Arhiv za Avgust, 2012

Sprenevedanje: totalitarna organizacija govori o žrtvah totalitarizmov

Četrtek, Avgust 30th, 2012

Vlado Began, http://www.cerkev-ne.net

Študijski center za narodno spravo je 27.8.2012 v uršulinskem samostanu v Mekinjah pri Kamniku pripravl pripravil slovestnost za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki se sicer praznuje 23. avgusta. Slavnostni govornik je bil duhovnik dr. Janez Juhant, sicer tudi predavatelj na Teološki fakulteti. Med drugim je v svojem govoru dejal: »In končno, dokler bodo med nami eni, ki so bolj naši, in drugi, ki jim ne priznavamo človekovih pravic do dobrega imena in enakopravnega uveljavljanja v družbi, ostajamo pohabljena, od totalitarizma žrtvovana družba.« Resnico bomo lahko spoznali, če si bomo lahki pogledali v obraz in se pogovorili …, je še dejal dr. Juhant (Večer, 28.8.2012).

Duhovnik Juhant, kot predavatelj na že omenjeni fakulteti je v letih 2006 in 2007 zaslužil okoli 90.000 evrov iz javne blagajne, torej od vseh davkoplačevalcev, ima vsekakor prav: Slovenija je pohabljena, od totalitarizma žrtvovana družba. Vprašanje pa je, kdo jo je pohabil, kateri totalitarizem jo je žrtvoval svoje cilje. Odgovor je jasen. Ta totalitarizem je katoliška cerkev. Ta še edina obstaja, komunizem, fašizem in nacizem so kot sistem stvar preteklosti in del zgodovine. Katoliška cerkev kot največji totalitarni sistem, ne samo 20. stoletja, temveč vseh časov, še vedno obstaja in pohablja ne samo družbo, temveč tudi konkretne ljudi. Spomnimo se samo prisilnih krstov dojenčkov, ko ti postanejo prisilni člani totalitarne organizacije in ki niti ne morejo več iz tega totalitarizma izstopiti. Enkrat član totalitarne organizacije – vedno njen član! Tega ni počel niti komunizem. Cerkev pri krstu izganja hudega duha (satana) iz novorojenčka, ki s krstom postane nova stvar (je npr. kot hladilnik) v lasti cerkve, v dušo otroka pa celo vtisne neizbrisno znamenje, pečat. Eksorcizem in pečat: ali ne gre za hudo duševno zlorabo otrok – zlorabo, ki jo dopušča tudi cerkveni hlapec, država. Država, ki bi morala odreči kakršno koli pravno zaščito katoliški cerkvi kot dokazano totalitarnemu sistemu, ki ves čas in na vsakem koraku krši človekove pravice, podpira ta škodljiv sistem in mu celo priznava splošno koristnost ter ga celo velikodušno financira. Namesto, da bi država prepovedala delovanje katoliške cerkve, dokler ne uskladi svojega nauka in delovanja s slovenskim pravnim redom, se postavlja na njeno stran in postaja versko izjemno pristranska, kar je huda kršitev ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti – po tem načelu mora biti namreč država versko nevtralna. Ne sme se postaviti na stran nobene vere, nobene ne sme podpirati, nobene zatirati.

Zgodovinar Karlheinz Deschner: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (http://www.bogastvo-cerkve.org/) Papež Pij XI. dne 18.9.1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Papež je nezmotljiv. Če sam papež priznava, da je cerkev totalitaren režim, potem je to že s tega vidika to res. Nadaljnji dokazi niso več potrebni. Čeprav niso potrebni, pa jih je polna vsa zgodovina in njen uradni nauk. Če pravi papež, da je cerkev totalitaren režim, mora to pritrjevati in izpovedovati vsak kardinal, škof, duhovnik …, vedno in povsod, tudi v misijonih in iz prižnice seveda. Pa tudi v medijih! To seveda velja še za katoliške laike, pa tudi za izstopnike iz cerkve, saj imajo ti, po cerkvenem nauku, enake dolžnosti kot cerkveni člani.

Napad je najboljša obramba, meni cerkev. Zato je poslala v boj svojega vojaka duh Juhanta, ki je napadel neobstoječe totalitarne sisteme (fašizem, nacizem in komunizem) in to zato, da je lahko prikril totalitarnost svoje organizacije – organizacije, ki je skriva za imenom Jezusa, Kristusa, deluje pa proti njemu in to v imenu njegovega nasprotnika. Božji nasprotnik pa je, kot to izhaja iz biblije, satan, kar pomeni, da cerkev deluje v imenu satana. Katoliška cerkev deluje proti Bogu in v tem pogledu je uspešna: vedno več ljudi se odvrača od Boga in se pridružuje ateizmu. In to je bistvena naloga cerkve: odvrniti ljudi od Boga. Zato pa je tudi totalitarna, ker to nasprotuje človekovi notranjosti, katere bit je svoboda in ne totalitarnost.

  • Share/Bookmark

Čedalje več je mogoče slišati o poškodbah, ki jih povzročajo cepiva

Ponedeljek, Avgust 27th, 2012

Odlomek iz knjige Iluzije o cepivih

https://sites.google.com/site/iluzijeocepivih/

Naših problemov ne moremo rešiti z enakim načinom razmišljanja, kot smo ga uporabljali, ko smo jih ustvarili.

Albert Einstein


Seznanjena sem z imeni alternativnih zdravilcev in celo nekaterih pediatrov, ki so sprejeli pristop k zdravju brez cepljenja. Najti pa moram še kakšnega od svojih: znanstvenika na področju konvencionalnih biomedicinskih raziskav, ki o cepivih ne razmišlja kot o najveličastnejšem izumu medicine.

Nikdar si nisem mislila, da bom tudi sama kdaj razmišljala kako drugače, še najmanj na začetku svoje doktorske raziskovalne prakse v imunologiji. Pravzaprav sem bila v tistem času navdušena nad konceptom cepljenja kot vsak tipični imunolog. Kljub temu sem v letih izvajanja imunoloških raziskav, opazovanja znanstvenih aktivnosti svojih nadrejenih in analiziranja dilem v zvezi s cepivi spoznala, da je cepljenje eden izmed najbolj zavajajočih izumov, s katerimi je znanosti uspelo prepričati svet.

Čedalje več je mogoče slišati o poškodbah, ki jih povzročajo cepiva. Zato čedalje več posameznikov začenja gledati na cepljenje kot na nujno zlo, ki naj bi nam sprva sicer pomagalo premagati divjanje epidemij, a danes našim otrokom povzroča več škode kot koristi.

Kot imunologinja imam drugačen in morda precej edinstven pogled na to vprašanje. Spoznala sem, da nas je iznajdba cepljenja v 18. stoletju odvrnila od tega, da bi poskusili razumeti, kaj v resnici pomeni naravno pridobljena imunost na bolezni. Če bi se bili – namesto po bližnjici – podali po drugi poti, bi že lahko vzpostavili temeljito razumevanje naravno pridobljene imunosti in bi v primerjavi s tem, kar nam zmorejo ponuditi cepiva, lahko razvili zares učinkovito in varno metodo preprečevanja bolezni.

Biološki pojem imunost se nanaša na splošno opažen pojav, ko postanemo nedovzetni za številne nalezljive bolezni, potem ko smo preživeli izkušnje z njimi. Fonetična podobnost med besedama imunologija in imunost nas lahko zapelje v predpostavko, da je imunologija znanost, ki proučuje stanje imunosti. To pa ne drži. Imunologija je znanost, ki proučuje umetni proces imunizacije, tj. odgovor imunskega sistema na vbrizgano tujo snov. Imunologija ne poskuša proučevati in zato ne more omogočiti razumevanja naravnih bolezni in imunosti, ki nastane kot posledica njihovega prebolevanja. Kljub temu celotno »znanje« o delovanju imunskega sistema v času naravnega prebolevanja bolezni brezbrižno izpelje zgolj s pomočjo načrtovanih imunoloških eksperimentov, katerih značilnost je vbrizgavanje v laboratoriju vzgojenih (živih ali mrtvih) mikroorganizmov ali njihovih posameznih delov v eksperimentalne živali, da bi prikazali okužbo. Ker so imunološki eksperimenti neresnične simulacije naravnega procesa, imunologi naravo razumejo omejeno, le v okvirih lastnih eksperimentalnih modelov. Imunologi so spekter svojega znanja omejili na eksperimentalno modeliranje in ne želijo pogledati onstran tega okvira. Razmišljanje znotraj zastavljenih omejitev pa zgolj krepi idejo cepljenja in za težave, kakršne so bolezni, ne zmore ponuditi nobene druge rešitve.

Čeprav še ne razumemo bioloških temeljev naravno pridobljene imunosti, sodobne medicinske prakse vztrajajo pri umetnem manipuliranju z imunskim odzivom (tj. pri imunizaciji ali cepljenju), s čimer naj bi nam zagotovile »imunost«, ne da bi bilo treba prestajati dejanske bolezni. Proces, ki ga sprožijo cepiva, četudi ni podoben naravni bolezni, je še vedno bolezenski proces s svojimi tveganji. Kar pridobimo s cepljenjem, ni imunost, pač pa njen slabotni nadomestek. Cepljenje v svojem bistvu zato ni niti varen niti učinkovit način preprečevanja bolezni. Imunologi nimajo ponuditi ničesar boljšega, kajti lahko gredo le tako daleč, kot jim to dovoljuje njihova globoko zakoreninjena imunološka dogma.

K postopnemu razblinjenju moje osebne iluzije o imunoloških paradigmah in cepljenju kot načinu njihove uporabe so pripomogli trije pomembni dejavniki. Najprej sem postala precej nezadovoljna z vrsto pomembnih nedoslednosti znotraj imunološke teorije in z njenim poskusom razlaganja imunosti. Nato sem opazila, da so se nekateri pretkani imunologi izogibali omenjanju rezultatov ključnih eksperimentov, zato da bi svoje objave o strategijah razvoja novih cepiv naredili obetavnejše. Postala sem sumničava do razvoja cepiv nasploh in zamikalo me je pogledati na drugo stran razprave.

Tretji dejavnik je rojstvo mojega otroka. Ta dogodek me je prisilil, da sem za nekaj let odložila raziskovalno laboratorijsko delo. Odložila sem tudi identiteto imunologinje in postala mati, odločena vzgojiti zdravega otroka. Osupnilo me je, kako izgubljena sem bila glede tega, kaj je res pomembno za zdravje, navkljub vsej svoji strokovnosti in čudovitim imunološkim teorijam, nagrmadenim v slonokoščenem stolpu. Za dobrobit svojega otroka sem morala vnovič pretehtati vse, kar sem se naučila o imunologiji. Čedalje globlje sem iskala korenine današnjih težav, povezanih s cepivi, in vse se mi je prikazalo v jasni luči.

V tej knjigi želim starše seznaniti s pomembno imunološko podlago, na podlagi katere bodo lahko sprejemali odločitve o cepljenju svojih otrok. Odločanje o cepljenju je namreč velika osebna odgovornost, ki ne bi smela biti prepuščena nobeni medicinski ali znanstveni avtoriteti. Starši se morajo o cepivih in boleznih tako dobro poučiti, da bodo popolnoma prepričani in pripravljeni prevzeti polno odgovornost za posledice svojih odločitev.

Oceniti moramo tveganje za poškodbe, ki jih lahko povzročijo cepiva, v primerjavi s tveganjem, da bomo izpostavljeni mikroorganizmom, na katere ciljajo cepiva. Toda na tej točki naj se analiza ne konča. Starše pozivam, naj razmislijo, kako cepiva dosežejo svoje učinke in ali želeni učinki cepiv našim otrokom in naši družbi resnično koristijo. Sporočila, ki jih vsebuje ideja cepljenja, zame niso bila sprejemljiva niti, ko sem bila v vlogi starša, niti, ko sem bila v vlogi znanstvenice. Staršem se v tej knjigi trudim povedati, zakaj je tako.

Knjiga ima še en cilj – dvigniti zavedanje, kako nujno v naši družbi potrebujemo spremembo na ravni temeljnih imunoloških raziskav, in sicer v smeri, ki nam bo končno prinesla razumevanje naravno pridobljene imunosti. Naloga prihodnjih generacij imunologov je, da rešijo to znanost in jo zapeljejo na pravi tir. To bo človeštvu prineslo velikanske koristi, saj bodo tako poškodbe zaradi cepiv kot strah pred boleznimi postali stvar preteklosti. Da bi se to lahko zgodilo, pa je imunološko polje najprej treba očistiti plevela imunoloških dogem.

In, nazadnje, knjiga je moj poskus ozdraviti razkol v naši družbi med tistimi ljudmi, ki nasprotujejo cepivom zaradi njihove vprašljive varnosti, in onimi, ki zaradi strahu pred boleznimi odklanjajo stališča nasprotnikov cepljenja. Omenjeni razkol nam je prinesel neizmerno trpljenje, ki je razdelilo družine, prijatelje in ponudnike zdravstvenih storitev. Toda vsi imamo isti cilj: svojim otrokom želimo vse najboljše. Če združimo moči, bomo zmogli najti rešitev za izzive bolezni, ne da bi s cepljenjem ogrožali svoje zdravje.

Tetyana Obuhanych

Menlo Park, Kalifornija

2012

  • Share/Bookmark

Ali Franc kardinal Rode veruje v Jezusa?

Nedelja, Avgust 26th, 2012

Vlado Began, http://www.cerkev-ne.net

Franc kardinal Rode je v nagovoru pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti na Dolenjskem (2012) dejal naslednje: »Med izzivi, ki nam jih zastavlja sedanji trenutek, moramo imenovati tudi obrambo človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, trdno zakonsko zvezo med možem in ženo kot osnovno družbeno celico in gotovo jamstvo za prihodnost naroda, vzgojo in versko izobrazbo mladih. V širšem okviru se mora Cerkev boriti – in se bori – za človekovo dostojanstvo in svobodo, za pravičnost in solidarnost med narodi, za mir na svetu, za zmago resnice, dobrote in lepote.« (http://katoliska-cerkev.si/nagovor-kardinala-rodeta-pri-masi-na-praznik-marijinega-vnebovzetja)

Ali visoko zveneče besede Franca kardinala Rodeta držijo in se cerkev res bori za obrambo človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, za trdno zakonsko zvezo, za dostojanstvo, svobodo, solidarnost in pravičnost ter mir? Iz zgodovine kot iz nauka katoliške cerkve jasno izhaja, da je odgovor nikalen. Cerkev se ne bori za prej omenjene vrednote.

Katoliška cerkev se ne bori za obrambo človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, saj namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov, ki so navedeni v bibliji. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Smrtnih kazni je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Cerkev jih seveda sedaj ne upa izvrševati, ker ji okoliščine niso naklonjene, če pa se te spremenijo, se bo hitro začelo cerkveno ubijanje v skladu z biblijo, kot se je to dogajalo v preteklosti, ne samo daljni. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 Katekizma katoliške Cerkve. Cerkev torej podpira ubijanje ljudi, kar pomeni, da ti ne umrejo naravne smrti. Ali se Franc kardinal Rode laže?

Katoliški nauk pa nasprotuje ne samo pravici do življenja, ki jo vsakomur jamči slovenska ustava, temveč tudi svobodi vesti iz 41. člena ustave, saj brez njihovega dovoljenja krsti otroke, ki tako prisilno postanejo verniki cerkve. Ko odrastejo, iz cerkve sploh ne morejo več izstopiti, saj katoliška cerkev celovitih izstopov ne dovoljuje. Gre za neverjetno kršitev človekovih pravic, pri čemer cerkev s krstom brez soglasja dotičnega posega celo v njegovo duševnost, saj krst vtisne v dušo neizbrisno znamenje. Huda protiustavnost, država pa molči. Ali je to borba za človekovo dostojanstvo in svobodo?

Trdna zakonska zveza med možem in ženo je po stališču cerkve osnovna družbena celica. Nekaj izjav klerikov o materi kot članici trdne zakonske zveze:

  • Sv. Tomaž Akvinski: »Žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna, (imperfektum, deficiens) do popolnega (perfektum).« Ali pa: » … ženska je napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški«. In še: »Moški zarodek postane človek po 40 dneh, ženski šele po 80. Deklice nastanejo iz poškodovanih semen ali zaradi vlažnih vetrov.«
  • Sv. Janez Chrysostom: »Ženske so v glavnem določene za to, da zadovoljujejo pohotnost moških.«
  • Papež Janez Pavel II. leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«.
  • Slovenski župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.«
    (Vir citatov: http://www.zrtve-cerkve.org/html/_enske_-__rtve_cerkve.html.)

Kakšna je družina po meri cerkve: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. To je temelj cerkve. Seveda pa to z demokratično in na pravicah temelječo družbo in državo nima nobene zveze. Dejstvo je, da katoliške vrednote niso verska svoboda, dostojanstvo osebe in družinsko življenje. Njene vrednote so ravno nasprotno: duhovno suženjstvo, preganjanje in ubijanje drugače mislečih in verujočih ter izkoriščanje družine. Ali Franc kardinal Rode govori resnico ali se laže?

Franc kardinal Rode pravi tudi, da se cerkev bori za pravičnost in solidarnost med narodi ter za mir na svetu! Cerkev je podprla vojni v Iraku in Afganistanu. In Franc kardinal Rode govori o tem, da se cerkev bori za mir! Ali se za mir bori tako, da blagoslavlja orožje? Ali se za mir bori z vojaškimi kurati, ki blagoslavljajo morilce? Kako se cerkev bori za pravičnost in solidarnost med narodi, če je sama ekstremno bogata, pa tega bogastva ne razdeli med reveže in bolne? Ali je pravično, da ima cerkev v svojih blagajnah tisoče milijard evrov, na svetu pa je milijarde revnih, lačnih in bolnih. Kje je tu cerkvena solidarnost? Kaj je rekel Jezus: “Neki oblastnik ga je vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je rekel: »Kaj praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga. Zapovedi poznaš: Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater!« On pa je rekel: »Vse to sem izpolnjeval od mladosti.« Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat.” (Lk 18,23, http://www.biblija.net/) Po dejanjih jih boste spoznali, še piše v bibliji! Kaj pravi o teh Jezusovih besedah Franc kardinal Rode? Ali verjame vanje? Po dejanjih jih boste spoznali, je že bilo navedeno. Ker ni znano, da bi Franc kardinal Rode prodal vse, kar ima, in ker tega ni storila niti njegova cerkev, on pa zaradi tega ni izstopil iz nje, se postavi vprašanje, ali Franc kardinal Rode sploh veruje oz. verjame v Jezusa?

Od te cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth pravi, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem. (http://www.timesonline.co.uk/tol/comment/faith/article7056689.ece)

Ali je torej tudi Franc kardinal Rode eden izmed tistih kardinalov, za katere uradni cerkveni izganjalec hudiča pravi, da ne verujejo v Jezusa?

  • Share/Bookmark

Medicinske malomarnosti in finančne prevare v ustanovi matere Tereze

Petek, Avgust 24th, 2012

Intervju z nuno, ki je 13 let pomagala otrokom v ustanovi matere Tereze.
Bila je priča medicinskim malomarnostim in finančnim prevaram te
“dobrodelne” ustanove. Več o svinjarijah, ki jih je tam doživela, piše:

http://www.facebook.com/notes/hemley-gon
zalez/interview-with-sally-warner-a-witn
ess-of-13-years-of-medical-negligence-an
d-fina/178920978793009

http://sallywarner.blogspot.com/

  • Share/Bookmark

Kje je satan: v ali izven cerkve?

Četrtek, Avgust 23rd, 2012

Vlado Began, http://www.cerkev-ne.net

Novomeški škof Andrej Glavan je ob prazniku Marijinega vnebovzetja (2012) za gospodarski polom oz. zlom mariborske nadškofije in afero z upokojenim nadškofom Uranom obdolžil samega satana, ki bi se naj boril proti Kristusu in cerkvi. Rekel je namreč: »Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.« (Dnevnik, 16.8.2012)

Po patru Bogdanu Knavsu je papež rekel, da je »največje zlo v Cerkvi sami«. (Dnevnik, 30.1.2012) Od te cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth pravi, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem. (www.timesonline.co.uk/tol/comment/faith/article7056689.ece)

Če je največje zlo v cerkvi sami, kot to pravi papež, in če je Vatikanu hudič, s katerim so povezani celo nekateri škofje, nekateri kardinali pa ne verujejo v Jezusa, ali ima potem prav škof Glavan, ki satana postavlja izven cerkve? Če je hudič v Vatikanu, je potem tudi v delnih cerkvah in tako tudi v novomeški škofiji. Seveda pa tudi v ljubljanski oz. mariborski nadškofiji in drugih cerkvenopravnih osebah, npr. župnijah, redovih, karitasu, cerkvenem šolstvu … Če je hudič v teh organizacijah, potem je verjetno tudi v cerkvenih predstojnikih: škofih, duhovnikih, župnikih …

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof Turnšek. (Priloga Večera v Soboto, 26.2.2011) Vse to pa je bistveni del oz. temelj katoliške cerkve. Je neizmerno bogata, ima oblast nad mnogimi ljudmi, je politično izjemno močna (papežu se klanja večina najvišjih svetovnih politikov in državnikov), ima krut kaznovalni sistem, posega celo v duševnost ljudi, mnogi kleriki so veliki hedonisti …

Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, uživanje in slava so lastnosti cerkve same po sebi kot institucije. Njen nauk in zgodovina so jasen dokaz za to. Vse to je bit satana. Očitno je satan del cerkve in v njej vlada!? Ali pa je celo tako, da je satan sama katoliška cerkev kot takšna?! Cerkev se sicer predstavlja kot Kristusova, vendar pa je bil Jezus, Kristus povsem nekaj drugega. Zgoraj opisane lastnosti nimajo z Jezusom ničesar skupnega, saj cerkev Jezusa jemlje samo kot krinko, da prikrije svojo pravo bit. In ta bit je hudi duh ali satan. V čigavem imenu potem deluje katoliška cerkev? V imenu Jezusa ali v imenu satana?

Res pa je, kar pravi škof Glavan: satan se bori proti Kristusu. In ta satan je katoliška cerkev, ki se že ves čas bori proti Kristusu. Če tega ne bi bilo, ali bi zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (www.bogastvo-cerkve.org) Če bi cerkev živela Jezusov nauk, ali bi bila obremenjena z neizmernimi zločini, tako kot je? Če bi bila katoliška cerkev krščanska, torej bi v besedi in dejanju sledila Jezusu, potem ne bi imela nobenega zločina za sabo. Kristjani namreč niso zločinci.

Ker riba smrdi pri glavi, je seveda daleč največje zlo v papežu in rimski kuriji. Zelo jasen je bil tudi Luther, ki je rekel, da je papež živ hudič.

  • Share/Bookmark

Ob stoti obletnici morske tragedije: Vatikan potopil Titanik!?

Sreda, Avgust 22nd, 2012

V nadaljevanju sledi povzetek teksta iz spletne strani http://www.pacinst.com

Ko pomislimo na dogodke, ki so se zgodili v zadnjih dveh stoletjih, so med njimi takšni, ki nas navdajo z grozo, presenečenjem in globoko žalostjo. Najprej nam prideta na misel uničenje World Trade Centra v New Yorku in potop ladje Titanik. Pri vseh večjih tragedijah v zadnjih dvesto letih so imeli ključno vlogo Jezuiti. Sedaj bomo pokazali kako so jezuiti načrtovali in izpeljali potop Titanika ter predstavili razloge za ta njihov zločin.

Od leta 1830 Amerika ni imela centralne banke. Jezuiti so si obupno želeli centralno banko v Ameriki, da bi lahko imeli finančni rezervoar brez dna, od koder bi lahko dobili denar za vodenje vojn in ostalih gnusnih projektov po svetu.

Leta 1910 se je sedem mož srečalo na Jekyll Island, kjer so se odločili za ustanovitev centralne banke (leta 1913 je bila ustanovljena), ki so jo poimenovali Zvezne rezerve. Ti možje so bili Nelson Aldrich in Frank Vanderlip, predstavnika Rockefellerjevega finančnega imperija, Henry Davison, Charles Norton in Benjamin Strong, predstavniki J.P. Morgan korporacije, in Paul Warburg, ki je predstavljal Rothschildovo bančno dinastijo Evrope. Rothschildi so bili bančni agenti za papeške jezuite, ki so imeli v rokah »ključ do bogastva katoliške cerkve.«

Vse tri finančne družine, Rothschild, Morgan in Rockefeller so delovale pod vplivom jezuitskega reda, kajti jezuiti so se infiltirali v njihove organizacije. Jezuiti so bili pripravljeni narediti vse, kar je bilo potrebno, da uničijo ustavno svobodo v Ameriki in pripeljejo papeža do svetovne prevlade.

Gradnja Titanika se je začela leta 1909 v ladjedelnici v Belfastu, glavnem mestu Severne Irske. Belfast je bilo protestantsko pristanišče, ki so jo jezuiti sovražili. V tistem času so obstajali nekateri bogati in vplivni ljudje, ki so dali jasno vedeti, da ne podpirajo ustanovitve centralne banke Zveznih rezerv. Jezuiti so zato naročili družini Morgan, da zgradi Titanik. Ta ‘nepotopljiva’ ladja bi služila kot ladja smrti za tiste, ki so nasprotovali načrtu Jezuitov glede Zveznih rezerv. Ti bogati ljudje bi lahko bili sposobni preprečiti ustanovitev Zveznih rezerv. Jezuiti so jih morali uničiti na način, da nihče ne bo pomislil, da so bili umorjeni in da nihče ne bo s prstom pokazal na jezuite. Titanik je bilo vozilo za njihovo uničenje. Da res nihče ne bi posumil na jezuitsko zaroto, so na ladjo povabili tudi veliko irskih, francoskih in italijanskih katolikov. Oni so bili zanje potrošnji material. Tudi protestanti iz Belfasta, ki so želeli imigrirati v Ameriko, so bili povabljeni na krov.

Tudi vsi premožni in vplivni ljudje, ki so se jih jezuiti hoteli znebiti, so bili povabljeni na plovbo. Trije od najbogatejših in najbolj pomembnih so bili Benjamin Guggenheim, Isador Strauss in John Jacob Astor, verjetno tedaj najbogatejši človek na svetu. (vsi trije so umrli v tej nesreči). Njihovo skupno bogastvo je tedaj znašalo več kot 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo približno enajst milijard. Potrebno jih je bilo uničiti, kajti jezuiti so vedeli, da bi uporabili svoje bogastvo in vpliv za nasprotovanje Zveznim rezervam, prav tako pa tudi različnim vojnam, ki so bile v načrtu.

Edward Smith je bil kapitan Titanika. Že 26 let je plul po severnem Atlantiku in nihče na svetu ni imel več izkušenj s plovbami po tem oceanu. Smith je bil že več let sodelavec jezuitov in Morganove družine. Smith je bil jezuitski »tempore coadjator«. To pomeni, da ni bil duhovnik, kajti jezuiti niso nujno tudi duhovniki. Tisti, ki niso duhovniki, služijo svojemu redu preko poklica. Vsakdo je lahko jezuit in njihova identiteta ne bo znana. Smith je služil jezuitskemu redu v svojem poklicu kot kapitan.

Jezuitski predstojnik Francis Browne, kateremu je bil Smith podrejen, se je 10. aprila 1912 tudi vkrcal na Titanik. Ta človek je bil najbolj vpliven jezuit na Irskem in je odgovarjal direktno generalu jezuitskega reda v Rimu. Browne je še zadnjič dal navodila Smithu, kaj je potrebno narediti v vodah severnega Atlantika. Edward Smith je dobil ukaz, da mora potopiti Titanik in to je tudi storil.

Naj spomnimo na prisego, ki jo mora dati vsaka oseba, če želi postati del jezuitskega reda: »Jaz moram gledati nase kot na mrtvo telo, brez volje ali inteligence…« Ko oseba priseže jezuitskemu redu, mora do smrti delovati povsem podrejen svojemu nadrejenemu. Smith je postal človek brez svoje lastne volje ali inteligence. Zagrešil bi vsak zločin, če bi mu tako naročili predstojniki. Od njega so zahtevali mučeništvo. Tisto noč na krovu Titanika je Smith poznal svojo dolžnost. Bil je pod prisego. Ladja je bila zgrajena za sovražnike Jezuitov.

Po treh dneh na morju je Smith v temno noč pognal Titanik z najvišjo hitrostjo proti ogromni ledeni gori. To je naredil kljub osmim opozorilom, da naj bo bolj previden, ker je šel prehitro. Je Smith potreboval sploh kakšno svarilo? Ne, po teh oceanskih poteh je potoval že 26 let. Vedel je, da se na tistem območju nahajajo ledene gore. Tudi osem opozoril ga ni zaustavilo, ker je bil pod prisego jezuitov, pod ukazom, da uniči Titanik.

Nepotopljiva ladja, plavajoča palača, je bila ustvarjena kot grob za bogataše, ki so nasprotovali sistemu Zveznih rezerv. Aprila 1912 so bili vsi glavni nasprotniki Zveznih rezerv odstranjeni. Decembra 1913 so v Združenih Državah tudi uradno ustanovili sistem Zveznih rezerv.

pripravil: Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev je največji totalitarni sistem vseh časov – drugič

Torek, Avgust 21st, 2012

Vlado Began, vir: http://www.cerkev-ne.net/

Papež Pij XI. je bil jasen, saj je v letu 1930 izjavil: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Na pobudo katoliške in protestantske cerkve so bili v prejšnjih časih ubiti milijoni ljudi. Samo v Evropi so bili to milijoni čarovnic, krivovercev in drugovercev. Ti zločini se ne smejo nikoli več ponoviti. Žrtvam cerkve je potrebno izkazati čast in jim postaviti spominsko obeležje. To je v skladu s sklepom Vlade RS, ki je 23. avgust zaznamovala kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov – v skladu z evropsko resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je sprejel evropski parlament leta 2009.

Ideologija, ki je pripeljala sao v polju ljudi do desetine milijonov cerkvenih žrtev, pri živalih pa stotine milijard, obstaja dalje, saj biblija in drugi cerkveni doktrinarni teksti, ki so podlaga za zločine, niso bili spremenjeni. Zato se lahko zgodovina ponovi in cerkev bo zopet zažgala grmade. Umirali bodo ljudje. Spomin na preteklost lahko prispeva k temu, da nam bo nasilje prihranjeno sedaj in v prihodnosti. Zato je potrebno, da se žrtvam cerkve postavi spominsko obeležje kot vidno znamenje proti pozabi.

Kdo vse so žrtve cerkve?

Žrtve cerkve:

  • Inkvizija: 13. – 18. stoletje, do 10 milijonov mrtvih kot tudi nešteto mučenih, trpinčenih in teroriziranih (Der Spiegel, 1.6.1998). Papež Gregor IX., 1170-1241, ki je organiziral inkvizicijo, je izjavil: “Dolžnost vsakega katoličana je, da preganja krivoverce.”
  • Križarske vojne: 11. – 13. stoletje, do 22 milijonov mrtvih, med njimi tisoči nemških Judov (Hans Wollschläger, “Die bewaffneten Wallfahrten nach Jerusalem”).
  • “Pogani”: 9. – 12. stoletje, v srednjem veku so nemški kralji in knezi desettisoče germanskih in slovanskih “poganov” nasilno spreobrnili v “kristjane” ali jih okrutno poklali. Cerkev to blagoslavlja ali pa poziva h “križarskim vojnam” proti Slovanom (Karlheinz Deschner, “Kriminalgeschichte des Christentums”, 4., 5. in 6. del).
  • Judje: V srednjem veku od 11. – 14. stoletja vedno znova krvavi pogromi. “Kristjani so pobili na stotisoče Judov.” To pogrome je cerkev pripravljala stoletja s hujskanjem. Po koncilskih sklepih so morali Judi nositi “posebno obleko”, na kateri je bil obešen “razpoznavni znak”. Niso smeli graditi sinangog in ob praznikih niso smeli na cesto, živeti so smeli v judovskih četrtih, niso si mogli pridobiti akademske izobrazbe in še marsikaj. Julius Streicher se na nurberških procesih v opravičilo holokavstva sklicuje izrecno na hujskaške govore Martina Luthra proti Judom (Friderich Heer, “Gottes erste Liebe”). Hitler je v svoji knjigi “Mein Kampf” pravilno pripomnil: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje” Hitler je prišel na oblast s pomočjo cerkve in postal primeren za boljšo družbo. Državljani so bili pozvani k pokorščini, množičnim morilcem pa so po vojni samostani omogočili beg v Južno Ameriko.
  • Osvojitev Amerike: V prvih 150 letih po španski osvojitvi je “v imenu Boga” umrlo 100 milijonov ljudi – “največji genocid vseh časov” (Teolog Boff, Publik-Forum, 31.5.1991).
  • Katari, Valdežani, Husiti, baptisti: Desettisoče drugovercev je umrlo na ukaz cerkve (tudi luteranske).
  • “Čarovnice”: 16. – 18. stoletje – Deschner ceni, da je umrlo zaradi cerkvene blaznosti 9 milijonov ljudi (Deschner, Abermals krahte der Hahn, str. 347). Večinoma so ženske umirale okrutne smrti, približno polovica le-teh v Nemčiji. Tudi Luther je dal sežigati čarovnice. Navodilo k temu, “kladivo čarovnic”, izhaja od dveh nemških dominikanskih menihov (s.a. Hubertus Mynarek, “Die neue Inquisition”). Tudi v Sloveniji je je bilo mnogo čarovniških procesov. Dokumentirano število obtoženih čarovništva je okoli 500. Največ obtoženih so obsodili na smrt – kar 265, zaradi posledic mučenja pa je življenje izgubilo 41 oseb. Oprostili so 54 oseb, kamor so bile štete tudi vse kazni, ki so bile milejše kot smrtne – npr. denarne kazni, bičanje izgon ipd. Za 131 primerov izid procesa ni znan, čeprav se sklepa, da je večina med njimi končala na grmadi.
  • Genocid na Hrvaškem: Še v sredini 20. stoletja, med leti 1941 in 1943, so na Hrvaškem umorili približno 750.000 pravoslavnih Srbov – z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in s tihim odobravanjem Vatikana (Karlheinz Deschner, “Ein Jahrhundert Heilsgeschichte”, 2. del)
  • Genocid v Ruandi: V Ruandi so v stotih dneh ubili 800.000 ljudi. Cerkev bi edina imela moč ustaviti pokol. Toda “večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 pokol ravnodušno opazovala ali celo pomagala morilcem.” Pokol v Kibehu se je začel 14. aprila, najprej so ubili 15.000 ubežnikov, ki so na območju cerkva iskali zaščito. Dva dni je trajalo, da so vse do smrti sesekali, pobili, ubili, ustrelili ali pa so delno žive sežgali. Priče obtožujejo duhovnike in nune, da so podpirali pokol Tutsev. Obdolženci danes živijo “za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju.” S škofom Misago je “takorekoč obtožena katoliška cerkev v Ruandi”, poroča Spiegel (1/2000).
  • Župniki in duhovniki zlorabljali otroke: Žrtve zlorabe otrok večinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi teh ponižanj. Izvedenci ocenjujejo, da je bilo v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2000 duhovnikov obtoženih spolne zlorabe (Hanauer Anzeiger, 13.7.98). To so približno 4 odstotki – število neodkritih primerov še ni všteto. Profesor Hubertus Mynarek ocenjuje, da je delež pedofilskih duhovnikov tudi v Nemčiji od 3 – 5 odstotkov (Akte 97, 14.9.99).
  • Duševne motnje zaradi cerkvenega nauka: Katoliški Würzburg je po podatkih študije Univerze v Würzburgu “trdnjava samomorilcev” (Main-Post 3.7.99). Raziskovalci izhajajo iz tega, da “konzervativno, močno katoliško zaznamovano okolje Wurzburga” posebno močno otežuje življenje socialnim neuspešnežem, marsikdaj jim ga celo onemogoči. Pri neki raziskavi v Berlinu se je izkazalo, da 1/6 vseh, ki so naveličani življenja in pri zdravstvenih posvetih sprašujejo za nasvet, trpi za “ekleziastično” (cerkveno pogojeno) nevrozo (Süddeutsche Zeitung, 27.10. 98). Zaradi nauka o Bogu, ki kaznuje in je nepreračunljiv, tega je Luther še okrepil, ne trpijo le preprosti cerkveni člani, temveč tudi sami župniki in duhovniki: Sedem do deset odstotkov jih je odvisnih od alkohola ali tablet (Volksblatt Würzburg, 19.7.99).
  • Živali: Samo v Nemčiji vsako leto opravijo 1,5 milijona poskusov na živalih, večinoma s smrtnim izidom (Der Spiegel, 40/99), po svetu približno 800 milijonov. Po svetu vsako leto transportirajo 250 milijonov živali na daljših progah, deloma pod okrutnimi pogoji, 14 milijonov na področju evropske unije. Nadaljnji milijoni živali pod klavrnimi pogoji vegetirajo v industrijsko masovni reji vse do smrti v klavnicah. Nenazadnje si vse to lahko razlagamo tudi z brezčutnim odnosom cerkve, ki proti temu ni nikoli protestirala. Tudi luteranska cerkev ne izrazi jasnega stališča. “Cerkveni učitelj” Tomaž Akvinski je živali označil zgolj kot stvari, ki ne morejo imeti občutkov kot človek. V Katoliškem katekizmu (št. 2418) je pojasnjeno, da živalim “ne smemo posvečati ljubezni, ki pripada samo ljudem.”
  • Invalidi: V času tretjega Reicha so številne cerkvene ustanove invalidne ljudi rade volje izročile usmrtitvi z evtanazijo. Že Martin Luther je o prizadetih rekel naslednje: “Ko pa pripovedujejo o otrocih, ki so podobni hudiču in od katerih sem nekatere videl, mislim, da jih je hudič bodisi popačil, a jih ni spočel ali pa so pravi hudiči.” (Opery exegetica, Erlanger Ausgabe, II., str. 127)
  • Davkoplačevalci: Kot žrtve cerkve moramo navesti tudi davkoplačevalce. Cerkev končno vsako leto denarno podpiramo s preko 16 milijardami nemških mark. Davkoplačevalci morajo financirati celo škofovske plače, čeprav je škof izstopil iz cerkve (To velja za Nemčijo).

(Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/spominsko_obele_je.html)

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev je največji totalitarni sistem vseh časov – drugič

Torek, Avgust 21st, 2012

Vlado Began, vir: http://www.cerkev-ne.net/

Papež Pij XI. je bil jasen, saj je v letu 1930 izjavil: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Na pobudo katoliške in protestantske cerkve so bili v prejšnjih časih ubiti milijoni ljudi. Samo v Evropi so bili to milijoni čarovnic, krivovercev in drugovercev. Ti zločini se ne smejo nikoli več ponoviti. Žrtvam cerkve je potrebno izkazati čast in jim postaviti spominsko obeležje. To je v skladu s sklepom Vlade RS, ki je 23. avgust zaznamovala kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov – v skladu z evropsko resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je sprejel evropski parlament leta 2009.

Ideologija, ki je pripeljala sao v polju ljudi do desetine milijonov cerkvenih žrtev, pri živalih pa stotine milijard, obstaja dalje, saj biblija in drugi cerkveni doktrinarni teksti, ki so podlaga za zločine, niso bili spremenjeni. Zato se lahko zgodovina ponovi in cerkev bo zopet zažgala grmade. Umirali bodo ljudje. Spomin na preteklost lahko prispeva k temu, da nam bo nasilje prihranjeno sedaj in v prihodnosti. Zato je potrebno, da se žrtvam cerkve postavi spominsko obeležje kot vidno znamenje proti pozabi.

Kdo vse so žrtve cerkve?

Žrtve cerkve:

  • Inkvizija: 13. – 18. stoletje, do 10 milijonov mrtvih kot tudi nešteto mučenih, trpinčenih in teroriziranih (Der Spiegel, 1.6.1998). Papež Gregor IX., 1170-1241, ki je organiziral inkvizicijo, je izjavil: “Dolžnost vsakega katoličana je, da preganja krivoverce.”
  • Križarske vojne: 11. – 13. stoletje, do 22 milijonov mrtvih, med njimi tisoči nemških Judov (Hans Wollschläger, “Die bewaffneten Wallfahrten nach Jerusalem”).
  • “Pogani”: 9. – 12. stoletje, v srednjem veku so nemški kralji in knezi desettisoče germanskih in slovanskih “poganov” nasilno spreobrnili v “kristjane” ali jih okrutno poklali. Cerkev to blagoslavlja ali pa poziva h “križarskim vojnam” proti Slovanom (Karlheinz Deschner, “Kriminalgeschichte des Christentums”, 4., 5. in 6. del).
  • Judje: V srednjem veku od 11. – 14. stoletja vedno znova krvavi pogromi. “Kristjani so pobili na stotisoče Judov.” To pogrome je cerkev pripravljala stoletja s hujskanjem. Po koncilskih sklepih so morali Judi nositi “posebno obleko”, na kateri je bil obešen “razpoznavni znak”. Niso smeli graditi sinangog in ob praznikih niso smeli na cesto, živeti so smeli v judovskih četrtih, niso si mogli pridobiti akademske izobrazbe in še marsikaj. Julius Streicher se na nurberških procesih v opravičilo holokavstva sklicuje izrecno na hujskaške govore Martina Luthra proti Judom (Friderich Heer, “Gottes erste Liebe”). Hitler je v svoji knjigi “Mein Kampf” pravilno pripomnil: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje” Hitler je prišel na oblast s pomočjo cerkve in postal primeren za boljšo družbo. Državljani so bili pozvani k pokorščini, množičnim morilcem pa so po vojni samostani omogočili beg v Južno Ameriko.
  • Osvojitev Amerike: V prvih 150 letih po španski osvojitvi je “v imenu Boga” umrlo 100 milijonov ljudi – “največji genocid vseh časov” (Teolog Boff, Publik-Forum, 31.5.1991).
  • Katari, Valdežani, Husiti, baptisti: Desettisoče drugovercev je umrlo na ukaz cerkve (tudi luteranske).
  • “Čarovnice”: 16. – 18. stoletje – Deschner ceni, da je umrlo zaradi cerkvene blaznosti 9 milijonov ljudi (Deschner, Abermals krahte der Hahn, str. 347). Večinoma so ženske umirale okrutne smrti, približno polovica le-teh v Nemčiji. Tudi Luther je dal sežigati čarovnice. Navodilo k temu, “kladivo čarovnic”, izhaja od dveh nemških dominikanskih menihov (s.a. Hubertus Mynarek, “Die neue Inquisition”). Tudi v Sloveniji je je bilo mnogo čarovniških procesov. Dokumentirano število obtoženih čarovništva je okoli 500. Največ obtoženih so obsodili na smrt – kar 265, zaradi posledic mučenja pa je življenje izgubilo 41 oseb. Oprostili so 54 oseb, kamor so bile štete tudi vse kazni, ki so bile milejše kot smrtne – npr. denarne kazni, bičanje izgon ipd. Za 131 primerov izid procesa ni znan, čeprav se sklepa, da je večina med njimi končala na grmadi.
  • Genocid na Hrvaškem: Še v sredini 20. stoletja, med leti 1941 in 1943, so na Hrvaškem umorili približno 750.000 pravoslavnih Srbov – z odločilno udeležbo katoliških duhovnikov in s tihim odobravanjem Vatikana (Karlheinz Deschner, “Ein Jahrhundert Heilsgeschichte”, 2. del)
  • Genocid v Ruandi: V Ruandi so v stotih dneh ubili 800.000 ljudi. Cerkev bi edina imela moč ustaviti pokol. Toda “večina njenih duhovnikov in nun je leta 1994 pokol ravnodušno opazovala ali celo pomagala morilcem.” Pokol v Kibehu se je začel 14. aprila, najprej so ubili 15.000 ubežnikov, ki so na območju cerkva iskali zaščito. Dva dni je trajalo, da so vse do smrti sesekali, pobili, ubili, ustrelili ali pa so delno žive sežgali. Priče obtožujejo duhovnike in nune, da so podpirali pokol Tutsev. Obdolženci danes živijo “za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo teologijo na papeževih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju.” S škofom Misago je “takorekoč obtožena katoliška cerkev v Ruandi”, poroča Spiegel (1/2000).
  • Župniki in duhovniki zlorabljali otroke: Žrtve zlorabe otrok večinoma leta in desetletja duševno trpijo zaradi teh ponižanj. Izvedenci ocenjujejo, da je bilo v ZDA v zadnjih 20 letih od 51.000 katoliških duhovnikov 2000 duhovnikov obtoženih spolne zlorabe (Hanauer Anzeiger, 13.7.98). To so približno 4 odstotki – število neodkritih primerov še ni všteto. Profesor Hubertus Mynarek ocenjuje, da je delež pedofilskih duhovnikov tudi v Nemčiji od 3 – 5 odstotkov (Akte 97, 14.9.99).
  • Duševne motnje zaradi cerkvenega nauka: Katoliški Würzburg je po podatkih študije Univerze v Würzburgu “trdnjava samomorilcev” (Main-Post 3.7.99). Raziskovalci izhajajo iz tega, da “konzervativno, močno katoliško zaznamovano okolje Wurzburga” posebno močno otežuje življenje socialnim neuspešnežem, marsikdaj jim ga celo onemogoči. Pri neki raziskavi v Berlinu se je izkazalo, da 1/6 vseh, ki so naveličani življenja in pri zdravstvenih posvetih sprašujejo za nasvet, trpi za “ekleziastično” (cerkveno pogojeno) nevrozo (Süddeutsche Zeitung, 27.10. 98). Zaradi nauka o Bogu, ki kaznuje in je nepreračunljiv, tega je Luther še okrepil, ne trpijo le preprosti cerkveni člani, temveč tudi sami župniki in duhovniki: Sedem do deset odstotkov jih je odvisnih od alkohola ali tablet (Volksblatt Würzburg, 19.7.99).
  • Živali: Samo v Nemčiji vsako leto opravijo 1,5 milijona poskusov na živalih, večinoma s smrtnim izidom (Der Spiegel, 40/99), po svetu približno 800 milijonov. Po svetu vsako leto transportirajo 250 milijonov živali na daljših progah, deloma pod okrutnimi pogoji, 14 milijonov na področju evropske unije. Nadaljnji milijoni živali pod klavrnimi pogoji vegetirajo v industrijsko masovni reji vse do smrti v klavnicah. Nenazadnje si vse to lahko razlagamo tudi z brezčutnim odnosom cerkve, ki proti temu ni nikoli protestirala. Tudi luteranska cerkev ne izrazi jasnega stališča. “Cerkveni učitelj” Tomaž Akvinski je živali označil zgolj kot stvari, ki ne morejo imeti občutkov kot človek. V Katoliškem katekizmu (št. 2418) je pojasnjeno, da živalim “ne smemo posvečati ljubezni, ki pripada samo ljudem.”
  • Invalidi: V času tretjega Reicha so številne cerkvene ustanove invalidne ljudi rade volje izročile usmrtitvi z evtanazijo. Že Martin Luther je o prizadetih rekel naslednje: “Ko pa pripovedujejo o otrocih, ki so podobni hudiču in od katerih sem nekatere videl, mislim, da jih je hudič bodisi popačil, a jih ni spočel ali pa so pravi hudiči.” (Opery exegetica, Erlanger Ausgabe, II., str. 127)
  • Davkoplačevalci: Kot žrtve cerkve moramo navesti tudi davkoplačevalce. Cerkev končno vsako leto denarno podpiramo s preko 16 milijardami nemških mark. Davkoplačevalci morajo financirati celo škofovske plače, čeprav je škof izstopil iz cerkve (To velja za Nemčijo).

(Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/spominsko_obele_je.html)

  • Share/Bookmark

Iluzije o cepivih

Ponedeljek, Avgust 20th, 2012

Odlomek iz knjige Iluzije o cepivih

https://sites.google.com/site/iluzijeocepivih/

  • Zakaj cepiva ne dajejo trajne imunosti, ki bi varovala pred virusnimi boleznimi?
  • Zakaj cepiva ne jamčijo zaščite pred invazivnimi bakterijskimi okužbami?
  • Zakaj cepljenje uniči čredno imunost in onemogoči naravno preprečevanje bolezni?

Knjiga Iluzije o cepivih ponuja odgovore na vsa ta vprašanja in še veliko več.

Iluzije o cepivih je spomladi leta 2012 izdala vrhunsko izobražena imunologinja, da bi staršem pomagala sprejemati odločitve o cepljenju, utemeljene na ustreznem razumevanju imunosti in delovanja cepiv. Slovenski prevod – na pobudo avtorice dostopen brezplačno – je velika pridobitev za starše, ki se želijo izobraziti o cepivih, in močan argument za sprejetje zakona, po katerem bi imel tudi v naši državi končno vsak pravico prostovoljno in odgovorno odločati o cepljenju. Cepljenje otrok je v Sloveniji še vedno obvezno in starši so brez možnosti ugovora, ki ga kot civilizacijsko pridobitev pozna večina držav EU, ZDA in drugod po svetu.

Za brezplačno branje slovenske izdaje odpirajte vsebine na levi ali naložite datoteko. Če želite e-knjigo brati v angleščini ali jo posredovati angleškogovorečim prijateljem, kliknite na povezavo Vaccine Illusion ali knjigo pridobite neposredno na Amazonu v izvedbi za Kindle in druge naprave (PC Windows, iPhone, iPad, Mac); branje te omogoča brezplačni Kindle Reading Apps.

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev je največji totalitarni sistem vseh časov

Ponedeljek, Avgust 20th, 2012

Vlado Began, http://www.cerkev-ne.net

Po sklepu Vlade RS je odslej 23. avgust zaznamovan kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta sklep ima, tako vlada, svojo podlago v evropski resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je sprejel evropski parlament leta 2009.

Dobro je, da se spominjamo vseh totalitarnih sistemov, npr. fašizma, nacizma, komunizma …, ki so na srečo kot sistemi že izginili v zgodovino. V zgodovino pa na žalost še ni izginila katoliška cerkev, ki je največji totalitarni sistem vseh časov. Obstaja namreč že skoraj 2000 let in v tem času je s svojo nasilno in krvavo politiko ter naukom sama ali preko svojih pomočnikov pobila stotine milijonov ljudi in milijarde živali, ustvarila pa je tudi ideološko podlago za večino zločinov v zadnjih 2000 letih. S cerkveno totalitarnostjo se ne more meriti noben drug totalitarni sistem.

Zakaj je katoliška cerkev totalitarna?

Tudi zato, ker jo je kot takšno proglasil kar sam papež. Papež Pij XI. je namreč dne 18.9.1930 rekel: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Tudi če odmislimo papeževo proglasitev cerkve za totalitarno, je mnogo dokazov o njeni totalitarnosti.

Velika večina od preko milijarde katolikov v cerkev ni stopila prostovoljno, temveč je bila krščena brez svojega soglasja še kot dojenček. To pa ni v nasprotju samo s temeljno pravico do verske opredelitve in s svobodo vesti oziroma veroizpovedi, ki jo priznavajo demokratične države, temveč tudi z naukom Jezusa iz Nazareta. Ta je namreč rekel, kot to izhaja iz biblije, da je potrebno prvo učiti, šele na to krstiti. Velika večina katolikov je v bistvu torej prisilnih članov cerkve. Vprašanje je, ali bi ti vstopili v katoliško cerkev, ko bi postali polnoletni? Če ne, je jasno, da so mnogi krščenci mimo svoje volje v cerkvi samo (še) zato, ker zaradi katoliške indoktrinacije niso sposobni dojeti bit prisilnega krsta in katoliške vere. Ali ni prisilno članstvo, celo brez možnosti celovitega izstopa, lastnost totalitarnega sistema?

V Katekizmu katoliške Cerkve piše o krstu tudi naslednje:

  • »Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…).
  • Ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (ali več eksorcizmov).
  • Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (…).
  • Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…).
  • Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.
  • Krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske vere. Zaradi neizbrisnega znamenja je krst neponovljiv.«

Ali ni vse to, kar piše v zvezi s krstom lastnost totalitarnega sistema? Biti stvar, biti v lasti cerkve z dolžnostjo poslušanja in uboganja cerkvenih predstojnikov in javnega izpovedovanja katoliške vere. Biti celo prisilni misijonar s pečatom v duši, torej poškodovano dušo. Ali niso to vse lastnosti totalitarnega sistema? Po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so katoliki dolžni »prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.« Je to svoboda ali totalitarnost?

Po katoliškem nauku je papež pastir celotne cerkve in ima zato vrhovno, polno in splošno oblast v cerkvi, je pa tudi vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja. Vrednost tega premoženja po vsem svetu je več tisoč milijard evrov, cerkev pa je neposredno ali posredno lastnik ali solastnik mnogih zelo velikih družb in celo bank. Vsi katoliki morajo vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero ter se striktno ravnati po bibliji, področje njihovega delovanja je celotna družba, ki jo morajo evangelizirati, še izhaja iz katoliške ideologije. Preko spovedi, kontrole klerikov, indoktrinacije in drugih načinov cerkev obvladuje zelo velik del zahodne družbe, če že ne celotne. Po mnenju Martina Schulza, predsednika evropskih socialistov, je vpliv Vatikana na EU ogromen. Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone. Zato cerkev ne potrebuje neke formalne tajne policije. Tudi svojih uničevalnih taborišč nima oziroma jih v 20. stoletju ni imela, saj jih ni potrebovala, kajti zanjo so delali drugi, na primer ustaši (Jasenovac), ali Hitler, ki je rekel: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljitejše«. In še: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo.« Kako pa se je pred 20. stoletjem znebila tistih, ki niso mislili enako kot ona, pa je znano. Ali niso vse to lastnosti totalitarnih sistemov?

Sama katoliška cerkev pravi: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Anton Strle, Vera cerkve) Tudi to je ideološka podlaga za zločine zahodnega sveta.

Biblija je prepredena z do ljudi in drugih bitij sovražnimi napotki. Tako lahko v njej beremo tudi naslednje:

  • Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
  • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
  • Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
  • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
  • Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
  • Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
  • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
  • Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)

To je samo nekaj zelo sovražnih in zločinskih citatov iz biblije. Takšnih ali podobnih citatov je v bibliji še mnogo več. Kot za celotno biblijo, tudi zanje velja naslednji biblijski napotek: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Ta navodila je treba torej po nauku katoliške cerkve dobesedno izpolnjevati in ničesar dodati ali odvzeti. Ali niso takšni pozivi k ubijanju lastnost totalitarnega sistema?

Zoper sodbo, odlok ali odločbo papeža ni pritožbe niti priziva, piše v kanonu 333 Zakonika cerkvenega prava. Ali ni to totalitarno? Papež obsodi nekega na smrt in ta se ne more niti pritožiti. Totalitarnost brez primere!

  • Share/Bookmark