Mit o NOB, 3. del

Tretji del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Veliko bolj pomemben je vrsti red in vzročno-posledična relacija: partizanski zločini so se zgodili najprej, bili so neizzvani in so bili vzrok za »kolaboracijo« in zločine druge strani. Sicer pa je bil največji moralni neuspeh te vojske, ki se je razglašala za »narodnoosvobodilno« ta, da je en del naroda videl v njej večjo zlo od tujih okupatorjev ter je zaradi samoobrambe pred samooklicanimi »osvoboditelji« stopil v zavezništvo s tujci. In ta del naroda ni bil zanemarljiv.

Prebivalci Suhe Krajine so na lastni koži občutili revolucionarne »ekscese partizanskih vojvod« in spoznali, da »boj proti okupatorju« ni nič drugega kot maska za prikritje prevratniškega bistva »narodno-osvobodilnega gibanja« in marketinška zvijača za novačenje domoljubov za sodelovanje v komunističnemu revolucionarnemu projektu.

Obstajajo tri kategorije partizanov – tisti, ki so vstopili v partizansko vojsko neprostovoljno, tisti, ki so vstopili prostovoljno iz domoljubja, da bi pregnali okupatorje iz domovine, in tisti, ki so vstopili v partizane prostovoljno, da bi se borili za uvedbo komunistične oz. socialistične ureditve. Tisti iz prve kategorije so bili najštevilčnejši.

Ni sporno, da je izmed tistih, ki so se pridružili ali so podpirali partizansko gibanje prostovoljno, večina to storila iz domoljubnih motivov, in ti so bili največje žrtve partijske prevare. Kot rečeno, je bilo bistvo te prevare v tem, da je komuniste pot za osvojitev oblasti in uvedbo diktature vodila preko boja proti okupatorju in to jim je omogočilo, da so zamaskirali svoj temeljni cilj in pod zastavo osvoboditve od okupatorja novačili domoljube v svojo vojsko, ki se je borila za njihovo oblast.

Do tako imenovane »kolaboracije« je prišlo zaradi partijskih zločinov, ne pa zaradi solidarnosti z okupatorji. Mimogrede, ali ni čudno, da je lahko 80% prebivalcev nekega širšega področja, kot je Suha Krajina, podpiralo neko vojaško formacijo, ki naj bi bila »narodno-izdajalska« (domobranci) in to še pred samim koncem vojne, nasprotovalo pa vojski, ki naj bi bila »narodno-osvobodilna«? Objektiven opazovalec bi se ob tem moral vprašati ali ni morda nekaj narobe z »osvobodilno« vojsko in njenim bojem, če ji je nasprotovalo tako veliko število ljudi.

Z vztrajnim ponavljanjem teh neutemeljenih obtožb (»narodni izdajalci«, »kolaboranti«) na račun protikomunističnih sil ob hkratnem zamolčevanju vzrokov, ki so te sile prisilili v »kolaboracijo«, se želi preusmeriti pozornost z dejstva, da je KP prišla na oblast na nelegitimen način in da je tako pridobljeno oblast izvajala na totalitaren način, a tudi terorističen način.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Mit o NOB, 3. del”

  1. stricmarc komentira:

    No, pri nas je bilo več kategorij, zakaj so ljudje šli v partizane. Velik del je šel, da se je izognil nemški mobilizaciji, del pa je pobegnil v gozdove zaradi bega pred aretacijami in deportacijam.

  2. Rado komentira:

    NOB se problematizira le na območju Ljubljanske škofije. Tiste škofije, ki se je je odločila za sodelovanje z okupatorji.

    Če pogledaš Zbornik RS o žrtvah vojne in revolucije (DS 2005), boš na strani 21 našel spisek žrtev po pokrajinah. Nadpovprečno število žrtev boš našel prav na širšem ljubljanskem območju. Štajerska, Koroška in Pomurje so jo odnesli z malo žrtvami. Slabo odločitev ljubljanskega škofa in cerkvene hierarhije zdaj hočejo prikriti z gnojnico, ki jo polivajo po NOB. Ne le, da je kolaborantska stran potegnila napačno strateško potezo, zdaj kaže še zakrknjenost. Ne prizna si resnice. Kar se mene tiče, so gnoji. Vso Slovenijo vlečejo v svojo travmo. Ne hvala. Štajerce pustite pri miru!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !