S postenjem je odpravil velik rakast tumor na mehurju

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=55

Matija Tibaut iz Hotize, 71, univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije, je bil pred šestimi leti postavljen pred največjo življenjsko preizkušnjo. Zdravniki so mu odkrili kar deset kvadratnih centimetrov velik rakast tumor na sečnem mehurju. Po temeljitem premisleku je odklonil kirurško operacijo in opravil 42 dni dolg post. In ta operacija brez nožev in krvi je očitno potrdila pravilnost njegove odločitve: klinični pregled je pokazal, da o rakastem tumorju ni bilo več ne duha ne sluha.

Kako ste sploh izvedeli, da imate rakast tumor?

V začetku meseca februarja leta 2005 sem opazil spremembe urina. Bil je rdečkaste barva, kar me je opozorilo, da so v urinu sledovi krvi. Takoj sem obiskal zdravnika. Laboratorijski izvid je pokazal, da so v urinu visoke vrednosti eritrocitov in levkocitov, daleč čez normalne vrednosti. Terapija vnetja sečnega mehurja ni učinkovala. Ultrazvočni pregled je pokazal, da imam na dnu sečnega mehurja tumor v velikosti približno deset kvadratnih centimetrov. Sledila je nekajdnevna hospitalizicija v bolnišnici, kjer so opravili biopsijo. Histološki pregled je potrdil, da je tumor v sečnem mehurju rakasti, gradus III, z invazijo v muskulaturo. Svet se mi je močno zatresel, začel se mi je podirati. Soočil sem se boleznijo, o kateri sem veliko slišal, vendar se je to vedno nanašalo na druge ljudi.

Zakaj menite, da vas je doletela ta bolezen?

Razmišljal sem seveda tudi o vzrokih bolezni. Mislim, da je moja bolezen bila posledica spleta več okoliščin. Mogoče so vplivale kemikalije, s katerimi sem v bil stiku dolgo delovno obdobje. Svoje so gotovo prispevali stresi, ki se jih vedno nisem zavedal in jih tudi nisem znal premagovati. Vplivali so delovni napori, način življenja in prehrana. Šele sedaj se zavedam, kaj lahko povzročijo različne dobrote, ki smo jih nekoč tako radi jedli. Sedaj je zahrbtna bolezen doletela tudi mene. Začel sem razmišljati o dolžini mojega življenja. Koliko let bom še med živimi! Mogoče še leto, mogoče le nekaj mesecev… Prizadelo je tudi mojo družino. Čutil sem, da so moji najbližji bili prav tako pretreseni, potrti, zaskrbljeni. Pomagali so mi v času iskanja pomoči in tudi pri odločitvi za način zdravljenja. Čutil sem njihovo podporo, njihove želje in upanje, da bi ozdravel. Čeprav nisem vedel, kakšen bo nadaljnji potek bolezni in zdravljenja, kako uspešno bo zdravljenje, so me navdajali z upanjem. In to upanje se je spreminjalo v mojo notranjo moč, ki me je vodila k razmišljanju in preudarnem iskanju nadaljnjih poti.

Kaj so vam priporočali zdravniki?

Šel sem na pregled na Onkološki inštitut v Ljubljano. Konzilij zdravnikov je predlagal operativno odstranitev senčnega mehurja in prostate ter namestitev urostome. To me je zelo pretreslo in na to nisem pristal. Zavedal sem se, da odstranjenega organa ali dela organa ni možno vrniti. Vsak je najprej sam odgovoren za svoje telo in vsak tudi ima pravico, da o posegih v telo tudi sam odloča ali vsaj soodloča. Zato sem predlagal, da bi poskusili s kemoterapijo. Vendar tudi do tega ni prišlo. Obiskal sem tudi bolnišnico v Slovenj Gradcu, kjer se prat tako predlagali operacijo, vendar v nekoliko drugačni izvedbi. Mehur in prostato bi mi odstranili in iz mojega tankega črevesa naredili drugi, umetni oz. nadomestni mehur. Ta ne bi imel vseh funkcij mehurja, kar bi zelo spremenilo moje nadaljnje življenje. Postavili so mo datum operacije.

Kako to, da se potem niste odločili za operacijo?

Pred dokončnim dogovorom o terminu operacije sem dobil Breussovo knjigo z naslovom Zdravljenje raka in levkemije. Takoj me je zelo pritegnila in sem jo prebral. Navedbe v knjigi o uspešnosti zdravljenja bolnikov s postom sem mi prižgale in vedno bolj krepile novo upanje. Začel sem verjeti, da bom mogoče tudi jaz bolezen lahko premagal po opisani poti. Dolgih štirinajst dni sem razmišljal o vsem, o tem, kako bom lahko tako korenito spremenil vrsto hrane in sploh ustaljen, utrjen način življenja. Iskal sem odgovore na stara in nova vprašanja, iskal sem podporo, upanje pri dveh zdravilcih. Počutil sem se kot oslabel plavalec v močni, razburkanih valovih, ki se želi oprijeti še tako trhle slamice na vodi. Bil sem v težkem precepu, pred odločitvijo za zdravljenje v bolnišnici ali na način po Breussu. Verjamem, da so mi tudi zdravniki želeli pomagati, vendar v ozdravitev niso verjeli, kar so jasno dali vedeti. Vse so gradili na predlagani operaciji in niso dopuščali nobenih drugih, drugačnih možnosti zdravljenja. Pogrešal sem tudi optimizem, upanje, spodbude, kar bi me notranje krepilo in pozitivno vplivalo na moje zdravljenje. Samo ena zdravnica mi je kasneje, v času postenja, pritrdila, da sem se o zdravljenju pravilno odločil. Hkrati me je drugi način zdravljenja, ki je tudi zahteven in naporen, vedno bolj prepričeval. Predvsem me je pritegnilo to, da ni temeljil na operaciji – rezanju in odstranitvi organa, ampak ne spremembi prehrane in načina življenja. Lahko rečem, na zavestni vrnitvi k pristnemu naravnemu načinu življenja. In odločil sem se, povsem sam, samostojno!

Koliko časa ste se postili?

Aprila leta 2005 sem začel z dvainštirideset dni dolgim postom in v tem času shujšal za 15 kilogramov. Ker nisem imel izkušenj, sem doživel nekaj začetnih težav (zastajanje urina) in sem iskal zdravniško pomoč. Poklical sem gospoda Marjana Videnška, ki mi je sporočil nekaj koristnih napotkov. Žal v tistem času v okviru Zavoda Preporod ni bilo termina skupinskega postenja in me je gospod Videnšek napotil k zdravniku specialistu za postenje dr. Tomislavu Majiću v Šmarješke Toplice. Tam sem bil štirinajst dni, preostali čas sem se postil še doma. Skupaj sem se postil dvainštirideset dni. Vendar post ni samo odpovedovanje trdi hrani, ampak vsakodnevno klistiranje (odstranjevanje strupov iz debelega črevesja), dosti gibanja v naravi, sončenje, masiranje, ščetkanje telesa in drugo.

In kakšni so bili rezultati postenja?

Teden dni po končanem postenju (junija 2005) sem šel na ultrazvočni pregled. Pot od doma do bolnice v Rakičanu (pri Murski Soboti) je bila zelo naporna, napeta. V meni se je odvijal pravi boj me željami, upanji, pričakovanji, strahom. Kaj bo? In po pregledu: kako srečen trenutek! Tumor se je zmanjšal na 2 kvadratna centimetra! Pregled CT je pokazal, da tumor ne prerašča stene mehurja. Oktobra 2005 so mi v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru opravili bioppsijo in cistoskopijo. Ugotovitve pregleda: mehur je v celoti brez posebnosti, histološki izvid: normalna sluznica brez maligne rašče. Ti rezultati so me zelo razveselili. Potrjujejo pravilnost moje odločitve za izbran način zdravljenja in so največja pozitivna sprememba, ki sem jo gotovo dosegel s postenjem.

Kako so reagirali zdravniki in prijatelji, ko so ugotovili, da ste s postenjem odstranili tumor?

Zdravniki so bili presenečeni, niso mogli verjeti, mogoče še sedaj ne verjamejo, da je tolikšno ozdravitev možno doseči s postenjem in s tem povezanimi spremembami načina, sloga življenja. Skrivaj, oziroma potihoma so me spraševali na kašen način sem se postil, po kakšni in kateri literaturi sem se postil in kako sem se zdravil v celoti na naraven način. Poleg mene so najbolj veseli žena, sinova, snahe in štirje vnuki. Veseli so tudi sorodniki in prijatelji. Gledajo me z nekakšnim občudovanjem, kako sem bil vztrajen, celo trmast, kako trdno sem želel, upal in verjel v uspeh. Dosegel sem še celo nekaj več: začel sem povsem drugače, po mojem prepričanju zdravo živeti. Ko o vsem dobro razmislim, se mi poraja misel, da je bolezen, bila najprej boleče opozorilo, obenem pa nekakšno »darilo«, ki me je opomnilo, da moram spremeniti način življenja. Sedaj sem prepričan, da sem to tudi temeljito opravil in dobil tudi največjo nagrado: zdravje.

Ste po ozdravitvi spremenili način prehranjevanja?

Po 42 dnevnem postu sem spremenil način prehranjevanja. Prehranjujem se vegetarijansko, čim več surovo, nekuhano hrano. Ne uživam svinsko in goveje meso in njihove izdelke, mleko in mlečne izdelke ter jajca.Izogibam se živalskih beljakovin. Ne konzumiram beli sladkor, ampak med. Hrane tudi ne solim (NaCl). V svoji prehrani se izogibam bele moke. Septembra 2007 sem bil tudi na desetdnevnem postu pri Videnšku na Mostu na Soči. Doma sem potem še nadaljeval enajst dni postenja.

Kako danes poteka vaše življenje in kaj bi sporočili vsem ljudem?

Še naprej imam veliko želja, želim, da bi vsi imeli svoje želje. Rad pa bi poudaril misel: »Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno – da bi bil zdrav. Imejte tisoč želja in naj se vam uresniči vsaj ena – bodite zdravi!« Vendar: uresničitev te želje je v veliki meri odvisna od vas samih!

Vir: glasilo Preporod, številka 75, izvorni vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !