Arhiv za April, 2013

S presno hrano pozdravil hude težave z želodcem, koleni, pogoste prehlade in dobil obilo življenjske energije

Torek, April 30th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=65

Je možno, da tudi na področju prehranjevanja velja izrek: »Najboljše stvari so vedno najbolj preproste!« V Sloveniji je čedalje več ljudi, katerih režim prehranjevanja je silno preprost: surovo sadje, zelenjava in oreščki. Eden do njih je dr. Jože Kropivšek, ki trdi, da ga je presna hrana rešila mnogih telesnih stisk in mu korenito izboljšala življenjski slog.

Kdaj ste prvič v življenju imeli resne težave z zdravjem?

Prve težave z zdravjem so se začele pri 25. letih, ko sem imel hude probleme z želodcem. Večkrat sem bil na infekcijski kliniki, kjer so mi rekli, da sem se zastrupil s hrano. Zdravniki so mi predpisali nekakšne diete, po katerih sem se še slabše počutil. Dve leti kasneje me je močno zagrabilo v kolenih. Ugotovili so obrabljen hrustanec. Zdravniki so mi svetovali presaditev kostnega mozga ali pa nič gibanja. Rekli so tudi, da lahko odpišem vse športe in gibe, ki so obremenilni za sklepe (počepi, hoja, tek, fitnes…) Takrat sem se prvič resno zamislil, da bo treba nekaj spremeniti. Saj ne morem biti sredi dvajsetih let invalid. Začel sem brati literaturo o zdravju in kmalu ugotovil, da je bil glavni vzrok mojih težav s sklepi v salami. Fosfati, ki so v salamah in ostalih mesnih izdelkih, ropajo kalcij iz kosti, ki nevtralizira te škodljive snovi. Takoj sem prenehal uživati salamo in jo nadomestil z ribami, po katerih me je še bolj zvijalo v želodcu. Po dveh mesecih sem izločil iz jedilnika tudi ribe in jajca in postal vegetarijanec. Od takrat so težave s sklepi in želodcem postajale vse manjše..

Kako ste potem prišli na idejo, da postanete presnojedec?

Kot vegetarijanec sem užival veliko kruha, sira, jogurtov, pic, sojinih izdelkov. Ker počutje ni bilo povsem optimalno, sem začel študirati literaturo o higienizmu, postu, predvsem od dr. Sheltona. Prišel sem do novih spoznanj, ki so bila zame revolucionarna. Izredno pomembno je upoštevati naravni ciklus prehranjevanja, ki pravi, da po dvajseti uri ni več dobro jesti in da je dopoldne najboljše jesti sadje z veliko vsebnostjo vode. Nikoli tudi naj ne bi mešali več vrst živil v enem obroku, kajti sicer pride do »trenja« med različnimi encimi in vrenja v prebavnem traktu. Tudi več vrst sadja ni dobro jesti skupaj. Odtlej sem se trudil jesti samo ene vrste hrane naenkrat in občutje se je precej izboljšalo. Vmes sem popolnoma evolutivno prenehal uživati tudi mleko in jogurte, postal sem veganec. Ostala je le še ena moja šibka točka – pice in kruh. Celo sam se si tiste čase pekel kruh iz »polnozrnatih« mok različnih žit. Kako je bilo to okusno! Nakar so se pred dvema letoma zaradi uživanja kruha in pic pojavile prve hude težave s hemeroidi, potrebno je bilo opraviti celo lažji kirurški poseg. Znanja o tem, kaj narediti, nisem imel in sem se oprl na splošno znan rek »čim več vlaknin in…«. Tako sem pojedel še več polnozrnatega kruha, kjer naj bi bilo več vlaknin. Toda bilo je samo še slabše. Tudi z enodnevnimi posti na teden sem poskusil (izvajal sem jih več kot eno leto), pa se stanje tudi ni nič izboljšalo.

Kaj ste potem naredili?

Potem sem na internetu zasledil forum o presni prehrani. V knjižnici sem dobil knjigo Izpovedi presnojedcev in začutil sem, da bi to bilo lahko tisto pravo. Potem mi je v roke prišla še knjiga od Helmuta Wandmakerja: Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem! Po prebranih prvih straneh sem začutil kot, da mi nekdo maje tla pod nogami. A vendar sem nadaljeval. Z vsako novo stranjo sem bil bolj presenečen nad svojo nevednostjo o znanosti življenja. Knjigo sem prebral tako rekoč na mah. Ker sem zelo racionalen človek, je odločitev o poskusu prehoda na presno hrano bila samo še vprašanje časa. Na prej omenjenem forumu sem potem zasledil še utemeljene razlage dolgoletnega presnojedca in strokovnjaka o Naravnem Zdravju – Naravni Higieni, Aloisa Kolarja, kar me je spodbudilo, da sem konec februarja 2005 sprejel odločitev, da grem na presno hrano. Sprva sicer poskusno, potem bo pa že čas pokazal… Zadnji dan v februarju sem po enotedenskem presnojedstvu pojedel še zadnjo pico, po kateri mi je bilo zelo slabo. Ta izkušnja, pa naj bo še tako negativna, mi je zelo pomagala pri hoji po poti presnojedstva.

Ste imeli na začetku krizno obdobje, skomine po kuhani hrani?

Seveda. Kriza je trajala tri mesece. Imel sem močno željo po picah, začimbah, sojinih izdelkih, svežem doma pečenem kruhu. Toda vsak dan je bilo lažje, ker sem spoznaval, kako je presna hrana pravzaprav okusna. Začel sem dobivati vedno več energije. Zaradi vseh pozitivnih učinkov mi ni bilo jasno, kako drugi ne razumejo, da je to najboljša in edina primerna hrana za človeka. Žena Darja, ki je tudi občasno na presni hrani (v zadnjem času pretežno časa), mi je svetovala, naj ne sodim ljudi in jim ne solim pameti, če me ne prosijo za nasvet. Kajti vsak človek je sam odgovoren za svoje zdravje. Za to sem ji danes zelo hvaležen. Na začetku sem imel težave sprejeti samega sebe, da sem drugačen od drugih, kar so mi dali vedeti tudi drugi. Prej sem imel čredni nagon.

Kakšne spremembe ste doživeli po prehodu na surovo hrano?

Prva večja sprememba je bila, da sem kot presnojedec začutil še večjo potrebo po gibanju. Spim kot angelček. Imam občutek, da postajam bolj prijazen do ljudi. Včasih sem bil bolj razdražljiv, sedaj sem bolj toleranten. Lažje se skoncentriram na delo. Imam bolj čiste misli in sem veliko bolj produktiven. Prej sem bil alergičen (zdravstveno J) na mnoge stvari. Vsako leto sem imel gripo, angine, prehlade. Sedaj tega ni več. Po pol leta uživanja presne hrane sem odšel na pregled krvi. Zdravnica mi je rekla, da tako dobre krvi še nikoli nisem imel v življenju. Ko sta k njej prišla moja bolna sorodnika in jo vprašala za nasvet za zdravje, jima je odgovorila: »Jožeta vprašajta«! Ker sem bolj študiozen človek in želim, da se znanja o Naravnem Zdravju v Sloveniji še bolj razširijo, smo s prijatelji (Alois, Sanja…) prišli na idejo, da bi v Sloveniji ustanovili Inštitut Naravnega Zdravja. Kar se bo v kratkem tudi zgodilo. Sam sem vpisal tudi študij Naravnega Zdravja na University of Natural Health v ZDA. Tudi okolica vedno bolj sprejema ta vrhunski način prehranjevanja in načina življenja, npr. v okviru občinskega praznika »moje« občine Tabor v spodnji Savinjski dolini bom imel na povabilo organizatorjev predavanje o moči pozitivnega mišljenja in prehrane v zdravem življenjskem slogu. Idej in načrtov za prihodnost mi sploh ne manjka…

Ste imeli na začetku kakšno čistilno krizo telesa (glavobole, vrtoglavica, neprijeten vonj iz ust, kože, srbenje, izpuščaji…)? Kako se je spremenil telesni vonj? Ali še uporabljate deodorant?

Čistilna kriza telesa se je pri meni kazala v drugačnih oblikah. Poleg izgubljanja teže (že prej sem bil zelo vitek), kar je sicer bolj motilo okolico kot mene, sem postajal še hitreje razdražljiv in netoleranten do drugih. To je bila predvsem posledica psiholoških težav, ko določene hrane »nisem smel« jesti, in tudi fizičnih težav, saj sem brez kruha vendar lačen. Drugih omembe vrednih težav nisem imel.

Zakaj presna hrana tako dobro vpliva na zdravje človeka?

Sam sem popolnoma prepričan, da je to najboljša in edina primerna hrana za človeka zato. To je vendar živa hrana, ki človeku daje tisto potrebno življenjsko energijo, ne pa samo materialni vir bolj ali manj hranljivih snovi, ki jih človekovo telo potrebuje za razvoj in preživetje. S kuhanjem in pečenjem vso to energijo popolnoma uničimo, še več, uničimo tudi vrsto drugih, snovnih, materialnih sestavin hrane (po nekaterih ocenah uničimo kar 85% vseh hranilnih snovi). Nekatere izmed njih postanejo za telo celo toksične. In potem se čudimo, kako je možno, da je na svetu toliko bolezni… Človek je edino živo bitje na tem svetu, ki je tako »pameten«, da hrano pred zaužitjem uniči. Jasno je seveda tudi, da je tudi kuhana in pečena zelenjava mrtva hrana.

Na kaj je potrebno biti pozoren, ko se odločiš za prehod na presno hrano?

Po mojem prepričanju in izkušnjah je pri tem prehodu posebej pomembno, da se naučiš poslušati svoje telo, znati razumeti kaj ti telo sporoča, ne poslušati zgolj svojih misli, prepričanj, navad, strahov. Slednji nas ponavadi vodijo nekam, kamor ne bi radi prišli. Ob prehodu je to še posebej pomembno, saj so naše misli še veliko glasnejše kot sicer, saj počnemo vendar nekaj »neobičajnega«, kar naš miselni sistem še ne pozna. V prehodnem obdobju je zato zelo pomembna osredotočenost na naš dolgoročni cilj, t.j. zdravo in polno življenje, ne pa zadovoljevanje trenutnih potreb, ki so rezultat miselnih vzorcev. Torej poslušati sebe, svoj pravi jaz, in ravnati v skladu z načeli Naravnega Zdravja.

Kaj bi svetovali ljudem, ki imajo različne zdravstvene težave?

Posamezniku, ki se sooča s kakršnokoli boleznijo, pa naj bo to kakšna »hujša« bolezen ali pa zgolj pogosti prehladi, zamašen nos ipd., bi priporočal, da se najprej malce umiri, temeljito premisli o svojem načinu življenja in ciljih, ki jih z njim želi doseči. Če je ta cilj zgolj »preživeti« in biti navzven uspešen (npr. materialno), potem mislim, da nadaljnje svetovanje niti ni smiselno niti primerno. Ker pa verjamem, da bi bila večina takih, ki bi na to odgovorili »biti srečen, izpolnjen…«, pa bi jim svetoval, naj najprej jasneje opredelijo svoje konkretne, delovne, družinske, družbene cilje…, pri čemer se naj opirajo na svoja občutja. Temu potem sledi nova definicija načina življenja, t.i. nov življenjski slog, v katerem bodo zajeti vsi elementi Naravnega Zdravja: veliko gibanja na svežem zraku, počitek, sprostitev, pozitivno razmišljanje in predvsem prehod na človeku prilagojeno prehrano, t.j. surovo sadje, zelenjava in oreški. Spremenjene prehranske navade so hkrati posledica odločitve za zdrav življenjski slog, hkrati pa njegov osnovni temelj. In zato bi temu vidiku dal pri svetovanju najpomembnejše mesto, pri čemer pa drugih vidikov ne bi zapostavljal.

Kako bi po vašem mnenju izgledal svet, če bi se vsi prehranjevali na takšen način?

Če odmislim mojo racionalno sliko, češ, saj to vendar ni mogoče, lahko rečem le: »Čudovito«. Brez vzrejanja živali za hrano in njihovega pobijanja, brez krvi v trgovinah, kjer meso prodajajo, brez velikih površin zemlje za proizvodnjo žita in krompirja ter vseh možnih zaščitnih snovi (strupov), brez velikih nakupovalnih središč za »prehrano« človeka vključno z vsemi vrstami restavracij, ki pripravljajo (beri: uničujejo) hrano, brez bolnišnic in zdravstvenih domov (razen morda tiste, ki zdravijo zlome, rešujejo poškodovane v nesrečah ipd.), brez slabih novic s sveta, brez nemirov… Takšen svet bi izgledal prijazno, naravno barvito, z velikanskimi tržnicami naravne, žive hrane, smehljajočimi se in prijaznimi ljudmi, ki bi se sproščeno sprehajali po naravi. Takšen svet bi bil popoln, preveč popoln. Ampak, ne menite se prosim za moj pesimizem. Lahko vam namreč iz lastnih izkušenj zagotovim, da četudi svet (za vse) ne bo tak, ga boste, ko boste spremenili način prehranjevanja in življenjski slog, tako videli. Kajti samo vaše videnje naredi svet takšen, kakršnega vi živite. Vi in vaše videnje sta vaša realnost. Če zato vaše videnje in odnos do sveta ustrezno spremenite, se bo tudi vaš svet spremenil. Tudi moj se je. Verjemite.

  • Share/Bookmark

Slovenski rojak iz Nemčije, ki zdravi bolne hiše

Ponedeljek, April 29th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=64

Vse več je ljudi, ki se slabo počutijo, nimajo prave volje in moči, pa v bistvu ne vedo, zakaj. Eden od glavnih razlogov je lahko zastrupljeno bivalno okolje, polno strupov, škodljivih hlapov, elektromagnetnega in radioaktivnega sevanja, prahu, hrupa in plesni. Če imamo takšne razmere v delovnem prostoru in doma v spalnici, kjer preživimo največ časa, potem so možnosti za ohranitev zdravja zelo majhne. To poudarja Stanislaus Lorenz iz Weichsa pri Münchnu, gradbeni biolog, ki se z analitiko okolja ukvarja že dobri dve desetletji. Slovenec po rodu je mednarodno priznani strokovnjak za zdravo gradnjo in vodja inštituta Bioslor ter ustanovitelj Medicinskega okoljskega svetovanja (MUB). Z Wulfom-Dietrichom Rosejem, prav tako mednarodno priznanim strokovnjakom za elektrosmog, sta v zadnjih desetih letih opravila več kot tisoč meritev v Nemčiji, Italiji, Švici, Belgiji, Avstriji in Sloveniji.

Kaj je to biologija zdrave gradnje, s katero se vi ukvarjate?

Biologija zdrave gradnje in analitika okolja je nova veja znanosti, pred 20 leti se je razvila v Nemčiji in se nato hitro razširila po vsej zahodni Evropi, Kanadi in Ameriki. Gradbena ekologija ne pomeni le uporabe naravnih materialov, temveč hkrati izraža nov, moderen in inteligenten, človeku primeren življenjski in bivanjski prostor. Jaz se poklicno ukvarjam s spoznanji, analizami, merjenji in posvetovanji o motnjah v bivalnem okolju, predvsem v stanovanjih, šolah, vrtcih, tovarnah in pisarnah. Po dolgih letih napornega in prizadevnega dela na področju analitike in medicine okolja sem s priznanimi zdravniki, inženirji, fiziki in kemiki izdelal osnovni koncept za najrazličnejše strokovne analize in sanacijo motenj bivalnega okolja. Pri tem delu, ki zahteva temeljito poznavanje medicine, fizike, kemije, biologije in geologije, se uporabljajo najnovejše sodobne elektronske merilne naprave, tako da so rezultati razumljivi vsakomur.

Zakaj vas je »zdravljenje bolnih hiš« tako navdušilo?

Ko sem bil star 35 let, sem resno zbolel. Bolele so me kosti, imel sem omotico, glavobol, nespečnost, pozabljivost, nervoza…toda zdravniki so bili nemočni. Niso znali ugotoviti kaj je vzrok mojih zdravstvenih težav. Potem sem bil na nekem seminarju na Švedskem in tam mi je nek gospod omenil, da so lahko vzrok mojih problemov premazi na lesu in elektromagnetna sevanja. Po vrnitvi v Nemčijo sem šel na temeljit zdravniški pregled, kjer so res ugotovili, da je moja kri in celotno telo zastrupljeno s hlapi in škodljivimi sevanji. Nemogoče, sem se prepričeval. Ampak vendarle sem poiskal nekoga, ki je izmeril mojo pisarno in stanovanje. V pisarni je odkril strupene pline, ki so izhlapevali iz premazov za les, s katerim so bili obloženi strop in stene. Odkril je tudi strupene pline, ki so pronicali iz lepila za talne obloge in tapete in iz tapisona, zaščitenega s posebnim sredstvom proti škodljivcem. Pohištvo je bilo polno formaldehida, zadnje stene omar polne plesni, v spalnici prava groza: elektromagnetno sevanje zaradi napačnih instalacij in slabe ozemljitve, pod posteljo kabli pod napetostjo. Pa električne varovalke, števec in še in še… Vzrok za mojo bolezen je bilo torej nezdravo delovno in bivalno okolje, v katerem sem živel pet let. Ozdravel sem šele po gradbeni in elektrobiološki sanaciji stanovanja. Ta izkušnja mi je spremenila življenje, tako da sem želel pomagati ljudem, ki imajo podobne težave.

Kaj ste storili, da so prostori postali bolj zdravi?

V svoji pisarni sem imel ogromno električnih aparatur, pod posteljo je bilo veliko kablov, faks, televizijo…Vse to smo odstranili ali pa premestili na varno razdaljo, da je bilo sevanje minimalno. Enako smo storili v spalnici, ki je najbolj pomemben prostor v hiši in naj bi bil kot oaza, kjer lahko človek obnovi energijo. Toda po mojih izkušnjah s strankami, so njihove spalnice bolj podobne džungli, v katerih imajo vse mogoče stvari, ki sevajo in izhlapevajo. Posteljnina in zavese ne smejo biti sintetične. Budilka na električni tok lahko seva do dva metra, zato bolj priporočam budilko na baterije. Zakaj je tako pomembno, da v spalnici ni sevanja? Naše telo proizvaja hormon melatonin, ki je odgovoren za spanje. Po dveh urah sevanja nam pade nivo melatonina, zato se včasih sredi noči zbujamo. Ta hormon tudi prepeči nastajanje raka.

Na kaj moramo biti posebej pozorni pri kupovanju pohištva?

Cenena pohištva imajo iverne plošče, ki so lepljene s strupenim formaldehidom, ki zelo počasi izhlapeva, tudi do dvajset let. Ko človek kupuje pohištvo, naj si zato vzame dovolj časa. Že ob prihodu v pohištveni salon, naj bo pozoren na vonj. Če mu je vonj neprijeten, je to že prvi znak, da tam prodajajo poceni pohištvo, ki vsebuje veliko formaldehida. Pri ogledu naj pohištvene elemente odpre, pomoli glavo notri in zopet preveri vonj. Zelo je pomembno naj od prodajalca zahteva certifikat, ki potrjuje, da je to pohištvo neobremenjeno s formaldehidom. Če trgovec nima certifikata in se izgovarja, potem je boljše, da zapusti prostor in išče primerno pohištvo drugje. Ključno je torej, da čimveč sprašujemo, ne smemo kar takoj kupiti. Enako je s talnimi oblogami, tapetami, ki vsebujejo lahko strupene premaze. Priporočam test: vstavite v kozarec od kumaric vzorec tapisona ali premaza in ga zaprite za štiriindvajset ur. Po enem dnevu odprite kozarec in povonjajte. Če je vonj neprijeten in povzroči celo glavobol, potem je bolje, da ne kupite teh stvari. Vedno vztrajajte pri materialih, barvah in premazih, ki veljajo za najmanj škodljive. V Sloveniji obstaja že veliko proizvodov, ki so zelo malo obremenjeni s strupenimi snovmi. Nekateri imajo znak modrega angela, ki pomeni kakovost.

Kaj bi svetovali ljudem ob gradnji hiše?

Ko se selimo, obnavljamo stanovanje ali gradimo novo hišo, se moramo zavedati predvsem tega, da mora biti dom za vso družino ne le toplo, ampak tudi varno zavetje. Ko se odločamo za lokacijo hiše, je potrebno preveriti kako pihajo vetrovi, kje je največ industrije v mestu. Kajti, če pihajo vetrovi iz severozahoda, vi pa imate parcelo na jugovzhodu, potem boste dobili „v glavo“ ves onesnažen zrak. Potem je potrebno preveriti ali niso blizu parcele daljnovodi, antene mobilne telefonije, lakirnica…Pri skiciranju hiše je potrebno upoštevati dejavnik sonca in sence. Pri sami gradnji pa je zelo pomembno kakšen material uporabljamo. Če bi tako gradili kot so naši stari očetje, bi bilo ravno prav. Najboljša je navadna glinasta opeka brez kakršnihkoli dodatkov, dobro se je pozanimati koliko je opeka radioaktivna. Ni primerno imeti v hiši preveč betona, ki ga podpira železo in to je problem. Železo namreč deluje kot antena. Sestavina ometa naj bo res samo voda, apno in pesek, brez dodatnih umetnih primesi. Apno dezinficira tudi steno pred plesnimi.

Kakšno pa je vaše mnenje o lesenih hišah?

Lesena hiša je najbolj idealna za bivanje. Les je najboljši material, če ostane naraven. Danes na žalost les škropijo z vsemi mogočimi strupi in kemikalijami, da ga zaščitijo pred škodljivci, potem pa ga še enkrat impregnirajo. Na Gorenjskem imate precej kvalitetnega lesa. V njej ne rabimo betona, železa, premazov, ima optimalno klimo s petdeset odstotki vlage.

Kaj pa lahko storijo ljudje, ki že imajo zgrajeno hišo?

Pri hišah, starih več kot dvajset let, ni tako velik problem, kajti tam so že strupeni premazi izhlapeli. Treba je pomisliti ali ima kdo v družini zdravstvene probleme, predvsem z astmo, težave z dihanjem, nespečnost, glavobol…Če so ti bolezenski znaki prisotni, potem obstaja možnost, da je vzrok v nezdravem bivalnem okolju. Potrebno bi bilo poklicati analitika okolja in načrtno analizirati določene snovi. Če je zdravstveno stanje vseh članov v redu, potem ni vzroka za preplah.

Kako pa je s plesnijo v stanovanjih?

Plesen je eden največjih človekovih sovražnikov, posebej je škodljiva za otroke, ki jim povzroča težave z dihali. Poznamo vidno in nevidno plesen. Nekateri priporočajo zatiranje plesni s strupom, vendar to je le začasna rešitev oziroma reševanje posledic. Podobno kot bi jemali antibiotike, ki prav tako ne odstranjujejo vzrokov. Ugotoviti moramo zakaj se pojavi plesen. Glavni vzrok je vlaga, ker ljudje premalo zračijo prostore. Dva odrasla človeka samo ponoči med spanjem izdihata tudi do pet litrov tekočine. Če prostor ne zračimo, se tekočina kondenzira na mrzlih stenah in tako nastane plesen. Zračenje ne pomeni, da samo malo odpremo okno, ampak je potrebno napraviti prepih. Plesen se pojavi tudi zaradi neustreznih premazov, ki onemogočajo, da bi prostori „dihali“. Najslabše je, če na stene nalepimo kakšne vinil tapete. Če že pride do plesni, jo lahko dezinficiramo z apnom. To je najbolj naraven premaz. Enako učinkovita proti plesni sta tudi kis in alkohol.

Vi se ukvarjate tudi z elektromagnetnim sevanje v prostorih. Kaj je vzrok tega sevanja?

Elektromagnetno sevanje nastaja tam, kjer je transport električnega toka. To so daljnovodi, podzemni dovodi v hišo in vsi kabli, ki so speljani po hiši. Če vključimo močan štedilnik ali bojler, več je električnega toka in več električnega sevanja. V Nemčiji je nek otrok celo umrl, ker je spal točno za velikim bojlerjem. Dobro je poskrbeti, da sta dovod do hiše in omarica z varovalkami stran od spalnih in bivalnih prostorov. V spalnicah ne sme biti preveč električnih aparatur. Elektromagnetno sevanje se zelo hitro zmanša z oddaljenostjo. Vsi ti električni aparati sevajo največ do dva metra.

Ali zid kaj zmanjšuje sevanje?

Zid, debeline dveh decimetrov, sevanja nič ne zmanjšuje. Veliko ljudi ne ve, da televizija ne seva samo naprej do treh metrov, ampak tudi nazaj. Če je za zidom v drugem prostoru otroška soba, in če mi pozno v noč gledamo televizijo, potem lahko otrok ne bo mogel spati ali se bo jokal. Če hujše je, če stanujemo v večstanovanjski hiši in nam takšne probleme povzroča sosed (smeh). Zato je dobro, da se tudi s sosedi dogovorimo glede lokacije televizije. Problem pri televiziji je tudi to, da ga praviloma ugasnemo samo z daljinskim upravljalcem, vendar takrat naprava še vedno seva, toda z zmanjšano močjo. Tudi električni tok uporablja. V Nemčiji so ugotovili, da vsi videorekorderji, računalniki in televizorji, ki so vključeni na “stand by”, potrošijo letno ravno toliko električnega toka kot mesto Berlin s skoraj štirimi milijoni ljudi. S tem, ko popolnoma izklopimo aparature, delamo uslugo ljudem, ki živijo blizu daljnovodov. Kajti šibkejši je električni tok v žicah, manjše je sevanje. Nekateri ljudje pa ponoči izklopijo tudi varovalke oziroma avtomatska izklopna stikala za spalne prostore. Ugotovili so, da so zjutraj bolj spočiti in sveži.

Se lahko naučimo zaznavati sevanje?

Obstaja metoda s pulzom. Najprej si izmerimo pulz. Potem se usedimo k bojlerju, električnemu štedilniku oziroma kakšnemu drugemu izviru elektromagnetnega sevanja. Nato si ponovno izmerimo pulz in ugotovili bomo, da je število udarcev srca na minuto naraslo. Sicer pa je zelo očiten znak sevanja, če se začnemo v postelji potiti.

Na kaj je potrebno paziti pri opremi kuhinje?

Včasih pri strankah vidim v kuhinji tudi po deset električnih aparatov, ki so povrhu še vsi priklopljeni. Nekatere gospodinje zaradi tako močnega sevanja iz vseh vogalov kuhinje, lahko celo omedlijo. Priporočam, da vse aparate po uporabi izklopite in jih spravite na primerno razdaljo. Nešteto študij je bilo opravljenih, ki so dokazale škodljivost mikrovalovnih pečic, zato jih močno odsvetujem. Posebej so nevarne za otroke.

Pri sevanju je potrebno omeniti tudi mobilne telefone. Koliko so res škodljivi?

Mobilni telefoni so nekaj čudovitega, saj človek lahko vsepovsod komunicira z ljudmi. Toda žal nam pri nakupu nihče ne pove, da so lahko prenosni telefoni tudi nevarni za naše zdravje.Te naprave so predvsem škodljive za tiste, ki imajo že težave z zdravjem. Mobilni telefon deluje podobno kot mikrovalovna pečica. Če se z njim predolgo časa pogovarjamo, lahko segreje naše notranje uho in očesno mreno ter negativno vpliva na živčni sistem v možganih.

Toda zakaj so dognanja o škodljivosti sevanja mobilnih telefonov in ostalih električnih aparatur tako nasprotujoča?

Dosedanje raziskave na tem področju se znatno razlikujejo, najbolj prav pri povezavi z zdravjem ljudi, nekatere si celo povsem nasprotujejo. Treba je upoštevati, da jih naročajo po eni strani operaterji mobilne telefonije, po drugi državne službe, nekaj pa jih opravljajo neodvisne organizacije. Včasih se zdi, da so izsledki precej odvisni od tega, kdo jih plača.

Toda kljub temu je dovolj dokazov, da je sevanje škodljivo, zato Ministrstvo za zdravje v Anglji že priporoča mladoletnikom do 16.leta, naj ne uporabljajo mobilnega telefona.

Priporočljivo je, da pri telefoniranju uporabljamo slušalke, kajti v tem primeru imamo telefon vsaj pol metra stran od glave in srca. Mobilni telefoni imajo različna sevanja, zato je dobro, da kupimo tistega z najmanjšim SAR sevanjem - 0.5 watov na kilogram.

Kako pa je z baznimi postajami?

Pred leti sva z Rosejem v Sloveniji obiskala štirinajst lokacij z baznimi postajami, kamor so naju poklicali krajani. Tri so bile po najini presoji zelo kritične, nekaj jih je takih, kjer bi postavitev naprav nekoliko višje znatno zmanjšala izpostavljenost ljudi sevanju. Ni sleherna bazna antena mobilne telefonije ali radijski oddajnik povzročitelj bolezni, a hkrati drži, da bodo natančnejši biološki učinki neionizirajočih elektomagnetnih sevanj visokih frekvenc, ki nastajajo okoli njih, znani šele čez nekaj let. Na podlagi 1500 meritev smo opazili, da je med ljudmi, ki živijo blizu izvorov mikrovalov, več takih, ki jih pestijo nespečnost, migrene, zvišan krvni tlak, motnje srčnega ritma, več težav imajo s koncentracijo in so kar naprej utrujeni. Po deset- do petnajstletni izpostavljenosti lahko povzročajo rakasta obolenja, levkemijo, možganske tumorje. Vse posledice pa nikakor še niso znane. Obstajajo že stekla, ki ne prepuščajo toliko sevanja iz okolja, in zavese, ki popolnoma nevtralizirajo sevanje.

Kaj pa klimatske naprave?

Poletja so postala že neznosno vroča in mnogo ljudi si je že omislilo takšno pomoč. Klimatska naprava, kot hladilnik ali zmrzovalnik, porabi zelo veliko električne energije. Ima filtre, v katerih se zaradi vlage zbirajo mikroorganizmi, bakterije, plesni. Pri delovanju klimatska naprava z ventilatorjem ne pošilja v prostor samo hladnega zraka, pač pa tudi te plesni, zato je znano, da je v takšnih prostorih zelo veliko ljudi bolnih. Kjer klimatske naprave dobro čistijo, je manj problemov z zdravjem.

Vir: revija Aura

Orodja

  • Share/Bookmark

S presno hrano pozdravil hudo zasvojenost z alkoholom

Nedelja, April 28th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=63

Roman Hafner iz Petrovč je bil pred nekaj leti tako močno zasvojen z alkoholom, da je marsikdo ob pogledu na njegov izmaličen in pomilovanja vreden izgled pomislil: »Še en pijanec več, ki je popolnoma zavozil življenje!« Toda Roman je s pomočjo prijatelja zbral toliko ljubezni in poguma v sebi, da je preko noči drastično spremenil svoj življenjski slog in postal zmagovalec.

Kdaj ste prvič pomislili, da boste morali temeljito spremeniti svoj življenjski slog?

V novembru 2000, ko sem moral znova poiskati nujno pomoč v Splošni bolnišnici Celje, kajti v levem predelu prsnega koša sem čutil nevzdržno bolečino, katero je spremljala močna slabost, ta pa je bila omejena na predel pod levo ključnico. Zdravnik ni ob pregledu ugotovil nič posebnega, priporočil je le počitek, iz zdravniškega izvida pa je razvidno, da sem bil »popolnoma zdrav«…

Omenjene težave so se ponavljale in podobna stanja sem pred tem doživljal že trikrat; bolečine v prsnem košu, tresenje, težave s prostato – oteženo in precej pogosto uriniranje, tudi ponoči, prebava je bila katastrofalna (izmenjujoča driska ali zaprtje), spanje izredno slabo, večkratno prebujanje, pozabljivost, nezainteresiranost, nezmožnost praznjenja mehurja, živčna razrvanost, vse slabši medčloveški odnosi in izgubljanje volje do življenja so bile stalnice mojega življenja nekaj zadnjih let, toda vzrok je tičal nekje drugje.

Kaj je bil vzrok vaših težav?

V mladosti sem se ukvarjal z rekreativnim športom predvsem smučanjem, planinarjenjem, tudi kolesaril sem, vendar sem kasneje te aktivnosti opuščal eno za drugo in jih zamenjal s pogostimi obiski v lokalih, kjer smo »modrovali« o življenjskih modrostih ob steklenicah ali »kriglih« piva, špricarjev, viskija, oviti v gost dim cigaret. Skozi določeno obdobje sem se zelo privadil takšnega načina življenja in živeti brez cigaret, kave, alkohola si nisem mogel več predstavljati.

Ob prvih, močneje izraženih težavah, ki sem jih nekako uspel registrirati so bile težave zaradi kajenja, ki so se odražale kot neprenehoma vneto grlo z dihalnimi potmi, še povečano slabost, vročina, ki je običajno trajala kakšen teden. V takšnih tednih nisem več čutil želje po cigaretah in ob slabostih sem se odločil: imel sem še toliko volje, da sem s kajenjem prenehal in odločitev je bila sprejeta novembra 1988 in tudi izvajana. Tega dne sem zmečkal zavojček cigaret, ga odvrgel in nikoli več prižgal nobene cigarete. Toda prej omenjene težave so se navkljub prenehanju kajenja še vedno ponavljale, zlasti takrat, ko sem popil večje količine alkoholnih pijač, predvsem piva in »špricarjev«…

Koliko časa ste bili zasvojeni z alkoholom?

Življenje v »svetu alkoholne omame« je trajalo kakšnih 25 let in je bilo zame normalno, zato si z omenjenimi težavami nisem delal preveč skrbi, toda stanje se je začelo poslabševati, težave so se pojavljale vedno pogosteje, brez alkohola preprosto ni več šlo, dan se je začel z alkoholom in z njim tudi končal. Poleti sem se velikokrat samo sklonil in pot mi je že oblil čelo in obraz, bil je smrdeč, koža je bila posuta z začetki luskavice, vso lasišče je bilo polno izrazito močnega prhljaja, to je včasih videl tudi prijatelj – sledila je »prevzgoja« na katero pa nisem bil pripravljen. Želel sem si naprej, novo, novo pivo. Ko sem se v poznih popoldanskih ali večernih urah priklatil domov, sem iz hladilnika pojedel vse, kar je bilo v njem, sir, klobase, kumarice v kisu, gorčico, tako zdravo mleko v tetrapaku, česen in čebulo z zdravilnimi lastnostmi, »domače suho mesnate izdelke«, papriko, olive, salame, vsakega nekaj za »zdravo življenje«…zjutraj pa znova popil nekaj »kratkega«, najraje viski (1,5 dl) ali kar steklenico piva; takšna so bila moja jutra…

Na kakšen način ste se potem izvili iz primeža alkoholne omame?

Prijatelj mi je vsa leta prigovarjal, naj se že vendar odločim in preneham s tem, sicer mi bodo v kratkem »zaigrali Chopina na pokopališču«, vendar ga jaz ne bom več slišal. Včasih sem res pomislil na to, vendar je bila želja po popivanju močnejša. Moja odvisnost od alkohola je bila že tako močna, da sem pred vsakim odhodom v banko, kjer naj bi dvignil denar, moral popiti vsaj eno pivo, da sem se lahko sploh podpisal, roke so se mi namreč tako tresle, da podpisi ali delo brez alkohola ni bilo več mogoče. Toda po zadnjih težavah v novembru 2000 sem začel resno razmišljati o možnosti prenehanja pitja in tako je odločitev padla 3. januarja 2001. Poklical sem prijatelja in mu povedal, da sem končno pripravljen za svetovanje o optimalni prehrani in življenjskem slogu, ki naj bi ga živel v bodoče. Alois je moj dober prijatelj že iz mladosti in v tem času je bil že več kot šest let na surovi, presni prehrani, študiral je v Kanadi, vseskozi pa se ukvarja s športom in stoji za svojimi besedami. Zelo nazorno mi je predstavil razliko med običajnim – imenovanim tudi »normalnim« in pa optimalnim hranjenjem in življenjskim slogom, o nujnosti vpeljave fizičnega treninga, branju motivacijskih knjig, poslušanju glasbe, o popoldanskem počitku, o spanju, o meditaciji, sprehodih v naravi. Podrobno mi je opisal slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene kot način življenja, ki zagotavlja zdravje v njegovi najvišji obliki. Povedal mi je tudi, da sploh ne bom imel problemov z odvajanjem od alkohola, kajti optimalna prehrana ne povzroča dodatnih odvisnosti, kot to zahteva kuhana, pečena, dušena, konzervirana, začinjena hrana, ki je glavni vzrok odvisnosti od vseh vrst dovoljenih in nedovoljenih drog. Sestavil mi je jedilnik in vsaj dvakrat dnevno sva bila v stiku.

Od takrat dalje torej jeste samo presno hrano?

Tako je. Še isti dan sem za »kosilo« imel prvič sadni obrok in sicer so bile to pomaranče, ki jih je predme postavil Alois. Roke so se mi tako tresle, da sem prvo komajda olupil, pri prihodnjih pa mi je on pomagal. Že med daljšo razlago, ki je trajala kakšni dve uri in pol, sem se odločil, da bom sprejel optimalen način prehrane, da bom zamenjal svoj dosedanji življenjski slog s slogom Naravnega Zdravja. Alois mi je izdelal tudi popoln fitness program zame, katerega redno izvajam, začel pa sem tudi kolesariti. Danes preden odidem v službo, obvezno treniram vsaj 15 minut in v času kratkega treninga naredim ključne vaje za vse posamezne mišične skupine in že zjutraj se počutim fantastično. Vsem toplo priporočam takšen način vadbe, saj pridete s službo polni energije, razpoloženi in pripravljeni, ne kot drugi, ki za prebujanje potrebujejo (tako kot jaz pred tem) šilce domačega, viskija, pol litra kave, cigarete, piškote, pa vendar pridejo v službo čisto zamorjeni, uničeni.

Kakšne spremembe ste zaznali po prehodu na presno hrano?

Pred prehodom na surovo, presno hrano sem tehtal 92 kg, mišice so bile ohlapne, trebuh napihnjen in povešen, bil sem zamaščen, obraz močno zabuhel, toda za zdravnika je bilo to normalno stanje.

Mesečno sem izgubljal povprečno 5 kg telesne teže, ki je predstavljala v glavnem nefunkcionalno, špehasto tkivo, in pa tekočino, s katero se je telo obupno prizadevalo nevtralizriati strupe zaradi popolnoma napačnega hranjenja in pitja alkohola. Tako sem v obdobju 5 mesecev shujšal za 22 kg. Hujšanje se je ustavilo pri vrednosti 70 kg, ki je ostala nespremenjena kakšnih 14 dni, p tem pa se je teža začela dvigovati na vrednost 74 – 75 kg in takšno imam tudi sedaj (visok sem 184 cm). Pred tem me je bilo malo strah, da bom preveč shujšal, da bom postal preveč suh, slaboten. Toda Alois mi je povedal, da bo telo samo izgradilo tisto telesno težo, za katero je moj organizem biološko programiran in ker imava enako višino, bova imela tudi enako težo…in res je tako. Zdaj vem, da mi ni potrebno proučevati nobenih znanstveno dognanih tabel, kaj vse da moram pojesti, da bom zaužil »priporočeno količino vitaminov, mineralov, beljakovin«, tabel o tem, koliko »moram tehtati«, ni mi potrebno paziti na nivo krvnega sladkorja (čeprav sta oba pokojna starša bolehala za izredno hudo obliko sladkorne bolezni), ni mi potrebno paziti na vrednost krvnega tlaka in kar je najpomembnejše: tako super se nisem počutil še nikoli v življenju. Težave s prostato so »čudežno izginile«, izredno močnega prhljaja ni več, otočki luskavice so izginili, spim kot »zdrav dojenček«, trdno, zbujam se spočit in poln energije, depresivnosti, slabosti, živčnosti ni več, roke so popolnoma mirne, znova sem postal moški v pravem pomenu besede, vitek, močan, sposoben za življenje. Za slog Naravnega Zdravja z optimalno prehrano ni nikoli prepozno, jaz sem se zanj odločil pri zapitih 48 letih.

Ali je s pomočjo presne hrane oziroma celotnim slogom Naravnega Zdravja možno pozdraviti še hujše bolezni?

Surova, presna hrana je najpomembnejši dejavnik sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. S takšno hrano omogočimo telesu, da začenja končno delovati normalno. Začne se razstrupljanje telesa, telo začne izvajati proces samozdravljenja – telo je samoozdravljivo. Na tak način omogočimo telesu, da vzpostavi naravno, normalno stanje zdravja celo pri ljudeh, ki so zboleli za rakom, aidsom, multiplo sklerozo, sladkorno boleznijo…

Menite torej, da človek sploh nikoli ne bi potreboval zdravnika (razen ob nesrečah), če bi živel slog Naravnega Zdravja?

Človek zagotovo ne potrebuje zdravnika, če živi slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene. Ta popolnoma naraven način življenja omogoča telesu, da deluje normalno. Tudi ameriški kirurg T. Tilden pravi: »Če bi se ljudje pravilno prehranjevali, operacije sploh ne bi bile potrebne!«

Kako je na vašo povrnitev zdravja reagiral zdravnik?

Ko sem zdravniku razložil, da sem se začel prehranjevati na naraven način, s hrano, za katero smo ljudje biološko prilagojeni, je odkimaval, nekako ni bil zadovoljen s tem, čeprav je sam hudo bolan. Kadar se srečava, mi pove kakšne težave ima z zdravjem, hkrati pa me vedno povabi, naj ga obiščem (smeh). Zdravniki so seveda proti takšnemu načinu prehranjevanja, saj sami niso sposobni videti čez rob krožnika, zato so tudi bolni, tako kot njihovi pacienti. Njihova doktrina je smešna, vendar so za navidezno zdravljenje ljudi prečudovito plačani.

Imate danes še kdaj potrebo spiti kakšno šilce žganja oziroma pojesti kuhan obrok hrane?

Po začetem programu sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene nisem nikoli več čutil potrebe ali kakršne koli odvisnosti od alkohola, čeprav sem bil pred tem dobesedno prepojen z njim, strahovito odvisen. Optimalna prehrana namreč ne povzroča, ne stopnjuje odvisnosti od dovoljenih in nedovoljenih drog, oziroma izničuje to odvisnost. Tudi kuhane ali drugače pripravljene ne-hrane ne jem več, počutim se čudovito.

Kaj so ob vaši spremembi dejali nekdanji pivski bratje?

Seveda niso bili zadovoljni, kako bi vendar pričakoval, da bi bili zadovoljni oni, če niti moj bolan zdravnik ni? Vsak dan znova čutim potrditev superiornosti tega načina življenja in svoje nekajletne izkušnje rad podelim z ljudmi, ki bi radi naredili kvalitetne spremembe in postali znova vitalni, zdravi. Ko se enkrat dvigneš iz dna, si šele pravi človek in znaš ceniti življenje. Imel sem neverjetno srečo, da sem takrat bil zmožen zaupati prijatelju in izpeljati slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene.

  • Share/Bookmark

Cene Griljc: S presno hrano imam ogromno energije in tudi očal več ne potrebujem

Petek, April 26th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=61

Skoraj 80 letni Cene Griljc iz Kamnika, upokojeni gorski reševalec, alpinist, član številnih odprav v Himalajo, Kavkaz, Ande, Alpe, osvojil je Mt. Mcinlley, najvišjo goro v Severni Ameriki. Prvi Slovenec, ki je naslikal vseh štirinajst osemtisočakov in njegove razstave so posvečene vsem slovenskim junakom Himalaje, tudi tistim, ki so žal ostali v večnem snegu in ledu. Kljub dobrim sedmim križem ima še vedno ogromno energije za plezanje po gorah in za ostale aktivnosti. Pravi, da je skrivnost njegove vitalnosti in mladosti v presni prehrani.

Presna hrana zagotavlja vrhunsko zdravje

Cene je bil celo življenje sorazmerno zdrav, tudi zaradi svojega poklica in ljubezni do gora. Toda pred leti je žena Marijana začela domov nositi knjige o presni hrani, ki jih je dobila na predavanju društva Preporod (Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem?, Živeti brez bolezni, Kako dočakati sto let…). Rekla mu je, da je ta prehrana najboljša za naše telo in da bo odslej jedla samo še surovo hrano. Tudi njega je vzpodbudila, da je začel jesti velike količine sadja. »Ugotovil sem, da se fantastično počutim. Toda še vedno sem imel pomisleke ali lahko ta hrana daje dovolj energije tudi za dolgotrajne telesne napore. Opravil sem test. Šel sem v hribe in cel dan užival samo presno hrano. Brez težav in z izjemno lahkoto sem zmogel vse napore. Čez nekaj časa sem naredil obratni test. Preden sem se podal na turno smuko, sem pojedel ocvrto jajce in spil mleko. Tisti dan sem se v hribih počutil kot pokvarjena »mašina«. Bil sem povsem brez energije in takrat sem ugotovil, da ta hrana res ni primerna za človeka,« se Cene spominja ključnega trenutka, po katerem se je trdno odločil, da bo postal presnojedec. Ženi je danes zelo hvaležen, da ga je »porinila« v ta čudovit slog prehranjevanja, ki po njegovih besedah zagotavlja vrhunsko zdravje. Čeprav je star že skoraj osemdeset let, brez težav premaguje hude napore v gorah. Pred leti je osvojil najvišjo turško goro Ararat (5165 metrov) in nekateri soplezalci so ga spraševali odkod mu toliko energije. »Jaz sem dnevno opravil dva tisoč višinskih metrov, oni pa tisoč. Počutil sem se zelo lahkotno. Kolegi mi večkrat rečejo, da lahko držim tempo z besedami: »Kar pojdi naprej, samo da ne boš preveč bezljal!«, je Cene pripovedoval o izkušnjah v hribih.

Presna hrana vpliva tudi na boljše spolno življenje

Cene je po prehodu na presno hrano doživel mnoge pozitivne spremembe. »Včasih sem imel pogoste prehlade in nahode. Toda odkar sem s presno hrano očistil telo, teh zdravstvenih težav nimam niti pozimi. Vrsto let sem nosil kosmodisk zaradi težav s hrbtenico, na kateri so me pred skoraj tridesetimi leti operirali. Poleg presne hrane mi je pomagala k ozdravitvi hrbtenice tudi redna jutranja telovadba za celo telo (tibetanske in razgibalne vaje..). Sedaj tudi ne potrebujem več očal, kajti presna hrana in vaje za očesne mišice so mi zelo izboljšale vid. Včasih sem namreč imel hudo kratkovidnost,« je dejal sogovornik, ki je s presno hrano pridobil tudi več fizične moči. Z motorno žago brez težav podira in potem razsekava debele borovce. Njegova izkušnja je, da presna hrana močno vpliva tudi na popolno človeško telo. »Polepša se izgled, koža postane bolj gladka in se pomladi. Presna hrana izboljša tudi spolno življenje,« se nasmehne Cene.

Kaj je skrivnost blagodejnih učinkov presne hrane?

Cene je prepričan, da se je s to hrano človek prvotno prehranjeval, dokler ni iznašel ognja in začel loviti živali. »To je najboljša in edina primerna hrana za človeka zato, ker je to živa hrana. Ker ni bila uničena v procesu kuhanja in pečenja. Človek je edino živo bitje na tem svetu, ki je tako »pameten«, da hrano pred zaužitjem uniči. Potrebno je vedeti, da s kuhanjem in pečenjem uničimo kar 85% vseh hranilnih snovi. Dejansko je to mrtva hrana, ki samo obremenjuje naše telo in dolgoročno vodi do številnih bolezni in predvsem do predčasne smrti. Tudi kuhana in pečena zelenjava je mrtva hrana,« je dejal Cene ter ob tem dodal, da ima presna prehrana idealno razmerje vseh vitalnih snovi, ki jih potrebuje telo. Tudi soli. Zato naj ne bi potrebovali dodatne soli. »Pred dvajsetimi leti sem imel povečan krvni pritisk in odločil sem se, da preneham jesti sol. Odklonil sem tablete in po treh tednih šel na pregled. Krvni pritisk je bil normalen in zdravnica je komaj verjela,« pravi Cene, ki verjame, da človek, ki uživa presno prehrano, skoraj ne potrebuje zdravnika. Razen v primeru poškodb. Njegov nasvet vsem ljudem je, naj ne iščejo zdravja v tabletah, pač pa na zelenjavnem vrtu in sadovnjaku.

Vir: revija Naša žena

  • Share/Bookmark

S postom pozdravil za uradno medicino neozdravljivo bolezen

Ponedeljek, April 22nd, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=57

Simon Štelcer, enaintridesetletni akademski glasbenik profesor trobente iz Ruš, je pred leti hudo zbolel na črevesju, za t.i. Crohnovo bolezen. Uradna medicina ni poznala rešitve za njegovo težavo, vendar se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da bi moral jesti zdravila do konca življenja in se zaradi njih tako zelo slabo počutiti. Tako je začel iskati pomoč v alternativni medicini. Vedno več poti in knjig ga je vedno znova vodilo k postu in presni hrani. Tako je spoznal Zavod Preporod, se udeležil njihovega skupinskega postenja in po treh tednih uživanja zgolj sadnih sokov in zelenjavnih prevretkov je bil Simon zdrav.

Ali lahko razložite kaj je to Crohnova bolezen?

Crohnova bolezen ali regionalni enteritis spada med kronično vnetne črevesne bolezni, kar povzroča konstantno ponavljajoče trebušne krče in diarejo; najpogosteje se pojavlja na spodnjem delu tankega črevesa, pojavlja pa se tudi na debelem črevesu, najprej v zadnjiku in na koži, ki ga obkroža, sicer pa lahko bolezen zajema celotno področje prebavnega trakta, torej od ust do zadnjika. Uradna medicina vzroka Crohnove bolezni še ni odkrila. Številne raziskave za vzrok navajajo disfunkcijo imunskega sistema, genetske okvare, okužbe in prehrano. Znaki Chronove bolezni so kronična, velikokrat krvava driska, bolečine v trebuhu, izguba apetita, hujšanje, povišana telesna temperatura. Pojavi se lahko nabuhlost v spodnjem desnem delu trebuha, ki jo spremlja vnetje z bolečinami. Pogosti so zapleti pri vnetju, kamor sodijo nenormalne povezave (fistule), ognojki (abscesi) in zapore črevesa. Težave nastanejo tudi zaradi slabe absorbcije, kar se kaže v podhranjenosti in kronični oslabelosti, upočasnjeni rasti pri otrocih, anemijah in pomanjkanju vitaminov ter mineralov. Bolnik lahko sočasno trpi zaradi vnetja sklepov, vnetja beločnic, ustnih razjed in kožnih razjed, v katerih je gnoj.
Značilen je dosmrtni potek z akutnimi izbruhi in vmesnimi izboljšanji. Vnetje se rado ponavlja na istem predelu črevesa, po odstranitvi pa se običajno razširi na druge predele. Crohnova bolezen poveča tveganje za nastanek raka na prebavilih. Za uradno medicino
Crohnova bolezen ni ozdravljiva, številni načini zdravljenja s protivnetnimi zdravili, kortikosteroidi, imunosupresivi in antibiotik samo pomagajo zmanjšati vnetja in olajšati bolnikovo življenje. Osnovni namen je, prekiniti izbruhe in vzdrževati mirno obdobje.

Kako je bolezen vplivala na vaše življenje? Ali niste mogli normalno opravljati vseh funkcij?

Simptomi Chronove bolezni, s katerimi sem se dnevno soočal, so bili; črevesni krči, krvava diareja, slabo počutje in večna utrujenost. Po poklicu sem akademski glasbenik profesor trobente, kar pomeni, da poleg tega, da poučujem trobento, igram tudi v številnih zasedbah in orkestrih ter vadim od 2 do 4 ure na dan. Seveda je Chronovo bolezen zelo vplivala na moje življenje. Vedno manj sem vadil, saj sem zelo veliko spal, prav tako mi je bilo zelo naporno igranje trobente in tudi poučevanje. Včasih sem komaj čakal, da se dan zaključi. Ob jemanju zdravil (9 tablet Salofalka in 3 tablete Budenofalka na dan) se nisem bil sposoben igrati ali sprehajati z otrokom ali pomagati pri vsakodnevnih hišnih opravilih, saj sem bil zelo utrujen.

Kaj je bilo napačno v vašem načinu življenja, da ste zboleli na črevesju?

Vse je bilo napačno in tudi sam način življenja. Nisem se zdravo prehranjeval, zelo pogosto sem posegel po hitro pripravljeni hrani v restavracijah. Dnevno sem jedel meso. V bistvu si obroka brez mesa nisem znal predstavljati. Moj dan se je začel na tešče s kavo in cigareti. Ta ritual sem večkrat na dan ponovil. O gibanju nisem razmišljal, večino časa sem preživel v zaprtih prostorih in sede.

Zakaj ste izgubili upanje v uradno medicino in iskali druge načine zdravljenja?

Ne morem reči, da sem izgubil upanje v uradno medicino, saj upanja sploh ni bilo, kajti za uradno medicino je Chronova bolezen neozdravljiva, kar so mi številni zdravniki dali jasno vedeti. Prav tako ne menim, da uradna medicina ni potrebna, še zdaleč ne. Mislim, da dosega zelo dobre rezultate na področju urgentne medicine in številnih drugih področjih, kjer je nujno potrebna. Menim pa, da uradna medicina daje prevelik poudarek farmaciji in premajhen zdravemu načinu življenja. Jaz se preprosto nisem želel sprijazniti s tem, da bom do konca življenja bolan. In tako sem začel iskati druge načine zdravljenja. Bil sem na homeopatskem zdravljenju in pri bioenergetiku, poskusil sem številne metode. Vse so moje stanje izboljšale, vendar pa niso čisto odpravile bolezni. In ne glede na to, kar sem poskusil, kar sem prebral preko spleta in v knjigah, med drugim sem posegal tudi po tuji literaturi in študijah, sem vedno znova naletel na dejstvo, da sta rešitev za vse bolezni post in presna hrana. Seveda, si takrat o uživanju surovega sadja in zelenjave si sploh nisem upal pomisliti, danes pa je to moja vsakdanja hrana. Vendar sem kmalu po postavitvi diagnoze (leta 2007) iz prehrane črtal meso. Še tisti dan pa sem prenehal s kajenjem in pitjem kave.

Kako to, da ste se odločili za postenje?

Kot pravim, me je vedno več poti in knjig vedno znova vodilo k postu in presni hrani. Tako sem se odločil za skupinsko postenje. Seveda sem se na post tudi pripravljal, tako da sem jedel vedno več presne hrane. Ko smo prvi dan posta udeleženci sedeli pri sadni večerji, nam je Marjan Videnšek vse lepo razložil in vse se mi je zdelo izredno logično ter smiselno. Najprej post, potem pa sveža rastlinska (sadna, zelenjavna) prehrana, gibanje na svežem zraku in pozitivno mišljenje. To je to, sem pomislil in tako se je post začel. Prvi dan posta sem imel občutek slabosti in utrujenosti, ki pa je kasneje izginil. Že tretji dan posta so tudi krči in krvavitve popolnoma izginili. Do konca posta sem se dobro počutil. Po desetdnevnem skupinskem postenju, sem post podaljšal še za 11 dni. In še 21 dan sem izločal trdne kose blata.

Vam je post pomagal premagati bolezen? Kakšni so bili izvidi po postenju?

Zagotovo in ne samo to, pomagal mi je spremeniti način življenja. Po postu sem začel jesti surovo hrano; sadne kašice, zelene smoothije, sveže sokove. Po mescu dni presnega prehranjevanja so se ponovno pojavile krvavitve, ki so kasneje postopoma izginile. Zgleda, da se je moralo črevo še do konca očistiti. Prve mesece sem bil izredno slaboten, ampak sem se vseeno ukvarjal z rekreacijo in tako je moje počutje postajalo vse boljše in boljše. Takoj po postu nisem odšel na pregled. Prvi pregled sem opravil po 5 mesecih, ko sem odšel na pregled v Ambulanto za bioresonanco, kjer je zdravnica po pregledu ugotovila, da nimam več nobenih znakov Chronove bolezni in v mojem telesu ni bilo zaznati nikakršnih parazitov. Prav tako nisem imel več bakterije Helicobacter pylori, ki si je nisem mogel pozdraviti z nobeno izmed kombinacij zdravil, ki jo pozna uradna medicina, pa sem poskusil prav vse. Moj imunski sistem je bil odličen. Je pa ugotovila določene alergije na prehrano, kot so citrusi in špinača, ki pa so jih terapije bioresonance uspešno odpravile.

Zakaj je postenje tako učinkovito? Kakšni procesi se takrat dogajajo v telesu, da bolezenski znaki izginejo?

V času posta se telo pospešeno razstruplja oz. izloča iz telesa vse strupe, ki so se z leti tam nabrali. Postenje je učinkovito ravno zato, ker v času posta v telo ne vnašamo trde hrane in s tem telo ne porabi energijo za prebavljanje hrane, ampak za samozdravljenje.

Ste po ozdravitvi obiskali vašega osebnega zdravnika? Kaj je rekel?

Po 8 mesecih presnega prehranjevanja sem odšel na pregled k osebnemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij na pregled krvi. Moja krvna slika je bila tako dobra, da mi je osebni zdravnik po telefonu dejal, da bi si vsakdo želel imeti takšno kri. Pred postom sem imel železa v krvi 1,7 umol/L. Kljub tabletam se vrednost železa v krvi ni dvignila. Po osmih mesecih je ta vrednost 8 umol/L, pa nisem pojedel niti ene tablete.

Kako pomembno za naše zdravje je zdravo črevo? Terapevti, ki izvajajo globinsko čiščenje črevesja, pravijo, da je ta del telesa ključen za naše zdravje.

Vse bolezni se skrivajo v črevesju, zato je za vse zdrave ljudi, ki nimajo bolezni na črevesju, priporočljivi, da opravijo kolonik. Za bolnike s črevesnimi boleznimi pa kolonik ni priporočljiv, zato ga jaz nisem opravil. Najbolj učinkovito pa črevo čisti presna sadna prehrana.

Nekateri pravijo, da tudi presna hrana dobrodejno vpliva na zdravje. Kakšne so vaše izkušnje?

Presna hrana je ključ do zdravja, seveda ob gibanju na svežem zraku in pozitivnem mišljenju. Gre za celoten paket zdravega načina življenja: polnovredna hrana, večinoma presna prehrana, vsakodnevno gibanje na svežem zraku, izogibanje stresu, kolikor se da, pozitivno mišljenje in uživanje v življenju. To so dejavniki, ki dobrodejno vpliva na zdravje.

Ste po ozdravitvi opustili kakšne slabe navade, ki so vam povzročile bolezen?

Mojih slabih navad ni več. Počutim se kot, da sem se ponovno rodil. Danes sem popolnoma zdrav in pretečem vsak dan 10 km ter se prehranjujem izključno s presno prehrano. Manj spim. Več časa posvečam družini, še posebej sinu. Zagotovo je moja sopotnica zelo zadovoljna, ko imam toliko energije, da še doma marsikaj postorim. Prav tako z večjim veseljem poučujem, kar se pozna tudi pri igranju mojih učencev in tudi sam veliko vadim. V bistvu živim zelo kvalitetno zdravo in zelo srečno življenje.

Vir: glasilo Preporod, številka 75, izvorni vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

Zdravnik me je vzpodbujal pri postenju

Nedelja, April 21st, 2013

Damjan Likar http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=56

75 letni Milan Stepišnik iz Medvod je o zdravilnih učinkih posta slišal že pred več kot desetimi leti. Tedaj mu je prijatelj dal fotokopijo Breussove knjige o zdravljenju raka s postenjem, v nemščini. Malo jo je prelistal in jo odložil na nek kup papirja. Toda nikoli je ni pozabil. Ko je pred časom zbolel za rakom na prostati, jo je ponovno potegnil na plano in se odločil slediti napotkom iz nje. Po šestih tednih postenja je to zahrbtno bolezen premagal.

Kako ste izvedeli, da imate raka na prostati? Ali ste čutili bolečine pri izločanju urina?

Ne, nobenih bolečin pri uriniranju ni bil, pač pa me je zeblo v trebuhu, pri smučanju, kljub siceršnji dobri ogretosti. To mrazenje je bilo tako močno, da sem moral prenehati s smučanjem. Šel sem k zdravniku. Ta me je poslal na ultrazvok in od tu naprej, dokler mi niso našli raka na prostati.

Kakšna je bila vaša prva reakcija? Panika? Šok? Bom umrl?

Da, zame je bil to velik šok. Do takrat je bil moj »najhujši« poseg, pri zdravniku, čiščenje vnete lojnice. Panika? Zanimivo, niti ne. Razmišljal sem o operaciji, ki mi jo je svetoval urolog. Toda – ob tem so mi misli neprestano uhajale na Breussovo knjigo, v tistem kupu papirja in na postenje. Pa še eden od sošolcev si je raka pozdravil na ta način.

Zakaj menite, da ste dobili raka na prostati? Kaj so bili glavni vzroki?

Domnevam, da je bil vzrok stres. Dalj časa sem se ukvarjal z zelo zapleteno in stresno zadevo. Mislil sem, da me ne bo prizadela, pa me je. Pred tem sem imel nekaj težav s povišanim pritiskom, pa s povišanim holesterolom in jemal sem predpisane tablete. Desna rama je bila že zelo slabo gibljiva. Pojavile so se notranje krčne žile v desni goleni. Rahla psoriaza v lasišču od mladosti dalje. Vse to, kljub temu, da sem živel dokaj zdravo; v mladih letih sem se intenzivno ukvarjal s športom.

Kaj so vam svetovali zdravniki?

Urolog, ki je postavil mojo diagnozo, bi me operiral. Vendar pa mi je svetoval posvetovanja. Šel sem torej na onkološko-urološki konzilij. Tu so mi, na kratko, predstavili postopke, ki so na razpolago: operacija, hormonska terapija, obsevanja, kemoterapija in mi zraven, povsem korektno, povedali za vse stranske učinke le-teh. Kaj mi svetujejo? Nadaljnja posvetovanja, kar me je, seveda, zelo »razveselilo«.

Misli so mi pa še kar, vztrajno, uhajale na možnost posta in tako so mi terapije uradne medicine polagoma izginila iz glave. Moj naslednji »posvet« je bil klic sošolcu, z rakovo izkušnjo in ta mi je dal prve, praktične nasvete kako se postiti. Breussovo knjigo o zdravljenju raka sem takoj potegnil iz tistega kupa, jo tokrat, prebral »na dušek« in se začel intenzivno pripravljati na post. Posveti z drugimi, ki so post že izvajali, pa nabava vseh potrebnih čajev, nazadnje še posvet pri Marjanu Videnšku, predsednika Zavoda Preporod. In sem začel svoj 6-tedenski post. Lahko bi rekel, da sem skočil vanj »na glavo« in to samo dva tedna po postavitvi diagnoze. Morda prehitro. Več bi moral vedeti o njem. Toda – kuj železo, dokler je vroče in moje je bilo, da bolj ni moglo biti.

Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za postenje?

Tega preprosto ne vem. Toda, kot se danes spominjam, mi je »nekaj neprestano govorilo« da je post zame edina dobra stvar. Kasneje, ko sem si prebral nekaj knjig o človekovi informacijsko-energijski strukturi, sem začel to počasi bolje razumevati. Nematerialna struktura človeka vedno opozarja na prekrške, napake in grehe, ki jih dela. Najprej narahlo, potem pa vedno močneje in če ne reagiramo, je zadnje opozorilo izbruh bolezni, tudi skrajno resne. Upam si tudi reči, da me je moj netelesni jaz usmerjal v post. Rak pa je bil dovolj močno opozorilo, da sem ga »slišal«.

Kaj se je dogajalo z vašim telesom pri postenju? Počutje? So bolezenske težave začele izginjati?

Sam post zame ni bil prav enostaven. Takrat sem o njem vedel še zelo malo in delal sem ga sam. Med postom sem shujšal za 13 kg (in jih sčasoma dobil spet 10 nazaj). Zelo mi je padel pritisk – pod 100/ 65. Obenem pa se mi je povišal pulz – tja do 90 (prej je bil okoli 60). Zaradi tega sem imel vrtoglavico pri vstajanju. Redno sem se klistiral, česar pa Breuss, žal, ne omenja, a je zelo pomembno. Vendar težave nikoli niso bile tako hude, da bi si rekel, da ne morem več. Počutje je valovilo – od zmerno slabega do zmerno dobrega. Ko bi, takrat, začel s postom v skupini, bi mi bilo mnogo laže. Toda takrat skupinskih postenj še ni bilo (ali pa nisem vedel zanje). Skupina istomišljenikov je zlata vredna. Bi pa opozoril, da se vsako telo po svoje odziva na post. Pri meni tako, pri drugih drugače ali povsem drugače; pri nekaterih celo brez kake posebne reakcije.

Zakaj je postenje lahko tako učinkovit način pri premagovanju hudih bolezni? Kakšni procesi se takrat dogajajo v telesu, da bolezenski znaki izginejo?

Postenje je nekaj takega, kot velikonočno čiščenje hiše. Organizem se prečisti. »Pokurijo« se snovi, ki jih telo ne potrebuje za svoje delovanje, pa so se tekom časa, nakopičile v telesu. Vse te snovi so vzrok za naše bolezni, ki jih imenujemo »civilizacijske«. Med te, odvečne snovi, spadajo predvsem telesna maščoba, razne artritične obloge in tudi rakaste celice. Po okoli dveh tednih posta sem, presenečen, ugotovil, da je desna rama postala gibljiva, kot v mladosti. Psoriaza je izginila (a se kasneje vrnila, toda pol milejša) in občasne bolečine v desni goleni tudi.

Kakšna je bila reakcija vašega zdravnika, ko je izvedel za vašo ozdravitev s postenjem?

V času, ko sem dobil diagnozo, je bil moj osebni zdravnik na dopustu. Vrnil se je šele, ko sem se postil že 10 dni. S svojo reakcijo, na moj post, me je pa presenetil: vi se kar postite, post je koristna stvar, je dejal (bil je star praktik in prava bela vrana med zdravniki, žal je že umrl). Ko sva, že po postu, naredila vse preiskave krvi in vode, je bil sam izredno presenečen nad izidi. Krvna slika je bila idealna in voda tudi. PSA prostate je padel za 1/3 in volumen prostate za prav toliko.

Tudi urologa – diagnostika sem, po koncu posta, obvestil o moji odločitvi in o rezultatih posta. Tudi njegov odgovor ni bil odklonilen: vemo, da obstajajo tudi alternativne metode – je, med drugim zapisal v svojem odgovoru.

Kako ste po postenju spremenili svoj življenjski slog? Ste kaj spremenili prehrano, ste se začeli več gibati…?

Prve spremembe so se začele že ob začetku posta. Opustil sem zdravila (za zniževanje pritiska, holesterola). Pil sem razne čaje in zeliščne sokove ter opoldne in zvečer pojedel oz. popil krožnik zelenjavne juhe (samo tekočino). Pred koncem posta sem našel dietetičarko, s katero sva naredila popostni jedilnik, za privajanje na »normalno« prehrano, v trajanju 6 tednov (to je eden od principov postenja – kolikor posta, toliko privajanja). Ko bi pa, po koncu »privajanja« na trdno hrano, lahko začel jesti vse, sem ugotovil, da mi ni nič več do mesa. Morda dvakrat sem še pojedel kos ribe, a mi ni prijala. Kasneje sem opustil še krompir, testenine, večinoma kruh, pa tako imenovane razhudnike (paradižnik, paprika…). Tako, da se sedaj prehranjujem vegetariansko ali celo vegansko. Ta prehrana mi popolnoma odgovarja. Občasno se postim po 10 dni; po malih »prehranskih prekrških« pa 1 dan. Tako, kot že pred tem postom, se veliko gibljem. Vsak dan, v letnem povprečju, prehodim 7-8km, z višinsko razliko 200-300 m. Razen tega zmerno planinarim. V aprilu 2009 sem se potepal 1 mesec po Nepalu in uspel priti čez 5.500 m visoko. Zjutraj telovadim 20-30 min. Ukvarjam se s tai-jijem. V stik sem prišel z bioterapevti in začel prebirati njihovo literaturo. Mislim, da sem se duševno precej umiril in me zlepa kaj ne vznemiri. Ne potrebujem nobenih zdravil več.

Ali menite, da lahko človek zboli tudi zaradi duševnih stisk in negativnih čustev kot so jeza, zamere, zavist, nevoščljivost, sovraštvo, podcenjevanje ljudi? Ali postenje pomaga človeku, da spozna in ozavesti tudi takšna negativna čustva ter jih potem lažje odpravi?

Mislim, da je izvor naših »civilizacijskih« težav in bolezni v človekovi nematerialni strukturi. Od tu se težave selijo v fizično telo in povzročajo bolezni. Fizična žarišča teh bolezni pa jemljemo kot vzrok zanje, čeprav gre za posledico. Zdravimo torej posledico, ki jo imamo za vzrok. Vsa negativna čustva, ki jih navajate, so pravi vzrok naših težav, bolezenskih stanj. Torej, treba je poiskati in znati poiskati dejanski vzrok zdravstvenih težav in zdraviti tega, ne pa njegove posledice. Začnimo ločevati dejanski vzrok od posledice.

Po mojih izkušnjah je mogoče, ta negativna čustva, začeti odpravljati med postenjem. Vendar se prej poučite o delovanju človeškega bitja, kot celote, ne samo fizičnega dela. Med postenjem boste začeli razumevati delovanje te, informativno-energijske strukture vašega bitja in njegove signale, ki vam jih daje. Ponavljam – vaše celostno telo vas opozarja na napake, ki jih delate – pa naj bodo to negativna čustva ali pa kaj drugega, tja do napačne prehrane. Že med postom sem spoznal kolikokrat me je prej kje kaj tiščalo, bolelo, sem bil prehlajen ipd. Jaz pa sem šel gladko preko tega. Mrazenje pri smučanju je, nazadnje, le bilo toliko močan dražljaj, da sem se »zbrihtal«.

Kaj bi svetovali ljudem s podobnimi zdravstvenimi problemi, kot ste jih imeli vi? Je postenje in celostna sprememba življenjskega sloga za vsakogar lahko rešitev?

Del odgovora je že v prejšnjem vprašanju: naučite se poslušati svoje celostno telo in resno upoštevati, kar vam dopoveduje. K temu pripomore sprememba življenskega sloga. Predvsem se začnite bolj zdravo prehranjevati. Postanite bolj fizično aktivni. Hoja (predvsem po gozdu in, če je mogoče, še v breg) je, že od antike dalje, preizkušena metoda. Prepričajte se v škodljivost negativnih čustev. Da, verjamem, da je to zahtevna naloga. A v ustrezni literaturi je to kar dobro razloženo. Meni je kar uspelo in deluje.

Predvsem se pa ne ustrašite posta. Post ni stradanje! Post ni… Dachau! Prvih nekaj dni vas bo malo »zvijalo«, potem boste pa ugotovili, da niti niste lačni – kot presenečeno ugotavljajo postivci-začetniki na 10-dnevnih, skupinskih postenjih. In potem odidejo domov ter tam post nadaljujejo – 20, 30 dni, pa tudi več. Saj gre.

Na začetku posta vam bo telesna moč padla. Toda kasneje se bo vrnila. Meni se je, po kakih 2 tednih, začela moč vračati in 5 km dolgo pot, s 100 m višinske razlike, katere na začetku, nisem mogel prehoditi v 1 uri (temveč le kake 4 km), sem, po kakih 4 tednih, »predirkal« v 50 minutah. Bilo mi je premalo in podaljšal sem jo na 6 km, z višinsko razliko okoli 220 m, ter jo zmogel v 1 uri. Dva tedna po koncu posta sem se »testiral«: višinsko razliko 450 m sem prehodil v 45 minutah. In to mi uspeva še danes.

Vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

S postenjem je odpravil velik rakast tumor na mehurju

Sobota, April 20th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=55

Matija Tibaut iz Hotize, 71, univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije, je bil pred šestimi leti postavljen pred največjo življenjsko preizkušnjo. Zdravniki so mu odkrili kar deset kvadratnih centimetrov velik rakast tumor na sečnem mehurju. Po temeljitem premisleku je odklonil kirurško operacijo in opravil 42 dni dolg post. In ta operacija brez nožev in krvi je očitno potrdila pravilnost njegove odločitve: klinični pregled je pokazal, da o rakastem tumorju ni bilo več ne duha ne sluha.

Kako ste sploh izvedeli, da imate rakast tumor?

V začetku meseca februarja leta 2005 sem opazil spremembe urina. Bil je rdečkaste barva, kar me je opozorilo, da so v urinu sledovi krvi. Takoj sem obiskal zdravnika. Laboratorijski izvid je pokazal, da so v urinu visoke vrednosti eritrocitov in levkocitov, daleč čez normalne vrednosti. Terapija vnetja sečnega mehurja ni učinkovala. Ultrazvočni pregled je pokazal, da imam na dnu sečnega mehurja tumor v velikosti približno deset kvadratnih centimetrov. Sledila je nekajdnevna hospitalizicija v bolnišnici, kjer so opravili biopsijo. Histološki pregled je potrdil, da je tumor v sečnem mehurju rakasti, gradus III, z invazijo v muskulaturo. Svet se mi je močno zatresel, začel se mi je podirati. Soočil sem se boleznijo, o kateri sem veliko slišal, vendar se je to vedno nanašalo na druge ljudi.

Zakaj menite, da vas je doletela ta bolezen?

Razmišljal sem seveda tudi o vzrokih bolezni. Mislim, da je moja bolezen bila posledica spleta več okoliščin. Mogoče so vplivale kemikalije, s katerimi sem v bil stiku dolgo delovno obdobje. Svoje so gotovo prispevali stresi, ki se jih vedno nisem zavedal in jih tudi nisem znal premagovati. Vplivali so delovni napori, način življenja in prehrana. Šele sedaj se zavedam, kaj lahko povzročijo različne dobrote, ki smo jih nekoč tako radi jedli. Sedaj je zahrbtna bolezen doletela tudi mene. Začel sem razmišljati o dolžini mojega življenja. Koliko let bom še med živimi! Mogoče še leto, mogoče le nekaj mesecev… Prizadelo je tudi mojo družino. Čutil sem, da so moji najbližji bili prav tako pretreseni, potrti, zaskrbljeni. Pomagali so mi v času iskanja pomoči in tudi pri odločitvi za način zdravljenja. Čutil sem njihovo podporo, njihove želje in upanje, da bi ozdravel. Čeprav nisem vedel, kakšen bo nadaljnji potek bolezni in zdravljenja, kako uspešno bo zdravljenje, so me navdajali z upanjem. In to upanje se je spreminjalo v mojo notranjo moč, ki me je vodila k razmišljanju in preudarnem iskanju nadaljnjih poti.

Kaj so vam priporočali zdravniki?

Šel sem na pregled na Onkološki inštitut v Ljubljano. Konzilij zdravnikov je predlagal operativno odstranitev senčnega mehurja in prostate ter namestitev urostome. To me je zelo pretreslo in na to nisem pristal. Zavedal sem se, da odstranjenega organa ali dela organa ni možno vrniti. Vsak je najprej sam odgovoren za svoje telo in vsak tudi ima pravico, da o posegih v telo tudi sam odloča ali vsaj soodloča. Zato sem predlagal, da bi poskusili s kemoterapijo. Vendar tudi do tega ni prišlo. Obiskal sem tudi bolnišnico v Slovenj Gradcu, kjer se prat tako predlagali operacijo, vendar v nekoliko drugačni izvedbi. Mehur in prostato bi mi odstranili in iz mojega tankega črevesa naredili drugi, umetni oz. nadomestni mehur. Ta ne bi imel vseh funkcij mehurja, kar bi zelo spremenilo moje nadaljnje življenje. Postavili so mo datum operacije.

Kako to, da se potem niste odločili za operacijo?

Pred dokončnim dogovorom o terminu operacije sem dobil Breussovo knjigo z naslovom Zdravljenje raka in levkemije. Takoj me je zelo pritegnila in sem jo prebral. Navedbe v knjigi o uspešnosti zdravljenja bolnikov s postom sem mi prižgale in vedno bolj krepile novo upanje. Začel sem verjeti, da bom mogoče tudi jaz bolezen lahko premagal po opisani poti. Dolgih štirinajst dni sem razmišljal o vsem, o tem, kako bom lahko tako korenito spremenil vrsto hrane in sploh ustaljen, utrjen način življenja. Iskal sem odgovore na stara in nova vprašanja, iskal sem podporo, upanje pri dveh zdravilcih. Počutil sem se kot oslabel plavalec v močni, razburkanih valovih, ki se želi oprijeti še tako trhle slamice na vodi. Bil sem v težkem precepu, pred odločitvijo za zdravljenje v bolnišnici ali na način po Breussu. Verjamem, da so mi tudi zdravniki želeli pomagati, vendar v ozdravitev niso verjeli, kar so jasno dali vedeti. Vse so gradili na predlagani operaciji in niso dopuščali nobenih drugih, drugačnih možnosti zdravljenja. Pogrešal sem tudi optimizem, upanje, spodbude, kar bi me notranje krepilo in pozitivno vplivalo na moje zdravljenje. Samo ena zdravnica mi je kasneje, v času postenja, pritrdila, da sem se o zdravljenju pravilno odločil. Hkrati me je drugi način zdravljenja, ki je tudi zahteven in naporen, vedno bolj prepričeval. Predvsem me je pritegnilo to, da ni temeljil na operaciji – rezanju in odstranitvi organa, ampak ne spremembi prehrane in načina življenja. Lahko rečem, na zavestni vrnitvi k pristnemu naravnemu načinu življenja. In odločil sem se, povsem sam, samostojno!

Koliko časa ste se postili?

Aprila leta 2005 sem začel z dvainštirideset dni dolgim postom in v tem času shujšal za 15 kilogramov. Ker nisem imel izkušenj, sem doživel nekaj začetnih težav (zastajanje urina) in sem iskal zdravniško pomoč. Poklical sem gospoda Marjana Videnška, ki mi je sporočil nekaj koristnih napotkov. Žal v tistem času v okviru Zavoda Preporod ni bilo termina skupinskega postenja in me je gospod Videnšek napotil k zdravniku specialistu za postenje dr. Tomislavu Majiću v Šmarješke Toplice. Tam sem bil štirinajst dni, preostali čas sem se postil še doma. Skupaj sem se postil dvainštirideset dni. Vendar post ni samo odpovedovanje trdi hrani, ampak vsakodnevno klistiranje (odstranjevanje strupov iz debelega črevesja), dosti gibanja v naravi, sončenje, masiranje, ščetkanje telesa in drugo.

In kakšni so bili rezultati postenja?

Teden dni po končanem postenju (junija 2005) sem šel na ultrazvočni pregled. Pot od doma do bolnice v Rakičanu (pri Murski Soboti) je bila zelo naporna, napeta. V meni se je odvijal pravi boj me željami, upanji, pričakovanji, strahom. Kaj bo? In po pregledu: kako srečen trenutek! Tumor se je zmanjšal na 2 kvadratna centimetra! Pregled CT je pokazal, da tumor ne prerašča stene mehurja. Oktobra 2005 so mi v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru opravili bioppsijo in cistoskopijo. Ugotovitve pregleda: mehur je v celoti brez posebnosti, histološki izvid: normalna sluznica brez maligne rašče. Ti rezultati so me zelo razveselili. Potrjujejo pravilnost moje odločitve za izbran način zdravljenja in so največja pozitivna sprememba, ki sem jo gotovo dosegel s postenjem.

Kako so reagirali zdravniki in prijatelji, ko so ugotovili, da ste s postenjem odstranili tumor?

Zdravniki so bili presenečeni, niso mogli verjeti, mogoče še sedaj ne verjamejo, da je tolikšno ozdravitev možno doseči s postenjem in s tem povezanimi spremembami načina, sloga življenja. Skrivaj, oziroma potihoma so me spraševali na kašen način sem se postil, po kakšni in kateri literaturi sem se postil in kako sem se zdravil v celoti na naraven način. Poleg mene so najbolj veseli žena, sinova, snahe in štirje vnuki. Veseli so tudi sorodniki in prijatelji. Gledajo me z nekakšnim občudovanjem, kako sem bil vztrajen, celo trmast, kako trdno sem želel, upal in verjel v uspeh. Dosegel sem še celo nekaj več: začel sem povsem drugače, po mojem prepričanju zdravo živeti. Ko o vsem dobro razmislim, se mi poraja misel, da je bolezen, bila najprej boleče opozorilo, obenem pa nekakšno »darilo«, ki me je opomnilo, da moram spremeniti način življenja. Sedaj sem prepričan, da sem to tudi temeljito opravil in dobil tudi največjo nagrado: zdravje.

Ste po ozdravitvi spremenili način prehranjevanja?

Po 42 dnevnem postu sem spremenil način prehranjevanja. Prehranjujem se vegetarijansko, čim več surovo, nekuhano hrano. Ne uživam svinsko in goveje meso in njihove izdelke, mleko in mlečne izdelke ter jajca.Izogibam se živalskih beljakovin. Ne konzumiram beli sladkor, ampak med. Hrane tudi ne solim (NaCl). V svoji prehrani se izogibam bele moke. Septembra 2007 sem bil tudi na desetdnevnem postu pri Videnšku na Mostu na Soči. Doma sem potem še nadaljeval enajst dni postenja.

Kako danes poteka vaše življenje in kaj bi sporočili vsem ljudem?

Še naprej imam veliko želja, želim, da bi vsi imeli svoje želje. Rad pa bi poudaril misel: »Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno – da bi bil zdrav. Imejte tisoč želja in naj se vam uresniči vsaj ena – bodite zdravi!« Vendar: uresničitev te želje je v veliki meri odvisna od vas samih!

Vir: glasilo Preporod, številka 75, izvorni vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

Petek, April 19th, 2013

Odlomki iz knjige: V imenu države, Matej Šurc in Blaž Zgaga, Odprodaja, Prva knjiga

KDAJ BODO OSAMOSVOJITELJI ODGOVARJALI ZA SVOJE OKORIŠČANJE PRI TRGOVINI Z OROŽJEM?

Njuna knjiga, polna doslej manj znanih ali celo popolnoma neznanih podrobnosti, je zato izjemno pomemben korak na poti do popolne resnice o trgovini z orožjem, ki je v dobršni meri kriva za zdajšnje zatohlo in zastrupljeno politično ozračje v komaj dvajset let mladi državi. Toda Slovenija bo zrela država v resnici postala šele tedaj, ko bo samokritično raziskala in razčistila, kaj je bilo v trgovini z orožjem prav in kaj narobe. In ko bodo tisti, ki so zlorabljali svoje osamosvojiteljske položaje in vojno v soseščini, za to kajpak tudi odgovarjali. – Branko Soban

TUDI KATOLIŠKI OPUS DEI JE TRGOVAL Z OROŽJEM NA BALKANSKIH TLEH

Iz spremne besede Branka Sobana: Zanimivo, da je bil v trgovino z orožjem na balkanskih tleh tedaj vpleten celo Vatikan, kar v svoji znameniti knjigi Spopad civilizacij (Clash of Civilisations) ugotavlja tudi pokojni ameriški profesor Samuel Huntington. Ta je na primer zapisal, da se je španski izvoz orožja po letu 1991 povečal za šestkrat. Te posle je v veliki meri nadziral Opus Dei, orožje pa je v večini primerov končalo v Ljubljani in Zagrebu … Sveti sedež tako nosi precejšen del krivde za prelivanje krvi na Balkanu.

NAŠI POLITIKI SO OROŽJE PRODAJALI PO ODERUŠKIH CENAH

Iz spremne besede Branka Sobana: Cene kalašnikovk nikoli niso enake. Za časa vojne v Sudanu, kjer je bilo orožja vselej na pretek, jih je bilo mogoče dobiti tudi za pičlih šest dolarjev, na nekaterih bojiščih, tudi na balkanskem, pa so bile nekoč zlata vredne. In za čisto zlato so orožje takrat pokvarjeno prodajali tudi slovenski trgovci s smrtjo. V ospredju so vselej samo zaslužki. In ti so v trgovini z orožjem, ki ne pozna ne recesije in ne krize, naravnost ogromni. Provizije in podkupnine so tu daleč največje.

PODKUPNINE JE V TRGOVINI Z OROŽJEM TEŽKO IZKORENINITI

Iz spremne besede Branka Sobana: Profesor Neild zato upravičeno dodaja, da korupcije v trgovini z orožjem praktično ni mogoče izkoreniniti, saj je v posle praviloma vključena dolga veriga ministrov, visokih uradnikov in vojakov, ki ob teh ogromnih vsotah denarja, ki se vrtijo v tej trgovini, zelo radi pomislijo tudi nase.

TUDI PREISKOVALNI ORGANI VEDO KDO SE JE OKORISTIL V TRGOVINI Z OROŽJEM

Iz spremne besede Branka Sobana: In slovenski trgovci z orožjem so najraje poslovali kar z gotovino, za katero se še danes ne ve, kje je končala. V katerih žepih in na katerih računih. Toda ugank tu ne sme biti prav veliko. Odgovore na ta vprašanja gre poiskati pri ljudeh, ki so bili neposredno vpleteni v to trgovino. Kdo so ti ljudje, pa je vsem bolj ali manj že dolgo znano. In to kajpak dobro vedo tudi preiskovalni organi.

NESPOSOBNI TOŽILCI IN SODNIKI V ZGODBI TRGOVINE Z OROŽJEM

Odkrivanja zla so se lotili kriminalisti, parlamentarci in drugi, a je vedno prišlo kaj vmes, da niso končali. Tožilci in sodniki pa so v preiskovanju trgovine z orožjem postavili spomenik svoji nesposobnosti. Redki posamezniki, ki so s preiskavo zašli predaleč, so na koncu morali reševati lastna življenja ali življenja svojih otrok.

HRVATI UŽALJENI ZARADI VISOKIH CEN OROŽJA, KI SO GA PRODAJALI SLOVENSKI OSAMOSVOJITELJI

… so kupci orožja iz Hrvaške poznali svetovne cene in so bili zelo užaljeni zaradi visokih cen, po katerih so jim prodajali orožje v Sloveniji.

ŽE DVAJSET LET PRIKRIVAJO SVOJE NEZAKONITO POČETJE PRI TRGOVINI Z OROŽJEM

Po desetdnevnih spopadih so se slovenski akterji lotili odprodaje vojaške tehnike iz skladišč JLA. Ko so te zaloge v glavnem pošle, so orožje kupovali v tujini in ga preprodajali naprej. Zadnjih dvajset let pa so z zlorabo politične moči in pravosodnih organov prikrivali svoje nezakonito in nemoralno početje.

V PODJETJU GOLJUFA GRUBELIČA JE DELAL TUDI JANŠEV BRAT – RAJKO JANŠA

Tarča protestnikov je bil lastnik podjetja Trend Sandi Grubelič. Svojim strankam je ponudil takrat še precej neznano obliko finančne storitve – možnost nakupa avtomobila na lizing. Približno 7800 strank je plačalo vnaprej… »Izpuhtelo« je vsaj 30 milijonov mark, Grubelič pa je pobegnil v Švico. Povzetek iz knjige: Grubelič je leta 1990 kupil tudi orožje za TO in takrat je v podjetju Trend delal tudi ministrov brat Rajko Janša.

KAM JE IZGINILA GOTOVINA OD PRODANEGA OROŽJA?

Iz Slovenije so na Hrvaško odhajali tovornjaki s strelivom, v obratni smeri pa je prihajala gotovina. Orožje je bilo v lastni države, kupnine zanj očitno ne. Državljanom ni nihče nikoli pojasnil, kam je izginila.

OD JLA SO JEMALI OROŽJE IN GA MASTNO PREPRODAJALI NAPREJ

Informativna služba ljubljanskega korpusa JLA: »Iz zanesljivih virov vemo, da je vodstvo Slovenije že do sedaj prodalo več kot trideset odstotkov odvzetega orožja in opreme JLA Zboru narodne garde in hrvaškemu ministrstvu za notranje zadeve. S prodajo tujega orožja si je vodstvo Slovenije pridobilo nezakonito materialno korist.

V POROČILU O PRODANEM OROŽJU SO NAPISANE NIŽJE CENE, KAM SO SPRAVILI RAZLIKO OD PRAVEGA ZNESKA?

Hrvatje so orožje namreč kupovali kar po tri-, štiri-, celo petkrat višjih cenah, kot jih je Janša zapisal v »Poročilo o orožju«, ki ga je ob primopredaji poslov izročil nasledniku Jelku Kacinu.

OROŽARSKO PODJETJE ORBIS JE SLUŽILO NA RAČUN SLOVENCEV, DOKUMENTE SO UNIČILI

Gorenjevo podjetje Orbis je torej iz vojaških skladišč brez plačila prevzelo precejšen del oborožitve in ga z vednostjo ministrstva prodajalo na južna bojišča. Dobičke je kovalo neposredno na račun slovenskih davkoplačevalcev. Minister Janez Janša je na svojo roko in brez zakonske podlage Orbisu predajal orožje iz skladišč TO. Kot pri skoraj vseh orožarskih poslih v Sloveniji so »čistilci« tudi v Orbisu temeljito opravili svoje delo. Večino materialnih dokazov so uničili že nekaj let prej, preden so se kriminalisti sploh začeli za trgovino, ki je prinašala zajetne vojne dobičke.

VPLETENI V OROŽARSKO AFERO ZANIKAJO VSE

Dr. Zdenko Čepič: »Ko se ta tema pojavi, jo tisti, ki so vanjo vpleteni, kratko malo zanikajo, se napravijo nevedne z upanjem, da se bo izcimilo le »mnogo hrupa za nič«, in odvrnejo pozornost s kakim drugim vprašanjem iz procesa osamosvajanja.«

  • Share/Bookmark

Odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo: Večina ljudi ne razmišlja, zakaj se oklepa katoliške vere

Četrtek, April 18th, 2013

Več informacij o knjigi na damjan.likar1@gmail.com ali na 041 356 093

V knjigi Razkrito krščanstvo je avtor Paul-Henri Thiry D’Holbach zapisal razloge, zakaj se ljudje oklepajo katoliške vere: »Večina ljudi se svoje religije drži le iz navade. Nikoli niso resno razmišljali o razlogih, ki jih priklepajo nanjo, o motivih svojega vedenja, o temeljih svojih nazorov. Tako je zadeva, ki so jo vsi imeli za najpomembnejšo, zanje vedno bila tista, v katero so se najbolj bali poglobiti. Hodijo po poteh, ki so jih začrtali njihovi očetje, verujejo zato, ker so jim že od otroštva prigovarjali, da je treba verjeti, upajo zato, ker so upali njihovi predniki, trepečejo zato, ker so trepetali njihovi predhodniki. Malo ljudi ima čas za preučevanje ali sposobnost za premišljevanje o predmetu svojega vsakdanjega čaščenja, o svoji tako malo premišljeni privrženosti in o svojih običajnih strahovih. Ljudstvo vedno nosi tok navade, zgleda ali predsodka. Preprost človek, zaposlen z delom za preživetje, slepo zaupa tistim, ki naj bi ga vodili. Nanje se zanaša, da bodo mislili namesto njega, brez težave podpiše vse, kar mu predpišejo, zdelo bi se mu, da žali svojega boga, če bi en sam trenutek podvomil v dobro vero tistih, ki mu govorijo v njegovem imenu. Ljudje se prav ponašajo s tem, da ostajajo, kar zadeva religijo, za vedno infantilni in barbarski.«

Avtor poudarja, da se indoktrinacija vernikov v katoliški cerkvi začne že od otroštva: »Nobena vera svojih privržencev nikoli ni postavljala v tako popolno in trajno odvisnost od duhovščine kakor krščanstvo. Duhovščina ni nikoli zgubila izpred oči svojega plena, uvedla je takšne ukrepe, s katerimi si je ljudi podredila in jih primorala, da so prispevali k njeni moči, bogastvu in vplivu. Takoj ko pride otrok iz materinega trebuha, ga pod pretvezo, da ga bo očistil domnevnega izvirnega greha, duhovnik za denar krsti in ga spravi z bogom, čeprav ga še nikakor ni mogel užaliti, ob pomoči besed in urokov ga iztrga iz hudičevih krempljev. Vzgojo otroka že v njegovih najnežnejših letih navadno prepuščajo duhovnikom, njihov glavni cilj je, da mu dovolj zgodaj vcepijo predsodke, ki so po njihovem mnenju nujni. Vlivajo mu strah, ki vse življenje le še narašča, pripovedujejo mu pravljice o čudoviti religiji, o nesmiselnih verskih naukih in o nedoumljivih skrivnostih. Najbolj zanesljivo se da ljudi goljufati in ohranjati njihove predsodke tako, da so goljufanja deležni že od otroštva.«

  • Share/Bookmark

Škof Rožman je ignoriral vsa pisma, ki so mu jih poslali katoliški partizani

Sreda, April 17th, 2013

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042336633 je Tamara Greisser-Pečar, avtorica knjige o škofu Rožmanu z naslovom Med sodbo sodišča in sodbo ljudi, dejala, da se je Rožman med vojno zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. „Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča, pa tudi njegovo ženo,“ pravi Pečarjeva. Žal avtorica v knjigi ni omenila številnih pisem katoliških partizanov, ki so pisali Rožmanu z željo naj takoj prekine s kolaboracijo. Rožman je vsa pisma ignoriral, katoličani v OF pa so ga obtožili, da je on kriv za bratomorno vojno.

V knjigi Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan, objavlja vsa pisma IOOF in katoliških partizanov. Objavljamo odlomke pisem:

»Prva poslanica: 30. november 1941: Na osnovi odkritij o delovanju klerofašističnih skupin in njihovih prenapetih voditeljev, ki so bili tudi v duhovniških oblačilih, je vodstvo poslalo škofu Rožmanu daljšo spomenico. V njej je vodstvo OF razložilo stališče do vere in do svobode prepričanja, se pravi idejnih nazorov, izreklo pa je tudi željo, naj »bi v narodnoosvobodilnem gibanju sodelovala tudi duhovščina, če pa to ne, naj bi ostala vsaj nepristranska. IOOF je škofu predlagal tudi osebni sestanek, kjer bi se pogovorili o vseh teh vprašanjih. Škof na pismo ni niti odgovoril… Vendar so njegovi častilci zapisali: »Z lažmi, obrekovanjem, klevetami, krivičnimi očitki, podlostjo, ki jo je zmožen le s satanom prežet človek, so komunisti hoteli onemogočiti delo in vpliv škofa Rožmana«.

Drugo pismo katoličanov v OF škofu, 31. marec 1942: Slovenski katoličani v OF so v pismu škofa Rožmana vpraševali: »Ali se zavedate, da ste s svojim dejanjem vtisnili Cerkvi na Slovenskem pečat sramote…? Ali se zavedate, da se je že velik del slovenskih katoličanov z gnusom ločil od nekdanjega klerikalnega vodstva?… Mnogi ljudje se bodo odvrnili tudi od vere same, če boste po cerkvah nadaljevali z nezaslišanim poveličevanjem narodnega izdajstva?… Katoličani v OF si bomo zapomnili, da je bilo ljudstvo v najtežji uri svoje zgodovine prepuščeno samemu sebi…«

Tretje, poglobljeno pismo katoličanov v OF, 9. junij 1942: …«Katoličanom v OF je žal vsakega človeka, ki bo padel na Slovenskem, ker je bil zapeljan, pa je po svojem osebnem značaju in prepričanju pošten človek. Zaradi tega mislimo, da je naša sveta dolžnost, da se kljub temu, da nismo dobili na vsa naša pisma na Vas nobenega odgovora in da tudi nasvetov v njih niste upoštevali, ponovno in zadnjič obračamo na Vas ter Vas prosimo, da se zavejte Vaših dolžnosti in odgovornosti pred slovenskim narodom…«

Novo pismo, četrto, 9. oktober 1942: …«zaradi Vašega ravnanja (se je) začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem zoperstavlja brata bratu… to se nikoli ne bi zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari… Kaj pomeni dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso svojo strahoto pred Vaše oči, Prezvišeni! Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodnoosvobodilnem pogledu popolnoma enotno.

Peto pismo, piše Edvard Kocbek, 29.1.1943: »…Vede ali nevede ste šli s prezirajočim molkom preko štirih spomenic, ki vam jih je poslala bodisi OF, bodisi krščanska skupina v njej. Hote ali nehote ste dovolili svojim duhovnikom politično in vojaško delo v beli gardi ter jih tako poslali v smrt. Hote ali nehote ste šli še usoden korak naprej in ste kaznovane izdajalce proglasili za krščanske mučence. Strašno je, da se to narodno izdajstvo vrši pod simboli krščanstva. Tu odpove človeku pamet…«

  • Share/Bookmark