le ni bilo narodno izdajstvo, ampak je bilo domoljubno dejanje. Primer so partijski zaupniki v policiji, ki jo je nadziral okupator. Po drugi strani pa so bili za izdajalce razglašeni ljudje, ki sploh niso imeli stikov z okupatorji. Še preden je bila Jugoslavija okupirana, so komunisti tedanjo oblast razglasili za »izdajalsko«.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !