Arhiv za Marec, 2013

Mnogi pari se cerkveno poročijo zaradi pritiska staršev in sorodnikov

Sobota, Marec 30th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=35

Stanislav Slatinek v svoji knjigi … Zakon, ki ga ni bilo, piše: »Mladi zakonci se danes radi poročijo v Cerkvi, ker je cerkvena poroka drugačna od civilne. Všeč jim je lepo opravljen cerkveni obred. Med zakonci, ki si želijo cerkveno poroko, je precej nevernih. (…) Cerkveno se poročijo samo zato, da izpolnijo željo staršev in sorodnikov. Njihov namen ni nič drugega kot izpolniti golo formalnost. Ker ti zaročenci hočejo skleniti drugačno zakonsko zvezo, kot jo pozna Cerkev, je njihova sklenitev zakona neveljavna.« Slatinek navaja primer neke ženske, ki se je cerkveno poročila s figo v žepu: »O svoji mladosti je Darja povedala: »Nismo hodili v cerkev, razen za večje praznike. Cerkveni prazniki so bili zame samo priložnost, da dobim darilo.« Zato je rekla: Cerkvena poroka je bila samo želja moje mame. Hotela sem ji pač izpolniti željo.« Njena mama jo je dopolnila in izjavila: »Res sem predlagala cerkveno poroko, da bi bilo bolj slovesno.«

So ti pari, ki se cerkveno poročijo zaradi pritiskov od ljudi, svobodni? Ali so morda hlapci sorodnikov in cerkve? Se odločajo po svoji vesti ali podležejo črednemu nagonu? Ali sledijo svojemu srcu ali jim je bolj pomembno mnenje okolice? »Kdor se loči in zopet poroči (ali poroči ločenca), živi po katoliškem pojmovanju v stanju smrtnega greha, je torej izobčen in pristane v peklu. Katoliška cerkev pa ne bi bila ona sama, če ne bi v perfektni dvojni morali pustila izhod: Pri zaprtih vratih in pri plačilu primernih pristojbin so med tem skoraj vsi zakoni na željo razglašeni za “neveljavne”. Zadostuje npr., da je bil ženin pri poroki pijan (odvisen od drog) ali da je eden od zakoncev duševno še “nezrel”. Leta 1992 je bilo samo v USA 59.030 razveljavitev katoliških zakonov.« (www.zrtve-cerkve.org)

Tako kot večina kultov, ritualov, obredov,  tudi cerkvena poroka nima korenin v krščanstvu, pač pa so poročni običaji večinoma poganskega izvora. »Prstan kot simbol vedno trajajoče zvestobe (nima konca) so poznali že stari Egipčani. Nasprotno pa je prišla ideja, da ga nataknemu na prstanec od starih Grkov, ki so temu prstu pripisali posebno “ljubezensko žilo” kot tudi moči planeta oziroma boginje Venus/Afrodite. Nevestin pajčolan izvira iz Orienta, kjer še danes delno spada k obleki poročene ženske.« (www.zrtve-cerkve.org)

Podobna situacija je pri krstu otrok. Mnogo staršev krsti otroka zaradi strahu. »Po mojih izkušnjah večina staršev krsti otroke zaradi tradicije, brez da bi se sploh zavedali odgovornosti do tega početja. Če vprašam starše zakaj so krstili otroka, je najbolj pogost odgovor: ‘Zato ker to vsi delajo’. To je zame čredni nagon. Ali pa v strahu rečejo: ‘Ja kaj bodo pa ljudje rekli, če ne bo krščen’?« pravi Nataša Tkalec, ki vseh svojih treh otrok, kljub hudemu ogorčenju nekaterih sorodnikov, ni dala krstiti. Poudarja: »V cerkvi je veliko dvoličnosti. Po eni strani trdijo, da je Bog ljubezen, toda hkrati pa pravijo, da ta isti ljubeči Bog pošilja vse ljudi, ki niso v katoliški cerkvi, v večni pekel.«

  • Share/Bookmark

Prvi čudež papeža Frančiška: Cerkveno bogastvo deli siromakom!?

Petek, Marec 29th, 2013

Ali besede Jezusa, Kristusa, ki jih je izrekel bogatemu mladeniču: »Če želiš priti v

večno življenje, prodaj vse, kar imaš, to razdeli siromakom, nato pridi in mi sledi?«

služijo svetovnim medijem kot prazni senzacionalizem ali pa gre za doslednost nauka

Jezusa, Kristusa!?

Te besede velikih obljub siromašnim in svetu bodo papežu Frančišku sledile v

sedanjosti in prihodnosti, toda v primeru, da jih ne bo izpolnil, bodo sodnik zaradi izdaje

Jezusa, Kristusa.

Če lahko verjamemo medijem, papež Frančišek želi siromašno Rimskokatoliško cerkev;  in

kot potrdilo, da misli resno, si je nadel ime Frančišek, ki bo jamčilo, da bo svoj namen

izpolnil. Ime Frančišek je v nekem smislu njegov papeški program. Mediji izjavljajo,

da so ga na to idejo navedle besede brazilskega kardinala, ki mu je pred izborom rekel

»naj ne pozabi na siromašne« in da se mu je prav ta misel pojavila v trenutku, ko je

osvojil dve tretjini glasov.

Kakšna sreča za Rimskokatoliško cerkev in siromake po svetu, da ima končno en papež

namen uresničiti to, kar je Jezus, Kristus, pred dva tisoč leti živel in učil. Brez dvoma, da

je papežev vzor Frančišek Asiški in ne Jezus, Kristus. To nikakor ne zmanjšuje njegovega

namena, da želi siromašno katoliško cerkev, prav tako kot je to delal Frančišek

Asiški, po vzoru ustanovitelja krščanstva in rešitelja vseh ljudi in duš – Jezusa, Kristusa,

iz Nazareta. Papež Frančišek je postal, po prepričanju cerkve, njegov namestnik na Zemlji.

Kakšna sreča je to za vse siromašne po svetu, ker se doslej nobeden »manjših« od

papeža ni spomnil lačnih, preganjanih in siromašnih in da nam prav on obljublja pomoč

v teh težkih časih. Kakor koli že, siromašni svet po papeževi obljubi z vso pravico pričakuje

izpolnitev obljube in s tem končno izpolnitev zapovedi Jezusa, Kristusa, svojim

zvestim in apostolom.

Mnogi ljudje že samo te besede vidijo kot čudež, ker še doslej noben papež kaj takega ni

izrekel, kaj šele izpolnil! Kakšni zlati časi za Rimskokatoliško cerkev!? Lahko se

počutimo srečne, ker bomo priča papežu Frančišku pri izpolnitvi njegove obljube, ki se

glasi: »Želim narediti siromašno Cerkev.« To je povedal po medijih neposredno po

prevzemu brezmejne oblasti bogate institucije. To pomeni, da papež Frančišek vlada

neomejeno in prav tako neomejeno razpolaga z neizmernim cerkvenim bogastvom –

na stotine tonami zlata, milijarde evrov vrednimi nepremičninami in delnicami, umetninami

in še z mnogimi drugimi vrednostmi države Vatikan in » svetega sedeža«, na katerem sedi.

Mnoge papež Frančišek spominja na mladeniča iz Matejevega evangelija, ki je vprašal

Jezusa, Kristusa, pred celim svetom: »Učitelj, Gospod, kaj moram dobrega narediti, da bo

moja Rimskokatoliška cerkev pridobila večno življenje?«

Jezus Kristus mu odgovarja: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Toda,

če želiš s svojo Cerkvijo priti v večno življenje, z njo izpolnjuj zapovedi.«

A papež na to: »Katere zapovedi?«

Jezus Kristus odgovarja: »Ne ubijaj! Ne kradi! Ne nečistuj! Ne pričaj po krivem!

Spoštuj očeta in mater in svojega bližnjega kot samega sebe!«

Nato papež Jezusu, Kristusu: »Vse to že izpolnjujemo. Kaj še manjka?«

Jezus odgovarja papežu: »Če želiš biti popoln ti in tvoja Cerkev, pojdi, prodaj vse, kar

imaš, to razdeli siromašnim, pa boš imel bogastvo v nebesih. Nato pridi in hodi za Menoj.«

Ne vem, v kolikšni meri se papež Frančišek zaveda svojih obljub; toda po njih se mu bo

sodilo oz. videlo, koliko mu pomeni Jezusov nasvet. Ali ne bo zaradi Jezusovega odgovora

žalosten, kakor mladenič, ki je imel veliko bogastvo? Morda pa ga bo poslušal in bo vso

bogastvo Rimskokatoliške cerkve prodal ter ga razdelil med siromašne in s svojo Cerkvijo

sledil Jezusu, Kristusu; ali pa se bo, kakor vsi njegovi predhodniki v tisoč osemsto letih,

poklonil temu, ki ga je Jezus odpravil z besedami: »Pojdi od Mene, Satan, in ne izkušaj

svojega Gospoda!« ter zadržal bogastvo, ki ga bodo razžrli molji in uničila rja.

Moris Hoblaj, teolog

Vir: http://david-udruga.hr/novosti/aktualno/2013/03/19/prvo-cudo-pape-franje/#more-6675

  • Share/Bookmark

Novi papež Frančišek, podaljšana roka jezuitskega črnega papeža?

Četrtek, Marec 28th, 2013

Kot poroča večina svetovnih medijev, tako tudi MMC RTV SLO je »novi, 266. vodja rimskokatoliške cerkve 76-letni nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je prvi jezuit na mestu papeža in prvi papež v 1.300 letih, ki ne prihaja iz Evrope.

Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini kot eden izmed petih otrok italijanskega železničarja in njegove žene. Po študiju filozofije je na jezuitskih univerzah v Santa Feju in v Buenos Airesu učil literaturo in psihologijo, v duhovnika pa je bil posvečen dokaj pozno, leta 1969 pri 32 letih. Kljub temu pa je že čez štiri leta vodil tamkajšnjo jezuitsko skupnost.

Svojo doktorsko disertacijo je opravil v Nemčiji, nato pa se je vrnil v domovino. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa.«

Torej jezuit je postal papež. Zelo zanimivo in zelo povedno. Pa si malce poglejmo, kdo so jezuiti oz. po naše jezusovci. Tu nam bo v veliko pomoč slovenski prevod knjige francoskega pisca Edmonda Parisa: “Jezuiti, skrivna vojska papeštva” (založba Ciceron).

»Kljub vsej obilici literature o jezuitih je potrebno dodati vsaj nekaj novih strani, ki osvetljujejo nadaljevanje skrivne združbe, ustanovljene pred štirimi stoletji v imenu večje Božje slave – v resnici pa v imenu slave papeževe.

Jezuiti še vedno opravljajo svoje poslanstvo s povsem enako zvijačnostjo in trdovratnostjo, kakršni sta v vsej pretekli zgodovini vzbujali odpor pri ljudstvih in vladarjih. Nasledniki Ignacija Lojolskega so danes morda celo bolj kot kdajkoli prej vodilni v rimskokatoliški cerkvi (poleg Opus Dei-ja, prip. koment.). Delujejo prav tako ali celo bolj prikrito kot so včasih in ostajajo najbolj fanatični ultramontanci (zagovorniki cerkvene dogme in absolutne papeške oblasti), skrivni, toda najučinkovitejši odposlanci svetega sedeža po vsem svetu, prikriti uresničevalci njegove politike, skrivni papeževi vojščaki.

Če smo natančni, družba glede na svoj statut ni niti posvetna niti redovna, temveč deluje kot skrivnostna sila, ki se pojavi tam, kjer je potrebno – v cerkvi ali zunaj nje. Skratka, to so “vojščaki, najbolj izurjeni, najvztrajnejši, najpogumnejši, najbolj prepričani v papeževo oblast …,” kot je zapisal eden najboljših piscev njihove zgodovine.

Jezuiti so prav zaradi svojega učinkovitega fanatizma postali nepogrešljivi za ustanovo, ki so ji služili, s tem pa so dobili nad njo tolikšen vpliv, da je njihov general upravičeno dobil naziv črni papež, saj je bilo v upravljanju cerkve vedno težje razločevati med oblastjo, ki jo je imel pravi papež in med avtoriteto njegovega mogočnega pomočnika.

Osnovno načelo Družbe je: “Vsem sem postal vse.” (Korinčani 9,22.) Umetnost, literatura, znanost in celo filozofija so zanje sredstva oziroma mreže, v katere lovijo človeške duše.

Bojeviti jezuitski duh se je od ustanovitve naprej s časom samo še krepil, Ignacijevi možje pa so se poleg nalog v tujih deželah začeli osredotočati na obdelavo človeških duš, še posebej tistih iz vladajočih družbenih slojev. Njihova glavna tarča je bila politika, saj so imeli pri vsem svojem početju pred seboj en sam cilj: popolno podreditev posvetnega sveta papeštvu. Za uresničitev takšnega cilja pa je bilo najprej potrebno podjarmiti vladarje. In kako doseči takšen cilj? Dve pomembni orožji so uporabili: prizadevali so si postati spovedniki najbogatejših in najvplivnejših ter prevzeti izobraževanje njihovih otrok. Tako so si utrdili svoje položaje in si zagotovili varno prihodnost.

Jezuiti so želeli rimski cerkvi vsiliti monarhistični absolutizem, ki naj bi si podredil celotno civilno družbo, njeni kralji in cesarji pa naj bi bili zgolj posvetni predstavniki Svetega očeta, resničnega vladarja krščanskega sveta; dokler so bili ti vladarji povsem pokorni svojemu skupnemu gospodarju, so bili zato jezuiti njihovi najzvestejši zavezniki.

Če so v Rimu menili, da se je kjerkoli v Evropi pojavila potreba po ljudskem uporu proti kralju, ali če so posvetni vladarji sprejemali odločitve, ki cerkvi niso bile v čast, je kurija dobro vedela, da za spletkarjenje, propagando ali celo odkrite upore ni bolj sposobnih, zvitih in predrznih vojščakov, kot so jezuiti.

Toda ta izbrana vojska je potrebovala skrivne posrednike, preko katerih je obvladovala civilno družbo; to vlogo so prevzemali najvplivnejši izbranci, ki so bili povezani z jezuiti. Številni pomembni ljudje so bili na ta način povezani z Družbo Jezusovo, na primer cesarja Ferdinand II. in Ferdinand III., poljski kralj Sigismund III., ki je bil tudi uradno član Družbe, kardinal Infante, vojvoda Savojski. In ti še niso najpomembnejši.

Tako je tudi danes; 33.000 uradnih članov Družbe, oficirjev zveste, skrivne vojske, deluje v njenem imenu po vsem svetu. V njihovih vrstah pa se skrivajo voditelji političnih strank, visoki državni uradniki, generali, sodniki, zdravniki, univerzitetni profesorji in tako dalje, ki vsak na svojem področju opravljajo isto, božje delo – v resnici pa uresničujejo le načrte papeštva.

… ‘Nisem navdušen nad ponovnim vzponom jezuitov,’ je pisal nekdanji ameriški predsednik John Adams svojemu nasledniku Thomasu Jeffersonu leta 1816. ‘Cele množice se pojavljajo pod najrazličnejšimi preoblekami, kot tiskarji, pisatelji, učitelji, založniki itd. Če si je kdaj kakšno človeško združenje zaslužilo večno prekletstvo na zemlji in v peklu, potem je to Ignacijeva druščina. Toda v našem sistemu verskih svoboščin ne moremo drugače, kot da jim ponudimo zatočišče …’ Jefferson pa je svojemu predhodniku odgovoril: ‘Tako kot vi, tudi sam nasprotujem ponovnemu vzponu jezuitov, ki predstavlja umik svetlobe pred temo.’«

K temu res ni kaj dodati, edino mogoče: kakršen gospodar (Vatikan s svojo totalitarno cerkvijo, česar le ta na našo srečo ne more več udejanjati) takšen hlapec (jezuiti in ostale katoliško kleriške združbe).

Na spletnih straneh katoliške cerkve lahko preberemo, da je Duhovne vaje ustanovil »svetnik« Ignacij Lojolski (rojen 1491) in da je bistvo teh vaj molitev. „Posebnost molitve v teh duhovnih vajah, ki potekajo v tišini, je, da je to način molitve, kjer se oseba uči razločevanja notranjih vzgibov (duhov). Ignacijevo izkustvo je bilo, da se človekovega srca dotaknejo vzgibi, ki vodijo k Bogu in drugi vzgibi, ki ne vodijo k Bogu.“

Če vsaj malo poznamo zgodovino jezuitov, se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšni duhovi so vodili njihove člane pri zločinskih dejanjih, ki so med drugim opisani tudi v prej omenjeni knjigi Edmonda Parisa “Jezuiti – skrivna vojska papeštva”.

„Javnost se praktično sploh ne zaveda odgovornosti Vatikana in jezuitov za začetek obeh svetovnih vojn – kar si je vsaj delno mogoče razlagati z ogromnim finančnim bogastvom, ki ga imajo na voljo, in ki jim, še zlasti po zadnji vojni, omogoča izjemen vpliv na številnih področjih,“ pravi avtor knjige, čigar raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

Še nekaj odlomkov iz knjige:

»Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.”

Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil. ” Jezuit Mayrhofer iz Ingolstadta je v svojem Pridigarjevem ogledalu takole razmišljal: “Ne more nam biti sojeno, če bomo pobijali protestante, prav tako kot nam ne more biti, če zahtevamo smrtno kazen za roparje, morilce, tihotapce in prevratnike.”

Zelo slabe zgodovinske izkušnje z jezuiti imajo v Švici in avtor pravi, da „danes 51. člen švicarske ustave Družbi Jezusovi oz. jezuitom prepoveduje opravljanje kakršnihkoli kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na ozemlju konfederacije, Švicarji pa vedno znova uspešno zavračajo tudi vse jezuitske poskuse, da bi bilo to ustavno določilo preklicano.“

Oba spisa, Konstitucija in Vaje, ki predstavljata temelj sistema Ignacija Lojolskega, ne puščata nobenega dvoma. Ob prebiranju teh besedil postane očitna skrajna, če ne že kar pošastna narava jezuitskega podrejanja duha in volje, zaradi česar so od nekdaj tako voljno orodje v rokah svojih gospodarjev in hkrati še veliko hujši naravni sovražnik vsakršnih svoboščin. Profesor katoliške teologije iz Münchna in avtor ene najpomembnejših knjig o jezuitih, J. Huber, je pisal: “Tole je neizpodbitno dejstvo: v Konstituciji je petstokrat ponovljeno, da je v osebi generala potrebno videti Kristusa.” Takšne vojaške izjave sploh niso presenetljive, če pogledamo malo v življenjepis “svetnika” Ignacija: „Njegova razburkana mladost je polna napak in celo strahotnih zločinov. Policijsko poročilo pravi, da je bil ‘zahrbten, nasilen in maščevalen’. Vsi njegovi življenjepisci priznavajo, da mu po nagonskemu divjaštvu, kakršno je bilo v tistih časih povsem običajno, ni bil kos nobeden od njegovih živahnih spremljevalcev. ‘Neukrotljiv in domišljav vojak, ki pri ženskah, kocki in dvobojih ni poznal nobenih meja,’ ga je ocenil njegov tajnik Polanco.«

Če vemo, da so jezuiti, fundamentalistično totalitarna frakcija katoliške cerkve, ki je brezmejno, fanatično vdana svojemu guruju, diktatorju iz Vatikana, nastali kot odgovor na razkrajajočo se moč katoliške cerkve v obdobju reformacije, so zgornje navedbe o jezuitskih zločinih še premile. Zgodovina o tem priča več kot zgovorno. Forma javnega pisma žal ne dovoljuje podrobnejšega pisanja. Je pa večini ljudi jasno, da je stanje na tem planetu v vsakem pogledu alarmantno, kljub 500 letnemu izvajanju jezuitskih „duhovnih“ vaj in 1800 letnemu „karitativnemu“ delovanju katoliške cerkve, katere šef se je oklical za edinega usmerjevalca zemeljske oble, kralja nad kralji in podobnimi egotriparskimi, totalitarnimi cvetkami.

Naj še zapišem, da je knjiga E. Parisa zame tako dobra predvsem zaradi navedenih neizpodbitnih zgodovinskih dejstev glede totalitarne manipulativnosti Vatikana in njegovih klerikov. Pri tem je zanimivo dejstvo – ki kaže tudi na razmeroma nepristranski odnos avtorja E. Parisa do virov – da je večina najsočnejših zgodovinskih ugotovitev o zločinski naravi jezusovcev/jezuitov prišla izpod peres katoliških piscev oz. zgodovinarjev. Bralec naj samo prelista navedene vire v knjigi. Katolik gor ali dol, pošten in verodostojen pisec preprosto ne more preko dejstev, pa čeprav le ta mečejo slabo luč na njegovo cerkev oz. ideologijo.

»Lojolove Duhovne vaje. Boehmer v nadaljevanju pravi: ‘Ignacij je bolj kot katerikoli voditelj pred njim razumel, da ljudem najlažje vsiliš svoje ideale, če postaneš gospodar njihovega domišljijskega sveta. Na ta način jih prepojiš z duhovnimi silami, ki se jih je pozneje zelo težko znebiti, silami, ki so močnejše od vseh načel in doktrin; to so sile, ki se lahko kadarkoli spet pojavijo, včasih tudi po dolgih letih, ne da bi jih zavestno omenjali, in postanejo tako obvladujoče, da se jim ne upre nobena volja, pač pa voljno sledi njihovemu nepremagljivemu impulzu.’

Jezuiti v svojem predstojniku ne smejo videti človeka, ki se lahko moti, temveč samega Jezusa.

Svojim učencem je Ignacij Lojolski vsilil dejanja, za katera je trdil, da so spontana, potem pa je ob pomoči te metode potreboval le trideset dni, da je zlomil učenčevo voljo in razum – na podoben način kot jezdec zlomi voljo svojega konja. Le trideset dni, triginta dies, da si podredite dušo sočloveka. Ne pozabite, da je jezuitizem rasel skupaj z inkvizicijo: inkvizicija se je znašala nad telesi, ignacijanske duhovne vaje pa so lomile duha.«

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve lahko preberemo:

“Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu” – to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimskokatoliško cerkev.

V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot “sekte”: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimskokatoliška cerkev”, tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” (vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/demonska_sekta.html)

Možgani tega katoliškega morilskega stroja so zadnjih 500 let vsekakor bili in so še zvesti papeževi vojščaki jezuiti – danes sicer v sodelovanju z opus dei-jem.

Zaradi globoke krize s strani fašista Mussolinija ustanovljene svetne države »Sveti sedež« v Vatikanu in njenih kolonialnih podružnic/lokalnih cerkva po celem svetu – krize, povzročene tudi zaradi razkritja neverjetne množičnosti katoliško kleriške pedofilije in njenega zločinskega prikrivanja s strani samega vatikanskega imperialnega vrha – se zdi logično, da poskušajo kleriki, glede na preteklo fanatično učinkovitost jezuitov, zadeve urediti s papežem iz njihovih vrst.

Za taktiko si je očitno bivši jezuitski kardinal Bergoglio, sedanji papež Frančišek, izbral neverjetno nesramno manipulacijo z enim od redkih pozitivnih klerikov v zgodovini cerkve – govor je seveda o Frančišku Asiškem.

Franček iz Assisija je zanimivo s svojo iskreno skromnostjo, nesebičnostjo in notranjo povezanostjo s celotnim stvarstvom na začetku svojega delovanja na prelomu iz 12. v 13. stoletje skoraj bil obtožen krivoverstva. Dve leti po smrti ga je papež sicer razglasil za svetnika, kar je zame brez dvoma prva v dolgem nizu manipulacij z duhovnim izročilom tega človeka. Ena najbolj brutalnih in naravnost neverjetnih zlorab pa je po mojem prepričanju krvavo udejstvovanje hrvaških frančiškanov med leti 1941 in 1943 s pištolami in noži v rokah ne samo v ustaškem koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, ampak tudi na področju celotne Bosne – kot da so frančiškanski kleriški klavci izšli iz vrst jezuitskih naslednikov brutalnega španskega vojaka Ignacija Lojolskega.

Če bi papež Frančišek res hotel stopiti iz jezuitskih čevljev spovedovalcev kraljev in aristokracije v revne opanke služabnika preprostega ljudstva Frančeka iz Assisija, bi namesto populistično praznega in širši javnosti všečnega besedičenja raje izbral pot reform babilonske vlačuge, da bi le ta svoje nepreštevno, enormno in večinoma krvavo bogastvo bila sposobna vrniti njegovim zakonitim lastnikom, to je ljudem te zemlje. Zdi se, da so s strani ultra konservativnega upokojenega papeža Benedikta izbrani kardinali izvolili jezuita za novega papeža prav z namenom, da se to ne bi zgodilo. Velika pričakovanja javnosti pa je seveda treba nekako pomiriti s »frančiškarjenjem«. Volk sit in koza cela.

Kako je cerkev prišla do statusa enega najbogatejših imperijev v zgodovini človeštva, si lahko preberemo na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:

http://www.zrtve-cerkve.org/html/bogastvo_cerkve_je_krvav_denar.html

Naj za konec navedem dejstvo iz življenja bivšega jezuitskega kardinala, sedanjega papeža, dejstvo, ki pove vse o manipulativnem jezuitskem bistvu novega »usmerjevalca zemeljske oble« . Kot se da prebrati na spletni strani britanskega časopisa Guardian, je papež Frančišek kot kardinal Bergoglio sodeloval tako z zločinsko argentinsko vojaško hunto kot pomagal pri s strani papeža Janeza Pavla II. in takratnega velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja zaukazanem zatrtju južno ameriške teologije osvoboditve – eni redkih svetlih točk vatikanskega imperija v Latinski Ameriki. Vir:

http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2013/mar/19/war-on-pope-francis-modern-inquisition?CMP=twt_gu

http://www.guardian.co.uk/world/2013/mar/19/pope-francis-argentina-1970s

Glede sramotne vloge rimskokatoliške cerkve v argentinski moriji si več lahko preberemo pri Damjanu Likarju – cerkev je očitno ponovila svojo morilsko prakso iz ustaške države:

http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=22

Povsem se strinjam z naslovno ugotovitvijo guardianovega novinarja Georga Monbiota, da je v vojni proti revežem papež Frančišek na napačni strani, namreč na strani tiranov, kradljivcev zemlje, zasužnjevalcev in odredov smrti. Konec koncev nič novega za cerkev.

Bistvo manipulativnega sklicevanja na tradicijo pomoči revnim Frančiška Asiškega s strani novega jezuitskega papeža po mojem mišljenju zelo dobro zadene sledeča ugotovitev brazilskega nadškofa Dom Helder Camara: »Ko dam hrano revnim, me imajo za svetnika. Ko vprašam, zakaj so revni, me imajo za komunista.« Seveda se jezuit, še manj jezuitski kardinal, ne bi nikoli spraševal o vzrokih neverjetnega bogastva absolutistične papistične cerkve na eni strani in smrtonosni revščini »navadnih« ljudi, predvsem v tretjem svetu, na drugi strani.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Vir: http://www.ednevnik.si/?w=BKosi&thisy=2013&thism=3&thisd=26

  • Share/Bookmark

Pred veliko nočjo – Jezus ni bil žrtveno jagnje, ni se sam povzpel na križ, njega so ubili

Sreda, Marec 27th, 2013

»Je Jezus samega sebe resnično daroval kot žrtev? On se vendar ni sam in prostovoljno povzpel na križ. Zaradi preganjanja takratne duhovščine je bil pribit na križ in tam na okruten način ubit. Nekaj takega ne moremo okrancljati kot sakralno žrtev. Kako se lahko kaj takega dopušča, da duhovnik to dnevno ponavlja na oltarju?!« Vir: Oddaja Leto duhovnikov, 2.del, http://si.zdrava-televizija.com/

  • Share/Bookmark

Bistvo cerkvene poroke je širjenje katoliške vere, ne pa večna ljubezen med zakoncema

Torek, Marec 26th, 2013

Damjan Likar http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=30

Stanislav Slatinek v svoji knjigi … Zakon, ki ga ni bilo, piše: »Zelo pomembno je, da si zaročenca že na začetku, ko si izmenjata privolitev, želita otroke in sta jih pripravljena tudi sprejeti in krščansko vzgajati. Vsaka trajna in popolna izključitev rojstva ali vzgoje otrok povzroči neveljavno sklenitev zakona. (…) Otrok, ki je krščen, ima pravico do krščanske vzgoje. Od krsta naprej veže starše dolžnost, da svojega otroka krščansko vzgajajo.« Cerkev s tem posredno priznava, da je bistvo cerkvene poroke širjenje katoliške vere preko rojevanja otrok, ki jih morajo starši krstiti oz. včlaniti v cerkev ter vzgajati v katoliškem duhu. Kaj pa če se imata partnerja brezpogojno rada, vendar iz različnih razlogov ne moreta imeti otrok? Ali cerkev takšnim parom pogleda skozi prste? Ne. Za cerkev je sklenitev cerkvenega zakona neveljavna tudi v naslednjih primerih, citiram iz knjige: »Zaradi dedne bolezni eden od zakoncev sklene, da v zakonu nikoli ne bo imel svojih otrok, ampak bosta s partnerjem raje otroka posvojila. Vdova ima že enega otroka iz prvega zakona. Zaradi ekonomskih razlogov sklene, da v novem zakonu nikoli ne bo imela otrok. Zdravnik, ki se želi popolnoma posvetiti svojemu poklicu, sklene, da v svojem zakonu nikoli ne bo imel otrok.« Da je cerkvi v katoliško sklenjenem zakonu rojevanje novih katoličanov na prvem mestu, kaže tudi z uporabo besedne zveze: »pravica do telesa partnerja«. Citiram iz knjige: »Osebna podaritev moža ženi in obratno se najbolj uresniči v pravici do telesa. Začasno izključiti pravico do telesa še ne pomeni za trajno izključiti roditev otroka, zato je zakon še vedno veljavno sklenjen.« Po nauku cerkve ima torej cerkveno poročen partner pravico do telesa partnerke oz. obratno. Kako široka oz. tanka je linija od pravice do telesa partnerke do posilstva? Kako pomembno je za cerkev rojevanje novih članov in njihova verska vzgoja, Slatinek poudari tudi s tem zapisom: »Ko starša duhovno vzgajata svoje otroke, sta poklicana k pristni cerkveni službi. Sveti Tomaž Akvinski brez obotavljanja to dolžnost primerja duhovniški službi.« Mnogo, če ne kar večina parov se odloči za cerkveno poroko zaradi strahu, pritiskov od staršev, sorodnikov. Toda, če niso pripravljeni vzgajati otroke v katoliškem duhu, kar vključuje tudi naslednje: • »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10) • »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) • »Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite!« (3 Mz 20,15) • »Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!« (3 Mz 20,16) • »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz 17,12) • »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.” Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.« (5 Mz 21,18-21) • »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,15) • »Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,16) • »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. « (2 Mz 21,17) • »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17) (vsi citati so iz www.biblija.net) zakaj bi se potem cerkveno poročili? Zakaj bi vzgajali svoje otroke v katoliški veri, za katero je svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner zapisal: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« (Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.)

  • Share/Bookmark

V pogodbi o zaposlitvi tudi grožnja s smrtjo

Petek, Marec 22nd, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=26

V nekem ameriškem vulkanizerskem podjetju se je zgodil nenavaden incident. Ko je direktor zaposlil novega človeka, je v pogodbi med drugim zapisal člen, da »v primeru, če delojemalec ne bo izpolnjeval vseh pogodbenih obveznosti, ima nadrejeni pravico kaznovati svojega neposlušnega delavca tudi z usmrtitvijo «.

Seveda je to izmišljena zgodba. Vendar, predstavljamo si kaj bi se zgodilo, če bi šlo za resnični dogodek. To bi bil prvovrsten škandal, ki bi medijsko odmeval po celem svetu. Direktor tega podjetja bi bržkone dobil denarno ali celo zaporno kazen zaradi groženj s smrtjo. Javnost bi bila ogorčena, podjetje bi utrpelo veliko gospodarsko škodo, saj bi številne stranke rajši odpeljale avto na servis k drugemu podjetju.

Toda na tem svetu vendarle obstaja eno podjetje, ki ima za svoje podrejene zapisana takšna okrutna pravila. To je katoliška cerkev, ki v bibliji grozi svojim članom, da jih bo usmrtila, če ne bodo upoštevali njenih pravil. Navedimo samo nekaj primerov, kaj je zapisano v »biblijski pogodbi« med katoliško cerkvijo in njenimi člani:

Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12)

Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)

Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj.« (Lk 19,27)

Če pa se ta stvar izkaže za resnično, ker se pri mladi ženi ni našel dokaz devištva, naj jo odpeljejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umre, ker je storila nesramnost v Izraelu: vlačugala se je v hiši svojega očeta. Tako odpravi zlo iz svoje srede! (5 Mz 22,20-21)

Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)

Ta navodila niso izmišljena. To je nauk cerkve. Čeprav gre za isti grožnje po ubijanju kot v primeru izmišljene zgodbe o vulkanizerskem podjetju, nihče od odgovornih v državah ne reagira.  Celo nasprotno, mnoge države še celo podpirajo takšna okrutna pravila s tem, da katoliško cerkev obilno financirajo iz državnega proračuna. Politiki se hodijo klanjati v Vatikan, še bolj presenetljivo pa tja roma tisoče vernikov, ki jim očitno takšna pogodba s številnimi smrtnimi grožnjami in grožnjami z večnim prekletstvom, ustreza. Ali pa sploh niso od začetka do konca prebrali pogodbe, ki je zapisana, ne samo v bibliji, pač pa tudi v drugih verskih knjigah: Vera cerkve, Katekizem katoliške  cerkve, Zakonik cerkvenega prava… Cerkev se zaveda, da noben zdravo razumski odrasel človek ne bi podpisal takšne članske pogodbe, če bi jo v celoti prebral, zato rajši novačijo nove člane s prisilnim krstom dojenčkov.

Cerkev ne grozi s smrtjo samo svojim članom, pač pa tudi vsem ostalim ljudem. V knjigi Vera cerkve piše, da je potrebno iztrebiti vse, kar ni katoliškega: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš.« Krvava zgodovina cerkve vse do danes potrjuje, da to niso zgolj besede na papirju.

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev je sodelovala z vojaško hunto v Argentini

Ponedeljek, Marec 18th, 2013

Damjan Likar, http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=22

Katoliška cerkev je dobila novega papeža, ki si je nadel ime Frančišek.  Papež naj bi torej poosebljal lastnosti, kot jih je imel Frančišek Asiški, ki je živel preprosto življenje v uboštvu in skromnosti. Pa vendarle že nekaj dni po izvolitvi prihajajo na dan obremenilna poročila o papeževi preteklosti. Globalresearch je recimo v daljšem članku med drugim poročal, da je »že leta 2005 odvetnica Myriam Bregman vložila obtožnico proti sedanjemu papežu zaradi njegovega sodelovanja s tedanjo vojaško hunto.« Vir: http://www.globalresearch.ca/washingtons-pope-who-is-francis-i-cardinal-jorge-mario-bergoglio-and-argentinas-dirty-war/5326675

Tudi v nemški javnosti je bilo v tem času veliko govora o sodelovanju Katoliške cerkve in vojaške hunte. Südwest-Rundfunk,  dne 14. 6. 2001- oddaja v živo v redakciji Religija, cerkev in družba -, ki zagotovo ni prekomerno kritična do cerkve, je poročal, da je diktaturo v Argentini med 1976 in 1983 od vsega začetka podpirala katoliška cerkev, a znani tednik Spiegel je v svojem članku „ARGENTINIEN-Blutige Soutanen“ (15.04.1985) med drugim poročal naslednje: “Argentinska cerkvena hierarhija je blagoslovila vse državne udare“. Tudi tednik “El Periodista”: „V zadnjih letih naj bi posamezni prelati dopustili ugrabitev, mučenje, smrt in izginotje tisočih.“

V Sloveniji najdemo zanimive in zgodovinske podatke o sodelovanju argentinske cerkve z vojaško hunto v knjigi: »Kdo sedi na Petrovem stolu, 2. del, izdajatelj Univerzalno življenje. Tam lahko preberemo da: „Usmeritveni signal pride z najvišjega mesta. Adolfo Tortolo, predsednik škofovske konference v Buenos Airesu se 23. marca 1976 – en dan pred vojaškim udarom – sreča s šefom hunte Georgeom Rafaelom Videlo in admiralom Eduardom Masero.“

Nadškof Tortolo je pozval na „sodelovanje z novo vojaško vlado“. Tako je hunta imela občutek, da jo cerkev podpira. Argentinski vojaški škof Victorio Bonamin je v javnem govoru pred generali rekel dobesedno: „Vojska se je očistila v Jordanu, polnem krvi, da bi se postavila na vrh cele dežele. Kdo ve, če Kristus ne bi nekega dne hotel, da oborožene sile prevzamejo dodatne funkcije, ki presegajo njihovo pravo nalogo.“

Isti vojaški škof je nato rekel še naslednje: „Boj proti gverili je boj za Republiko Argentino, pa tudi za njene oltarje…Ta boj brani moralo, človeško dostojanstvo.“ Ni moč verjeti! Tu s pojmom „človeško dostojanstvo“ poskušajo predrzno opravičiti ravnanje, ki je na neverjeten način pohodilo človeško dostojanstvo!

To je bilo torej leta 1976. Od vojaškega škofa Bonamina je prišla tudi naslednja izjava: „Ta boj je pravzaprav obrambni boj za Boga… zato prosim za božansko podporo v tej umazani vojni, v katero so nas potegnili.“

Ena od žrtev, ki je preživela ta mučenja, je bil filmar Alcides Chiesa. V tej oddaji pravi: „Če bi cerkev zavzela drugačno stališče do vojaške diktature, do vojaške diktature ne bi prišlo.“ Na to zastopnik frančiškanske misijonske centrale v Bonnu: „Katoliška cerkev je podžigala k vojaškemu udaru.“ Šlo je tako daleč, da so se v kletnih mučilnicah pojavili vojaški kaplani. Neka žrtev mučenja poroča, da je vojaški kaplan na koncu mučenja rekel: „Mučenje je greh le takrat, če traja več kot 48 ur. Moje dete, kaj hočeš: ti konec koncev ne sodeluješ z avtoritetami.“

V zvezi s tistimi grozotnimi usmrtitvami, pri katerih so ljudi omamili in vrgli v morje, bomo v tej oddaji slišali izjavo borca za človekove pravice iz Koalicije proti nekaznovanju iz Nürnberga, ki je ekumenska organizacija: „Oficirji so vprašali predstavnike cerkve, če lahko umorijo nasprotnike. Škofje so rekli: Umor v vojni ni krščanski. Bolje je, da to naredite tako: Ujetnikom dajte injekcijo z mamilom in nato letite nad morjem – smrtni let.“

Obstaja priča, kronska priča, ki je bila takrat v vojni udeležena pri transportu tistih ljudi. Poročala je, da so po teh usmrtitvah – samo na ta način je bilo likvidiranih 1.500 do 2.000 ljudi – vojaški kaplani govorili s tistimi, ki so izpeljali to akcijo, da bi jim nudili tolažbo. Eden od njih se je izrazil v tem smislu, da je to krščanska smrt, ker – žrtve – „ne trpijo“. Rekel je, „da je vojna vojna in da tudi Biblija pravi, da je treba pleve ločiti od zrnja“. In da je v Bibliji tudi zapisano, da se je treba „maščevati oko za oko.“

Vidimo torej: cerkev je bila čisto direktno vpletena v te stvari in mogoče celo pobuda za te pomore prihaja od njenih predstavnikov. Vse to se je odigravalo do leta 1983, komaj kaj več kot 20 let je od takrat in pod vojaškim režimom so usmrtili okrog 30.000 ljudi. Mogoče je ta primer zares odgovor na vprašanje, kako Petrov stol usmerja zemeljsko oblo. Papež vendar zase trdi, da je usmerjevalec zemeljske oble, in iz pravkar citiranega izhaja, kako so se tega udeležili on in njegovi neposredni podrejeni, npr. kako so usmerjali usodo v Argentini. Ali ni to izrazit primer za to, kaj lahko razumemo z izrazom „usmerjevalec zemeljske oble“? In ne pozabimo: okrutnosti, ki jih dovolj poznamo iz zgodovine – na milijone in milijone mrtvih, ko so izkoreninjali cela ljudstva, o katerih smo že govorili – te okrutnosti, ki jih ima na vesti Petrov stol, ne segajo 2000 let ali 1500 let nazaj, ampak so aktualne. To so dogodki iz najnovejše zgodovine.«

  • Share/Bookmark

V Sloveniji narašča število prijav zaradi stranskih učinkov zdravil

Sobota, Marec 16th, 2013

Na Hrvaškem poročajo, da se je število prijav zaradi stranskih učinkov zdravil v zadnjih sedmih letih kar za štirikrat povečalo. Podobna situacija je tudi v Sloveniji. Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke je v letu 2011 zabeležila rekordno število poročil – 781.

Na vprašanje koliko prijav ljudi glede stranskih učinkov zdravil za uporabo v humani medicini beležijo v zadnjih petih letih, direktor agencije, dr. Matej Breznik, mag. farm. odgovarja: »Število poročil v zadnjih letih narašča, kar lahko kaže na večjo osveščenost stroke in bolnikov, da je prijavljanje neželenih učinkov zdravil pomembno, saj so spontana poročila pomemben vir podatkov za odkrivanje varnostnih signalov. Podatki kažejo, da smo veliko poročil prejeli v letu 2004 (677), nato je število poročil do leta 2007 padalo. V letu 2008 se je poročanje izboljšalo, prejeli smo 419 poročil, v letu 2009 pa se je, predvsem zaradi intenzivnega poročanja o neželenih učinkih cepiv proti gripi H1N1, število poročil povečalo na 573. V letu 2010 smo prejeli 536 poročil o NUZ, v letu 2011 pa 781.«

Več kot polovica neželenih učinkov ocenjenih kot resnih

Po besedah dr. Breznika je bil »neželen učinek, o katerem so uporabniki zdravil v letu 2011najpogosteje poročali, rdečina, čemur so sledila poročila o bolečini (glavobol smo obravnavali ločeno), sledila so poročila o povišani telesni temperaturi in o gastrointestinalnih simptomih (kamor smo vključili vsa poročila, ki so omenjala slabost in/ali bruhanje in/ali drisko). 60 % poročil navaja pričakovane neželene učinke (to so tisti, ki so navedeni v povzetku glavnih značilnosti zdravil), 34 % poročil pa neželene učinke, ki še niso bili opisani v informacijah o zadevnih zdravilih (t.i. nepričakovani NUZ). Pomemben je podatek, da je bilo 51 % neželenih učinkov ocenjenih kot resnih. Resni neželeni učinki so tisti, ki imajo za posledico smrt, življenjsko ogroženost, zahtevajo stacionarno bolnišnično obravnavo ali podaljšanje bolnišnične obravnave, imajo za posledico dolgotrajno ali izrazito nezmožnost ali nesposobnost ali prirojeno anomalijo ali okvaro ob rojstvu ali imajo za posledico drugo, po oceni poročevalca, klinično pomembno stanje.« Dr. Breznik pravi tudi, da obstajajo tudi nepričakovani učinki zdravil: »To so tisti, ki še niso bili opisani v informacijah o zadevnih zdravilih.  Nekateri neželeni učinki (še posebej zelo redki) in nekatere interakcije se namreč lahko pokažejo šele, ko je zdravilo v široki uporabi in zajema različne skupine bolnikov (različne genetske in klinične značilnosti ter tudi daljša obdobja zdravljenja kot v kliničnih preskušanjih).«

So bolniki upravičeni do odškodnine zaradi hudih stranskih učinkov?

Ali so ljudje upravičeni do odškodnine, če so utrpeli bolezni, katere v navodilih niso bile predvidene? nas je zanimalo. Dr. Breznik pojasnjuje:«Pomembno se je zavedati, da vsako zdravljenje prinaša tudi tveganja. Popolnoma varnega zdravila ni. Zato se v celotnem obdobju uporabe zdravil spremlja njihova varnost ter vrednoti vse pridobljene informacije. Na ta način se zagotavlja pravočasno ukrepanje pri ugotovljenem morebitnem novem ali povečanem tveganju. Za vsako zdravilo so v povzetku glavnih značilnosti zdravila in v navodilu za uporabo navedeni neželeni učinki in tudi pogostnost njihovega pojavljanja. Pomembno je, da se pri predpisovanju upoštevajo previdnostni ukrepi, opozorila, medsebojna delovanja in drugi podatki, ki jih je treba upoštevati, da bi se tveganje za neželene učinke zmanjšalo na najmanjšo možno mero. Bolnik naj pozorno prebere navodilo za uporabo zdravila, da je pozoren na možne neželene učinke in jih lahko prepozna. Natančno naj upošteva navodila za zdravljenje ter opozori zdravnika ali farmacevta, če se pojavijo neželeni učinki. Prenašanje in izraženost neželenih učinkov se lahko pri posameznem bolniku razlikujeta. Velikokrat neželeni učinki izzvenijo, vendar naj se bolnik pogovori z zdravnikom za ustrezno obravnavo. JAZMP ni pristojna za svetovanje glede pravnega varstva v primeru neželenih učinkov.« Na vprašanje pri katerem konkretnem zdravilu je bilo največ prijav, odgovarja: »Podatki so objavljeni glede na učinkovino in ne na posamezno zdravilo. Večje število prijav še ne pomeni, da je neko zdravilo manj varno. Za vsak neželeni učinek je treba oceniti vzročno povezanost z zdravilom. Ni namreč nujno, da je poročan neželeni učinek povezan z zdravilom. »

Iz prodaje umaknili tri zdravila zaradi nevarnih stranskih učinkov

Na agenciji po prejemu poročila o neželenem učinku gre le-ta v strokovno oceno resnosti, pričakovanosti in vzročne povezanosti neželenega učinka z zdravilom, nato pa je poročilo z namenom varovanja javnega zdravja na evropski ravni posredovano v evropsko podatkovno bazo EudraVigilance, kjer se s sistematičnim pregledovanjem podatkov ugotavlja morebitna nova tveganja ali spremenjena tveganja. Ali so že kakšno zdravilo zaradi večih prijav morali umakniti s tržišča? Dr. Breznik: »Kot že omenjeno, se v celotnem obdobju uporabe zdravil spremlja njihova varnost ter vrednoti vse pridobljene informacije. Na ta način se zagotavlja pravočasno ukrepanje pri ugotovljenem morebitnem novem ali povečanem tveganju. Pomembno je, da se informacije o zdravilu sproti dopolnjujejo glede na nove ugotovitve v času trženja zdravila. Kadar sprejeti ukrepi za zmanjšanje tveganja ne zmanjšajo tveganja do te mere, da bi bilo razmerje med koristjo in tveganjem pozitivno (koristi zdravljenja ne odtehtajo tveganja), se dovoljenje za promet zdravila odvzame. Slovenija je vključena v evropski sistem farmakovigilance.« Dr. Breznik je navedel tudi konkreten primer prepovedi prodaje zdravila zaradi prevelikega tveganja za zdravje ljudi: »Januarja letos je Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini (CHMP) pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) po priporočilu Odbora za oceno tveganja na področju farmakovigilance (PRAC) za zdravila Tredaptive, Trevaclyn in Pelzont (laropiprant in nikotinska kislina) sklenil, da so tveganja teh zdravil večja od koristi in je zato izdal priporočilo o začasnem odvzemu dovoljenj za promet s temi zdravili. Podatki iz študije namreč kažejo, da primarni cilj študije – zmanjšanje števila velikih žilnih dogodkov (npr. srčnega napada ali kapi), ni bil dosežen, poleg tega pa dodajanje laropipranta/nikotinske kisline s podaljšanim sproščanjem zdravljenju s statini (zdravili za zmanjšanje ravni holesterola) ni dodatno zmanjšalo tveganja za srčno smrt, srčni napad brez smrtnega izida ali možgansko kap, v primerjavi z zdravljenjem samo s statini.

Obvestila o odvzemih DZP zaradi varnostnih razlogov so objavljena tudi na spletni strani JAZMP kot sporočila za javnost.«

V svetu naj bi letno umrlo več deset tisoč ljudi zaradi stranskih učinkov zdravil

The Journal of the American Medical Association ocenjuje, da letno v Ameriki zaradi stranskih učinkov zdravil, ki jih je odobrila FDA, umre več kot 125 tisoč ljudi. Ali tudi v Sloveniji beležijo kakšne smrtne primere zaradi jemanja zdravil? smo vprašali dr. Breznika:

»Med prejetimi poročili so tudi poročila s smrtnim izidom. Vendar kot že povedano, samo poročilo še ne potrjuje povezave z zdravilom. Za oceno vzročne povezanosti med zdravilom in neželenim učinkom, ki ima lahko za posledico tudi smrt, se uporabljajo standardizirani algoritmi. V Sloveniji pri tovrstnem ocenjevanju uporabljamo Evropski ABNO sistem, ki vzročno povezanost oceni kot A- verjetno, B – možno, N – ni povezave in O – ocena ni možna. Pri vsakem posameznem primeru se pregledajo določeni kazalniki. Vedno se preverja časovna povezanost med aplikacijo zdravila in nastopom neželenega učinka in ali je možno naravo neželenega učinka uvrstiti v že znani farmakološki in toksikološki profil zdravila. Ob tem je  potrebno pridobiti čim bolj natančne podatke o vseh drugih sočasno prejetih zdravilih, dobro anamnezo bolnikovih bolezni in podatke o vseh opravljenih preiskavah, predvsem z namenom izključitve drugih potencialnih vzrokov. Zlasti pri smrtnih primerih je pomembno, da se pridobi čim več podatkov, vključno s podatki o morebitni obdukciji in ugotovljenem vzroku smrti.«

Podkupovanje zdravnikov tudi v Sloveniji?

Kako pa na agenciji gledajo na problematiko podkupovanja zdravnikov, ki naj bi od farmacevtskih družb v zameno za darila bolj pogosto predpisovali recepte za določena zdravila? Je ta problem zaznati tudi v Sloveniji? So tudi slovenski zdravniki v primežu farmacevtskih podjetij? Dr. Breznik je predlagal, da se za odgovor obrnemo na Zdravniško zbornico, ki pa nam tudi niso želeli odgovoriti.

Če sumite, da se je pri vas pojavil neželeni učinek, ki je morda povezan z zdravilom, lahko poročilo pošljete (na obrazcu, ki dobite na spletni strani www.jazmp.si) na Klinični Center Ljubljana, Center za zastrupitve (Center za farmakovigilanco), Zaloška 7, 1000 Ljubljana ali na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke na naslov Ptujska 21, 1000 Ljubljana, Oddelek za farmakovigilanco ali na elektronski naslov h-farmakovigilanca@jazmp.si

Damjan Likar

Vir:  revija 7dni, marec 2013

  • Share/Bookmark

Kaj si mislijo veliki umi katoliške cerkve o mandatarki Alenki Bratušek?

Nedelja, Marec 10th, 2013

Vlado Began, www.cerkev-ne.net

V slovenskem parlamentu je zaprisegla prva predsednica vlade Republike Slovenije. To je eden izmed pomembnih dogodkov v Sloveniji, ki zadeva ne samo položaj žensk v družbi, temveč gre tudi za širši ideološki razmislek o vlogi in položaju žensk v sodobni družbi. Razmislek, v katerem ima zelo pomembno vlogo katoliška cerkev. Kako ta cerkev gleda na ženske kot bitja in na njihov položaj v družbi?

Znano je, da je katoliška cerkev proti ženskam in do njih ni prizanesljiva. Še danes jim ne priznava enakopravnega položaja z moškimi. Še več: žali jih, ponižuje in jim ne priznava človekovega dostojanstva. V nasprotju s cerkvijo se je Jezus vedno zavzemal za ženske in njihovo enakopravnost.

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih mož o ženskah:

  • Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost (Johannes Chryostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj).
  • Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev).
  • Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275).
  • Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397).
  • Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj in patron katoliških visokih šol).
  • Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel! (Papež Pij II., 1405-1464).
  • Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov).
  • Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274).
  • Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel (Jezuit Wild v 20. stoletju).
  • Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske (Sinoda v Coyaci, 1050).
  • Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti (Sinoda v Parizu, 846).
  • Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo (2. sinoda iz Toleda, 589).
  • Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram (Klemen Aleksandrijski).
  • Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti! (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).
  • Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok (Johannes Chrysostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj). (citati: http://www.zrtve-cerkve.org)

Komentar ob vsem tem ni potreben, kajti izjave so same zase zelo zgovorne. Živimo v 21. stoletju in neverjetno je, da ženske ob takšnem cerkvenem poniževanju še vedno vztrajajo v cerkvi?

Ali te cerkvene izjave veljajo tudi za mandatarko Alenko Bratušek? Seveda!

Iz cerkvenega nauka je izhajal tudi župnik Jože Pacek (Družina, 15.7.2001), ki je javno zapisal, da je ženska »ustvarjena kot pomočnica človeku.« Če to prenesemo v realno življenje, bi lahko bila Alenka Bratušek samo pomočnica človeku, torej moškemu – npr. odhajajočemu predsedniku vlade Janezu Janši, ki ga katoliška cerkev sicer na veliko hvali. Po cerkvenem nauku bi bila pač gospodinjska pomočnica ali pa še to ne.

Tudi sv. Pavel, ki je eden izmed temeljev katoliške cerkve, je bil do žensk neizprosen. Tako piše v prvem Timotejevem pismu: »Ženski ne dovolim, da uči, kajti Adam je prvi narejen, za tem pride Eva.« (1 Tim 2, 13). In še nekaj njegovih biserov, seveda zelo žalostnih: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1Tim 2, 12) in »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). (citati: http://www.zrtve-cerkve.org/html/_enske_-__rtve_cerkve.html)

Kleriki se križajo, ker je v Sloveniji postala ženska mandatarka vlade. Prav tako se že ves čas križajo, ker je v parlamentu kar nekaj žensk, teh je  vedno več tudi na drugih pomembnih položajih v družbi. Kajti ženske po sv. Pavlu ne smejo vladati nad moškimi, v skupnosti pa morajo biti tiho. Mandatarka torej mora biti na sejah vlade in v parlamentu tiho, kar seveda velja tudi za poslanke.

Ima pa mandatarka Alenka Bratušek srečo, da živi v 21. stoletju, kajti če bi živela v srednjem veku, bi jo po vsej verjetnosti proglasili za čarovnico in jo v skladu z voljo katoliškega boga, ki je rekel: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17) zažgali. Seveda gre za katoliškega boga, kot že navedeno, ne pa Boga Stvarnika, kajti ta ne ukazuje ubijanja – rekel je namreč Ne ubijaj.

  • Share/Bookmark

Ob Dnevu žena: Za enakopravnost moških in žensk

Sreda, Marec 6th, 2013

Vsako leto osmega marca v številnih državah praznujejo Dan žena, ki so v nekaterih pogledih še vedno v slabšem položaju od moških, čeprav so ženske in moški po slovenski ustavi enakopravni. Pa začnimo najprej z dobrimi novicami. Statistični urad Republike Slovenije poroča, da v Sloveniji »delež žensk direktoric in članic uprav v podjetjih z najmanj 50 zaposlenimi počasi narašča. Podjetnice, katerih delež počasi narašča, naj bi z drugačnim načinom upravljanja, organizacije in reševanja problemov podjetij zagotavljale dobro poslovanje in nova delovna mesta. « Ekonomska vloga žensk se torej izboljšuje, kar ženskam daje tudi več samozavesti in hkrati ruši mit, da so samo moški tisti, ki prinašajo denar domov, ženske pa so dobre samo za štedilnik. Kako pa je z versko enakopravnostjo?

Na tem področju pa so ženske še vedno potisnjene v kot. Dve največji religiji, islam in katoliška cerkev, namreč učita, da se morajo ženske podrediti moškim. Katoliški svetnik Tomaž Akvinski je recimo dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena.« Teologinja Uta Ranke-Heinemann je v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost« zapisala: »Po mnenju svetnika Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni, služabnice svojih mož. Noben suženj pa nima nikdar več gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev.« Slovenski župnik Jože Pacek je za časopis Družina, 15.7.2001 izjavil: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« Švedski protestantski duhovnik Göran Bergstrand je dejal: »Kadar govorimo o odnosih med moškim in žensko, je popolnoma jasno, da je Cerkev pomagala vzpostaviti patriarhalno družbo, ki je skozi vso zgodovino moškega vrednotila višje od ženske. » (Manjkajoče rebro, ženska religija in spolni stereotipi, Nadja Furlan). Pokojni papež Janez Pavel II. je leta  1988 izjavil: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«. In še ena izjava svetega Avguština: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« (Ženske so žrtve cerkve, Moris Hoblaj)

Za boljši položaj žensk bi bilo izrednega pomena, če bi Vatikan preklical vse te, do žensk sovražne in ponižujoče izjave, se ženskam iskreno opravičil in jasno povedal, da so ženske in moški enakopravni, tako kot je učil Jezus iz Nazareta, na katerega se cerkev sklicuje.

V muslimanskem svetu so ženske še bolj v nezavidljivem položaju, kajti tam njihova ustava praktično ne ščiti žensk pred določenimi citati iz Korana: »Kdor pa se med vami zaradi zmožnosti gmotnih oženiti ne more z vernico svobodno, naj oženi sužnjo vašo vernico, ki ste jo ujeli. (4:25) Tem ženam, katerih neposlušnosti se bojite, svetujte in se nato tudi v postelji od njih ločite in jih tudi udarite! (4:34) A žene imajo toliko pravic kot dolžnosti po zakonu, vendar možem nad njimi prvenstvo za eno stopnjo pripada. (2:228)

Damjan Likar

  • Share/Bookmark