Arhiv za December, 2012

Bivši jezuitski profesor: »Satan je na prestolu katoliške cerkve.«

Nedelja, December 30th, 2012

Dr. Malachi Martin, nekdanji jezuitski profesor na Univerzi Georgetown, avtor številnih knjig in dolgoletni vatikanski insider, je v intervjuju za New York City odločno izjavil: »Da, to je resnično. Satan je na prestolu katoliške cerkve.« Za katoliški časopis The Fatima Crusader pa je Martin povedal: »Vsakdo, ki je seznanjen s stanjem in vsemi aferami v Vatikanu v zadnjih 35 letih, se dobro zaveda, da ima princ teme svoje zastopnike na trgu Svetega Petra v Rimu.« Vir: http://www.jesus-is-savior.com/False%20Religions/Roman%20Catholicism/pope-devil-masonic_lodge.htm

  • Share/Bookmark

Katoličani morajo verjeti v dogme, ki so jih sprejeli zločinci – odlomek iz knjige Cerkvena prevara z etiketo

Sobota, December 29th, 2012

Več informacij o knjigi na mail: damjan.likar1@gmail.com, 041 356 093

Katoličani morajo verjeti v dogme, ki so jih sprejeli zločinci

V katoliški cerkvi obstajajo številne verske resnice ali dogme, v katere morajo verovati vsi njeni člani, sicer so za večno prekleti. Verska dogma je bila v zgodovini sklep cerkvenega zbora glede verskih naukov, ki je temelj za neko verstvo in je zato nespremenljiv. V Katekizmu katoliške cerkve piše: »Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.”

Po katoliškem nauku so dogme torej razodetje Boga, ki jih je razodel preko določene osebe. Dobro bi bilo, da bi se katoličani pozanimali preko katerih oseb je Bog »razodel« verske resnice. Znano je, da Bog govori preko mistikov in prerokov, vendar preko njih ni razodel nobene dogme. Dogme namreč niso od Boga, ampak človeško delo.

Nekaj dogem so si izmislili rimski cesarji, ki so v prvih stoletjih imeli močan vpliv na cerkveni nauk. Seveda to niso bila razodetja od Boga, kajti Bog ne govori preko morilcev, vojskovodij in okrutnežev kot so bili cesarji Konstantin, Teodozij in Justinijan. Cesar Teodozij je »ob nekem uporu dal v takšni jezi pomoriti v Solunu več tisoč ljudi brez posebne preiskave, krive in nedolžne.« (Iz vere v luč, Ivan Merljak)

Malo katoličanov ve, da so ti cesarji rimskega imperija, in ne cerkveni voditelji, sklicevali koncile, na katerih so oblikovali cerkvene dogme, ki jih je narekoval cesar. Cesarji so torej določali v kaj mora še danes verovati cerkev in vsi katoličani.

Konstantin je leta 325 sklical nicejski koncil. Na njem je bil kamen spotike vprašanje ali je Jezus iz Nazareta zgolj Božji Sin ali sam Bog. Konstantin je odločil, da je Kristus enako kot Bog. Iz te odločitve so izpeljali dogmo: Bog od pravega Boga. Rimska vera je želela, da se lahko prikaže le Bog kot odrešitelj tega sveta, ne pa »zgolj« Njegov Sin. Toda dejstvo je, da je Jezus Sin Božji in ne Bog sam.

Cesar Teodozij je leta 381 sklical koncil v Konstantinoplu. Ta cesar je bil vnet zagovornik katoliške pravovernosti. Leta 392 je uzakonil krščanstvo kot edino dovoljeno veroizpoved v imperiju. Na tem koncilu je sklenil, da je cerkev sveta in edina zveličavna. Posledica te cesarske dogme je, da cerkev še danes straši ljudi, da bodo pristali v večnem peklu, če se pred smrtjo ne priključijo katoliški cerkvi, v kateri naj bi bila edina možnost zveličanja.

Na koncil v Efezu so pod vodstvom cesarja sprejeli dogmo, da je Jezusova mati roditeljica Boga. Kdor je po koncilu, da je Marija zgolj preprosta Jezusova mati, je bil preklet. Ni naključje, da so ravno v Efezu sprejeli to »versko resnico«. Kajti v tem mestu je bil močno razširjen kult Diane in morda so želeli, da Marija ne sme zaostajati za njo. Diana je bila v poganski, rimski mitologiji zaščitnica devištva in poroda.

Omenimo še koncil v Konstantinoplu leta 543, na katerem je cesar Justinijan sprejel, da je nauk zgodnjekristjanskega učitelja Origena preklet. Zlasti izstopata dve anatemi proti Origenu: »Kdor vztraja, da je človeška duša živela že pred utelesitvijo, naj bo preklet.« »In kdor verjame, da se bodo na koncu časa vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.«

S to dogmo so torej prekleli reinkarnacijo oz. zakon vzroka in učinka, ter jo nadomestili z grožnjo o večnem prekletstvu. Strahovite smernice, ki so v zadnjih tisoč petsto letih povzročile pravo duhovno katastrofo in še danes negativno vplivajo na številne katoliške vernike.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Slovenska vlada iz proračuna financira organizacijo kolaborantov – 440 tisoč evrov od leta 2003

Petek, December 28th, 2012

Slovenija je med redkimi, če ne kar edina država v svetu, ki iz proračuna financira organizacijo kolaborantov okupatorja iz časa 2. svetovne vojne. Od leta 2003 so od države dobili za skoraj 440 TISOČ EVROV. Spodnje pismo govori o tem:

Spoštovani g. Joseph A. Mussomeli, veleposlanik ZDA v Republiki Sloveniji,

ne vemo ali ste seznanjeni z dejstvom, da je Republika Slovenija med
redkimi, če ne kar edina država v svetu, ki iz proračuna financira
organizacijo kolaborantov okupatorja iz časa 2. svetovne vojne.
Medtem, ko imamo v luči krize in zahtev sedanje vlade po ostrih
varčevalnih ukrepov pri zategovanju pasu, vse preveč primerov, ko so
ljudje potisnjeni zaradi tega v revščino. Najhuje je vsekakor, da so
otroci v šolah lačni, vlada pa jemlje upokojencem, invalidom,
bolnikom, brezposelnim, študentom in dijakom. Naravnost neverjetno,
”varčevanje” pa ne zajema financiranja organizacije kvizlinških
grupacij. To je škandalozno in nedopustno. O tem bi morali obvestiti
še kakšno drugo mednarodno organizacijo. Posebej pa je pri sedanji
vladni ekipi razvidno, da povsem evidentno obračunava z upokojenci, ki
so sodelovali v boju proti okupatorju in prispevali ter žrtvovali
mnogo, premnogi tudi njihova življenja, da danes lahko živimo v
svobodni državi. Tarča sedanje vlade pa so celo veterani vojne za
Slovenijo leta 1991, pripadniki teriotorialne obrambe, policije in
drugih struktur, ki so pomagali uresničiti tisočletne sanje naših
dedov in očetov po samostojni državi, ki smo jo dosanjali in dočakali,
kar ni bilo dano mnogim narodom po svetu.

Kdo so bili in na čigavi strani so se borili domobranci, je najbolje
razvidno iz njihove prisege Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944
na stadionu v Ljubljani, ki se je glaaila: “Prisegam pri Vsemogočnem
Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v
skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje
velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu
kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za
svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem
pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”

Nova slovenska zaveza, ki jo vodi bivši domobranec Anton Drobnič,
nadaljuje tradicijo svoje kvizlinške predhodnice. In takšna
organizacija dobiva sredstva iz državnega proračuna, kar je sramota
mednarodnih razsežnosti! Že leta 2007 je predsednik borčevske
organizacije g. Janez Stanovnik zgrožen ugotovil:
>>Povejte, v kateri državi v Evropi je financirana organizacija, ki je
nadaljevanje kolaboracije?<< Ni odveč dodati, da je bil g. Anton
Drobnič kar 7 let generalni javni tožilec že v samostojni Sloveniji,
ki ga je na to mesto imenovala krščanska demokracija g. Lojzeta
Peterleta in je očitno namesto pregona kriminala in korupcije ter
klintelizma zaradi česar smo danes v hudi politični, ekonomski in
moralni krizi, več kot očino največ energije usmeril v rehabilitacijo
škofa Rozmana. Sodišče ga je res rehabilitiralo vendar ne iz
vsebinskih razlogov glede sodelovanja in podpiranja kolaboracij temveč
zaradi napak v sodnem postopku. Navedena politična opcija je pod
krinko demokratičnih procesov omogočila divje lastninjenje, kasnejšo
tajkunizacijo kakor ji danes sodobno reče g. Egon Zakrajšek, slovenec
zaposlen v Ameriški centralni banki dobesedno PAJDAŠKI KAPITALIZEM.

Tudi poslanka Barbara Žgajner Tavš je na to neverjetno in skrajno
neetično ravnanje pred nedavnim opozorila s poslanskim vprašanjem.
Poudarila je, >>da je nedopustno, da vlada iz proračuna financira
domobransko Novo slovensko zavezo, ob, na primer, hkratni ukinitvi
dodatnega zdravstvenega zavarovanja borcem v vojni za Slovenijo, za
katerega izplačilo se je Slovenija zavezala za tiste, ki izpolnjujejo
določena merila.<< In to vlada počne v času, ko so se na podlagi zakona
o uravnoteženju javnih financ začele zmanjševati pridobljene pravice
določenim kategorijam upokojencev (tudi do 30 odstotkov), brezposelnim
(znižalo se je nadomestilo za primer brezposelnosti), porodnicam
(znižalo se je nadomestilo starševskega nadomestila), otrokom in
družinam (znižal se je otroški dodatek ob hkratnem zvišanju plačila
vrtca za drugega otroka), javnim uslužbencem itd. Prav posebna
kategorija upokojencev so borci NOB, s katerimi sedanji premier in
njegova ekipa najbolj vneto obračunava, saj skušajo revidirati in na
novo napisati zgodovino, kar pa je nedopustno. Da ne gre za bagatelne
zneske, pove podatek, da pri financiranju domobranskega društva ne gre
le za prilive v omenjenih dveh letih, temveč se je, kot je razvidno iz
Supervizorja, v letih od 2003 pa do danes na transakcijski račun
društva samo od ministrstva za delo nateklo za skoraj 440.000 evrov
davkoplačevalskega denarja! Medtem ko se zaradi splošnega varčevanja
zmanjšujejo donacije skoraj vsem društvom in civilnim gibanjem, ostaja
Nova slovenska zveza iz tega izvzeta. Tako kot lani bodo nadaljevalci
“svetle tradicije” domobranstva tudi letos in v prihodnjih letih
dobivali okoli 45.000 EUR davkoplačevalskega denarja letno.

Mislimo, da vam ni potrebno še enkrat podrobno razlagati kdo je bil
kdo v II. svetovni vojni na naših tleh, kdo je reševal sestreljene
zavezniške pilote in kdo jih je izročal okupatorju?

V sled nevarnosti širjenja pojavov profašističnega delovanja, ki ga
podpira celo Vlada RS za kar obstajajo utemeljeni dokazi, menim, da bi
bilo prav, da opozorite naše in vaše oblasti, da se preneha s
podpiranjem tovrstnih pojavov, ki so v svetu v prejšnjem stoletju
povzročili ogromno vojaških ter civilnih žrtev, masovnega uničenja in
veliko materialno škodo. In ne nazadnje tudi mnogo nepotrebnih
vojaških žrtev padlih zavezniških vojakov na številnih bojiščih širom
sveta, ki so se žrtvovali v skupnem boju vključno z našimi partizani
in borci NOB kot priznano osvobodilno vojsko zmagovite koalicije, za
osvoboditev sveta in Slovenije.

CIVILNA INICIATIVNA ANTIFAŠISTIČNE KOALICIJE SLOVENIJE

V vednost:
- veleposlanikom Velike Britanije, Francije, Rusije
- Organizaciji Združenih Narodov
- ZZB NOB
- Predsednik RS
- Predsednik DZ RS
- Predsednik Vlade RS

  • Share/Bookmark

Zakaj župniki pri mašah ne upajo brati nasilnih biblijskih citatov?

Petek, December 28th, 2012

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net

V bibliji je ogromno protiustavnih citatov, ki spodbujajo bralce k fizičnemu in psihičnemu nasilju. Nekaj primerov (vsi citati so iz www.biblija.net):

  • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
  • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12)

l  Če pa se ta stvar izkaže za resnično, ker se pri mladi ženi ni našel dokaz devištva, naj jo odpeljejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umre, ker je storila nesramnost v Izraelu: vlačugala se je v hiši svojega očeta. Tako odpravi zlo iz svoje srede! (5 Mz 22,20-21)

l  Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

l  Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov iz biblije zapisalo:

»Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) (…) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

Po nauku cerkve so torej vsi ti citati, ki spodbujajo k morjenju, božja beseda. Če cerkev resnično verjame v to, zakaj potem župniki in škofje pri mašah ne upajo brati teh nasilnih biblijskih odlomkov? Ali se morda bojijo, da bi kakšen obiskovalec sredi maše poklical policijo in jih obvestil, da njihov duhovnik poziva svoje farane k ubijanju?

Postavlja se še eno vprašanje: če bi kakšen katoliški vernik zvesto sledil navodilom »božje besede« v bibliji in recimo ubil svojega neposlušnega sina ter se potem na policiji in sodišču skliceval na »božjo besedo«, ali bi ga katoliška cerkev branila pred »neutemeljenimi obtožbami«? Zelo malo verjetno. Pristal bi v zaporu, kjer bi ga, ironično, morda obiskal kakšen, od davkoplačevalcev plačani katoliški duhovnik in mu pomagal z »duhovno oskrbo«. Čeprav ga je ravno ta »duhovna oskrba« pripeljala do zločina.

Sicer pa je dejstvo, da je bila ravno nasilna biblijska ideologija podlaga za večino zločinov katoliške cerkve v zadnjih dva tisoč letih. In zločini se nadaljujejo tudi danes. Spomnimo na izjavo znanega in svetovno priznanega cerkvenega zgodovinarja ter pisatelja Karl Heinz Deschnerja: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« (Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42)

  • Share/Bookmark

Nezmotljivi papež Pavel VI. in komunistični Tito sodelavca

Četrtek, December 27th, 2012

Tretji del članka z naslovom: Nekaj fragmentov iz življenja cerkve

Katoliška cerkev je najstarejša državna tvorba na svetu, saj je stara slabih 2.000 let. Do današnjih dni se je obdržala samo zaradi svojega nasilnega in krvavega karakterja, ki z Jezusom, Kristusom, katerega namestnik na Zemlji naj bi bil papež, nima nič skupnega. Cerkveno življenje je bilo in je zelo pestro, predvsem pa nasilno in krvavo.

Nezmotljivi papež Pavel VI. in komunistični Tito sodelavca

Kljub stalni cerkveni kritiki komunizma, pa to ni motilo papeža Pavla VI., da ni sodeloval s komunistom Titom. Seveda je to sodelovanje potekalo zakulisno. Papež si je s Titom po diplomatskih kanalih od konca leta 1966 izmenjeval poglede na mednarodna vprašanja. “Montini je bil tako ‘impresioniran nad Titovo državniško modrostjo in sposobnostjo ter njegovo vlogo v mednarodnih odnosih’, da ga je štel za iskrenega in največjega zagovornika miru na svetu”, je zapisal zgodovinar Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši. Tito je bil tudi prvi komunistični voditelj, ki je obiskal Vatikan. Leta 1971 je namreč med obiskom Rima odšel tudi k papežu, ki ga je v pogovoru zadržal za več kot dve uri. Vatikan je preko papeža kot tudi državnega sekretarja na vse pretege hvalil Tita.

Kljub takšnemu pozitivnemu odnosu papeža do komunista Tita, pa katoliška cerkev v Sloveniji stalno napada bivšo Jugoslavijo in jo demonizira. Jugoslavija je lahko srečna, ker ima Tita, kar je takrat smiselno izjavil vatikanski državni sekretar Villot, seveda za sedanjo cerkveno prvo bojno linijo v Sloveniji ne velja. Za njih je očitno bivša komunistična Jugoslavija poosebljenje zla. Ali ne nasprotujejo s tem papežu Pavlu VI.? Ko je Tito leta 1971obiskal tega papeža, ga je ta imenoval za častnega kanonika cerkve sv. Hieronima v Rimu, s čimer mu je podelil privilegije, ki jih je užival avstrijski car nad Hrvaško. Komunist Tito kanonik cerkve v Rimu? Ali ni papež s tem storil smrtni greh za prvo bojno linijo katoliške cerkve, za katero je vse, kar je komunistično zločinsko! Sicer pa: kateri slovenski klerik, vključno s škofi, je od papeža dobil privilegije, kot jih je imel avstrijski car nad Hrvaško? Na obisk k papežu je komunist Tito prišel v uniformi malteškega viteza! Ali je lahko v uniformi malteškega viteza nekdo, ki ni malteški vitez?

Jezus zavrnil, cerkev sprejela satana

„Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.“ (Mt 4,1-11) (http://www.biblija.net/)

Jezus je torej zavrnil snubljenje satana. Seveda tega ni mogoče trditi za katoliško cerkev. Njen nasilen nauk in njena krvava zgodovina sta jasen dokaz temu, kajti nasilje, ubijanje, mučenje, uničevanje, kršenje človekovih pravic … je lahko samo delo satana in ne Boga. Od cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth je rekel, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.

Zato ni čudno, da po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

Ali je tudi cerkev psihopatska?

„Za psihopate prvega razreda je značilno, da imajo visok inteligenčni kvocient,“ pravi dr. Boštjan M.. Zupančič, sodnik evropskega sodišča za človekove pravice. Na vprašanje novinarja, kje so zaposleni, je odgovoril: „V korporacijah, politiki, cerkvi.“ Sodnik Zupančič je jasen: psihopati so tudi v cerkvi. Za psihopate je značilno, kar izhaja že iz samega imena, patologija duše. Duša psihopata ni normalna, temveč patološka, nenormalna.

Ali je normalno, če papež, kardinali, nadškofi, škofi, duhovniki in drugi kleriki trdijo, za njimi pa ponavljajo katoliki laiki, da je Bog rekel:

●Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)

●Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)

●Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

●Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)

●Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)

●Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)

●Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta (…) Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. (5 Mz 21,18-21)

●Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)

●Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17) (http://www.biblija.net/)

To  je samo nekaj sovražnih napotkov iz do ljudi in drugih bitij izjemno neprijazne biblije, “svetega pisma”. Ali so ti sovražni pozivi iz biblije nekaj normalnega, nekaj kar je za ljudi, živali in naravo ali pa gre za hudo patologijo? Ali je katoliški nauk patološki, saj so omenjeni izseki del uradnega katoliškega nauka, ki ga morajo katoliški laiki in kleriki vedno in povsod uresničevati – tudi če je v nasprotju z ustavami demokratičnih držav. Ali ni vse to še več kot sovražni govor, kajti to je bila in je še vedno podlaga za reke krvi in „reke krvi“, ki jih je povzročila in še tako ali drugače povzroča cerkev.

Katoliška cerkev podpira lov na živali. Lov na bitja, ki jih je ustvaril Bog, kar priznava tudi sama cerkev, je vsekakor huda duševna patologija, kajti Bog je v peti zapovedi jasno rekel Ne ubijaj! To velja tudi v odnosu do živali, saj iz te zapovedi živali niso izključene, kar zelo jasno izhaja iz besed Ne ubijaj.

Bog: Ne ubijaj, papež: imamo pravico na ubijanje. Koga zastopa papež? Boga ali satana?

Na obravnavi v sodnem postopku Alperin vs. Vatikanska banka pred ameriškim zveznim sodiščem v San Franciscu novembra 2007 je osebni odvetnik papeža Benedikta XVI. priznal, da je bila katoliška cerkev vpletena v genocid nad pravoslavnimi Srbi v Jasenovcu v času 2. svetovne vojne, ko je bilo umorjenih preko 500.000 Srbov in judov. Izjavil je tudi, da je Vatikan imel pravico, da sodeluje v množičnih pobojih Srbov v Jasenovcu, ker je bilo to dovoljeno z mednarodnim zakonom. Po kanonskem pravu je dovoljeno ubijanje heretikov, torej tistih, ki niso poslušni papežu ali ne sledijo cerkvenim naukom, kot je bil to primer s Srbi in judi v času 2. svetovne vojne.
Ni kaj! Papež je priznal demonsko naravo cerkve!!
Vlado Began

Vir: časopis Razmisli, številka 14

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Vatikan vpleten v beg vojnih zločincev

Sreda, December 26th, 2012

Drugi del članka z naslovom: Nekaj fragmentov iz življenja cerkve

Katoliška cerkev je najstarejša državna tvorba na svetu, saj je stara slabih 2.000 let. Do današnjih dni se je obdržala samo zaradi svojega nasilnega in krvavega karakterja, ki z Jezusom, Kristusom, katerega namestnik na Zemlji naj bi bil papež, nima nič skupnega. Cerkveno življenje je bilo in je zelo pestro, predvsem pa nasilno in krvavo.

Vatikan vpleten v beg vojnih zločincev

Po besedah Ukija Goñija, avtorja knjige Resnična Odessa, obstajajo dokumenti, ki nedvoumno dokazujejo, da so bili najvišji cerkveni kleriki, med njimi kardinali Montini, Tisserant in Caggiano neposredno vpleteni v beg vojnih zločinev v Južno Ameriko po koncu 2. svetovne vojne. V ta posel so bili vpleteni tudi razni škofje in duhovniki, npr. Draganović, Heinemann … Klerik Draganović, zelo vpliven hrvaški duhovnik, ki je imel zelo pomembno vlogo v tej zadevi, je bil po besedah Goñija ves čas v neposrednih stikih s papežem Pijem XII. Tisoče Hrvatov, Nemcev, Francozov, Belgijcev in drugih vojnih zločincev je s pomočjo Vatikana zbežalo roki pravice v Južno Ameriko. Argentinski predsednik Peron je s pomočjo cerkve pomagal v Južno Ameriko kar 7.000 ustašem. V Južno Ameriko je pobegnil tudi ustaški zločinec Pavelić, ki se je med 2. svetovno vojno srečal s papežem Pijem XII. Ga je papež pohvalil zaradi njegovih zločinov? Ko so Izraelci ugrabili vojnega zločinca Eichmanna, se je oglasil kardinal Caggiano in ga vzel v bran.

Katoliški duhovnik – vojni zločinec par excellence

Katoliški duhovnik Krunoslav Draganović je bil, kot že navedeno, ves čas v neposrednih stikih s papežem. Duhovnik Draganović je leta 1951 pomagal v Južno Ameriko zbežati tudi „klavcu iz Lyona“ Klausu Barbieju. Po besedah Ukija Goñija je bil ta duhovnik vojni zločinec par excellence, ki je delal tudi za razne obveščevalne službe, po njegovem je prav neverjetno, da so obveščevalne službe najemale takšne psihopate. Po smrti papeža Pij XII. ta psihopatski duhovnik za cerkev ni bil več uporaben, zato ga je zavrgla.

To je prava cerkev: ko ji nekdo ni več v interesu, ga zavrže. Ko ga ne more več uporabiti za svoje namene, ga zavrže. Koliko je še takšnih oseb, ki jih je cerkev zavrgla,  ker ji niso prinašali več dobička oz. ji niso bili več v interesu?

Farizejska sveta vojna proti komunizmu

»V Italiji je 20. maja leta 1951 katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagreši smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerem so pozvali Francoze naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo katoliško cerkev. Svarili so jih, da je to za njih »neizogibna dolžnost«, če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili »najtežji greh«. To je izjavil Avro Manhattan.

Papež Pij XII. je dne 10.3.1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh.

V bibliji piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1-2) (http://www.biblija.net/)  Papež Klemen Rimski je celo napisal molitev za politično oblast. Vse oblasti so torej dane od boga, tako tudi nacizem, komunizem, fašizem … Če je komunizem poslan od katoliškega boga, zakaj se potem cerkev bori proti njemu? Ali se upira svojemu bogu? Nacizmu in fašizmu se ni. Bog Stvaritelj pa je seveda nekaj drugega.

In še zanimivost: Vatikanski predstavnik za tisk Alessandrini je na vprašanje, ali bi sklenili konkordat tudi s Stalinom in ne samo s Hitlerjem, odgovoril, da bi, vendar pa Stalin tega ni hotel. Še en dokaz, da je kritika komunizma samo farizejska.

Vlado Began

Vir: časopis Razmisli, številka 14

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Predsednik ustavnega sodišča zopet pri katoliški maši

Torek, December 25th, 2012

Vlado Began, www.cerkev-ne.net

Maše za domovino dne 20. decembra 2012 so se med drugimi udeležili predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič, predsednik SLS Radovan Žerjav, predsednica NSi Ljudmila Novak, notranji minister Vinko Gorenak, državni sekretar na notranjem ministrstvu Robert Marolt, generalni direktor policije Stanislav Veniger, predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm, nekateri poslanci in nekateri veleposlaniki (http://radio.ognjisce.si/sl/137/slovenija/9529).

Neustavna praksa najvišjih predstavnikov države se nadaljuje, kajti njihova prisotnost na katoliški maši, in seveda tudi na kakšnem drugem verskem obredu, krši ustavo. Krši se njen 7. člen, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti. Če je država ločena o katoliške cerkve, je jasno, da njeni predstavniki ne morejo biti pri cerkveni maši. Ne predsednik vlade ali kakšen drug predsednik, ne ministri, ne državni sekretarji, ne vojaki in podobno. Če so tam in mogoče celo kot državni predstavniki molili, potem država ni versko nevtralna, temveč se je postavila na stran katoliške cerkve. S tem podpira njen nauk, ki je v preteklosti povzročil toliko gorja, krivic in krvi, kot noben drug in je celo proti človekovim pravicam, kar vse velja v bistvu tudi za sedanjost.

Pri maši je zopet bil tudi predsednik ustavnega sodišča. Ali ni s tem še enkrat priznal primat cerkvene oblasti nad posvetno in nadvlado kanonskega prava nad pravnim redom Slovenije? Ali ni s tem podprl cerkveno nasprotovanje človekovim pravicam? Ali ni s tem podprl papeža Gregorja XVI., ki je leta 1832 rekel, da je človekova svobodna volja norost in papeža Leona XIII., ki je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode mišljenja, svobode tiska, svobode šolstva in verske svobode. Prisotnost predsednika „najvišjega“ sodišča v Sloveniji na katoliški maši je ena najhujših kršitev slovenske ustave, zaradi česar bi morala predsedniku prenehati funkcija predsednika in sodnika. Kajti sodelovanje oz. že sama prisotnost na maši pomeni strinjanje s cerkveno ideologijo, kar v bistvu pomeni, da takšna oseba ni več neodvisna – odvisna je namreč od cerkvene ideologije. In kako naj potem sodi v skladu s slovenskim pravnim redom, če je cerkveno indoktrinirana? In predpostavlja kanonsko pravo oz. cerkveni nauk slovenskemu pravnem redu!

Oktobra 2012 je imel ustavni sodnik Jan Zobec predavanje z naslovom Sedem naglavnih grehov slovenskega pravosodja v organizaciji mladih katoliških pravnikov, združenih v Akademskem društvu Pravnik. Na koncu predavanja je ustavni sodnik Zobec prikazal deset božjih zapovedi, ki visijo na pročelju vrhovnega sodišča ZDA, nato pa je s slušatelji odšel k Rdeči maši, ki jo je organizairalo Akademsko društvo Pravnik skupaj s katoliško cerkvijo z namenom prošnje bogu za pomoč pri študiju in delu. (http://www.mladina.si/116916/kriz-in-pravica/). Ali je ustavni sodnik Zobec še eden izmed tistih sodnikov, ki so indoktrinirani s cerkveno ideologijo in naukom? Če da, kako bo sodil kot sodnik: po pravnem redu Slovenije ali pa bo v ozadju cerkveni nauk oz. kanonsko pravo.

Da se ustavno sodišče vedno bolj odmika o človekovih pravic in vedno bolj podpira vladajočo elito in njeno demontažo pravic, podobno kot katoliška cerkev, je razvidno zadnjih dveh odločitev, s katerimi je prepovedala referenduma o slabi banki in državnem holdingu. Prepovedalo je izvrševanje ustavne pravice do referenduma, kar je seveda zelo razveselilo katoliško cerkev, ki je proti referendumom, razen če so v njeno korist.

Ustavno sodišče je zapisalo: Kadar je pravica zahtevati razpis zakonodajnega referenduma v koliziji z drugimi ustavnimi vrednotami, mora Ustavno sodišče s pomočjo tehtanja prizadetih ustavnih vrednot presoditi, kateri izmed njih je treba dati prednost, da se ohrani njihovo ustavnopravno ravnotežje. … Učinkovito delovanje države z zagotavljanjem izvrševanja njenih pomembnih funkcij ter zagotavljanje pravic do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave), zdravstvenega varstva (prvi in drugi odstavek 51. člena Ustave), pravic invalidov (52. člen Ustave) in drugih človekovih pravic, med njimi tudi pravic do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave) in do varstva dela (66. člen Ustave), so ustavne vrednote, ki imajo zelo veliko težo in ki kot takšne zahtevajo ustrezno ustavnopravno varstvo. Enako pomembni ustavno varovani vrednoti sta dolžnost države, da izvršuje sprejete mednarodnopravne obveznosti (8. člen Ustave) in da zagotovi učinkovitost evropskega pravnega reda na svojem ozemlju (tretji odstavek 3.a člena Ustave).

Iz omenjenega zapisa je razvidno, da je ustavno sodišče tehtalo pravico do referenduma z ustavnimi vrednotami, ki pa je „izmišljen“ pojem in ga ustava sploh ne pozna. Po 15. členu ustave pa se lahko človekove pravice omejijo samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Ustavno sodišče bi torej moralo soočiti oz. tehtati pravico do referenduma o slabi banki in državnem holdingu z drugimi ustavnimi pravicami, seveda konkretnimi (tehtanje je seveda lahko samo na enaki ravni), česar pa ni storilo, ker nasproti ni stala nobena konkretna ustavna pravica. Da pa je prišlo do želenega rezultata, je pač skonstruiralo pojem ustavnih vrednot, verjetno ne prvič, kamor je med drugim uvrstilo nekaj ustavnih pravic, vendar abstraktnih pravic in ne konkretnih. Tako je dobilo to, kar je želelo: prepoved referendumov in suspenz konkretne ustavne pravice. Abstrakne človekove pravice premagale konkretno ustavno pravico.

Seveda škofje ploskajo svojih članom, ki sedijo na ustavnem sodišču, kajti ti so delovali v skladu s cerkvenim naukom, ki je proti človekovim pravicam, tako tudi proti referendumski pravici. Čim večkrat bo ustavno sodišče delovalo proti človekovim pravicam, tem bolj bodo škofje ploskali in vedno boljše bodo ustavni sodniki zapisani v cerkveni kroniki.

Nadškof Stres je pri pridigi na uvodoma omenjeni maši za domovino smiselno dejal, da si samostojen narod pravila in pravni red postavlja sam. Tako bi moralo biti, dejstvo pa je, da bi ta pravila rada pisala cerkev. Zato tudi stalni napadi na slovenski pravni red, kjer cerkvi pomagajo petokolonaši, med njimi celo nekateri državni organi in predstavniki države. Kam bi se uvrstilo ustavno sodišče?

  • Share/Bookmark

Papež Gregor VII.: vsi vladarji so podrejeni papežu

Ponedeljek, December 24th, 2012

Prvi del članka z naslovom: Nekaj fragmentov iz življenja cerkve

Katoliška cerkev je najstarejša državna tvorba na svetu, saj je stara slabih 2.000 let. Do današnjih dni se je obdržala samo zaradi svojega nasilnega in krvavega karakterja, ki z Jezusom, Kristusom, katerega namestnik na Zemlji naj bi bil papež, nima nič skupnega. Cerkveno življenje je bilo in je zelo pestro, predvsem pa nasilno in krvavo.

Državni in verski poglavar istočasno

Sveti sedež je osrednja oblast katoliške cerkve in je poseben subjekt mednarodnega prava. Posvetna država, torej Vatikan, je bila ustanovljena samo zato, da so se ustvarili pogoji za neodvisno „posvetno“ delovanje svetega sedeža, za papeško misioniranje s pomočjo klasične države. Papež tako na mednarodni sceni nastopa kot državni voditelj in iz te priviligirane pozicije lahko lažje uresničuje svoje „verske“ cilje. Zato se postavi vprašanje, ali ne gre v bistvu za zlorabo instituta države? Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki ni samo posvetni absolutni vladar, temveč tudi verski in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami. Kdor povabi papeža kot državnega poglavarja, ga povabi tudi kot cerkvenega vodjo, kdor gre k njemu na obisk, gre tudi k verskemu voditelju. Verski nauk je torej tudi državni nauk.

Martin Luther: papež je živ hudič

Zanimivo mnenje o papežu ima Martin Luther. Rekel je, da je papež maskiran in živ hudič ter antikrist. Če je papež hudič, potem je tudi cerkev hudičeva, kardinali, škofje … pa hudičevi pomočniki. To je logičen zaključek Luthrove oznake papeža. Papeža kot antikrista so označili tudi drugi reformatorji takratnega in kasnejšega časa, mnogi pa ga kot takšnega označujejo tudi danes. Naslednik Calvina, teolog Turrentin je zbral 50 razlogov, večinoma vzetih iz biblije, da je papež antikrist. Luther je rekel tudi, da papeštvo obstoji iz laži. Papež Pavel VI. je imel avtomobil Mercedes 600, vozilo za državnike in vplivne ljudi. Ali se je po Luthru v tem vozilu vozil sam hudič? Eden največjih poznavalcev katoliške cerkve prof. dr. Hubertus Mynarek je papeže označil za največje lopove svetovne zgodovine.

Papež Gregor VII.: vsi vladarji so podrejeni papežu

V novembru 2011 se je papežu prišel pokloniti predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy, pri njem se je zadržal dvajset minut. Politiki stalno hodijo v Vatikan in se priklanjajo papežu, s čimer priznavajo njegovo prvenstvo. Tako sprejemajo ukaz papeža Gregorja VII. „Dictatus Papae“, s katerim je utemeljil nadrejenost papeža vsem drugim vladarjem na svetu. Priznavajo prvenstvo nekomu, ki je na čelu nedemokratičnega in totalitarnega sistema, ki je povzročal in še povzroča zlo. To pove tudi marsikaj o njih!

Papežu pa so po cerkvenem nauku podrejeni seveda tudi vsi drugi ljudje. Biti član katoliške cerkve oz. podvržen papežu je neobhodno potrebno za zveličanje in izognitev večnemu peklu, pravi bula „Unam Sanctam“ papeža Bonifaca VIII. iz leta 1302. Kdor se zoper odločitev papeža pritoži na vesoljni cerkveni zbor ali na škofovski zbor, se kaznuje s cenzuro.

Vlado Began

Vir: časopis Razmisli, številka 14

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Je duhovniški poklic res božja služba?

Nedelja, December 23rd, 2012

Damjan Likar, www.cerkev-ne.net V katoliški cerkvi radi poudarjajo, da vsak duhovnik opravlja božjo službo. Za novince pravijo, da so zaslišal božji klic, da jih je bog poklical v duhovniško službo. Nekateri ljudje se sprašujejo ali res klic po duhovniškem poklicu prihaja od Boga? Na italijanski TV-Erde&Mensch, v oddaji Leto duhovnikov, 1. del. so gostje predstavili drugačna stališča, citiram: »Jezus iz Nazareta ni bil duhovnik. On je bil človek ljudstva. Kot vémo, je bil po poklicu tesar. Ni bil prijatelj duhovnikov. V opozorilih v papeževi Bibliji lahko preberemo naslednje: Jezus je rekel: »Gorjé vam pismouki in farizéji, vi hinavci«! Te besede ne zvenijo kot besede prijatelja duhovnikov. Torej, Jezus zagotovo ni bil duhovnik. Jezus je čisto zavestno rekel »Sledite Mi!«, torej Jezusu, Kristusu! O sledénju kakšnemu župniku, pastorju ali duhovniku ni govoril. Duhovnik opravlja poklic, ki pa s pozivom od zgoraj, od Boga, nima nič opraviti. Jezus, Kristus, nas je véndar učil, da je vsak človek, torej vsak od nas, Božji tempelj, in da mogočni Duh neskončnosti, vsevédni Bog, biva v nas, v vsaki duši. Zaradi tega nam je Bog veliko bliže kot nek duhovnik, bliže kot naše roke in noge. Bog je pričujóč v nas. Da, na koga naj se obrnemo? Končno edínole na Boga, našega Očeta, in na Kristusa, našega Odrešitelja. Če je On tako blizu, torej v nas, lahko véndar vsako molitev povemo Njemu, molimo k Njemu v nas samih. Ne potrebujemo torej nobenega duhovnika, nobenega župnika, nobenega pástorja. Mi sámi smo Božji tempelj in Bog biva v nas. Torej ne potrebujemo takó imenovanih cerkvá iz kámenja. Bog ne potrebuje kultov, ne potrebuje rituálov. On potrebuje srca ljudi, ki v sebi iščejo in najdejo Boga.« Ne samo, da človek ne potrebuje duhovnikov, oni celo vodijo ljudi stran od Boga in jih vežejo na nasilno biblijsko vsebino, verske predpise, dogme, zakramente, poganske kulte, obrede, čaščenja svetnikov, Jezusove matere, kosti umrlih klerikov… Vse to nima nobene zveze z Bogom in Kristusom. Župniki torej ne delujejo za Boga, pač pa proti njemu. Zato ne moremo reči, da duhovnik opravlja božjo službo. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da je v službi demonov. Je v službi institucije, za katero je nagrajeni zgodovinar Karlheinz Deschner izjavil: »Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del) Kaj je v resnici božja služba? To je vsaka služba, ki se zavzema za živali, ljudi in naravo. Služba, v kateri človek proizvaja izdelke oz. ponuja storitve, ki so prijazne do živali, ljudi in narave. Ali opravljate vi božjo službo? Eno od takšnih služb je recimo kmetovanje po principih miroljubnega kmetijstva. Osnovna ideja miroljubnega kmetijstva je vzpostaviti mir z ljudmi, živalmi, rastlinami in minerali, torej celotnim stvarstvom. Ni nobenega izkoriščanja, ubijanja, in prehranjevanja s trupli živali. Torej naloga kmetov, predelovalcev in prodajalcev je, da se učijo tako živeti. Zemlja je za njih živi organizem in podobno kakor človek potrebuje počitek po opravljenem delu, se morajo spočiti tudi polja za aktivno fazo rodnosti. Njive jim dve leti rodijo, tretje leto ostanejo v prahi (neobdelane) in črpajo novo moč. Zdrava spočita zemlja in pa stare odporne sorte so osnovni pogoj in eden izmed temeljev njihovega kmetovanja. Živali so njihovi prijatelji. Lahko živijo z njimi, vendar ne zato, da bi jih izkoriščali, prodajali, klali in pojedli.

  • Share/Bookmark

Knjiga Cerkvena prevara z etiketo – uvodni del

Petek, December 21st, 2012

Več informacij o knjigi na naslov: damjan.likar1@gmail.com

Katoliška cerkev trdi, da je njen celotni nauk božanski in da je Jezus iz Nazareta ustanovil katoliško cerkev. Če je to res, potem iz tega logično sledi, da bi Jezus – v primeru, če bi ponovno živel v današnjem času – sledil in prevzel vodenje katoliške cerkve. In da bi se tudi strinjal z oznakami, ki jih Jezusu, Kristusu daje katoliška cerkev: Kristus je glava cerkve, cerkev je Kristusova nevesta…

Vprašanje je, ali bi Jezus res vodil katoliško cerkev, če bi živel v tem času? Ali pa bi bil njen neizprosni kritik? Ali bi se strinjal z oznakami, ki mu jih je dala katoliška cerkev? Ali bi se podpisal pod njen nauk? Ali pa bi morda rekel sedanji duhovščini isto kot pred dva tisoč leti farizejem: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja. Ljudem zapirate nebeško kraljestvo. Sami ne greste vanj; noter pa ne puščate niti tistih, ki hočejo iti noter.« (Mt. 23, 13) Če bi Jezus ponovno živel na zemlji, bi bilo to cerkvenim veljakom všeč? Ali pa bi ga preganjali in ubili tako kot njihovi predhodniki pred dva tisoč leti?

Morda celo nekateri katoličani menijo, da Jezus ne bi sledil in vodil katoliške cerkve. Vprašanje za njih: zakaj potem oni sledijo katoliški cerkvi?

Mnogi verniki katoliške cerkve verjamejo, da je Jezus ustanovil cerkev na osnovi odlomka iz biblije. V bibliji piše, da Kristus reče Petru: »Ti si Peter Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.«

Izvorni teksti govorijo povsem drugače od zgoraj navedenega. Izvorni teksti govorijo o tem, da je Oče nebeški rekel Kristusu: „Ti si skala in vrata peklenska je ne bodo obvladala“, ne pa da je Jezus to rekel Petru. Ta skala je božji duh, ki je znotraj vsake duše in človeka. In če gradimo na tej skali življenja, potem nam bo v življenju šlo dobro.

Vendar ta primer ponarejanja in sprevračanja besed ni osamljen v bibliji. »Cerkvene ustanove želijo verujočim dopovedati, da je biblija absolutna božja beseda. Temu pa ni tako. Spise so ponarejali že od začetka. Namenoma ali nezavedno. Iz nevednosti ali iz malomarnosti. Ko je Hieronim okrog leta 370 dobil od papeža Damaza naročilo, naj na novo prevede v latinščino vsa obstoječa evangeljska besedila in jih uredi v eno veliko besedilo (biblijo), je bil obupan: tudi dve besedili se nista niti na enem daljšem mestu ujemali. Vse se je razlikovalo. V slutečem predvidevanju je Hieronim pisal papežu: »Če se najde samo eden…, ki me ne bo takoj, ko bo vzel ta zvezek (biblijo) v roko…, na ves glas označil za ponarejevalca in verskega skrunilca, ker sem si drznil v starih knjigah marsikaj pridati, spremeniti ali izboljšati.« (…) Besedilo bi naj spremenil zgolj na 3500 mestih… » (Živalim sovražna Hieronimova biblija, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice). Hieronim je prikril bistvene resnice, med drugim tudi to, da Jezus ni jedel mesa in je učil ljubiti živali ter jih ne ubijati.

Kdor bi se rad bolj poglobil v izvorne oz. apokrifne spise, jih lahko kot kopije na internetu najde v različnih evropskih bibliotekah: Freiburg, Sankt Peterburg, Moskva, Vatikan, Torino, London, Leipzig, Pariz, Dunaj…

Ne samo, da Jezus ni ustanovil katoliške cerkve, ampak je njegov nauk domala v celoti nasproten nauku, ki ga je ustvarila ta verska skupnost in ga sedaj prodaja vernikom pod imenom “kristjansko”.

»Predstavljajmo si: Eden naših prednikov je razvil enkraten proizvod najvišje kakovosti in ga dal na tržišče. Ta proizvod je najprej užival velik ugled med uporabniki in je bil visoko cenjen. Nato pa je prišel piratski proizvod in pod ime našega prednika postavil manj vreden proizvod, ki nosi le isto ime, nima pa vrednosti, po krajši uporabi človeku celo škoduje. Kako bi mi reagirali?« (iz tožbe svobodnih kristjanov proti katoliški cerkvi, www.zrtve-cerkve.org)

Potegnimo vzporednice z Jezusom in katoliško cerkvijo. Jezus je prinesel svetu duhovni proizvod najvišjih etičnih in moralnih načel. Po njegovi smrti pa je cerkev ustvarila povsem drugačen »duhovni« proizvod, ki ljudem, naravi in živalim ne koristi, nasprotno, povzroča jim škodo. Vendar cerkev kljub temu ta škodljiv proizvod prodaja pod imenom Kristus. Če vam je Jezus prijatelj, kako boste reagirali?

Cilj knjige je temeljito, iz različnih zornih kotov razkriti ta piratski proizvod katoliške cerkve oziroma nesramno prevaro z etiketo. Nekaj vsebine se nanaša na aktualna dogajanja v katoliški cerkvi, ponekod gre za analize katoliških knjig. Določene tekste so prispevale tudi osebe, ki prav tako ocenjujejo, da katoliška cerkev svoje vernike močno vleče za nos.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark