Katoličani morajo verjeti v dogme, ki so jih sprejeli zločinci – odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo

Več informacij o knjigi na mail: damjan.likar1@gmail.com, 041 356 093

Katoličani morajo verjeti v dogme, ki so jih sprejeli zločinci

V katoliški cerkvi obstajajo številne verske resnice ali dogme, v katere morajo verovati vsi njeni člani, sicer so za večno prekleti. Verska dogma je bila v zgodovini sklep cerkvenega zbora glede verskih naukov, ki je temelj za neko verstvo in je zato nespremenljiv. V Katekizmu katoliške cerkve piše: »Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.”

Po katoliškem nauku so dogme torej razodetje Boga, ki jih je razodel preko določene osebe. Dobro bi bilo, da bi se katoličani pozanimali preko katerih oseb je Bog »razodel« verske resnice. Znano je, da Bog govori preko mistikov in prerokov, vendar preko njih ni razodel nobene dogme. Dogme namreč niso od Boga, ampak človeško delo.

Nekaj dogem so si izmislili rimski cesarji, ki so v prvih stoletjih imeli močan vpliv na cerkveni nauk. Seveda to niso bila razodetja od Boga, kajti Bog ne govori preko morilcev, vojskovodij in okrutnežev kot so bili cesarji Konstantin, Teodozij in Justinijan. Cesar Teodozij je »ob nekem uporu dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne.« (Iz vere v luč, Ivan Merljak)

Malo katoličanov ve, da so ti cesarji rimskega imperija, in ne cerkveni voditelji, sklicevali koncile, na katerih so oblikovali cerkvene dogme, ki jih je narekoval cesar. Cesarji so torej določali v kaj mora še danes verovati cerkev in vsi katoličani.

Konstantin je leta 325 sklical nicejski koncil. Na njem je bil kamen spotike vprašanje ali je Jezus iz Nazareta zgolj Božji Sin ali sam Bog. Konstantin je odločil, da je Kristus enako kot Bog. Iz te odločitve so izpeljali dogmo: Bog od pravega Boga. Rimska vera je želela, da se lahko prikaže le Bog kot odrešitelj tega sveta, ne pa »zgolj« Njegov Sin. Toda dejstvo je, da je Jezus Sin Božji in ne Bog sam.

Cesar Teodozij je leta 381 sklical koncil v Konstantinoplu. Ta cesar je bil vnet zagovornik katoliške pravovernosti. Leta 392 je uzakonil krščanstvo kot edino dovoljeno veroizpoved v imperiju. Na tem koncilu je sklenil, da je cerkev sveta in edina zveličavna. Posledica te cesarske dogme je, da cerkev še danes straši ljudi, da bodo pristali v večnem peklu, če se pred smrtjo ne priključijo katoliški cerkvi, v kateri naj bi bila edina možnost zveličanja.

Na koncil v Efezu so pod vodstvom cesarja sprejeli dogmo, da je Jezusova mati roditeljica Boga. Kdor je po koncilu, da je Marija zgolj preprosta Jezusova mati, je bil preklet. Ni naključje, da so ravno v Efezu sprejeli to »versko resnico«. Kajti v tem mestu je bil močno razširjen kult Diane in morda so želeli, da Marija ne sme zaostajati za njo. Diana je bila v poganski, rimski mitologiji zaščitnica devištva in poroda.

Omenimo še koncil v Konstantinoplu leta 543, na katerem je cesar Justinijan sprejel, da je nauk zgodnjekristjanskega učitelja Origena preklet. Zlasti izstopata dve anatemi proti Origenu: »Kdor vztraja, da je človeška duša živela že pred utelesitvijo, naj bo preklet.« »In kdor verjame, da se bodo na koncu časa vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.«

S to dogmo so torej prekleli reinkarnacijo oz. zakon vzroka in učinka, ter jo nadomestili z grožnjo o večnem prekletstvu. Strahovite smernice, ki so v zadnjih tisoč petsto letih povzročile pravo duhovno katastrofo in še danes negativno vplivajo na številne katoliške vernike.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !