Arhiv za Januar, 2019

Mit o NOB, 5. del

Nedelja, Januar 27th, 2019

Peti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Označevanje medvojnih nasprotnikov komunizma za »narodne izdajalce« temelji na totalitarni logiki, po kateri naj bi bila med 2. svetovno vojno KPS in slovenski narod eno in isto. Tako je njeno glasilo Slovenski poročevalec že 23.8.1941, skoraj leto dni, preden je počila prva proti partizanska puška, zapisal: »Kdor se danes bori proti KPS, ta je sovražnik in izdajalec lastnega naroda.«

Oborožene proti partizanske formacije so nastale kot obrambni odgovor na partizansko nasilje proti dejanskim in namišljenim nasprotnikom komunizma, ne pa zaradi želje pomagati okupatorjem. Oni kljub temu pravijo, da proti komunisti ne bi smeli vzeti orožja od okupatorjev, ne povedo pa, kako naj bi se zavarovali pred partizanskim nasiljem. Na koga drugega kot pa na okupatorje naj bi se obrnili po zaščito, če pa v državi ni bilo domače oblasti?

Ali so bili proti komunisti dolžni prenašati komunistično-partizanske umore in vsa nasilja samo zato, ker so se ti zlikovci »borili proti okupatorju«? Če je bilo nemoralno vzeti orožje od okupatorja, je bilo še veliko bolj nemoralno v času navzočnosti okupatorja začeti z revolucionarnim osvajanjem uzurpatorske oblasti mimo volitev ter z nasiljem proti političnim nasprotnikom.

Če bi komunisti vodili svoje odporniško gibanje kot v drugih evropskih državah, ne da bi se šli zraven revolucijo, ne da bi se sredi vojne razglasili za »ljudsko oblast«, in ne da bi nato izvajali nasilje proti tistim, ki te njihove oblasti niso hoteli priznati, potem je popolnoma gotovo, da njihovi nasprotniki ne bi zaprosili okupatorjev, kakršni koli so ti že bili, za orožje za lastno obrambo.

Oboroženo »kolaboracijo« s SZ sta pri nas ustvarila komunistična revolucija in partizansko nasilje, v obrambi pred katerima so se ogroženi povezali z okupatorjem, ker ni bilo domače oblasti, na katero bi se obrnili po zaščito. Prav nič sramotno ni vzeti orožje za obrambo svojega življenja od kogarkoli že, pač pa je sramotno osvajati oblast z orožjem in v ta namen izvajati nasilje proti političnim nasprotnikom, nato pa jih oblatiti kot »izdajalce«, ker so uveljavili neodtuljivo pravico do samoobrambe.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 4. del

Sobota, Januar 26th, 2019

Četrti del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Kontakti s tujo oblastjo, če imajo za cilj reševanje človeških življenj in izboljšanje življenjskih razmer prebivalstva, še zlasti če tudi proizvedejo take učinke, kot je bilo to primer pri medvojni slovenski protirevoluciji, niso protinarodno oziroma »izdajalsko«, temveč narodnoobrambno oziroma domoljubno početje. Protinarodno početje pa je osvajanje oblasti mimo volitev, če pa se to izvaja še v času tuje okupacije, kar so storili naši komunisti med 2. svetovno vojno, tudi beseda »izdajstvo« ni prehuda kvalifikacija za tako dejanje. Torej, če je kdo zagrešil »narodno izdajstvo« med 2. svetovno vojno pri nas, so bili to komunisti in tudi njihov »boj proti okupatorju« jih ne more oprati krivde.

V italijansko zasedenem delu Slovenije so Italijani leta 1941 prevzeli praktično celotno javno upravo, vključno s policijo.  Jasno je torej, da so vsi Slovenci, zaposleni v teh službah, ki so imeli od okupatorja postavljene šefe, še kako »sodelovali z okupatorjem«. Vendar ti slovenski policisti – privrženci OF, ki so v službi prejemali navodila italijanskih poveljnikov, niso veljali za »kolaborante«, za razliko od domobrancev, katerim okupatorji niso poveljevali tako neposredno.

Za »kolaboracijo«  so komunisti in njihova podružnica OF razglasila le tisto sodelovanje z okupatorjem, ki je bilo naperjeno proti njihovemu cilju osvojitve totalitarne oblasti, tisto »sodelovanje z okupatorjem«, od katerega so ti samozvanci in uzurpatorji imeli korist in je pomagalo njihovi revolucionarni stvari, pa zanje ni sodilo v »kolaboracijo«, marveč je predstavljajo hvalevredno dejanje.

KPS ni imela demokratičnega mandata, da govori v imenu slovenskega naroda in je zato nevzdržno razglašati dejanja, ki so ji koristila, za skladna z narodnimi interesi oziroma »domoljubna«, dejanja, ki pa so ji škodovala, pa za »izdajalska« oziroma za nasprotna interesom slovenskega naroda. Tisti, ki to trdijo, s tem le razkazujejo svoje nepoznavanje osnovnih pojmov demokracije, ki je zanje največji sovražnik.

Boljševiška organizacija, ki je predstavljala veliko manjšino slovenskega naroda, je izrabila tujo okupacijo za prihod na oblast mimo volitev. Ta nasilna  prigrabitev oblasti s strani politične manjšine tvori bistvo NOB, »boj proti okupatorju« je bil le zunanja fasada, s propagando sicer zelo učinkovita za zakrivanje in preusmerjanje pozornosti od proti demokratičnega bistva partizanstva.

Kot se za totalitarno organizacijo  spodobi je KPS/OF poistovetila svoje interese z narodnimi. Karkoli je koristilo njeni osvojitvi absolutne oblasti, je bilo zanje v interesu slovenskega naroda, ravnanje, ki je bilo naperjeno proti komunističnemu prevratu, je razglasila za narodno izdajstvo, nosilce takega ravnanja pa »narodne izdajalce«. Če je koristilo revolucionarnim ciljem Partije, potem sodelovanje z okupatorjem ne le ni bilo narodno izdajstvo, ampak je bilo domoljubno dejanje. Primer so partijski zaupniki v policiji, ki jo je nadziral okupator. Po drugi strani pa so bili za izdajalce razglašeni ljudje, ki sploh niso imeli stikov z okupatorji. Še preden je bila Jugoslavija okupirana, so komunisti tedanjo oblast razglasili za »izdajalsko«.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 3. del

Četrtek, Januar 24th, 2019

Tretji del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

Veliko bolj pomemben je vrsti red in vzročno-posledična relacija: partizanski zločini so se zgodili najprej, bili so neizzvani in so bili vzrok za »kolaboracijo« in zločine druge strani. Sicer pa je bil največji moralni neuspeh te vojske, ki se je razglašala za »narodnoosvobodilno« ta, da je en del naroda videl v njej večjo zlo od tujih okupatorjev ter je zaradi samoobrambe pred samooklicanimi »osvoboditelji« stopil v zavezništvo s tujci. In ta del naroda ni bil zanemarljiv.

Prebivalci Suhe Krajine so na lastni koži občutili revolucionarne »ekscese partizanskih vojvod« in spoznali, da »boj proti okupatorju« ni nič drugega kot maska za prikritje prevratniškega bistva »narodno-osvobodilnega gibanja« in marketinška zvijača za novačenje domoljubov za sodelovanje v komunističnemu revolucionarnemu projektu.

Obstajajo tri kategorije partizanov – tisti, ki so vstopili v partizansko vojsko neprostovoljno, tisti, ki so vstopili prostovoljno iz domoljubja, da bi pregnali okupatorje iz domovine, in tisti, ki so vstopili v partizane prostovoljno, da bi se borili za uvedbo komunistične oz. socialistične ureditve. Tisti iz prve kategorije so bili najštevilčnejši.

Ni sporno, da je izmed tistih, ki so se pridružili ali so podpirali partizansko gibanje prostovoljno, večina to storila iz domoljubnih motivov, in ti so bili največje žrtve partijske prevare. Kot rečeno, je bilo bistvo te prevare v tem, da je komuniste pot za osvojitev oblasti in uvedbo diktature vodila preko boja proti okupatorju in to jim je omogočilo, da so zamaskirali svoj temeljni cilj in pod zastavo osvoboditve od okupatorja novačili domoljube v svojo vojsko, ki se je borila za njihovo oblast.

Do tako imenovane »kolaboracije« je prišlo zaradi partijskih zločinov, ne pa zaradi solidarnosti z okupatorji. Mimogrede, ali ni čudno, da je lahko 80% prebivalcev nekega širšega področja, kot je Suha Krajina, podpiralo neko vojaško formacijo, ki naj bi bila »narodno-izdajalska« (domobranci) in to še pred samim koncem vojne, nasprotovalo pa vojski, ki naj bi bila »narodno-osvobodilna«? Objektiven opazovalec bi se ob tem moral vprašati ali ni morda nekaj narobe z »osvobodilno« vojsko in njenim bojem, če ji je nasprotovalo tako veliko število ljudi.

Z vztrajnim ponavljanjem teh neutemeljenih obtožb (»narodni izdajalci«, »kolaboranti«) na račun protikomunističnih sil ob hkratnem zamolčevanju vzrokov, ki so te sile prisilili v »kolaboracijo«, se želi preusmeriti pozornost z dejstva, da je KP prišla na oblast na nelegitimen način in da je tako pridobljeno oblast izvajala na totalitaren način, a tudi terorističen način.

  • Share/Bookmark

Mit o NOB, 2. del

Torek, Januar 22nd, 2019

Drugi del gradiva iz knjige Mit o NOB, ki 70 let trajajoče komunistične pravljice o herojskem narodno-osvobodilnem boju proti okupatorju postavljajo na laž.

Odlomki iz knjige Mit o NOB:

S političnega vidika se »NOB« v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nasilni komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po vseh demokratičnih pravilih upravičena do vršenja oblasti v Jugoslaviji.

Že samo osvajanje oblasti z orožjem in mimo volitev je globoko nedemokratično dejanje, če pa je izvedeno še v času tuje okupacije, pa je še posebej moralno zavrženo. Da ne omenjamo gmotne škode in desettisoče ljudi, ki so umrli zato, da so lahko komunisti sedli na oblast. »NOB« tako ne le, da ni bila narodnoobrambna, temveč je bila protinarodna dejavnost in »napad oboroženih boljševikov«.

Dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari. Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemenit motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da na Poljskem po »osvoboditvi« vzpostavi marionetni komunistični režim in onemogoči poljskemu narodu demokratično odločanje o svoji usodi.

Slovenija je imela z drugimi vzhodnoevropskimi državami skupno nesrečno usodo, da je tuji okupaciji sledila sovjetizacija, torej druga oblastna okupacija. Odločilno vlogo pri tem je, namesto sovjetske Rdeče armade, odigrala njena ideološka kopija – jugoslovanska partizanska vojska.

Dejstvo je, da je partizanska vojska nastala nezakonito, na seji politbiroja CK KPJ v Beogradu 4.7.1941, ki je na poziv Moskve, sklenil naj komunisti po vsej Jugoslaviji začnejo z oboroženim bojem za osvojitev monopolne oblasti (pod krinko »boja proti okupatorju«).

Ne samo, da legitimna oblast ni bila udeležena pri nastanku partizanske vojske, temveč je ta vojska nastala z namenom strmoglavljenja te oblasti v korist samooklicane avantgarde in v korist Sovjetske zveze. Zaradi vsega tega je partizanska vojska tipična strankarska vojska KPJ in nikakršna »narodno-osvobodilna vojska«.

Razlika med odnosom do »osvoboditeljev« pri nas in v drugih delih vzhodne Evrope pa je v tem, da večina prebivalcev okupiranih vzhodnoevropskih držav ne čuti hvaležnosti do Rdeče armade in SZ, ker jih je »osvobodila« od nemških okupatorjev in ima njen boj proti Nemcem  za nebistveno epizodno zadevo, ki ne more spremeniti splošne negativne ocene o zgodovinski vlogi Rdeče armade v njihovih deželah, medtem ko večina ljudi na Slovenskem, vrednoti partizanstvo pozitivno, zaradi epizodnega in oportunističnega odporništva.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da so bile v Sloveniji v obdobju 1945-1990 sistematično kršene človekove pravice. Skregano z zdravo pametjo je trditi, da je partizansko gibanje, zaradi propagande svoje zmage v resnični zmagi zaveznikov, lahko bilo osvobodilno in nekaj pozitivnega za slovenski narod, saj je šlo za iste ljudi, ki so bili pozneje na oblasti v obdobju 1945-1990 in torej tudi odgovorni za to sistematično kršenje človekovih pravic.

  • Share/Bookmark