Arhiv za April, 2013

Škofa Rožmana je mučila vest zaradi kolaboracije

Torek, April 16th, 2013

Na strani http://tvslo.si/predvajaj/pogovor-z-nadskofom-stresom/ava2.57790978/ je nadškof dr. Anton Stres izjavil, da je bil škof Rožman velik človek in da ima javnost verjetno sprevžreno podobo o škofu Rožmanu. Po njegovih besedah Rožman ni imel nobenih iluzij glede tega, kaj je dobro za slovenski narod, v kočljivi situaciji je skušal narediti najboljše, zato o kriminalnem početju vsekakor ne more biti nobenega govora.

V knjigi Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan, piše, da je škofa Rožmana mučila vest zaradi kolabarocije s fašisti in nacisti in borbo proti partizanom, med katerimi so bili mnogi katoličani, kot v intervjuju ugotavlja tudi nadškof Stres. Citiram: „Škofa Rožmana je po vojni očitno težila preteklost, vest ga je preganjala neprestano. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce. Obiskal je Fatimo. Ohranjeni so citati škofa Rožmana iz obiska v Fatimi: »Tistega dne zjutraj sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, da kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo…« Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Škofa Rožmana je torej vendarle mučila vest za vse, kar je storil.« Rožman je tudi priznal, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom, citiram: «Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: »Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.« Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno Zlo bi sicer bilo, ampak manjše. Kakšnih 12. tisoč ljudi bi lahko še živelo.«

Niko Gorjup, Nova Gorica

  • Share/Bookmark

Nekateri duhovniki so se uprli škofu Rožmanu

Ponedeljek, April 15th, 2013

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Duhovnik in pisatelj Finžgar pravi, da je kolaboracija velik črni madež

Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Škof je odstranil duhovnika Mikuža, ker je želel voditi maše za partizane

Zaradi suspenza dr. Metoda Mikuža, ki je škof Rožman storil 10. junija 1943, so se katoličani iz Sv. Petra ceste – zdaj Trubarjeve – ogorčeno pritožili 5. avgusta 1943 z zahtevo, da škof suspenz prekliče. Poziv: »Katoličani iz sv. Petra ceste v Ljubljani smo z začudenjem in ogorčenjem sprejeli vest, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman prepovedal duhovniku Mikužu opravljanje verskih obredov med narodno osvobodilnimi partizanskimi odredi. Osvobodilna fronta je s sprejemom katoliškega duhovnika v svoje vrste jasno izpričala načelo popolne verske svobode ter s tem dokazala, da se ne vmešava v verske zadeve Katoliške cerkve…«

Izidor Cankar svari Rožmana naj preneha s kolaboracijo

Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat Dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci – a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?…« S tem se je dr. Cankar že med vojno odločil za kriterij, da bo škof Rožman največji krivec za pobite domobrance. Tako kot npr. dr. Trstenjak ali dr. Grmič po vojni. Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, ki je posebno prek radia London do nedavnega razvijal propagando proti komunistom in partizanom, je ob dr. Cankarju in Snoju tudi spoznal zgrešenost domobranstva.

Mariborski škof se je uprl kolaboraciji

Akademik dr. Anton Trstenjak: »Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširjali v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem« Lahko greste!« Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec. To pa se je zlahko zgodilo, saj poznam ljudi, ki so bili postavljeni pred izbiro, ali jih Nemci mobilizirajo v svojo vojsko ali pa gredo k domobrancem, eno ali drugo je bilo hudo.

Jezuit Cerar: »Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!«

Jezuit Cerar je napisal knjigo z naslovom »Partizan nekoliko drugače«. Zakaj? Po maturi je šel v partizane. Pozneje je postal jezuit in duhovnik in zdaj je napisal spomine. Njegovi jezuitski sobratje zdaj berejo to knjigo in jim ne ugaja preveč. V njej je zapisana tudi misel, ki je edina pravilna, pa je nihče ne navaja: »Domobranci so s svojim bojem, v katerem naj bi se borili za Kristusa, grešili zoper evangelij.« Lahko pogledate zgodovino – jaz jo dobro poznam« Nobena križarska vojna, noben papeški pohod zoper sovražnike vere ni bil uspešen. Bog ne da blagoslova »krščanskemu« orožju, ker to ni po božji volji. Mi smo poklicani, da se bojujemo z duhovnim orožjem, z močno vero, ki se naslanja na milost.

Škof Grmič obsoja kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno

»…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«

  • Share/Bookmark

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

Ponedeljek, April 15th, 2013

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Sodelovanje katoliške cerkve in nacizma

Ob kapitulaciji fašistične Italije sta del slovenske buržoazije in škof Rožman pričakovala, da se bodo na jadranski obali izkrcali Britanci. A ker od tega ni bilo nič, je bil potreben nagli salto mortale, ker so tudi Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci. Človek bi vsaj zdaj pričakoval, da se bodo ti slovenski »borci« skupno s škofovskim krogom obrnili proti še nevarnejšemu sovražniku, toda namesto tega so se zlizali z njim. Dr. Rainer in general Rösener sta po predhodnih pripravah s strani belo-domobranskih duhovnikov sprejela ne le izdajalskega generala Leona Rupnika in dr. Albina Šmajda, temveč tudi škofa Rožmana. Na njihov predlog sta Rainer in Rösener iz razbitih ostankov bele garde ustanovila »Slovensko domobranstvo.« Kakšno vlogo je pri tem imela klerikalna duhovščina in škof Rožman, sta povedala dr. Rainer in general Rösener na procesu. »Menim, da je tu v Sloveniji edini primer, ko je nacizem zase uporabil katoliško cerkev,« je opisoval Rainer. (opomba avtorja knjige: To sicer ne drži povsem, ker je bila v nacistični voz po svoje in kako vprežena tudi katoliška cerkev na Hrvaškem s škofom dr. Alojzijem Stepincem na čelu.) Rösener na sodišču: »…vedeli so, kdo sem, a je duhovščina prišla k meni in mi ponudila pomoč proti partizanom.«

Nemci so izbrali za glavnega sodelavca Rožmana

Po kapitulaciji Italije je razvpiti Hitlerjev gauleiter dr. Friedrich Rainer iskal ustrezno osebo za domačega pokrajinskega predsednika. Ni se obrnil na kakega vidnega meščanskega-civilnega voditelja, temveč na škofa Rožmana. Rainer je med preiskavo in zaslišanjem to razložil takole: »Med razgovorom s škofom Rožmanom septembra 1943 sem opazil, da se z mojo nameravano politiko na novem ozemlju strinja in da je zadovoljen… Škof Rožman je bil za domobrance velika avtoriteta. Od vsakega škofa bi pričakoval, da bo naredil vtis globoko vernega človeka, toda pri dr. Rožmanu sem že po nekaj besedah (ko je z njim septembra govoril prvič) opazil, da je prešel na pogovor o bojih s partizani in da je o teh bojih tudi precej vedel.« Škof Rožman je torej tudi za nemške okupatorje predstavljal poglavitno osebo slovenskih protipartizanov, za kar so ga razglašali oni sami. In poleg tega: ukvarjal se je tudi z vojaškimi zadevami, čeprav je bil škof!

Škof Rožman je Hitlerju izrazil najboljše želje za rojstni dan

General Rösener: »Zdi se mi, da sva se s škofom Rožmanom videla (tudi) 19. aprila 1944 zvečer v gledališču (časopisje je to potrdilo). Rožmana sem opazil v parterju v prvi loži. Šel sem se mu zahvalit, ker je prišel. Ob tej priliki je izrazil svoje najboljše želje za Hitlerja. Bilo je ravno za Hitlerjev rojstni dan.« Sicer pa Rožmanov odnos do Rösenerja najzgovorneje kažejo fotografije s škofovim prijaznim in nasmejanim obrazom. Kot da bi se srečeval z dobrodošlim gostom.

Prijateljska srečanja med nacisti, Rožmanom in Rupnikom

Nekdanji taboriščnik Stane Kirn je pod prisilo postal domobranski policaj in je osem mesecev stražil stanovanje »svojega« vrhovnega komandanta Rupnika na Erjavčevi. Stanoval je v istih prostorih, kjer je zdaj Predsedstvo republike… »Vseh teh osem mesecev sem imel veliko priložnosti, da sem videl veliko prijateljskih srečanj trojke Rupnik, Rožman in Rösener in njihovih sodelavcev.«

Domobranska prisega Hitlerju

SS General Rösener je v govoru domobrancem 20. aprila 1944 rekel tudi: »Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo… Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka…

Domobranska prisega: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Rožman je ukazal pobijati tudi ranjene partizane

V njegovem pastirskem pismu 30. novembra 1943 je sodelovanje z OF ponovno obsodil takole: »… smrtno greši, kdor podpira OF, hujše kakor bi grešil s krivoverstvom…, zato domobranci smejo »justificirati tudi ranjene partizane.« V Domobrančevem molitveniku v uvodu beremo: »Odlično nalogo sta tebi, domobranec, poverila Bog in narod v teh izredno težkih časih. Ker gre za najvišje božje in človečanske vrednote, je ta boj tudi sveta stvar…«

  • Share/Bookmark

Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana s fašisti

Nedelja, April 14th, 2013

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Škof Rožman ukazal na cerkve izobesiti italijanske zastave

Ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji, je škof Rožman tudi Mussoliniju poslal spomenico, ki se (delno) glasi: …«Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« Na vseh cerkvenih zvonikih v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini pa so na Graziolijevo željo in po Rožmanovem nalogu izobesili italijansko zastavo! Kaj takega se v zgodovini še ni dogajalo! To bi škof zlahka odklonil, kajti cerkev naj bi bila vendarle cerkev. V Škofovi poslanici, ki je bila 6. maja (daljša) 1941 objavljena v italijanskem in ljubljanskem časopisju na prvih straneh, je tudi pisalo: »…najglobja zahvala v imenu vse duhovščine… zaradi širokogrudne in skrbne ureditve… Duce, sprejmite tudi izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja…«.

Škof Rožman javno priznal sodelovanje s fašisti

V ljubljanskem škofijskem listu 31. 7. 1941 je objavljeno pismo škofa Rožmana: »… Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo fašistično Italijo, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: vsak človek bodi višjim oblastem pokoren. Torej takojšnja pripravljenost sodelovanja z okupatorji, brez pomisleka, v nadaljnem pa odločno proti sodelovanju z OF….«

Mussolini odlikoval škofa Rožmana za sodelovanje

To sodelovanje je bilo tako tesno, zvesto in učinkovito, da je bil škof v začetku oktobra 1941 (5.oktobra 1941 je to objavil tudi Slovenec) po Mussoliniju nagrajen z visokim italijanskim odlikovanjem. Pa ne za verske obrede, temveč za tisto, kar se dejansko imenuje kolaboracija in narodna izdaja.

Škof Rožman vodil zahvalno mašo za fašiste

Italijanski osvajalci so svoj zmagoviti konec napada na Jugoslavijo in Slovenijo, 22. maja svečano proslavili tudi z veličastno zahvalno mašo. Daroval jo je sam škof dr. Rožman, asistirali pa so mu visoki škofijski gospodje. Prisostvovale so ji tudi vodilne okupatorske osebnosti. O tem dogodku je 24. maja 1941 Slovenec pisal: »Slovesnost se je vršila z vsem sijajem, ki ga ob takih prilikah razvija Cerkev…« To škofovo zadržanje je na verne množice nujno delovalo negativno. Odražalo se je kot hud pritisk zlasti na tiste vernike, ki so že množično sodelovali v Osvobodilni fronti upirajočega se slovenskega ljudstva. Prav tako na domoljubni del duhovščine, ki ni bila okužena s klero-fašizmom.

Škof piše italijanskemu generalu naj bolj ostro nastopi proti OF

V Ljubljani so se 16. februarja 1942 pri škofu sestali glavni predstavniki bivših strank z namenom, da ustanove neke vrste odbor, ki naj bi italijanske oblasti odvedel do boljšega vladanja zasedenega ozemlja… Vodstvo tega odbora, je prevzel škof… Na tem sestanku so sestavili spomenico, ki izraža nezadovoljstvo zaradi »premehkega« vladanja in ukrepov italijanskih oblasti in v kateri predlagajo in žele dovoljenje, da se samostojno, z legalnimi sredstvi pobija komunistično okužbo. Taka spomenica je bila fašističnim okupatorjem ponovna vzpodbuda za dodatno poostritev nasilja nad svobodoljubnimi Slovenci, zlasti nad pripadniki OF in partizani. Tako je »vojskujoči se škof Rožman«, kot ga je pozneje opisal gauleiter dr. Rainer, veliko prispeval, da so začele nastajati oborožene enote vaških straž in belogardističnih oddelkov – MVAC. Poleti 1942 je bilo vse to razkrito v krvavih in skupnih nastopih italijansko-belogardističnih oddelkov.

Glavno škofovo pismo italijanskemu generalu za skupen boj proti OF

Spomenica, ki jo je ljubljanski škof 12. septembra 1942 poslal generalu Robottiju:

»Kot zdravi del Slovencev, ki so izrazili pripravljenost, resno sodelovati z italijanskimi oblastmi, da bi ponovno vzpostavili red ter zatrli prevratniške in puntarske elemente, predlagamo vojaškim oblastem naslednje: dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom… Dalje smemo trditi, da bi ustanovitev okrepila zaupanje prebivalstva v italijanske oblasti, ki so ga že močno omajali komunistična propaganda… Z ustanovitvijo takšnih varnostnih straž bi oblast prepričljivo dokazala, da ne namerava zatreti slovenskega naroda in razdejati njegove blaginje, marveč hoče le uničiti uporniške elemente… Z ustanovitvijo varnostnih straž bi bila odstranjena možnost, da bodo krivci ostali na prostosti in nedolžni kaznovani. To bi pomenilo nov sloves v zgodovini rimske pravičnosti…«

Škof Rožman se je zavzemal, da iz taborišč rešijo le »njegove« ljudi

Škof Rožman je v spomenici predlagal, naj bi iz internacije spustili slovenske rojake, toda – lojalne«. Iz internacije naj bi torej dobivali in osvobajali le lojalne Slovence, kar je pomenilo k izdajstvu nagnjene in s sovraštvom do partizanov prežete ljudi, ali vsaj k temu pripravljene. In tako se je začelo »reševanje« internirancev. Predlogi italijanskima generaloma so hitro porajali »sadove«. Komaj je od tega minilo teden dni, že so iz internacije spustili okoli 400 predvsem klerofašističnih dijakov in študentov ter drugih lojalnih elementov. Cena je bila vstop v oborožene belogardistične oddelke.

Nek moški je Rožmanu podaril vse premoženje, ker mu je škof natvezil, da je med vojno pomagal njegovemu bratu, v resnici pa ga je pognal v smrt

Stane Potokar pripoveduje kaj je doživljal kot otrok med vojno: » Mojega očeta (sedmih otrok) Antona so belogardisti zaradi sodelovanja v NOG aretirali 23 oktobra 1942… in ga obsodili na smrt. Po razglasitvi sodbe smo iskali možnost, da bi moža in očeta sedmih otrok, starih od 4 do 14 let ter bolnega človeka rešili smrti. Gospa N. Šušmelova je organizirala sprejem pri škofu Rožmanu in pri visokem italijanskem oficirju. Otroci smo bosi in napol goli hodili za gospo in mamo kot piščeta za kokljo. Kmalu smo se znašli v neki sobani… v škofovem uradu… Poldrugo uro smo čakali v upanju na škofovo pomoč, dokler ni ta končno samozavestno in oholo stopil v sobo. Naša spremeljevalka Šušmelova je začela pripovedovati, zakaj smo prišli, mati je začela jokati, škof Rožman pa je prekinil govor naše spremljevalke in kratko, jedrnato odgovoril: »Kar je zaslužil, to je tudi dobil«, in vehementno odšel brez slovesa… Leta 1945 je škof Rožman pobegnil na Koroško, od tam pa naprej v Cleveland. Kmalu po prihodu v ZDA je navezal stik z očetovim stricem Janezom-Jochanom Potokarjem… Govoril mu je, da je zastavljal svojo besedo za rešitev mojega očeta itd. Posledica pogostih obiskov je bila ta, da je naš stric dal zapisati vse svoje premoženje škofu Rožmanu oz. Cerkvi, mi oz. mama pa je dobila simbolično dediščino, s katero je lahko kupila le kozo.

Italijanski general je izjavil, da domobranci med Slovenci ustvarjajo takšno sovraštvo, da ga 50 let ne bomo mogli odpraviti

Lastnoročno pisano pismo (objavljeno v knjigi) škofa Rožmana Mirku Javnorniku, uredniku Slovenskega doma o razgovorih z italijanskim generalom Ruggero jeseni 1942, med veliko italijansko ofenzivo. Vsebina je zelo zanimiva, ker odkriva veliko. Med drugim škof povsem iskreno sporoča, kako mu je tudi ta general rekel, da se »partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti« in da »MVAC med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.« kako modro je prerokoval sovražni italijanski general«

Škof se je ob slovesu zahvalil italijanskemu generalu za sodelovanje

Rožmanovo ljubeznivo in hvale polno pismo italijanskemu generalu Robottiju pred njegovo premestitvijo (lastnoročno pisano pismo je objavljeno v knjigi), 12. decembra 1942: »Z velikim presenečenjem sem sprejel novico, s katero mi, Ekscelenca, javljate, da zapuščate Slovenijo in odhajate na novo službeno mesto. Ob tej priliki se Vam, Ekscelenca, prisrčno zahvaljujem za Vašo veliko dobrohotnost in pripravljenost, s katero ste vedno vzeli v obzir prošnje, s katerimi sem se obračal do Vaše ekscelence in mi ustregel vedno, če so Vam le dopuščale prilike in zakoni…«

Nekatere ocene o izdajalskem delovanju škofa Rožmana

Zgodovinar dr. Janko Pleterski, akademik: »Priznanje aneksije je škof izrazil tudi s častno navzočnostjo med nosilci oblasti Italije na obeh proslavah obletnice aneksije v letih 1942 in 1943.« Očitno je bilo za Italijane poglavitna osebnost škof. dr. Gregorij Rožman, čeprav je bil cerkvena oseba. Priznanje aneksije iz njegovih ust je bilo za Italijo najdragocenejše. Italijanska oblast ga je za to prizanje tudi nagradila.«

Zgodovinar dr. Tone Ferenc: »Nisem videl fotografije, na kateri bi kakšen katoliški škof bil tako dobro razpoložen v družbi z nacističnimi krvniki, kot nam kažejo fotografije dr. Rožmana v družbi z Rösenerjem«.

Filozof in krščanski socialist Peter Kovačič-Peršin: »Njegova krivda je dokazljiva z že znanimi dokumenti. Kriv pa je tudi po tedaj veljavnem cerkvenem pravu, ker je zapustil svojo škofijo brez izrecnega dovoljenja Vatikana.«

Škof Rožman je po vojni izdal tudi svoje domobrance

Krščanski socialist in znan politični delavec Franc Miklavčič: »Škof Rožman ne le, da je odobril ustanovitev domobranstva pod Nemci, marveč je že v predhodnem letu 1942 odobril ustanovitev vaških straž pod italijanskim skrbništvom. Domobranci so ljudi pošiljali v Dachau… vaše straže pa so pošiljale ljudi v ustrelitev Italijanom. Škof Rožman je dejansko od prve do zadnje ure sodeloval najprej z italijanskim, potem pa z nemškim okupatorjem… Ko je ob koncu vojne zbežal v Celovec, se ni pridružil domobrancem v vetrinjskem taborišču, marveč je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem odpotoval na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi se pridružil svojim ljudem v vetrinjskem taborišču in jih tamkaj v svojih škofovskih oblačilih ter s škofovsko avtoriteto zastopal pri britanski komandi, kateri bi razložil svoje videnje domobranstva – morda Angleži ne bi bili izročili domobrancev v gotovo smrt in bi kakšnih 12 tisoč ljudi lahko še živelo…«

  • Share/Bookmark

Urban Praprotnik: Tek mi zbistri pogled na življenje

Nedelja, April 14th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=49


Urban Praprotnik je eden najbolj znanih slovenskih tekaških trenerjev za rekreativce. Z ženo Jasmino, ki je tudi tekačica, sta mnoge Slovence različnih generacij navdušila za tek in zdrav življenjski slog. Če tudi vi razmišljate, da bi svoje življenje obogatili s tekom, boste na strani www.tekaskitrener.si dobili veliko koristnih informacij.


Urban, zakaj se vedno več ljudi v Sloveniji ukvarja s tekom. Je to modna muha ali gre za prvinsko, naravno gibanje človeka, ki ima številne koristi?

Ja res, mnogi mislijo, da je tek modna muha. Seveda pa ti, ki tako mislijo, večinoma niso tekači. Jaz bi rekel drugače, da tek postopoma pridobiva nazaj tisto pomembno vlogo, ki jo je od nekdaj imel v življenju človeka. Torej tek danes še zdaleč ni tako popularen, kot je bil popularen na primer pred več kot 500 leti. Takrat so tekli vsi, ki so lahko tekli, če se jim je le kam mudilo. Naša telesa je skozi evolucijo oblikoval način življenja in ko smo se ljudje lahko postavili na dve nogi smo začeli hoditi in tudi teči. Hoja in tek sta za nas najbolj naravni obliki premikanja. Zato le težko najdemo stik z našo naravo, če tega ne počnemo.

Urbani tekači se udeležujete tudi maratonov doma in v tujini. Kaj vam in vašim rekreativcem pomenijo takšne težavne preizkušnje?

Maratoni so vedno izziv, za katerega se je zelo smiselno dobro pripraviti. Še bolje pa je, da smo nanj kar pripravljeni. Zelo velika večina rekreativnih tekačev ne trenira zato, da bi čim bolje tekmovali na maratonih. Čeprav na prvi pogled lahko zgleda tako. Vendar, če se malo bolje poglobimo v motivacijo rekreativnih tekačev vidimo, da je ravno obratno. Torej, na maratonih tečemo zato, da bolje treniramo. Maratoni predstavljajo dodatno motivacijo za redne treninge.

Vsak teden organizirate tudi treninge v Ljubljani. Ali lahko tja pridejo tudi popolni začetniki? Kako poskrbite za njih?

Točno, vsak torek in četrtek zvečer se zberemo pred vhodom v bazen Tivoli na družabnem tekaškem treningu. Najprej imajo trening lahkotneži. To so tisti, ki jim ustreza lažji trening. Kdor pride prvič na takšen trening je zaželeno, da lahko teče brez prekinitev okoli 3 minute. Saj je lahkotni trening sestavljen iz krajših tekov z vmesnimi krepilnimi in razteznimi vajami ter hojo. Uro kasneje pa začnemo trening težavneži. Na ta trening pa pridejo tekači, ki so že sposobni preteči 10 km in tja do maratona. Naša vrata so široko odprta za nove tekače. No, v resnici sploh nimamo vrat, saj vse treninge opravimo zunaj na prostem, v vseh letnih časih in ob vsakem lepem vremenu. Ja, ob vsakem lepem vremenu za tek. To pa je na našo veliko srečo tudi takrat ko dežuje, sneži in tudi, ko sije sonce.

Zdi se, da pri vašem delu ne gre samo za tek, ampak želite udeležencem tekaških taborov, delavnic, popotovanj približati celosten zdrav in uspešen življenjski slog. Urbani tekači delujete kot srečna in zadovoljna družina.

Pred časom mi je ena tekačica, ki sem ji svetoval glede treninga, pisala pismo, v katerem se ji je zapisalo, da mi tek verjetno pomeni vse. Ob tem sem se kar malo zgrozil. Pa sem se vprašal, kaj meni osebno pomeni tek. In res, tek mi nikakor ne pomeni vsega. V življenju je še toliko drugih zelo pomembnih reči. Je pa res, da s pomočjo teka lažje prepoznavam pomembne reči. Zdi se mi, da mi tek zbistri pogled na življenje in mi hkrati omogoča, da znam nanj po potrebi gledati iz primerne razdalje. Takšna so tudi naša tekaška druženja. Ne tečemo zaradi teka, ampak zaradi nas. Tek predstavlja čas in prostor, kjer lahko med seboj spletamo pristne medčloveške vezi. Zelo me veseli tudi to, da se znamo družiti ljudje različnih generacij. Toliko življenjskih modrosti lahko mlajši sprejmemo od starejših. Ja, družina smo.

Pri vsakem tekaškem obvestilu napišete tudi nekaj življenjskih misli. Citiram eno od njih: »Če izgubimo službo, ne iščimo nove. Iščimo raje naš poklic – poklicanost – poslanstvo v družbi. Ko najdemo njega, nas služba najde sama.« Kakšni so odzivi na takšne in podobne misli?

Enkrat na teden pošljem na dobrih 3000 elektronskih naslovov tekaško obvestilo. Gre za ljudi, s katerimi sem bil v stiku in si želim, da ta stik ohranimo, da ostanemo povezani. Zato mi je vsak teden izziv, da ustvarim novo kratko misel, ki nam bo vsem dala misliti. Skupne misli nas dodatno povezujejo in če smo povezani z dobrimi mislimi, sem prepričan, da vsak kot posameznik in kot družba postajamo močnejši v dobrem.

Pred časom ste postali vegan, torej ne jeste več hrane živalskega izvora. Zakaj takšna odločitev?

To, da sem postal vegan, je zaslužna ljubezen. Ljubezen, ki pa ima številne obraze. Da sem začel bolj intenzivno razmišljati o vegetarijanski hrani je bila zaslužna ljubezen do moje žene Jasmine, ki se je spontano že pri svojih 12 letih odločila, da ne bo jedla mesa. Preko nje sem spoznal zelo raznovrstno in okusno rastlinsko hrano, za katero prej nisem vedel, da sploh obstaja. Že nekje po treh mesecih brez mesa in mleka sem na primer prenehal smrčati, čeprav sem pred tem smrčal tako močno, da sem že razmišljal o operativnem posegu. Vedno bolj me je zanimal vpliv hrane na naše zdravje. Zato skoraj vsakodnevno posvetim nekaj časa raziskovanju tega pomembnega področja našega življenja, ki mu pa žal večina ljudi posveča le tisto pozornost, ki se konča pri okušanju na jeziku. Vse več je dokazov, ki pravijo, da je raznovrstna rastlinska hrana v bistvu najboljša hrana za človeka. Zato iz ljubezni do življenja, ki ga živim, nikakor ne morem grešiti pri tem. Ko sem dojel, da lahko dobim z rastlinsko hrano vse hranljive snovi, sem razvil vedno večje sočutenje z živalmi, ki jih človek zlorablja čisto po nepotrebnem. Prej, ko sem mislil, da človek potrebuje meso, sem bil očitno zaradi samoobrambe iz vidika sočutenja živali čustveno otopel. Danes torej jem zelo raznovrstno hrano, ki pa ne vsebuje mesa, mleka in jajc. Za vitamin B12 pa poskrbim z enim bombonom na dan, obogatenim z njim.

Rich Roll, eden najboljših ultratriatloncev na svetu, je glede veganske hrane pri športnikih dejal: »Jaz trdno verjamem, da ta hrana pospeši regeneracijo in to je ključ do napredka pri športnikih.« Se strinjate z njim? Ali so sedaj po vaših maratonih noge naslednji dan manj težke? Ali je tek ob rastlinski hrani bolj lahkoten?

Popolnoma se strinjam. Dejstvo je, da meso spodbuja v telesu vnetne procese. Ti se pa očitno v praksi izražajo tudi kot podaljševanje obnavljanja tkiva. Za mnoge kronične preobremenitvene poškodbe je namreč značilno kronično vnetje tkiva. Če jemo hrano, ki povečuje vnetja, smo očitno s tem tudi podaljšali in dodatno otežili obnovo tkiva. Pred kratkim sem prebral knjigo ultramaratonca Scott Jureka: Jej in teci, ki bo izšla v kratkem tudi v slovenščini. V njej je vse polno praktičnih nasvetov tega izjemnega ultramaratonca, ki pa pusti na bralcu prav poseben pečat tudi zaradi njegove osebne izkušnje bolezni, za katero je zbolela njegova mama.

Skoraj vsak dan na vašem facebook profilu objavite veganske dobrote, ki vam jih pripravi žena Jasmina. Bosta izdala kakšno vegansko kuharico?

Res je, skoraj vsak dan objavim kaj pojem za zajtrk, kosilo in večerjo. Navdušen sem nad tem, kako nas lahko tehnologija dodatno poveže. Zato je to eden od mojih prispevkov. Navdušen sem nad praktičnim mojstrstvom Jasmine, ki neverjetno hitro pripravi okusen in zdrav obrok. Vse dela zelo po občutku. Priprava hrane se seveda ne prične v kuhinji, ampak na vrtu in v gozdu. Veliko srečo imamo, da njena in moja mama pridelata veliko rastlinske hrane doma. Moja tašča je celo prava mojstrica permakulturnega vrtnarjenja in deluje v društvu za Trajnostni razvoj Istre. Doma v Ljubljani pa imamo tudi manjši vrt, ki se ga z ženo postopoma učiva vedno bolje izkoristiti za povečanje samooskrbe s hrano. Ena od izjemnih sposobnosti Jasmine pa je tudi ta, da resnično v zelo kratkem času in z velikim veseljem pripravlja obroke. Ja, zelo je praktična. Na primer v enem loncu pripravi več jedi hkrati. Tako ponavadi že v 10 do 20 minutah pripravi na primer kosilo ali večerjo. In tako kot uživam zdaj v hrani, še nisem nikoli. Vsak dan je kaj novega in pristnega. Ker lahko velikokrat slišimo, da potrebujemo za pripravo zdrave hrane več časa, sem začel fotografirati in objavljati naše obroke na facebooku. Tudi drugim bi želel, da bolje spoznajo kaj vse se da jesti, četudi ni na mizi mesa, mleka in jajc. Ko bo čas pravi, pa bo Jasmina zagotovo pričela pripravljati tudi delavnice praktične priprave zdravih jedi.

Kako pa prehranjujeta otroka Oskarja? Nekateri menijo, da starši vegetarijanci oz. vegani posiljujejo svoje otroke z brezmesno hrano.

Oskar uživa skoraj vse in je res velik zadovoljen jedec. Je’, tako kot vsi ostali. Le morda kurkume, popra, ingverja in podobnih pekočih rastlin mu ne damo. Moja mama se ne mora načuditi, kako rad je solato, mlado čebulo, papriko, jajčevce, avokado…, pa je zdaj star komaj dobro leto. No, je vse, seveda zame to pomeni vse, razen mesa, jajc in mleka. To, da imajo ta živila sicer veliko koristnih snovi, je dejstvo. Vendar to še ne pomeni, da je pametno jesti meso, jajca in mleko. Če pomislimo, je v gnojilu za rože tudi veliko koristnih snovi, a kaj ko so zraven tudi mnogo snovi, ki bi nas zastrupile, če bi to gnojilo popili. Pretiravam? Ja, malo že. A vse več dokazov kaže na to, da se je tej hrani dobro izogibati. To pa gotovo velja tudi za otroke. Poudarjam, da našima otrokoma, Tajdi (9 let) in Oskarju (1,5 let) ne odrekamo živalske hrane zaradi nekih verskih prepričanj. Prej nasprotno. Veliko ljudi v resnici je’ meso, jajca in mleko zaradi tega, ker verujejo, da je to za njihovo zdravje najbolje. Verujejo. Tudi jaz sem bil take vrste vernik. Na primer, svojih prvih 35 let življenja sem pil mleko v dobri veri, da je to najboljša pijača. Zdaj pa vem, da je med drugim v mleku tudi hormon, inzulinu podobni rastni faktor, ki spodbuja rast. Pri odraslih ljudeh spodbuja rast tudi rakavih celic. Pri otrocih in mladostnikih pa tudi nima ravno zdravih učinkov.

Kakšen pa je vajin pogled na cepljenje?

Moti naju predvsem prisila države in z njo povezana aroganca. Saj medicinska stroka pogosto “modro molči” in ne odgovarja na pomisleke, ki jih imamo starši. Država le grozi z denarnimi kaznimi. Meniva, da je nujno, da se odpravi obvezno cepljenje in da nam bolj natančno razložijo, kakšna so tveganja in koristi.


Vir: glasilo Preporod, izdajatelj: Zavod Preporod

  • Share/Bookmark

Po nauku katoliške cerkve bi morali skoraj polovico duhovnikov usmrtiti

Petek, April 12th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=47

Po slovenski ustavi je človekovo življenje nedotakljivo in v Sloveniji ni smrtne kazni (17. člen). To pa ne velja za katoliško cerkev, ki v bibliji in tudi drugih verskih spisih predpisuje smrtno kazen oz. vernikom priporoča ubijanje. Po njenih predpisih je potrebno usmrtiti tudi homoseksualce. Uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih je zapisan v bibliji, za katero cerkev trdi, da je čista božja beseda in je za vernike obvezujoča njena celotna vsebina. V njej piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki.

Koliko je gejevskih duhovnikov v katoliški cerkvi? »Izsledki številnih raziskav, ki jih je izvedel psihiater Richard Sipe, nekdanji benediktinski menih in duhovnik, kažejo, da je 25 odstotkov ameriških duhovnikov imelo po posvetitvi odnose z ženskami, 30 odstotkov jih je homoseksualcev, 20 odstotkov pa je takšnih, ki so se bodisi kdaj zapletli v homoseksualne odnose, čutili željo po homoseksualnem odnosu… Za Boston Globe je Sipe povedal: »Če bi hoteli izgnati vse duhovnike s homoseksualnimi nagnjenji, bi jih moralo oditi toliko, da bi to Cerkev zdesetkalo skoraj kot atomska bomba. Odstopiti bi morala tretjina vseh škofov na svetu.« Sociolog in pisatelj James G. Wolf ocenjuje, da je 48 odstotkov ameriških duhovnikov gejev. Leta 1990 je frančiškan Thomas Crangle poslal vprašalnike petsto naključno izbranim duhovnikom. Odgovorilo jih je 398: 45 odstotkov se jih je opredelilo za geje.« (Sex in Vatikan, Carmelo Abbate)

Po nauku katoliške cerkve bi morali tako skoraj polovico duhovnikov usmrtiti, zato ker so geji. Neverjetno je, da se nekateri moški odločijo za poklic, v katerem jim njihov delodajalec ne priznava niti pravice do življenja. Morda bo kdo ugovarjal, da zgoraj omenjeni, do gejev sovražni citat, danes ne velja več, zato je dobro, da pojasnimo kakšen je uradni odnos cerkve do takšnih in podobnih citatov iz biblije.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov iz biblije zapisalo:

»Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17)

Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila: “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)«

  • Share/Bookmark

Za življenje v sožitju z naravo je potrebno spremeniti način razmišljanja

Četrtek, April 11th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=46


Da je mogoče skoraj v celoti izstopiti iz izkoriščevalskega sistema in zaživeti v harmoniji z naravo, je živ dokaz Miro Žitko, ki je pred osmimi leti v Razaziji, ekološkem zaselku nad dolino Gorenje Trebuše, zgradil hiško iz naravnih materialov. Z ženo Metko uživata življenje daleč od mestnega hrupa in izpušnih plinov. Tudi njuno prehranjevanje je zelo preprosto in naravno. Poleg hrane, ki jo pridelata sama, jesta veliko divjih rastlin, ki imajo v sebi še več življenjske moči in mikroelementov kot rastline, ki jih gojimo. Če nameravate spomladi kdaj obiskati Mira in Metko, vas bosta morda postregla s solato iz mladega bukovega in lipovega listja.

Pred leti ste izdali knjigo »Gradnja z naravnimi materiali«, prirejate tudi delavnice eko gradnje in organizirate obiske na vaši posesti. Kako so ljudje odprti za te vaše ideje, ki so v skladu z naravo?

Začelo se je pravzaprav s pobegom od civilizacije, a se je stvar zasukala, ko sem zgradil hišo iz naravnih materialov. Glas se širi in ljudje so prihajali od blizu in daleč, da se prepričajo, če je res možno graditi tako zdravo in poceni. Postala je atrakcija in želja mnogih ljudi, zato sem napisal tudi knjigo. Delavnice so seveda spadale zraven, saj je za gradnjo z naravnimi materiali potrebno praktično znanje, katerega sem sam po koščkih pridobival skozi dolga leta.

Ali je gradnja takšne eko hiše velik strošek? Marsikdo ob besedi eko pomisli, da to pa mora biti drago. Denimo eko hrana je gotovo dražja od konvencionalne.

Materiale v naravi lahko dobimo kjerkoli v Sloveniji, celo v neposredni bližini, kjer gradimo, tako se izognemo celo stroškom prevoza. Za njihovo obdelavo se lahko uporabi zelo malo energije in enostavno orodje. Z malo prakse in pomočjo prijateljev, se izognemo še najemanju delovne sile, vnesemo svoje ideje in dobimo najboljše, kar se sploh lahko imenuje bivališče.

Podobno je s hrano. Potrebujemo le zemljo, semena, znanje in voljo do dela. S pravim pristopom in zavedanjem, da je narava tako kot za živali in rastline sposobna poskrbeti tudi za človeka. Stroškov ni. Hrana je zastonj in zdrava.

Nepremičnine so zelo drage. Ali menite, da bodo tudi visoke cene in najemnine klasičnih stanovanj pripomogle k še večjemu zanimanju za eko gradnje?

Za življenje v taki hiši je potrebno spremeniti tudi način razmišljanja. Velikokrat pa do tega pripelje ljudi tudi finanča stiska. Prepričan sem, da zavedanje v Sloveniji, da je sistem drag in nepošten,  narašča. Veliko ljudi poznam, ki so pustili službe, prodali stanovanja in si nekje zgradili varen dom iz blata in slame. In verjemite mi, da so zaživeli človeku dostojno življenje.

Kako pomembna je hiša iz naravnih materialov z vidika zdravja?

Za zdravje ne potrebujemo zdravstvene izkaznice, temveč zdravo hrano, topel dom, prijetne ljudi in pravo, ustvarjalno delo. Vse to pa dobimo v naravi. Iz lesa lahko postavimo hišo, ali naredimo drva za kurjavo, z zemljo lahko naredimo omete ali jo uporabimo za pridelavo  hrane,  slamo lahko uporabimo za izolacijo ali na vrtu. Rezultat je vedno zdravje, saj je le narava tista, ki ve kaj je za nas najbolje.

»Narava nas zasipa z znanjem. Ko ji zaupamo, nam da vse, kar potrebujemo za lepo življenje,« ste zapisali v uvodu knjige. Ali bi to vašo misel lahko prenesli tudi na prehrano? Vi se prehranjujete z rastlinsko hrano. Zakaj? Ste sploh kdaj bolni?

Vsi se na našem potovanju skozi življenje učimo. Vsak ima svojo pot. Z odmikom od civilizacije sem bolj opazoval naravo in lažje dojemal lekcije. Občutki so mi povedali kaj je dobro za moje telo in dobro počutje. Za neposlušnost sem bil deležen bolečine ali tesnobe. Veganska hrana je lahka in polna energije, tudi hitro prebavljiva (govorim o tisti iz domačega vrta). Za delo je bolj kot hrana pomembno kako se počutiš. Energijo dobimo tudi v zraku, vodi, celo z mirom. Dostikrat se mi zgodi, da med delom pozabim na hrano in šele zvečer začutim lakoto. Bolezen? Ne hvala.

Slišal sem, da imate tudi veganskega psa.

Reks je prišel iz hiše, kjer so že njegovo mamo hranili brez mesa. Dilema kaj je prav in kaj ne se je hitro končala, ko je po zaužitju mesa bruhal in tri dni sploh ni mogel jesti.

Glede na to, da vam je narava sveta, si ne predstavljam, da bi zemljo, kjer gojite zelenjavo, polivali s kakšno kemijo. Nam lahko zaupate kako pri vas poteka pridelovanje hrane, ali imate 100% samooskrbo, torej da ne rabite supermarketov, kako je z gojenjem na sorazmerno visoki nadmorski višini?

Večkrat sem se že selil po Sloveniji. Rodil sem se na Vrhniki, nato živel leto dni v Grosupljem, dve leti v Strugah na Dolenjskem, osem let na Planinci pri Šentjurju, leto in pol v Prekmurju. Sedaj živim že devet let na 900 m nad morjem v Gorenji Trebuši, v hribih med Idrijo in Tolminom. Povsod sem si sam prideloval hrano in vedno sem se moral nekaj novega naučiti. Spoznal sem, da je najhitrejša in zanesljiva pot do uspeha v ljudeh. S  pomočjo domačinov izvemo, kje in kdaj se sadi, kaj je treba paziti in kdaj se pobira plodove. Zelo pomembno je da je zemlja čista in  bogata z hranili. Pravilen kolobar tudi zastiranje naredijo zemljo rodovitno in bogato. Iz še tako slabe zemlje se da v nekaj letih narediti čudovit vrt. Moram priznati, da je na tej višini precej težje kmetovati, saj so zime dolge in tudi hitre spremembe vremena vplivajo na pridelek. Svoje dodajo še gozdne živali, a na koncu je za vse dovolj. Veliko je tudi divjih rastlin. Začne se z regratom, koprivami, čemažem… in pleveli na njivi. Da ne omenjam travniškega cvetja, ste kdaj jedli solato iz mladega bukovega in lipovega listja? Jurčki, brezovčki… Njam njam, sama dobrote brez truda in skrbi.

Kako sta se spoznala z ženo Metko? Verjetno je tudi njej takšen življenjski stil zelo blizu, da je prišla k vam?

Tudi Metka je iskala alternativo družbe in sistema, iskala je zemljo in se zanimala za  življenje, kakršnega si želi veliko ljudi. Ni bilo treba veliko, da sva začutila potrebo po skupni poti. Živeti v naravi in ljubezni pripada vsakemu človeku.

Bi zase lahko rekli, da ste srečen človek?

Zase lahko trdim, da se počutim tako kot sam želim. To je moja sreča.

V Sloveniji imamo veliko problemov, predvsem zato, ker smo ljudje odtujeni od narave. Toda kaj bi se zgodilo z našo državo, če bi denimo vsi živeli na tak način kot vi? Bi se sistem, kjer mnogi ljudje nič koristnega ne delajo in živijo na račun drugih, sesul? Če bi ljudje živeli skladno z naravo, bi bili verjetno odveč številni poklici? Kako si vi predstavljate našo družbo v prihodnosti?

»Demokracija je slab sistem, pa vendar najboljši, ki ga poznamo« je rekel že Winston Churchill. Napačno vrednotenje denarja je tisto, kar zavaja ljudi. Dajejo prednost papirju, namesto da bi se posvetili sebi in okolici. Sistem nas sili v to. Preveč denarja, ki se preliva skozi državno blagajno, je omamil politike do te mere, da sploh ne znajo več razmišljati s trezno glavo. Denar je najhujša droga, kar jih je ustvarila civilizacija. Človeka na vajeti, mu dati delo in ga pripraviti do tega da posluša. Kje je ustvarjalnost v vedno istih gibih in kakšen smisel ima življenje v kletki? Je mar res potrebno imeti za življenje navodila za uporabo? Osebno sem mnenja, da vse čaka lepa prihodnost, a šele po temeljiti streznitvi.

Vir: glasilo Preporod, izdajatelj: Zavod Preporod

  • Share/Bookmark

Trenja znotraj slovenske katoliške cerkve: včasih so se celo stepli

Sreda, April 10th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=45

Pred dnevi se je množica vernikov v župniji Sveti Jurij na Goričkem uprla premestitvi tamkajšnjega župnika Martina Vöröša, ki ga je zaradi dolgotrajne odvisnosti od alkohola razrešil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Njegov naslednik, beltinski kaplan Luka Rajf, je želel darovati prvo mašo, vendar so mu verniki to preprečili. V izjavi za javnost, pod katero je podpisan generalni vikar soboške škofije msgr. Franc Režonja, med drugim piše, da so »beltinskega kaplana nekateri možje z grožnjo nasilne fizične odstranitve izgnali iz cerkve.« (http://www.pomurje.si/aktualno/pomurje/skofija-ms-zupnik-voros-razresen-zaradi-tezav-z-al/)


V imenu ogorčenih župljanov se je na to pisanje odzval Damijan Grlec, ki pravi, da verniki kaplanu niso grozili s fizičnim obračunom. Po njegovih besedah je eden od župljanov povedal na prižnici: »Tujega (gostujočega beltinskega kaplana) vljudno naprošamo, da zapusti cerkev, ker je nezaželjen, sicer bomo cerkev zapustili farani.« Grlec v pismu pravi, da se je nato »kaplan malo prestopal, nato pa se je umaknil izpred oltarja, župljani pa so to pospremili z bučnim aplavzom. Kaplan se je nato zunaj pogovarjal pred župniščem in nato še v župnišču spil kavico in nato v miru odšel.« (http://www.gorickilist.si/novoga-zupnika-si-sploj-ne-zasluzite/) Po njegovih besedah »župljanom ne bo problem iti k maši drugam, še več pa jih bo raje molila v tišini svojih domov, kajti Bog prebiva v srcih, ne v bogato opremljenih cerkvah.«

Razkoli znotraj slovenske katoliške cerkve niso nič novega. Darko Friš v svoji knjigi Ameriški Slovenci in Katoliška cerkev 1871-1924, piše, da je »v slovenskih katoliških župnijah v Ameriki pogosto prihajalo do nesoglasij, v katerih so bili na eni strani člani cerkvenih odborov, večinoma najuglednejši priseljenci, in na drugi strani župnik s svojimi pristaši. Spori so pogosto dosegli drastične oblike: od posredovanja pri škofu do pretepa v župniščih, od javnih demonstracij v priseljenskih kolonijah do policijskih intervencij in uporabe strelnega orožja. Zaradi nesporazumov s svojimi župljani so morali mnogi duhovniki zapustiti svoje župnije.« V knjigi je zapisal tudi o protestnem pohodu proti nekemu župniku, ki se ga je udeležilo več kot šest tisoč ljudi: »Nekateri župljani so se hoteli župnika župnije sv. Vida, Vida Hribarja, znebiti in na njegovo mesto postaviti Zakrajška, v ta namen pa so organizirali celo nekaj demonstracij.«

Vprašanje je zakaj verniki nikoli ne organizirajo protestov pred cerkvami in škofijami zaradi pedofilskih duhovnikov, finančnih nepravilnostih (škofija Maribor, vatikanska banka…), sovražnega odnosa cerkve do živali, žensk, drugovercev, homoseksualcev…, številnih poganskih oz. nekristjanskih elementov v katoliški cerkvi, čaščenja »svetnikov« (nekateri med njimi so bili kriminalci), nevrnjenega naropanega bogastva iz zgodovine, vsebine biblije, v kateri je polno citatov, ki pozivajo vernike k ubijanju in nasilju, groženj z večnim peklom, prisilnega včlanjevanja ljudi v to institucijo…, skratka zaradi velikega razkoraka med Jezusovim naukom in prakso ter cerkvenim naukom in njeno prakso.

  • Share/Bookmark

Železna nuna pri osemdesetih nastopa na ironman triatlonih

Torek, April 9th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=44


Da lahko človek uresniči praktično vse, za kar se odloči, dokazuje tudi 81 letna ameriška nuna Madonna Buder, ki še vedno nastopa na železnih (ironman) triatlonih: 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka.

Sestra Madonna iz mesta Spokane v zvezni državi Washington je prvi železni triatlon uspešno zaključila pri 55 letih, do danes pa je zbrala že kar 45 nastopov na teh slovitih vzdržljivostnih prireditvah. Leta 2005 je na ironmanu na Havajih pri starosti 75 let postala najstarejša ženska, ki je dokončala to tekmovanje. Leta 2009 je uspešno zaključila ironman Canada v času 16:54:30 (časovni limit je 17 ur) in tako podrla svoj lasten rekord najstarejše ženske, ki je pri 79 letih uspela priti v cilj ironmana.

Bo letos postala prva ženska nad 80 let, ki je v roku 17 ur dokončala ironman?

Madonna, ki je zaradi svoje neuničljive volje dobila vzdevek železna nuna, je letos avgusta pripravljena ponovno nastopiti na ironmanu v Kanadi (to bi bila kvalifikacijska tekma za svetovno prvenstvo na Havajih) in tako odpreti novo starostno žensko kategorijo 80 +. Če bi dokončala tekmovanje znotraj 17 ur, bi postala prva osemdesetletnica na tem planetu, ki je prišla v cilj ironmana, čigar slogan je: »Vse je mogoče.« In Buderjeva pooseblja ta slogan.

Vztrajnostni športi delujejo skladno na telo, um in duha

Madonna se je začela ukvarjati z vztrajnostnimi športi pri 48 letih. »Leta 1978 je bila na delavnici, kjer je jezuit John Topel začel govoriti o številnih koristih teka in omenil kako tek deluje harmonično na telo, um in duha. Ta kombinacija skladnosti jo je prevzela in kmalu zatem je začela redno teči. Madonna ima nasvet za vse, na glede na starost, ki želijo biti bolj aktivni, toda morda ne vedo kako začeti: »Najprej je potrebno imeti močno željo. Ko imate enkrat željo, je potrebno imeti nekaj malega drznosti, poguma. In s pogumom pride odločnost. In z odločnostjo pride predanost, ki ji sledijo dejanja.« (www.tonic.com) Leta 2010 je napisala avtobiografijo z naslovom Grace to race, ki je številnim ljudem dala navdih, da naredijo nekaj iz svojega življenja. Tudi sama pravi, da s svojimi nastopi želi dati upanje in pogum drugim, kajti »če lahko ona to naredi, potem je upanje tudi za nas«. Steve King, komentator Ironmana, pravi: »Ni samo navdih za ženske, pač pa tudi za moške, da se lotijo takšnega izziva.«

Ne osredotočaj se na svojo starost, samo naredi

Madonna izkoristi vsako priložnost za gibanje. Ona dobesedno teče po opravkih, včasih tudi od maše. Pravi, da človek nikoli ni prestar za učenje in nikoli ni prestar, da naredi nekaj. Med tekom se zahvaljuje Bogu za vse blagoslove in lepoto, prav tako tudi moli za ljudi, ki potrebujejo kakšno pomoč. »Vedno tečem v Božji prisotnosti, občudujoč njegovo stvarstvo.« Ena od skrivnosti za njene uspehe pri vzdržljivostnih tekmovanjih je, da se predstavlja, kot da je otrok. »Za otroke je tek nekaj povsem naravnega, lahkotnega,« je dejala. »Nikoli ne izgubite otroka v sebi. Tudi, če se starate, ohranite otroškost v svojem življenju.«  (www.miamiarch.org)

Vir: glasilo Preporod, izdajatelj: Zavod Preporod

  • Share/Bookmark

Zdravniki imajo številne predsodke do veganske prehrane

Nedelja, April 7th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=43


Ameriški zdravnik Mark Berman iz San Francisca se že od petnajstega leta prehranjuje vegansko. Dela na področju interne medicine, specializiran pa je za upravljanje teže s pomočjo rastlinske hrane in medicino življenjskega sloga.

Ljudje postanejo vegani predvsem zaradi etičnih, zdravstvenih in ekoloških razlogov. Kakšna je vaša zgodba?

Zdravstvene prednosti veganske diete sem spoznal, ko sem se pri petnajstih letih šolal za teniškega inštruktorja. V tem času sem se najbolj zanimal kako se človeško telo psihološko odziva. Nisem bil ravno zdrav otrok in ko sem spoznal, da obstajajo preprosti načini za izboljšanje mojega zdravja, sem se navdušeno lotil učenja. Prebral sem vse, kar je bilo možno, na temo prehrane. Kmalu sem se naučil veliko o etičnih in ekoloških prednostih veganske prehrane in lahko bi rekel, da so ti drugi razlogi (dejstvo, da so vsi razlogi povezani) postali zame še večji motivator kot samo zdravje.

Ali kakšne znanstvene raziskave potrjujejo, da je veganska prehrana bolj zdrava kot tradicionalna hrana z mesom, jajci in mlečnimi proizvodi?

Ja, obstajajo znanstvene raziskave, ki kažejo, da je veganska prehrana bolj zdrava kot tradicionalna zahodna prehrana, saj lahko pomaga pri številnih boleznih kot so diabetes, srčno žilne bolezni in debelost.

Zakaj na medicinskih šolah ne učijo bodočih zdravnikov o raziskavah, ki potrjujejo, da je veganska hrana najbolj zdrava dieta? Zaradi mesnih, mlečnih in farmacevtskih lobijev? Zaradi strahu, da bi številni zdravniki izgubili službo, ker so vegani veliko bolj redko bolni?

Mislim, da večina profesorjev na medicinskih šolah ne verjame, da obstaja dovolj dokazov, da je veganska prehrana najbolj zdrava, zato tega ne učijo. Večina zdravnikov ima popolnoma iste predsodke kot večina ljudi – domnevajo, da je meso potrebno za preživetje in optimalno zdravje. Tako, da je njim potrebno predstaviti zelo, zelo veliko dokazov, da spremenijo svoje mišljenje. Mesni in mlečni lobiji so zelo učinkovito vplivali na izobraževalni sistem o prehrani, zlasti v javnih šolah (in v manjši meri v medicinskih šolah). Ves ta vpliv potem vpliva na krepitev predsodkov, ki jih imajo ljudje (vključno z zdravniki). Mislim, da farmacevtski lobi nima tukaj velikega vpliva. In vegani obolevajo ravno tako kot vsejedci, sicer verjetno manj. Ne poznam niti enega zdravnika, ki bi želel, da so ljudje bolni, da bi zaradi tega lahko ohranil svojo službo.

Zakaj je na svetu tako malo veganov, če je rastlinska prehrana tako zdrava?

To je dobro vprašanje. Uživanje živali je globoko, globoko ukoreninjeno v skoraj vse svetovne kulture. Uživanje mesa je kulturna norma in ljudem se je izjemno težko odreči tem normam. Kultura uživanja določene prehrane je ustvarjena tako, da jo je zelo težko spremeniti – ne gre samo za višje vrednotenje določene vrste prehrane, pomembni dejavniki so veščine, rituali, razpoložljivost hrane, ekonomija.., ki vsi podpirajo nek način prehrane.

Je eden od razlogov, da se ljudje bojijo biti drugačni kot večina? Strah pred družbeno izolacijo?

Zagotovo. Izolacija zelo slabo vpliva na človeško telo in dušo. Pogosto podcenjujemo negativno moč izolacije.

Vaša specializacija je upravljanje teže. Več kot milijarda ljudi je pretežkih, v Ameriki dve tretjini ljudi. Je glavni razlog lenoba?

Zagotovo ne. Poglavitni razlog je proizvodnja koncentrirane hrane z ogromno kalorijami, ki jo znajo proizvajalci zelo dobro oglaševati. Poskrbeli so tudi za odlično preskrbo takšne hrane. Povečanje proizvodnje hrane živalskega izvora  je bil en način kako za ugodno ceno ponuditi ljudem energijsko zgoščeno hrano, in to je zagotovo prispevalo k pandemiji debelosti.

Zakaj shujševalne diete ne delujejo? Je morda veganska prehrana dolgoročna rešitev za optimalno težo?

Diete ne delujejo, ker okolje in kultura preveč vplivata na naše odločitve kaj in koliko bomo jedli. Veganstvo je odlična rešitev, da, s tem da so ljudje pozorni na pomembne podrobnosti.

Je možno, da imajo lahko tudi vegani prekomerno težo?

Seveda. Tudi pri veganski prehrani lahko brez problemov zaužijemo preveč kalorij, zlasti zaradi današnjega sedečega življenjskega sloga. Danes obstaja tudi veliko veganske nezdrave hrane (junk food), ki prav tako lahko povzroči debelost.

Vedno več otrok je predebelih. Kaj priporočate njihovim staršem?

Rastlinsko hrano. Dnevno rekreacijo. Dovolj spanja. Rutinske zdravniške preglede. Veliko ljubezni do otrok.

Mnogi vegani verjamejo, da je rastlinska hrana edina naravna hrana za ljudi in to utemeljujejo s tem argumentom: »Če daste lačnemu otroku v otroško stajico živega zajčka in jabolko, kaj bo pojedel?« Kakšen je vaš pogled?

V tem je nekaj resnice, toda kljub temu to ni preveč dober argument. To ne bo prepričalo ljudi, ki uživajo meso. Navsezadnje, naše prehranjevalne navade so naučene, ne instiktivne. Enako je pri mnogih socialnih živalih… prilagodimo se za preživetje.

Kot otroci smo vsi spoštovali živali in jim namenjali veliko ljubezni ter skrbi. Zakaj smo na poti odraščanja izgubili občutek za dobrobit živali?

V družbi smo bili vzgojeni razmišljati na način: »mi proti njim«. Enako razmišljamo tudi na področju religije, nacionalnosti, ekonomskih družbenih razredov.

Kako bi svet izgledal, če bi vsi ljudje postali vegani?

To bi bilo čudovito, prišlo bi do temeljitih sprememb. Svet bi postal bolj zdrav in sočuten prostor za bivanje. Še vedno bi imeli veliko problemov, še vedno bi se prerekali in borili, toda upam, da na bolj miroljubne načine. Kot bonus, imeli bi najbolj okusno vegansko hrano, ki si jo nihče od nas v tem trenutku sploh ne more predstavljati.

Damjan Likar

Vir: glasilo Preporod, izdajatelj: Zavod Preporod

  • Share/Bookmark