Arhiv za Junij, 2015

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja

Sreda, Junij 24th, 2015

Javni in privatni sektor sta dva povsem različna svetova. Ali bolje rečeno: dve različni galaksiji. V prispevku bom opisal glavne razlike med obema sektorjema. Seveda je potrebno upoštevati, da so v obeh sektorjih posamezniki, ki jim ne moremo pripisati vseh značilnosti svojega sektorja. Pa začnimo!

Plače

Javni uslužbenci prejemajo plače iz naropanega denarja. Rop izvajajo politiki in temu ropu rečejo obdavčitev. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi. Tako imenovana demokratično izvoljena politika nas je že tako zdresirala, da večina ljudi verjame, da tako mora biti in da drugače ne gre. Pa je res tako? Kaj pravite vi na to? Ali ne bi znali porabiti skoraj polovico vašega zaslužka, katerega nam sedaj pobere vlada in kot lahko vidimo, ta vaš denar zagoni na tak način, da bi vas gotovo bolela glava, če bi izvedeli, kako so ga zapravili?

Vidimo torej, da vsi javni uslužbenci prejemajo plače na neetičen način, pa čeprav je morda njihovo delo koristno za družbo. Naj to pojasnim s primerom. Kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem.

Uslužbenci v privatnem sektorju prejemajo plače od prometa, ki ga je podjetje ustvarilo s svojimi proizvodi in storitvami. Zato se morajo veliko bolj truditi kot uslužbenci v javnem sektorju, ki plačo dobijo ne glede na rezultate svojega dela. Tu pridemo do naslednje razlike med obema sektorjema.

Odgovornost

Delavci v privatnem sektorju se morajo obnašati odgovorno, sicer izgubijo stranke in posledično so lahko odpuščeni. Ameriški pisatelj Harry Browne je zapisal: »Svobodni trg kaznuje neodgovornost.«

Kdo pa lahko kaznuje neodgovornost zaposlenih v javnem sektorju? Nihče. Kajti oni niso odvisni od rezultatov, zato se pogosto obnašajo izjemno neodgovorno. Ameriški ekonomist Thomas Sowell je dejal: »Težko si je zamisliti bolj neumnega in bolj nevarnega načina odločanja, kot da vaše odločitve položite v roke ljudi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje napake.« Še hujše od tega je, da za škodo, ki jo vsak dan s svojimi dejanji povzročajo javni uslužbenci, račun izstavijo privatnemu sektorju in ljudstvu v obliki še višjih davkov, prispevkov, kazni in drugih oblik ropanja.  In najbolj škandalozno od vsega pa je informacija, da javni uslužbenci v povprečju prejemajo višje plače kot delavci v privatnem sektorju. In ni presenetljiva tudi ta informacija: v povprečju so ti paraziti (kot rečeno, obstajajo tudi izjeme, ki delajo koristne stvari) tudi veliko bolj pogosto na bolniški kot zaposleni v podjetjih.

Pokojnine

Delavci v privatnem sektorju pridejo do pokojnine tako, da njihovi nadrejeni plačajo državi prispevke zanje. To je izjemno huda obremenitev za direktorje, za nameček pa jim inšpektorji grozijo s kaznimi, če zamujajo s plačili.

Veliko bolj lagodno do pokojnine pridejo javni uslužbenci. Recept je ponovno isti kot pri plačah: politiki ropajo ljudstvo in privatni sektor ter del tega plena potem namenijo za njihove pokojnine.

Družbena korist

Seveda so nekateri javni uslužbenci, ki delajo koristne stvari (npr. poklicni gasilci, reševalci…). Toda v povprečju ti zaposleni naredijo bistveno več škode kot koristi. Naj omenim zgolj fizično nasilje: samo v 20. stoletju so javni uslužbenci v raznih vojnah pobili 262 milijonov ljudi. Avstrijski ekonomist Ludwig Von Mises je  izjavil: »Tisti, ki je nesposoben služiti soljudem, jim želi vladati.» In: »Nihče ne more biti hkrati dober birokrat in inovator.«

Kako pa je v privatnem sektorju?  Podjetništvo je prineslo temu svetu bistveno več koristi kot škode. Vse, kar mi danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, je rezultat podjetništva. Že prej omenjeni Mises je tudi zapisal: »Vsi ljudje, ne glede na to, kako fanatični so v svoji vnemi, da  bi omalovaževali kapitalizem, se mu posredno priklonijo, ko kričijo po izdelkih, ki jih proizvede.« Potrebno pa je strogo ločiti med podjetji in pohlepnimi korporacijami, ki jih podpirajo javni uslužbenci z njim naklonjenimi zakoni, subvencijami… Brez ščitenja s strani politike, bi te korporacije (npr.  mesna, mlečna, farmacevtska…)  imele  bistveno manjši negativni vpliv na ta svet.

Na tem mestu je potrebno dodatno pojasnilo, kajti danes je zelo popularno reči: “Politiki so v lasti lobijev, kapitala – kapitalistov, ti pišejo zakone, politiki so marioneta kapitala in ne obratno.” Večjo odgovornost, da so politiki v lasti korporativnih lobijev, imajo politiki, ne pa korporacije. Politiki bi lahko zelo preprosto rekli NE vsem pritiskom lobijev. Recimo, da nas nekdo prepriča, da ukrademo žemljo v trgovini. In res to naredimo. Kdo je sedaj bolj kriv, da je prišlo do kraje? Mi ali tisti, ki nas je prepričal? Morda bo kdo rekel, da če pokvarjene korporacije ne uspejo prepričati domačih politikov, bodo pa šle v druge države. In tudi če gredo pohlepne korporacije v druge države in tam dobijo žegen, so ta žegen dali politiki. Torej smo spet pri izvornem problemu, ki se mu reče politika in njim poslušni javni sektor. Če ne bi imele nikjer politične podpore, bi te korporacije bile povsem odvisne od tržnih zakonitosti: ponudba in povpraševanje.

Kako torej rešiti ta konflikt, ki je nastal zaradi ločitve javnega in privatnega sektorja? Avtorja knjige »Ogledalo demokracije« ponudita privlačno alternativo temu krivičnemu in neciviliziranemu demokratičnemu sistemu: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Je demokracija res tako dober politični sistem? Knjiga “Ogledalo demokracije” je prinesla streznitev!

Ponedeljek, Junij 15th, 2015

Ogledalo demokracije (izšla pri založbi Planet) je prelomna in fascinantna knjiga za vse tiste, ki si želijo bolje razumeti trenutne družbene probleme in ekonomsko krizo ter rešitve zanje.

Demokracija v splošnem velja za najboljši politični sistem, ki si ga lahko zamislimo. Zares ne bi pretiravali, če bi rekli, da je postala sekularna religija – največje politično verovanje na svetu. S kritiziranjem demokratičnih idealov tvegamo, da nas bodo šteli za sovražnika civilizirane družbe. Pa vendar ravno to predlagata Karel Beckman in Frank Karsten. V tej provokativni in zelo berljivi knjigi se spopadeta z zadnjim političnim tabujem, z idejo, da naša odrešitev leži v demokraciji.

Avtorja s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic.

Na zgolj 144 straneh razblinita trinajst velikih mitov, s katerimi se običajno zagovarja demokracijo. Še več, ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Se sprašujete, zakaj se vlada neprestano širi in javni dolg narašča, medtem ko se vaša svoboda in blaginja zdita vedno bolj ogroženi? Ko boste prebrali to knjigo, se ne boste več spraševali – vedeli boste, zakaj se to dogaja in kaj lahko glede tega storimo.

Thomas Jefferson je trdil, da demokracija »ni nič drugega kot vlada drhali, v kateri lahko 51 % ljudi odvzame pravice ostalim 49 % prebivalstva«.

  • Share/Bookmark

Naši zanamci bodo demokracijo dojemali enako kot mi sedaj fašizem, nacizem ali komunizem

Sobota, Junij 6th, 2015

Vsako leto 23. avgusta poteka Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih sistemov.  Na ta dan v mnogih državah obeležijo spomin na žrtve nacizma, fašizma in komunizma, totalitarnih diktatur v 20. stoletju. Ob tej priložnosti mnogi politiki radi razlagajo, kako hvaležni smo lahko, da živimo v demokraciji, ki naj bi po njihovem mnenju bila popolno nasprotje od prej omenjenih diktatur.

Pa je res kakšna bistvena razlika med demokracijo in totalitarnimi režimi? Charles Bukowski je nekoč zapisal: »Razlika med demokracijo in diktaturo je, da pri demokraciji najprej voliš in potem ubogaš ukaze, pri diktaturi pa se ne izgublja časa z volitvami.«

Dejansko je edina resnična prednost demokracije pred diktaturami, da demokratični politiki ne pobijajo množično svojih ljudi, kot so to počeli nekdanji diktatorji. Ali to pomeni, da so sedanji politiki bolj dobrosrčni kot nacistični, komunistični in fašistični voditelji? Prav gotovo ne. Današnji politiki so se zgolj naučili dobre lekcije od nekaterih tiranov prejšnjega stoletja, ki so zaradi preveč očitnega zatiranja in nasilja do svojih ljudi na koncu to plačali z življenjem.

Demokratični politiki ne ponavljajo te napake svojih predhodnikov. Postali so pametnejši. Svojemu govedu (ljudem) pustijo nekaj več svoboščin in boljših življenjskih pogojev, vendar ne zato, ker bi jih imeli radi, pač pa zgolj zato, da imajo večje koristi od njih. Terry Pratchett je dejal: »Obdavčenje je zelo podobno mlečni industriji. Tam je cilj iztisniti iz krave čimveč mleka s čim manj mukanja.«

Demokratični sistem torej nima nobene veze s svobodo. V demokraciji smo ljudje toliko svobodni kot krave na farmi, kjer imajo nekaj več prostora za gibanje. Toda še vedno so zasužnjene in vemo, kako se z njimi konča, ko ne dajejo več dovolj mleka svojemu gospodarju.

Že Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je ločil svobodo od demokracije. V knjigi »Ogledalo demokracije« lahko preberemo njegov citat: »Demokracija ni nič drugega, kot vladavina drhali, kjer 51 odstotkov ljudi lahko odvzame pravice preostalih 49 odstotkov.«

Avtorja knjige s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic. Avtorja ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

Ko bo v prihodnosti nastala takšna humana družba, bodo ti naši zanamci gledali na demokracijo podobno kot mi sedaj na fašizem, nacizem in komunizem. In naši zanamci se bodo 23. avgusta spomnili, ne samo na žrtve omenjenih treh okrutnih političnih sistemov, pač pa tudi na žrtve demokracije.

Damjan Likar

Vir: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=479

  • Share/Bookmark

Vsak, ki hodi na volitve, daje naročilo za ropanje ljudi in nasilje

Ponedeljek, Junij 1st, 2015

Recimo, da imate vi otroka in ga želite vpisati v privatno šolo. Toda nimate dovolj denarja, zato se odločite, da najamete roparja in mu ukažete, naj oropa vašega soseda. Ropar izpolni vaše naročilo in vam izroči denar, s katerim lahko vpišete otroka v privatno šolo.

Se vam to zdi pošteno, kar ste naredili? Ne? V čem je razlika, če vašega soseda namesto roparja pokrade država (z davki) in vam omogoči, da daste otroka na privatno šolanje? Prav nobene razlike ni. Rop je rop, ne glede na to, kdo ga izvede. Če se neko kriminalno dejanje drugače imenuje (namesto ropa se imenuje obdavčenje), je to še vedno kriminalno dejanje. Z drugimi besedami: slabo dejanje se ne spremeni v dobrega, ne glede na to, kako ga imenujemo in kdo ga izvede.

Verjetno imate sedaj najmanj dva pomisleka. Kot prvo, boste verjetno ugovarjali, da niste odgovorni, če država subvencionira privatno šolanje. Žal vas moram razočarati. Vaša odgovornost je izjemno velika. Če ste šli na volitve, ste avtomatično dali naročila politikom in drugim javnim uslužbencem za ropanje ljudi. Kajti tako demokratični sistem deluje. Država ropa ljudi in potem oropan denar zapravi tako, kot si sama želi. Vi nimate praktično nobenega vpliva na njihove odločitve, ne glede na to, koga ste volili.

Drug vaš pomislek je verjetno v tem smislu, da ni nič narobe, če se subvencije podelijo za privatno šolanje. Kajti za mnoge ljudi so privatne šole bolj koristne kot klasične. Naj vas nekaj vprašam: kako bi reagirali, če bi vas oropal človek in bi vam potem, kot opravičilo za to kriminalno dejanje, rekel: »Oprostite, res sem vas oropal, toda ta denar bom namenil za privatno šolanje mojega sina!« Bi sprejeli njegov argument? Verjetno ne. Kar želim povedati je, da nobeno dejanje ni etično in pošteno, četudi ima v ozadju dober namen, če je bilo izvedeno z nasiljem. Obdavčenje ni nič drugega kot nasilen odvzem premoženja ljudi.

V tej zgodbi je bilo izpostavljeno privatno šolanje. Toda popolnoma enako velja za vse transakcije, ki jih z našim naropanim denarjem izvede država. Brez izjeme. Vsakdo lahko našteje na stotine ali tisoče škodljivih stvari, ki jih država naredi z ukradenim premoženjem. Tudi plače vseh javnih uslužbencev so plod naropanega denarja. Za vse krivice in nepojmljivo škodo, ki jo vsakodnevno povzročajo politiki in mnogi javni uslužbenci, je odgovoren čisto vsak, ki hodi na volitve. Kajti volivci so tem ljudem dali pooblastila za izvajanje teh škodljivih dejanj. Potrebno je še enkrat poudariti: vsi politiki izvajajo ropanje in nasilje nad ljudmi, ker to je osnova demokratičnega sistema.

Dobro se je torej vprašati: če hodimo na volitve, ali smo res kaj boljši od nekoga, ki najame roparja, da ukrade soseda? Bodimo pošteni: ljudje hodijo na volitve zato, ker želijo s pomočjo politikov pridobiti določene koristi, na račun drugih ljudi.

»No, saj v zameno pa le dobimo nekaj koristnih storitev od države«, bo marsikdo od vas ugovarjal. Naj odgovorim ponovno s primerjavo z roparjem: če bi vas neka oseba oropala za 100 evrov in bi vam potem v zameno kot opravičilo dala sendvič ali pa vam pokosila travo, ali bi bili zadovoljni s takšno menjavo? Bi bilo to sprejemljivo za vas? Ne? No, povsem enako počne država z nami. Ja, seveda politika dela za nas tudi dobre stvari. Toda za kakšno ceno. To je podobno, kot bi rekli: »Res je posiljevalec, toda v prostem času pomaga osebi, ki jo posiljuje vsak dan.«

Najbolj neverjetno in sramotno je, da ljudje hodijo na volitve, potem pa se pritožujejo nad dejanji politikov in javnih uslužbencev. To je podobno, kot da bi nekdo povabil roparsko bando v svoje stanovanje, potem pa bi se pritoževal, ker so ga oropali.

In kaj je alternativa temu škandaloznemu demokratičnemu sistemu? O tem zelo dobro piše v knjigi Ogledalo demokracije (izšla bo sredi junija pri založbi Planet). Avtorja ponudita privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih. Zelo zanimiv članek o alternativi si lahko preberete tudi tukaj: http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=287

Damjan Likar

  • Share/Bookmark