Arhiv za Januar, 2013

Vpliv katoliških jezuitov na evropsko politiko

Sobota, Januar 26th, 2013

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net

Italijanska škofovska konferenca se je pred dvema letoma zavzela za novo generacijo katoliških politikov. »Italijanski škofje menijo, da bi morala v ospredje narodne politike stopiti nova generacija katoliških politikov, ki bi Italijo popeljala iz trenutne kulturne krize, je dejal predsednik Italijanske škofovske konference.« (Družina, 21.7.2010)

Predsednik italijanske škofovske konference je visoki prelat, genovski nadškof in kardinal Angelo Bagnasco. To je tisti prelat, ki je preko kardinala Rodeta zahteval odplačilo dolgov Slovenije italijanskemu podjetju Grasetto, ki je gradilo predor Trojane. Nova generacija katoliških politikov je pojem, ki se zdi že sam po sebi strašen. Kajti država in cerkev naj bi bili ločeni, kar pa očitno ni tako. Vse to nas vrača v času nazaj za kakšnih 500 let, ko je bila Cerkev glavni oblastnik v Evropi. Nova Lizbonska pogodba je le še korak k temu, da zadevo ponovno uresniči. Se je kdo vprašal zakaj so voditelji držav in vlad evropske unije leta 2007 podpisali pogodbo o načinu delovanja Evropske unije v prihodnosti ravno v Lizboni?

Zelo verjeten odgovor je naslednji: iz Portugalske in severne Španije so izhajali prvi jezuiti, ki so se počasi polastili rimskega papeštva in kurije. Preverimo še kje se je izobraževal zdajšnji predsednik evropske komisije, gospod Jose Manual Durao Barosso. Po študiju v Lizboni in Ženevi je bil na Georgetownu, znani jezuitski privatni univerzi v ZDA. Vir: http://www.barcelonagse.eu/EEA-ESEM_2009_Speaker_Biographies.html
Barosso je dobil odlikovanja oz. častne nazive na številnih univerzah, vsaj tri med njimi so jezuitske. Tudi predsednik Evropskega sveta Hermann van Rompuy je šolan na jezuitski univerzi, le da v Belgiji. Pri pregledu biografij vodilnih osebnosti Evropske unije lahko najdemo še več politikov, ki so se šolali pri jezuitih.

Podobna situacija je pri vodilnih osebjih največjih svetovnih korporacij. Praktično ni moč najti (ali pa so redke izjeme) nobene mednarodne, evropske ali ameriške korporacije, v kateri ne bi bil med vodilnim osebjem kdo iz privatnih katoliških univerz, kolidžev ali poslovnih šol. Četudi se preveri neko kitajsko korporacijo, lahko v njej najdemo tudi vsaj enega zastopnika s tako izobrazbo.

Kot zanimivost lahko omenimo še, da je bil tvorec podnebne konference v Köbenhavnu leta 2009, jezuit Ottmar Edenhofer.

Cilj katoliške cerkve je širjenje vere oz. evangelizacija. To velja tudi za katoliške jezuitske šole in univerze. O tem je pisal tudi Edmond Paris v knjigi Jezuiti, citiram: »Toda če so po nastopu renesanse, ki je prebudila slo po znanju, želeli jezuiti s svojimi visokimi šolami v spopadu za učence premagati posvetne univerze, so vendarle morali razširiti šolske programe in jim dodajati posvetne vsebine. Dobro vemo, da so to tudi naredili, vendar pa so pri tem skrbno pazili, da nova znanja niso bila v nasprotju z glavnim ciljem njihove vzgoje: to pa je slejkoprej zagotavljanje popolne duhovne pokorščine cerkvi.« Klečeplazenje politikov pred cerkvijo kaže na popolno duhovno pokorščino tej instituciji. Politiki je konj, cerkev pa jezdec.

Bivši jezuit Alberto Rivera je v svoji knjigi Vatikanske ubice (Vatikanski morilci, op.a.) za jezuite dejal, da so »najbolj strašna religijsko – udarna sila v zgodovini.«

V njihovem priročniku Duhovne vaje (http://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/11/Duhovne-vaje.pdf), ki ga je napisal ustanovitelj reda Ignacij Lojolski, lahko v poglavju »Pravila, da bi prišli do pravega čutenja v vojskujoči se cerkvi«, preberemo: »Šesto pravilo. Hvalimo relikvije svetnikov; spoštujemo jih in se zatekajmo k njim. Hvalimo cerkvene shode, božja pota, odpustke, sveto leto, papeška križarska pisma in prižiganje sveč v cerkvah.«

Ali tudi politiki in gospodarstveniki, ki so se šolali pri jezuitih, hvalijo papeška križarska pisma, ki so povzročila smrt na milijone ljudi?

  • Share/Bookmark

Anonimno pismo razočaranega vernika katoliške cerkve

Sreda, Januar 23rd, 2013

Pred dnevi mi je nek vernik katoliške cerkve poslal tole pismo. V izogib morebitnim nevščečnostim želi biti anonimen, vendar želi, da pride njegovo sporočilo med ljudi.

Spoštovani!

Dragi brat v Kristusu, pišem ti, ker si zadnje čase pozabil na svojega Gospoda Jezusa Kristusa v nebesih. Skrbi me za duše vernic in vernikov, tole pismo naj ti bo opomin, da si poklican in postavljen zato, da skrbiš za dobrobit in duhovno hrano tebi zaupanih.

Brat v duhu, povej, koliko ti pomenimo verniki, bodi pravičen v svojem srcu in nam povej, kolikšna je naša cena. Povej nam, koliko smo vredni v tvojem lesketu žlahtnih kovancev. Ti žlahtnobo premoreš, ker mi, tvoji verniki poskrbimo zate in tvojo dobrobit. A veš, da pri nas že dolgo ni več žlahtno sijočih kovancev? Se zavedaš, da nam je kriza, za katero si v veliki meri tudi ti soodgovoren, pobrala lesket in nas prisilila, da namesto žlahtnih kovancev v nabirkah tvojih duhovnikov končujejo rdeči bakreni kovanci? Ti ni dovolj, da si s svojim sodelovanjem povzročil propad nekoč cvetoče gospodarske dejavnosti mariborske nadškofije in v državnih bankah pustil stotine milijonov evrov veliko luknjo, ki jo moramo sedaj pokrpati mi, vse bede in nesreče doleteli davkoplačevalci? Pristanišča na Hrvaškem, v Argentini, finančni skladi v BiH, le kje jih potrebujete?

Jezus je rekel, naj si ne nabiramo zakladov na zemlji

Brat, se spomniš evangeljskih besedil in Jezusovih besed, da smo pred Bogom Očetom vsi enaki? Da ni važno, če si na tej zemlji revež ali bogataš, smrti ne more uiti nihče. Se spomniš, kako je Jezus rekel, da si naj ne nabiramo zakladov na zemlji, ker so ti nični, ampak naj si nabiramo zakladov, ki so večni? Mar ni naš odrešenik s tem mislil, da naj pustiš zlato in srebro, ker sta ničvredna, z njima plačuje le knez teme? Upam, da se nisi spozabil, da so tvoji zakladi nični in boš nekoč prišel pred roko Vsemogočnega, morda bova stala skupaj pred njim. Kakšne darove boš prinesel v svojem srcu, da ti bo odmerjeno dobro plačilo?

Poznaš priliko o sejalcu. Zrno ki pade na kamnita tla. Božja vseprežemajoča ljubezen potrka na srce; ker to srce ni sposobno sprejeti čiste luči Vsemogočnega, zrno ne vzkali, njegovo srce so kamnita tla. Nato pade zrno med trnje. Srce tega človeka je oklevajoče, po eni strani se noče ali ne more odpovedati materialnemu svetu, po drugi strani pa je preračunljivec in si poskuša čisto ljubezen shraniti za čase, ko jo bo potreboval. Če jo bo. In potem končno pade zrno v dobro zemljo, božja ljubezen in beseda najdeta svoje mesto v srcih ljudi, ki jim materialno bogastvo nič ne pomeni, ampak si iščejo le trajnih zakladov, ki jih ne molj, ne rja ne moreta uničiti. Dragi brat, povej, na kakšna tla je pri tebi padlo to zrno božje vseprežemajoče ljubezni.

Moliš k Očetu. Tvoje ustnice so polne gorečih besed, tvoji govori so ognjeviti. Govoriš nam, a ti še ni postalo jasno, da te le redki še sploh poslušajo. Želiš nam pokazati, da si sprejemnik in transformator božje previdnosti, a ne vidiš, da v tebi še vedno ni zagorel najmanjši plamen, ki bi se lahko razvil v luč. Dobri Bog nam je dal luč, vero, spoznanje. Zakaj nam je ti ne moreš dati? Ker si duhovnik imaš poslanstvo, zaradi tega, ker si želel dati ljudem luč, si vreden več tudi pred Bogom Očetom. A tebi je zaupana velika naloga, nam pa majhna. Za rezultate tvoje velike naloge boš obravnavan po tvojih delih, mi po svojih. Ker je naša zadolžitev na zemlji majhna pred Bogom Očetom, bomo plačani za majhne stvari, ti pa boš prejel večje plačilo za večje delo. Sprašujem te, kakšne zaklade boš prinesel pred Boga Očeta? Morda misliš, da ne obstaja. Tudi prav.

Nikoli nisi bil sposoben povedati nekaj besed v opravičilo

Dragi brat, ponižal si nas majhne. Iz nas se delaš norca. Mi, ki smo ti dali vedno roko v pomoč, smo naenkrat spoznali, da zate ne štejemo nič. Naš žlahten denar, ki smo ti ga zaupali in naložili v tvoje sklade, si zapravil. Izpuhtel je. Lagal si nam v obraz, ti, božji služabnik. Lagal si nam, koliko denarja si zapravil, lagal si nam o vsem. V tvoji veliki prevzvišenosti ti na rob pameti ni prišlo, da bi nam rekel besede opravičila. Delal si se kot da se ni nič zgodilo. Tvoji verniki, desettisoče njih je bilo opeharjenih. Nikoli nisi bil sposoben povedati nekaj besed v opravičilo, kako arogantno.

Tvoji sodelavci niso nič boljši od tebe. Moralni teolog, ki bi moral vedeti kaj moralno sploh pomeni, govori najbolj žaljive in nemoralne besede. Za revščino in lačna usta so krivi starši. Dragi brat, kako pa ne, če ni možnosti, da bi si pridobil novo delovno mesto, da lahko sploh dostojno živi. Kje naj mi vzamemo, ko nam država (ki ni več nič drugega kot verni sluga tvoje ekscelence) jemlje še tisto malo, kar imamo. Otroška usta so lačna, vedno več in več jih je. Brat se nisi morda vprašal, zakaj je tako? Morda ti ni postalo jasno, da je propad tvojih velikopoteznih gospodarskih apetitov odnesel k vragu tudi tisoče delovnih mest številnih podjetij, ki so bila skoraj povsem odvisna od tvojih gospodarskih družb? Se sprenevedaš ali pa dojemaš kot resnico samo tvojo lastno interpretacijo in interpretacijo tistih, ki so te na ta položaj nastavili? Mislim na nadrejene v Vatikanu in Družbo Jezusovo. Po zadnjih podatkih so terjatve do tvojih propadlih gospodarskih družb že okrog 1,3 milijarde evrov. In potem naj mi davkoplačevalci krpamo luknje v državnih bankah, ki si jih znatno poglobil tudi ti? Najpametneje je, da se prosi nas, mi smo itak vedno najboljša roba, da popravljamo napake, ki jih naredijo drugi. Ko je vse skupaj propadlo je tvoj teolog povedal brez kančka sramote, ne da bi ga pri tem pekla vest; verniki so že marsikaj požrli, pa bodo še to. Da pojedli bomo. To lahko misliš samo ti in ozek krog ljudi okrog tebe.

Razglašanje najbolj temačnih osebnosti za svetnike

Brat, tudi politika ti ni tuja. Vedno znova, kakor, da ti je Bog podaril to pravico, se vmešavaš v to, kdo naj vodi državo in kako. Če te politika tako zanima, zakaj ne ustanoviš krščanskosocialne stranke in legalno vstopiš na politični parket? In potem, ko skupina razumnih ljudi piše o nevzdržnih razmerah v naši državi v tujino ti grmiš čez njih, da to ni res, da se Cerkev vmešava v državno politiko. Kakšna farsa. Kdo ti bo verjel? Mi verniki zagotovo ne, ker si nas že enkrat hudo opeharil, da bi ti verjeli sedaj? Država in Cerkev sta ločeni po ustavi, tako je določila francoska revolucija. Ja, dragi brat, tista revolucija, ki jo tvoji duhovniki še dandanes klejejo in se jim še danes zdi kot najbolj sovražno dejanje proti Cerkvi. Po skoraj 230 letih leta 2012 še vedno lahko berem članke polne sovraštva in gnusa do francoske revolucije. Le kaj ti je, dragi brat ta revolucija vzela? Svoboda, enakost, bratstvo. Da, magične besede, ki so zrušile takratno cerkveno tiranijo, kmeta odvezale suženjskega odnosa do prelatov in duhovščine, ni se več dalo mastiti in neomejeno bogatiti na njihov račun. Tudi šole je cesar tedaj vzel iz cerkvenih rok in začel ljudi učiti resnice, ki ste jih jim vi vztrajno, le da bi se obdržali na svojih položajih, prikrivali. Odkrito ste se postavili proti novi državi, največji vojščaki so danes priznani za svetnike. Razumel bi, če bi šlo za ljudi, ki so dejansko prinesli svetlobo, dobrobit človeštvu. A razglašati najbolj temačne osebnosti za svetnike, malo prehudo. Kaj pomeni svetništvo, je takoj jasno, če pogledamo kako kot neustavljivi stroj izdelujete svetnike iz vseh, ki so bili pobiti v španski državljanski vojni ali komunističnem nasilju. A so res vsi ti ljudje umrli zaradi svoje goreče vere v Boga Očeta ali zaradi vdanosti Cerkvi; to dvoje vera v Boga in pripadnost Cerkvi nista enakovredna pojma. Eno je vera, drugo religija.

Jezus je rekel, naj Boga častimo v srcih, ne v templjih, cerkvah

Pa ne samo francoska revolucija, zanjo je Francija tako ali tako po dolgotrajnem cerkvenem maščevanju obilno plačala. Eden tvojih duhovnikov je v nekem cerkvenem glasilu zlival žolč čez sekularizacijo zate »brezbožnega« cesarja Jožefa II. Spomnim, ta cesar je dal tolerančni patent, enakost vseh veroizpovedi. No, nekaj vam je vzel, a vam tudi marsikaj podaril. Ukinil je nad 700 samostanov, ukinil številne božje poti, cerkvene bratovščine. Če se kot navaden državljan vprašam, kaj je ta človek naredil. Povem ti, delo, ki ga je izvršil, je bilo pravično pred Bogom Očetom. Če poznaš sporočila nekaterih mistikov in velikih duhovnih osebnosti (nihče od teh ni bil nikoli učen duhovnik ali cerkveni dostojanstvenik) iz prejšnjih stoletij, potem ti je gotovo tudi jasno, da je ta veliki duh, Jožef II. habsburški cesar tisti, ki bo ob 2. Jezusovem prihodu prišel in sodil tvoji matični ustanovi, Sveti Cerkvi. Čeprav ne vem, kdaj bo to, pa zagotovo verjamem, če malo računam, da bo še do konca mojega življenja. Ker bo kmalu 2000 let odkar ga je judovska duhovščina pogubila. Preko enega teh vidcev in mistikov je Jezus lepo razložil, kako pomembne stvari je naredil Jožef II. Samostani, nekoč srčika vere so postali le še sami sebi namen, sam cesar je rekel, da ljudje z njih nimajo nobene koristi, ampak so bolj ali manj za navadnega človeka le izkoriščevalski stroj. Jezus nikoli ni povedal, da naj se mu gradijo cerkve. Povedal je, častite me v srcih, ne postavljajte mi templjev. Ampak se je zgodilo ravno obratno. Pa ti nisi pri tem nič kriv, pač pa cela linija neštetih ljudi, ki pa so že tako ali tako prejeli svoje plačilo v nebesih. Ki tebe seveda še čaka.

Čemu ves ta blišč, ko pa je duša cerkvene organizacije prazna?

Jezus je bil preprost, še dveh plaščev ni hotel imeti, en je bil zanj zadosti. Nobenega kiča ni nosil. Ti, ki se imenuješ naslednik apostolov, povej, kje je tvoja preproščina. Potrebe časa boš rekel, te narekujejo naše življenje. Če si bil dejansko izvoljen od Zgoraj, potem si zelo hudo skrenil s svoje poti. Dobri Oče te ne bo iskal in te usmerjal na pravo pot. On je prijatelj majhnih, ne velikih, to poznaš že iz evangelija. Ker si se sam postavil za velikega voditelja, moraš biti tej nalogi tudi kos. Ljudje potrebujemo duhovne hrane, tiste pristne, kjer se začuti božje sporočilo, božja moč. Ti nam je ne daješ. Le redko kateri tvoj služabnik nam jo da. Brat, žejni smo. Ti pa nam daješ le pleve od najčistejšega zrnja. Nisi nič drugačen kot duhovščina v starem Egiptu in sveti deželi. Hodiš vzvišeno, arogantno, nam žugaš. Tvoja prsi krasijo velikanski žlahtni križi, vredni tisoče in več evrov. Je resnična vera res tako prazna beseda, da jo lahko nadomesti križ, simbol? Ta simbol je bil že neštetokrat zlorabljen, pa ne z naše strani, vsilili so nam naj častimo križ, naj malikujemo svetnike kot nekoč pogani svoje bogove. Pa pustiva to. Bog Oče že ve, kaj je prav in kaj ni.

Več je okrasja, slabša je vera človeka. Tudi o tem je nekoč govoril naš Gospod, prijatelj majhnih, Jezus Kristus. Če pogledam tvoje templje, v katere tudi sam zahajam, kot vernik, kaj vidim. Misliš, da je za nas vernike znamenje vere že bohotno opremljena cerkev in njena oprema? V starem Egiptu so grobnice vrhovnih svečenikov bile vedno najbolj okrašene, znamenje popolne nevere ljudi, ki so sebe šteli med duhovščino. Čemu ves ta blišč, ko pa je tvoja duša prazna? Pa ne samo tvoja, dragi brat, duša organizacije, v katero verujemo.

Nas, vernike, ste označili za državne udarnike

Kaj še rabiš, dragi brat? Izropal si nas vsega, dal nam pa nisi ničesar. Se ti morda toži po starih časih fevdalizma, da si hočeš pridobiti vse nekoč, Cerkvi zaplenjeno premoženje? No, tudi v Avstriji so nacisti zaplenili cerkveno premoženje, zakaj ga tam nihče ne vrača, niti ni želje, da bi se vrnilo? Ja, pri nas so pač zaplenili komunisti, vaš dedni sovražnik. Ampak kaj so komunisti drugačnega od nacistov? Niste prav vi šolali znamenitega Stalina in niste bili prav vi tisti, ki ste spravili Lenina preko svojih nemških duhovnikov nazaj v Rusijo, da je lahko začel revolucijo? Zgodovina pač ne laže. Mar ni bil naš nekdanje predsednik Tito, na katerega gledate z največjim prezirom; častni kanonik neke cerkve v Rimu, na ta položaj ga je imenoval papež Pavel VI? Ni bil takrat on dedni sovražnik, stric komunist? Če že za papeža ni bil, kako je potem lahko zdaj za Vas? Moj dragi brat, si se vprašal, kaj so menili komunisti o veri? Ne opij za ljudstvo, pač pa globlje. Niso imeli enakih idej kot francoski revolucionarji?

Spet si šel predaleč, dragi brat. Spontan ljudski odpor ste označili za poskus državnega udara levice oziroma komunistov. Da Vas ni sram. Na katerem planetu živite? Zaenkrat ste na Zemlji, ko pa boste prejeli plačilo za svoje delo v Nebesih-Vesolju, pa boste morda kje drugje. Državni udar. V nadvse obupani množici, ki se ji gre le za golo preživetje, za najnujnejše vidite poskus državnega udara. Se sploh zavedate, kaj ste s tem povedali? Človek, ki je napol gol, z lačnimi otroškimi usti, brez dostojanstva, Vam je prišel na ulico. Prišel je povedat, da ne more več tako naprej. Peščica je resda bila politično opredeljenih, a je to manjšina. Čista manjšina, ki šteje skoraj nič. Nas, tudi Vaše vernike ste označili za državne udarnike. Brat, razžalili ste nas do konca. Ti se seveda ne zavedaš položaja, ki je nastopil, tvoji nižji služabniki že malo bolj, ker se jim pozna pri mašnih nabirkah in darovih za cerkev. Ampak kaj to, če nas tvoji politični hlapci označijo za zombije, nas lahko ti za državne prevratnike. Ne samo dejanja, tudi besede so tisto, kar ima svojo ceno. In tudi po njih boš nekoč obravnavan pred Bogom Očetom.

Cerkve se vedno bolj praznijo

In nenazadnje. Mislim, da te je denacionalizacija spet spremenila v dobrega starega fevdalca. Vzemimo samo za primer dvorec Goričane in ves blišč, ki nam je bil komaj pred meseci razkrit, ne zanima me, kdo bo v njem stanoval. Zanima me, kako lahko božji služabniki potrebujejo pri vsem svojem notranjem bogastvu takšne stvari. Zavod za prevzgojo mladih prestopnikov v Radečah si tudi želite nazaj, ne zanima Vas, kaj bo s tem zavodom vnaprej. Pač, ali boste pobirali mastno najemnino in tako zaradi naslova denacionalizacije zaslužili dvojno na račun države, s tem pa nas davkoplačevalcev; ali pa bodo zavod ukinili. In kar je najbolj žalostno, sestre redovnice se imenujejo po svetem Vincenciju Pavelskem, verjetno enem največjih duhov, ki so v preteklih stoletjih nosili duhovniške obleke. Ironija, ki pa je je zgodovina polna. Dragi brat, kot vidim, spet izgubljaš realno predstavo, nekdanji blišč in veleponos te spet prežemata. Ti, ki si božji služabnik, povej nam vernikom, kaj ti razumeš pod pojmom Bog Oče. Za nas vernike je to nekaj povsem svetega, takorekoč nedotakljivega, presvetega. Pojem spoštovanja. V tvojih pridigah in nagovorih pa je beseda Bog Oče le še ena od besed iz tvojega besednega zaklada. Jezus je rekel, ni važno, kaj gre v usta, važno je, kaj pride iz njih. Torej štejejo besede. Beseda je meso postala in med nami prebivala. To je bil Jezus, Oče, Sin in Sveti duh obenem. Besede so božje misli, energija. Od njihovega tona in pomena je odvisno, ali bo ta energija dobra ali slaba. Brat pomni, da boš lahko nekoč pred Bogom Očetom povedal, da ti je to znano.

Dragi brat, vprašam te še enkrat. Pri nas vernikih si gol, pred nami si izgubil vso svoje dostojanstvo, vso svojo vrednost. Vidiš, da ti nihče, razen dela politikov, duhovnikov in redovnikov; več ne sledi. Tvoji templji so prazni. Nasprotno pa so resnični templji živega Boga čedalje bolj prisotni med nami, med majhnimi, navadnimi ljudmi. Tvoj tempelj lahko propade, tempelj v človeku pa nikoli, ker se je vsak moral krvavo truditi, da si ga je lahko zgradil. In ti templji ne stojijo na pravljicah, ki nam jih vi prodajate, temelji teh templjev so čvrsti in lahko kljubujejo vsem viharjem. Ker imamo po milosti Boga Očeta možnost piti čisto in popolno božjo modrost in ljubezen. Tisto, kar ne najdemo pri tebi in tvojih služabnikih, nam je dal Bog Oče. Nismo podlegli izmišljotinam, ki so v organizaciji nastajale stoletja in stoletja.

Za Boga niso potrebni šolani teologi, najbolj preprosto srce je vedno njegov dom

Dragi brat, država in Cerkev sta ločeni, to piše v naši ustavi. Pa se kar naprej vmešavaš v politiko. Ljudi, ki so jih izšolali tvoji redovniki nastavljaš na vse mogoče ključne položaje v državi. Želiš si nove zasebne katoliške univerze. Imej jo. Vendar ne pozabi, da vemo kakšno kukavičje jajce to predstavlja za ideale svobode, enakosti in bratstva, torej ideale francoske revolucije. Ni nam treba kam daleč, vsepovsod se vidi, kaj ste s ponovnim prihodom v šolstvo dosegli. Še naprej bi prodajali temo, ampak, ker naj bi minuli konec sveta 21. decembra 2012 prinesel novo luč, je ne boste uspeli. Vemo, da imate že zdaj podpisane pogodbe z vsemi večjimi gospodarskimi družbami v državi, da bodo te po končanem študiju zaposlile Vaše proizvode. Nikar pa ne posegajte več po politiki. Ker bo malemu človeku enkrat počil film, posledic ne zna predvideti prav nihče.

Tajite, kolikor hočete, narod ni slep. Razen peščice vsi prav dobro vidimo. In spremljamo vsak Vaš korak, tudi tistega, ki ga Vi skrbno zavijete v najbolj prefinjen celofan nedolžnosti. Dragi brat, upam, da veš, da si mi po krščanskem nauku povsem enak, ti sam si se napravil za višjega od mene, ni te izbral Bog Oče. Zanj niso potrebni visoko šolani teologi, najbolj preprosto srce je vedno njegov dom. Zakaj dobri Bog Oče takega doma ne najde pri tebi, pa se vprašaj. Če boš ugotovil, obstaja možnost, da ti bo plačilo v Nebesih naklonjeno, če ne pa bo tvoje bivanje tam, Zgoraj ena velika neskončna beda in žalost. Zadosti pričevanj obstaja, da sam ugotoviš, da govorim čisto resnico.

V imenu mojega in tvojega dobrega Boga Očeta ti pošiljam blagoslov in ti želim vse dobro.

  • Share/Bookmark

Italijanski duhovnik zelo kritičen do katoliške cerkve

Petek, Januar 18th, 2013

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net

Italijanski duhovnik Tonino Lasconi je v svoji knjigi 365 + 1 dan s Teboj zapisal precej ostrih misli na račun svojega delodajalca. Iz knjige se sicer razbere, da je župnikova osebnost zelo razklana: po eni strani odločno zagovarja vse kar je katoliško, toda v nekaterih odlomkih vseeno pokaže, da je kljub cerkveni indoktrinaciji ohranil nekaj zdravega razuma, logičnega razmišljanja in jasne presoje. Župnik je denimo proti katoliški gospodovalnosti moških nad ženskami. V knjigi je zapisal biblijski citat: »Po možu boš hrepenela,/on pa bo gospodoval nad teboj (Prva Mojzesova knjiga 3,16).« V odgovoru je med drugim zapisal: »Bolj kot se bomo borili proti gospodovalnosti in suženjstvu vseh vrst in na vseh ravneh, manj bo diskriminacije in izkoriščanja žensk.«

Lasconi je tudi priznal, da so bili resnični preroki vedno trn v peti cerkve, ki jih je skozi zgodovino preganjala. Njegove besede: »Preroki so moški in ženske, ki govorijo v imenu Boga… Ne poznajo diplomacije in kompromisa. Imajo težko življenje. Preganjajo jih oblasti, tudi cerkvene, ki se čutijo ogrožene pri svojem omejevanju vere na miren tek po ustaljenih tirnicah. Pri ljudeh niso priljubljeni, ker jih ne gladijo v smeri dlake.« Zelo dobra knjiga na to temo je izdalo Univerzalno življenje in sicer z naslovom: Katerega preroka vaši očetje niso preganjali? V opisu knjige lahko preberemo: »Bog že tisoče let govori človeštvu po preroških ustih. Judom, kristjanom in muslimanom je bilo samoumevno, da so to bili preroki stare zaveze. Za kristjane je bil Jezus iz Nazareta največji prerok vseh časov. Toda tudi za Njim so se vedno znova pojavljali razsvetljeni možje in žene, ki so učili in živeli notranje kristjanstvo, tako kot ga je oznanjal Jezus iz Nazareta. Cerkve, ki so Njegov nauk preobrnile v zunanje krščanstvo, so jih vedno pobijale in jih večinoma tudi iztrebile.«

Italijanski duhovnik je piker tudi do cerkvenih oblasti: »Gospod Jezus, moraš mi oprostiti! Včasih ne vidim velike razlike med vladarji narodov in poglavarji Cerkve. (…) Ampak odpri oči in poglej: papeži, škofje, župniki, opati in opatinje, predstojniki in predstojnice redovnih ustanov… Se ti zdijo zelo drugačni od predsednikov držav, predstojnikov, direktorjev podjetij, oblastnih tovarniških šefov? Enako obnašanje, enake metode! Civilne oblasti lahko vsaj kritiziraš, prijaviš in jih ponovno ne izvoliš. Verske oblasti pa ti postavijo in nimaš kaj narediti.« Avtor knjige se sicer zaradi svojega iskrenega in resničnega pogleda na cerkveno oblast povsem brez potrebe opravičuje Jezusu, ki je bil prav tako zelo kritičen do duhovščine. To lahko preberemo celo v bibliji: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja. Ljudem zapirate nebeško kraljestvo. Sami ne greste vanj; noter pa ne puščate niti tistih, ki hočejo iti noter.« (Mt. 23, 13) (www.biblija.net)

Po besedah župnika so katoliške maše dolgočasne, brez življenja: »Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo.« Zakaj so katoliške maše brez moči? Zato, ker katoliška maša nima nobene zveze s Kristusom in Bogom. Kristus in Bog sta življenje in polnina, onadva nista dolgočasna. Resnica je, da so skoraj vsi katoliški verski elementi poganskega izvora: krst otrok, čaščenje trupel, kult mrtvih in kult »svetnikov«, oblačila,  blagoslovi, vstajenje mesa, zakramenti, oltarji, zvonovi, kadila, duhovniki, poglavarji, mašna daritev, cerkveni obred, uživanje hrane … »To resnico je nenazadnje priznal tudi papež Gregor Veliki. V knjigi Svetnik za vsak dan, januar – junij, Silvester Čuk, piše: »Misijonarjem je zelo olajšalo delo papeževo navodilo, naj starih poganskih templjev ne podirajo, uničijo naj le podobe malikov, nadškof Avguštin naj templje blagoslovi in jih spremeni v krščanska svetišča. Papež je Avguštinu tudi priporočal, naj med verniki čimbolj ohrani stare običaje, le krščanskega duha naj jim vdihne.« (Cerkvena prevara z etiketo, Damjan Likar)

Zakaj več župnikov ne zapusti svojega poklica, čeprav so zelo kritični do cerkve in katoliške vere? Odgovor je strah pred prihodnostjo. Tudi večina ljudi ni zadovoljna s svojo službo, pa vendar vztrajajo v njej, ker se bojijo, da ne bodo našli boljše službe, če bi v prvotni službi dali odpoved.

  • Share/Bookmark

Pismo iz revije 7dni: Se ljudje oklepajo politike predvsem zaradi pokojnin?

Četrtek, Januar 17th, 2013

V svetu in tudi v Sloveniji se širijo množični protesti zaradi nezadovoljstva ljudi nad politiki. Ljudje želijo novih obrazov na političnem področju. Toda ali niso ti novi obrazi tudi v preteklosti vedno prinesli še eno v dolgem nizu razočaranj? Kje je potem rešitev, če nas politiki, levi, desni, sredinski, rdeči, črni, vedno znova opeharijo? No, morda je na mestu vprašanje ali sploh potrebujemo politiko?

Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Z drugimi besedami: skregati med seboj ljudi (najbolj aktualen slovenski primer je Janša – Jankovič), kajti na ta način so ljudje neenotni in se ne bodo množično obrnili proti tebi. Enako uspešno je denimo katoliška cerkev skregala oz. razdelila ljudi na dva tabora, tako, da je cerkvene kritike označila za komuniste.

Čeprav je že vsakomur jasno, da politiki ne skrbijo za dobrobit ljudi, temveč ravno obratno, še kar vztrajamo in hodimo na volišča. Se morda tako trdovratno oklepamo politike, ker nam poleg trde palice ponuja tudi kakšen korenček? Recimo pokojnino. Če nek politik napove, da bo podaljšal delovno dobo za nekaj let, med ljudmi zavlada prava panika in ogorčenje. Ljudje se niso pripravljeni odpovedati pokojnini. Radi bi šli v pokoj, če je možno, že včeraj. Ali predvčerajšnjim. Ali je to normalno? Ni normalno. Največja tragedija človeka je, da celo življenje opravlja delo, ki ga ne veseli. Dejansko je takšen človek zapravil velik del svojega življenja. In večina ljudi životari v poklicih, ki jim ne prinašajo radosti, sreče, zadovoljstva. Zato je normalno, da želijo čimprej v pokoj. Vsi pa poznamo ljudi, ki jim je služenje denarja kot hobi, ki sledijo svojim sanjam in svoj poklic vidijo kot svoje poslanstvo. Delo opravljajo s takšnim navdušenjem, da sploh ne pomislijo, da bi šli v pokoj. V svojem poklicu lahko izrazijo vse svoje talente in darove. Eden od takšnih ljudi je bil denimo pokojni dr. Janez Rugelj, ki je užival v svojem poklicu vse do svoje smrti. Če se sprehodimo po kmečkih tržnicah, bomo opazili mnoge branjevke, ki pri osemdesetih letih z veseljem prodajajo svoje pridelke.

Če človek opravlja poklic, ki mu je pisan na kožo, ki ga izpolnjuje, potem bo to delo opravljal do smrti. Seveda v poznih starostnih letih ne s takšno intenzivnostjo kot v mladosti. In takšen človek ne potrebuje pokojnine. On ni odvisen od politike. Si predstavljate, da bi vsi tako živeli? Možno je, samo potrebno je odkriti v sebi darove in talente, s katerimi lahko pomagamo ljudem, živalim in naravi. Politiki seveda ne želijo tega, zato je celoten šolski sistem naravnan tako, da ne spodbuja razvoja talentov pri mladih, temveč ustvarja delavce, ki bodo poslušni politični, verski in gospodarski eliti.

Vsak človek sicer v sebi čuti, kateri poklic bi ga najbolj osrečeval. Vendar se mnogi ljudje rajši oklepajo »varnih« državnih služb, namesto da bi poslušali svoje srce. Tako celo življenje životarijo, namesto, da bi resnično zaživeli na krilih svoje ustvarjalnosti. Urban Praprotnik, znani slovenski tekaški trener za rekreativce, je zapisal: »Če izgubimo službo, ne iščimo nove. Iščimo raje naš poklic – poklicanost – poslanstvo v družbi. Ko najdemo njega, nas služba najde sama.«

Kaj pa naj naredimo s tistimi, ki so fizično prizadeti in ne morejo delati? V tem primeru bi se lahko prav tako izognili politiki in sicer s solidarnostjo, preko dobrodelnih organizacij. Nekateri so tudi sicer že sedaj vključeni v prostovoljno pokojninsko zavarovanje za pridobitev mesečne pokojninske rente. V vsakem primeru bo javno pokojninsko zavarovanje, ki ga je osnoval nemški kancler Otto von Bismarck, kmalu odšlo v pokoj.

Če bi ljudje bili solidarni in miroljubni do vseh ljudi, narave in živali, če bi opravljali poklic, ki jih radosti, če bi uživali zdravo hrano, zaradi katere bi ostali vitalni in delovno sposobni tudi v poznih letih…, potem je celoten politični aparat povsem odveč. Sliši se zelo utopično, vendar je možno to doseči, korak za korakom. Igralec Chris Reid je zapisal: Če mislimo, da za preživetje potrebujemo vlado oz. politike, je to podobno, kot če bi rekli, da živali za preživetje potrebujejo farme.«

Damjan Likar

Vir: revija 7dni, 16.1.2013

http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5873330

  • Share/Bookmark

Odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo: Oba lovska pokrovitelja sta se odpovedala lovu

Sreda, Januar 16th, 2013

Več informacij o knjigi na damjan.likar1@gmail.com ali na 041 356 093

Vsako leto potekajo v nekaterih slovenskih cerkvah tako imenovane Hubertove maše. Duhovniki blagoslavljajo lovce, lov in lovski plen – umorjene živali. Sramotno dejanje pod krinko. Sveti Hubert, v čigar imenu potekajo maše, je namreč v živalih prepoznal čuteča bitja in se odpovedal lovu.

Legenda opisuje sv. Huberta kot strastnega lovca, ki je nekoč na lovu izsledil jelena. Med njegovim rogovjem je zažarel križ in v podobi jelena je lovcu spregovoril Kristus: »Hubert, zakaj me loviš?« Hubert je sestopil s konja in pokleknil pred jelenom. Ta dogodek ga je tako pretresel, da se je spreobrnil in odpovedal lovu. Namesto, da bi svetega Huberta postavili za zaščitnika živali, ga je cerkev imenovala za zavetnika lovcev, ki živalim jemljejo življenje.

Toda Hubert ni edini patron lovcev, ki ga je razglasila katoliška cerkev. Drugi lovski pokrovitelj je spokornik Konrad iz Piacenze, ki je umrl leta 1351. Njegova zgodba je strnjena v knjigi Svetnik za vsak dan, januar – junij, Silvester Čuk: »Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt. Ko je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Največ časa je prebil v molitvi. Časte ga kot zavetnika lovcev.«

Vidimo, da se je tudi Konrad odpovedal lovu, ker je spoznal, da je zaradi lova povzročil veliko gorja, ne samo živalim, tudi ljudem.

Tako Hubert in Konrad sta prekinila z morjenjem živali. Kdaj bodo z ubijanjem teh čudovitih bitij prekinili tudi lovci in se tako  spreobrnili kot njuna dva zavetnika? Gotovo bi lovcem zelo pomagalo, če bi cerkev preklicala lovsko zavetništvo Huberta in Konrada, če bi odrekla podporo lovu ter s tem ubijanju živih bitij.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Nacistični minister za propagando se je šolal pri katoliških jezuitih

Ponedeljek, Januar 14th, 2013

Spoznajte resnico o Paulu Josephu Goebbelsu.

Rojen 1897. leta premožni katoliški družini, po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na različnih krajih, v raznih katoliških jezuitskih šolah. Med drugim v Freiburgu, Münchnu, Würzburgu in Bonnu. Preden so ga jezuiti iz Freiburga pustili na akademijo Alberta Velikega v Bonn, so pridobili potrdilo domačega župnika o gmotnem stanju družine in njihovi veri.

Ključno vlogo v njegovem tedanjem življenju igra jezuitski pater Mollen, ki ga nadvse ceni in mu zaupa. Mollen je tista oseba, ki zapiše, da ga bo spremljal vse življenje. Ko kot mlad študent v jezuitskih kolegijih dobi nalogo, da tudi sam predava, takoj pokliče v Bonn svojega starega učitelja Mollena. Hitro zapusti Bonn in odide nazaj v Freiburg, tu spozna čedno študentko arheologije Anko Stalherm, zaradi katere tudi sam obiskuje predavanja iz arheologije, a iz te moke ni kruha.

V Heidelbergu si leta 1921 pridobi doktorat iz literature, doktorira na tematiko Wagnerjevih dram. Ko je v Münchnu, pride do uboja bavarskega premierja, za kar so krivi socialisti, trenutek, ko se globoko veren Goebbels odpravi v jezuitsko katedralo Naše Gospe, kjer zapiše v dnevnik ostane cel večer v globokem premišljevanju, po ušesih ga božajo Wagnerjevi zvoki, ima občutek, kot da ga obdajajo angeli.

Nato sledi vzpon, vmes spiše še kratek roman, kjer razmišlja o temeljnih vprašanjih vere, nato pa začne leta 1928 kot vodja propagande svoj zmagoslavni pohod.

Povzeto po večih virih, med drugim iz knjige zvezdniškega zgodovinarja Davida Irvinga.

  • Share/Bookmark

Odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo: Katoliška cerkev časti tudi lenuhe

Nedelja, Januar 13th, 2013

Zander Hans Conrad v svoji knjigi Ko vera še ni bila dolgočasna, piše o pojavu samotarskega puščavništva in samostanskega meništva. Gre za osebe, ki so se v začetnem obdobju krščanstva umaknili iz civilizacije, ker so menili, da bodo v samoti lažje služili Bogu. Nekatere med njimi je katoliška cerkev razglasila celo za svetnike. Omenimo dva primera iz knjige Svetnik za vsak dan, januar – junij, Silvester Čuk: »Pavel iz Teb, prvi puščavnik, ok. 228 – 341 (Očitno je v sebi začutil, da ga Bog kliče, da mu služi v samoti in da svoje brate in sestre po veri podpira s svojo molitvijo in spokornostjo. Ob vznožju skalne gore je našel votlino, s kamnom zaslonjeno. V tisti votlini je poslej živel šestdeset let v premišljevanju in molitvi.), Benedikt Jožef Labre, berač, 1748 – 1783 (Zapustil je samostan, ker je začel spoznavati, da ga Bog ne kliče za redovnika, marveč mu je namenil, da kot »blodeči romar« živi dalje v popolni odpovedi svetu in življenju.)«

Toda ali so samotarji res služili Bogu, če so se odpovedali stikom z ljudmi? Vsi ljudje, brez izjeme, smo bili ustvarjeni kot družabna bitja. Resnica o našem hrepenenju po iskanju skupnosti je navedena celo v Bibliji, drugo poglavje Geneze: »Ni dobro človeku samemu biti.«

Ali ni samotarstvo zgolj beg pred samim seboj, pred življenjem in odgovornostjo do soljudi, narave, živali?

Vprašanje je tudi ali so lahko samotarji srečni ljudje. Jesse Rice, avtor knjige Cerkev v času Facebooka, pojasnjuje, da je ravno nepovezanost človeka z drugimi ljudmi pomemben vzrok za nesrečnost in žalost: »Dr. Edward Diener, je leta 2002 skupaj z Martinom Seligmanom izvedel študijo na univerzi v illinoisu. Ta raziskava je povzela večino splošnih ugotovitev pozitivne psihologije. Vsi študentje, ki so jim izmerili najvišjo raven sreče in najmanj znakov depresije, so imeli skupno eno temeljno lastnost: tesne družbene vezi s prijatelji in družino. Z drugimi besedami, povezanost je ključ do sreče. V trenutkih globoke povezanosti v odnosu se premaknemo iz izolacije in zakrčenosti v bolj celovito in prostorno stanje duha. Globoko v človekovem obstoju je zakoreninjena potreba po povezanosti: povezanost drug z drugim, s svojimi srci ter z ljubečim Bogom, ki je od začetka načrtoval intimno povezanost z nami. Če nas povezanost lahko osreči, nas lahko nepovezanost onesreči. Odmaknjeni od povezanosti razpademo na kosce. Naše fizične in čustvene sposobnosti ter sposobnosti dojemanja znatno upadejo. Način, na katerega gledamo na svet, se zamegli.«

Tudi pri samotarjih, naj bodo katoliški ali kateri koli, je velika verjetnost, da se jim zamegli pogled na svet. Samotarji so del problema tega sveta, ne del rešitve. V današnjem času bi bila za njih boljša beseda: lenuhi.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Za ustanovitelja Opus Dei sta tudi mesarski in vojaški poklic božji dar

Petek, Januar 11th, 2013

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net

Ustanovitelj katoliške prelature Opus Dei, španski duhovnik in svetnik Jožefmarija Escriva, je v svoji knjigi Jezus prihaja mimo, zapisal: »Čas je, da kristjani na glas povemo, da je delo Božji dar in da nima nobenega smisla razdeljevati ljudi v kategorije glede na vrsto dela in imeti nekatera opravila za bolj častna od drugih. Delo, vsako delo, je dokaz o človeškem dostojanstvu…  Je priložnost za osebni razvoj. (…) Poklicno delo je tudi apostolat, priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu… (…) V svojem poklicnem delu… boste našli snov – stvarno, trdno, vredno -, za uresničevanje vsega krščanskega življenja, za udejanjanje milosti, ki prihaja od Kristusa.«

Za katoliškega svetnika (papež Janez Pavel II. ga je razglasil leta 2002) sta torej tudi mesarski in vojaški poklic božji dar. Pobijanje bitij, ki jih je ustvaril Bog, naj bi bila priložnost za osebni razvoj? Nacistični holokavst in katoliško kurjenje drugovercev naj bi bili dokaza o človeškem dostojanstvu? Mučenje živali v hlevih množične živinoreje naj bi bilo priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu? Znanstvenik, ki opravlja izredno okrutne in povsem nepotrebne teste na živalih, naj bi v svojem poklicnem delu našel snov za udejanjanje milosti, ki prihaja od Kristusa?

Seveda je potrebno poudariti, da je to cerkveni oz. katoliški nauk, ne pa kristjanski oz. krščanski. Za kristjane pobijanje ljudi in živali nista božji dar, temveč kršenje pete božje zapovedi. Tega so se držali že prvi kristjani po smrti Jezusa. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, 1.del (izdajatelj Univerzalno življenje) beremo, da je prakristjanstvo nastalo iz kroga tistih, ki jih je Jezus iz Nazareta zbral okoli sebe. Citiram: »Nastajale so praskupnosti – brez duhovnikov, brez hierarhije. V prakristjanstvu ni bilo posameznika, ki bi dajal ton, kaj šele neke vrste papeža, ki bi rekel, kaj je pravilno, ampak je obstajalo rahlo združenje samostojnih skupnosti. V praskupnost tudi dosledno niso sprejeli nobenega lovca in nobenega vojaka. Najprej je moral opustiti svoj poklic. Kajti prakristjani so še vedeli, da je ubijanje ljudi in živali v nasprotju z Božjimi zakoni, in so se tega držali. Vsi prakristjani so živeli od dela svojih rok. Vse to kaže: prakristjani so božanske zapovedi jemali resno in se jih tudi držali.« Za resnične kristjane je zadeva torej zelo jasna: mesarski in vojaški poklic nista častni opravili. In še marsikateri drugi poklic, v katerem ljudje ravnajo proti ljudem, živali in naravi.

Kakšno delo je Božji dar, priložnost za osebni razvoj? Vsako delo, ki upošteva deset Božjih zapovedi in Jezusov govor na Gori. V njem je tudi zlato pravilo, ki pravi, da »kar ne želiš, da tebi storijo, tega ti drugim ne stori.« Oziroma: Kar želiš, da tebi storijo, to najprej ti stori njim.«

  • Share/Bookmark

Odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo: Pri evharistiji se v srcu zgodi jedrska fuzija, pravi papež

Petek, Januar 11th, 2013

Več informacij o knjigi na damjan.likar1@gmail.com, tel.: 041 345 093

Evharistija je v katoliški cerkvi eden od najpomembnejših zakramentov, kjer duhovnik ponudi vernikom košček kruha z besedami: »Kristusovo telo.« Verniki torej morajo verjeti, da uživajo človeka Kristusa, ne samo simbolno, ampak tudi dejansko kot fizično osebo. Če ne verjamejo v ta cerkveni nauk, so za večno prekleti.

Sedanji papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Božja revolucija poudarja, da ima uživanje tankega pšeničnega kruha pri maši dobesedno čudežne učinke: »V evharistiji, kakor sem omenil v homiliji na sklepni slovesnosti z dobro znano in izposojeno primerjavo iz fizike, se dogaja »jedrska fuzija« v najglobji notranjosti srca. Samo ta notranja eksplozija dobrega, ki zmaguje nad zlom, lahko daje moč drugim spremembam, ki so potrebne za preobrazbo sveta.«

Nisem še srečal človeka, ki bi zaradi uživanja kruha v cerkvi doživel notranjo eksplozijo dobrega. Če bi bilo to res, da hostija pomaga pri krepitvi dobrega, kot trdi papež, potem bi ta svet že zdavnaj doživel preobrazbo. Toda, resnica je ravno nasprotna. Svet se pogreza v vedno večjo temo.

Papež omenja tudi, da se pri uživanju mašnega kruha zgodi jedrska fuzija v srcu. Jedrska fuzija je reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in se sprošča energija. Nisem še srečal človeka, ki bi ob uživanju kruha doživel neverjetno sprostitev energije v svojem srcu. Razen, če je bil izredno lačen in je bil hvaležen za ta košček kruha. Sprostitev energije v srcu se zgodi, ko mi uresničujemo Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori. Ko spoznamo svoje napake, prosimo za odpuščanje, se pokesamo, drugim odpustimo, popravimo škodo, če je še možno, ter se odločimo, da teh napak ne bomo več storili.

Toda sedanji papež ni edini, ki iz rokava stresa nesmisle glede uživanja kruha. Podobno fanatičnost je izražal svetnik Kajetan, redovni ustanovitelj, 1480 – 1547: »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.« (Svetnik za vsak dan, julij – december, Silvester Čuk) Tudi papež Pij X. je poudarjal, da je evharistija najmogočnejšo sredstvo, ki omogoča prenovo človeka.

Do kdaj bodo verniki hodili k maši, jedli kruh in naivno čakali, da se prenovijo, da se v njih sprosti energija v srcu?

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Šokantna, grozljiva pravila delovanja katoliškega jezuitskega reda, 2. del

Sreda, Januar 9th, 2013

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net

V knjigi Konstitucije Družbe Jezusove, ki jo je izdal Župnijski zavod Dravlje, lahko preberemo pravila delovanja oz. nekakšen statut jezuitskega reda. V njej je posebno poglavje namenjeno temu, kako se morajo obnašati novinci, da bodo napredovali na svoji duhovni poti. Je to res prava duhovna pot, če novinci ne smejo telefonirati prijateljem brez prisotnosti nadrejenega? Citiram: »Če bi se kdaj zdelo potrebno komu dovoliti, da govori s sorodniki ali prijatelji, ki jih je imel prej v svetu, mora biti to na kratko in v prisotnosti drugega, ki ga bo določil predstojnik… Prav tako, če bi kdo iz hiše komur koli pisal, mora imeti za to dovoljenje in pokazati pismo tistemu, ki ga bo predstojnik določil.« Jezuiti se imenujejo Družba Jezusova. Kaj bi na takšne predpise rekel Jezus, ki je vsakomur dopuščal svobodno voljo in nikogar ni vezal nase?

Je to peklenska ali duhovna pot, če novincem celo odsvetujejo, da bi se med seboj pogovarjali? Citiram: »Na splošno ni dobro, da bi se novinci medsebojno pogovarjali. Gojijo naj med seboj molk, razen, če je treba govoriti. Pogovarjajo naj se rajši z zrelimi in razsodnimi osebami, ki jih bo predstojnik vsakomur določil.«

Je to hudičev ali božji predpis, če novincem odrekajo hrano? Citiram: »… naj se jim tudi določi čas, kdaj naj se spovedo, in če bi v tem času tega ne storili, naj se jim odtegne telesna hrana, dokler ne zaužijejo duhovne hrane.«

Novincem je tudi določeno, da si lahko z dovoljenjem ogledajo le določene ženske. Citiram: »Skoraj vedno se je treba držati, da ženske ne vstopijo v hiše in kolegije Družbe. Toda, če bi šlo za osebe velike dobrodelnosti ali velikega ugleda, združenega z ljubeznijo do bližnjega, ki mogel razsoden predstojnik iz upravičenih razlogov dovoliti, da si jih ogledajo, če želijo.«

Vsem tistim, ki so že v jezuitskem redu, pa jim je naložena naloga, da morajo razmišljati o skrivnosti rožnega venca, citiram: »Kar se tiče rožnega venca, jih je treba naučiti, kako lahko mislijo na skrivnosti, ki jih vsebuje…« Resnična skrivnost pri rožnem vencu je vprašanje kako je možno, da nekateri ljudje verjamejo, da bodo z žlobudranjem cerkvenih molitvic prišli bližje k Bogu? Ena od glavnih molitev rožnega venca je Zdrava Marija, del molitve pa se glavi: »Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.« Jezus nikoli ni rekel naj se pri molitvi obračamo na njegovo mater ali na t.i. katoliške svetnike, med katerimi so bili mnogi zločinci. Rekel pa je, da če se hočeš pogovarjati z Očetom, zapri se v tiho kamrico in to stori in on bo ti dal to, za kar ga boš prosil. To je logičen in enostaven odgovor kako priti do Boga. Za to ne potrebujemo duhovnikov, »svetnikov«, dogem, verskih predpisov, kultov, ritualov, zakramentov.

Po vsem tem, kar vemo o šokantnih navodilih jezuitskega reda, zveni zelo čudno izjava papeža Pavla III., ki je zapisal, da je bila Družba ustanovljena predvsem za napredek duš v krščanskem življenju. Ali ta pravila res omogočajo napredek krščanske duše? Ali pa gre pri teh predpisih zgolj za »napredek« katoliške cerkve pri kršenju človekovih pravic? Na tem področju je cerkev bila že od vsega začetka zelo »napredna«.

V knjigi je tudi citat: »… vsa Družba in vsak posebej bojujemo za Boga v zvesti pokorščini našemu presvetemu gospodu papežu in drugim rimskim škofom, njegovim naslednikom.« Borba za boga, da kršiš človekove pravice? Se morda tudi duhovniki pedofili ob posiljevanju otrok borijo za boga?

  • Share/Bookmark