Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja

Javni in privatni sektor sta dva povsem različna svetova. Ali bolje rečeno: dve različni galaksiji. V prispevku bom opisal glavne razlike med obema sektorjema. Seveda je potrebno upoštevati, da so v obeh sektorjih posamezniki, ki jim ne moremo pripisati vseh značilnosti svojega sektorja. Pa začnimo!

Plače

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja. Rop izvajajo politiki in temu ropu rečejo obdavčitev. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi. Tako imenovana demokratično izvoljena politika nas je že tako zdresirala, da večina ljudi verjame, da tako mora biti in da drugače ne gre. Pa je res tako? Kaj pravite vi na to? Ali ne bi znali porabiti skoraj polovico vašega zaslužka, katerega nam sedaj pobere vlada in kot lahko vidimo, ta vaš denar zagoni na tak način, da bi vas gotovo bolela glava, če bi izvedeli, kako so ga zapravili?

Vidimo torej, da vsi javni uslužbenci prejemajo plače na neetičen način, pa čeprav je morda njihovo delo koristno za družbo. Naj to pojasnim s primerom. Kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem.

Uslužbenci v privatnem sektorju prejemajo plače od prometa, ki ga je podjetje ustvarilo s svojimi proizvodi in storitvami. Zato se morajo veliko bolj truditi kot uslužbenci v javnem sektorju, ki plačo dobijo ne glede na rezultate svojega dela. Tu pridemo do naslednje razlike med obema sektorjema.

Odgovornost

Delavci v privatnem sektorju se morajo obnašati odgovorno, sicer izgubijo stranke in posledično so lahko odpuščeni. Ameriški pisatelj Harry Browne je zapisal: »Svobodni trg kaznuje neodgovornost.«

Kdo pa lahko kaznuje neodgovornost zaposlenih v javnem sektorju? Nihče. Kajti oni niso odvisni od rezultatov, zato se pogosto obnašajo izjemno neodgovorno. Ameriški ekonomist Thomas Sowell je dejal: »Težko si je zamisliti bolj neumnega in bolj nevarnega načina odločanja, kot da vaše odločitve položite v roke ljudi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje napake.« Še hujše od tega je, da za škodo, ki jo vsak dan s svojimi dejanji povzročajo javni uslužbenci, račun izstavijo privatnemu sektorju in ljudstvu v obliki še višjih davkov, prispevkov, kazni in drugih oblik ropanja.  In najbolj škandalozno od vsega pa je informacija, da javni uslužbenci v povprečju prejemajo višje plače kot delavci v privatnem sektorju. In ni presenetljiva tudi ta informacija: v povprečju so ti paraziti (kot rečeno, obstajajo tudi izjeme, ki delajo koristne stvari) tudi veliko bolj pogosto na bolniški kot zaposleni v podjetjih.

Pokojnine

Delavci v privatnem sektorju pridejo do pokojnine tako, da njihovi nadrejeni plačajo državi prispevke zanje. To je izjemno huda obremenitev za direktorje, za nameček pa jim inšpektorji grozijo s kaznimi, če zamujajo s plačili.

Veliko bolj lagodno do pokojnine pridejo javni uslužbenci. Recept je ponovno isti kot pri plačah: politiki ropajo ljudstvo in privatni sektor ter del tega plena potem namenijo za njihove pokojnine.

Družbena korist

Seveda so nekateri javni uslužbenci, ki delajo koristne stvari (npr. poklicni gasilci, reševalci…). Toda v povprečju ti zaposleni naredijo bistveno več škode kot koristi. Naj omenim zgolj fizično nasilje: samo v 20. stoletju so javni uslužbenci v raznih vojnah pobili 262 milijonov ljudi. Avstrijski ekonomist Ludwig Von Mises je  izjavil: »Tisti, ki je nesposoben služiti soljudem, jim želi vladati.» In: »Nihče ne more biti hkrati dober birokrat in inovator.«

Kako pa je v privatnem sektorju?  Podjetništvo je prineslo temu svetu bistveno več koristi kot škode. Vse, kar mi danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, je rezultat podjetništva. Že prej omenjeni Mises je tudi zapisal: »Vsi ljudje, ne glede na to, kako fanatični so v svoji vnemi, da  bi omalovaževali kapitalizem, se mu posredno priklonijo, ko kričijo po izdelkih, ki jih proizvede.« Potrebno pa je strogo ločiti med podjetji in pohlepnimi korporacijami, ki jih podpirajo javni uslužbenci z njim naklonjenimi zakoni, subvencijami… Brez ščitenja s strani politike, bi te korporacije (npr.  mesna, mlečna, farmacevtska…)  imele  bistveno manjši negativni vpliv na ta svet.

Na tem mestu je potrebno dodatno pojasnilo, kajti danes je zelo popularno reči: “Politiki so v lasti lobijev, kapitala – kapitalistov, ti pišejo zakone, politiki so marioneta kapitala in ne obratno.” Večjo odgovornost, da so politiki v lasti korporativnih lobijev, imajo politiki, ne pa korporacije. Politiki bi lahko zelo preprosto rekli NE vsem pritiskom lobijev. Recimo, da nas nekdo prepriča, da ukrademo žemljo v trgovini. In res to naredimo. Kdo je sedaj bolj kriv, da je prišlo do kraje? Mi ali tisti, ki nas je prepričal? Morda bo kdo rekel, da če pokvarjene korporacije ne uspejo prepričati domačih politikov, bodo pa šle v druge države. In tudi če gredo pohlepne korporacije v druge države in tam dobijo žegen, so ta žegen dali politiki. Torej smo spet pri izvornem problemu, ki se mu reče politika in njim poslušni javni sektor. Če ne bi imele nikjer politične podpore, bi te korporacije bile povsem odvisne od tržnih zakonitosti: ponudba in povpraševanje.

Kako torej rešiti ta konflikt, ki je nastal zaradi ločitve javnega in privatnega sektorja? Avtorja knjige »Ogledalo demokracije« ponudita privlačno alternativo temu krivičnemu in neciviliziranemu demokratičnemu sistemu: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja”

  1. stricmarc komentira:

    Zanimiv način razmišljanja! Lahko pa rečemo tudi drugače. Javni sektor skrbi za funkcioniranje skupnosti ( naroda, države), medtem ko zasebni sektor zasleduje profit. Tudi pek ne peče žemljic zato, da bi nahranil lačne, pač pa zato, da bi zaslužil. Sicer pa vedno več javnega sektorja prehaja v zasebne roke. Celo vojskujejo se privatne vojske. Zasebni bodo zapori, bolnišnice, šolstvo, morda celo davkarija.
    Seveda pa se od uradnika bolj pričakuje vestnost, poštenost , pridnost, kot pa inovativnost. Naši uradniki so še preveč inovativni, saj si zmišljujejo nova dela in nove tehnologije administriranja.

  2. Nekdo komentira:

    Zdravo. Je avtor tega bloga še aktiven?
    Želel bi ga nekaj osebno kontaktirat, če je možno.
    Hvala!

  3. narava komentira:

    Še je aktiven.

  4. Nekdo komentira:

    Me lahko kontaktirate?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !