Arhiv za Julij, 2012

Vatikan v davčni oazi

Sobota, Julij 28th, 2012

Vlado Began, http://www.cerkev-ne.net

Konec leta 2010 je bilo v davčnih oazah po svetu skritih med 17.000 in 25.000 milijard evrov. Gre za denarna sredstva na računih, ki so jih v teh oazah pred davkarijo skrili bogataši tega sveta, ta vsota pa ne obsega nepremičnin in drugih dobrin bogatašev. Vrednost neobdavčenega denarja je primerljiva s skupno vrednostjo ameriškega in japonskega gospodarstva; če bi to bogastvo uporabili, bi lahko spremenili finančno stanje mnogih držav. (www.siol.net)

Na tem svetu je veliko bogatašev, največji med njimi pa je vsekakor katoliška cerkev. Njeno premoženje se ocenjuje na več tisoč milijard evrov in obsega poleg nepremičnin (katoliška cerkev je največji nedržavni posestnik na zahodu in v Sloveniji, samo v Italiji je približno 1/3 Rima v njeni lasti, vrednost njenih nepremičnin v Italiji pa je neverjetnih 1.200 milijard evrov, v lasti pa ima skoraj 1/4 Italije, v Sloveniji pa je vrednost njenih nepremičnin približno 800 milijonov evrov, ima pa še več kot 30.000 nepremičnin v lasti ali solastnini) še izjemno vrednost v zlatu, vrednostnih papirjih, bančnem kapitalu, umetninah, arhivskem gradivu …, ima pa tudi desetine milijard gotovine. Po po mnenju nekaterih naj bi papeška banka vsak trenutek razpolagala s sto milijardami evrov gotovine (Jure Ernožnik, Mladina, 17.7.2009). Več o bogastvu katoliške cerkve na http://www.bogastvo-cerkve.org/

Ob šokantnem razkritju o skritem denarju bogatašev v davčnih oazah (vsaj za javnost, saj politika davčne oaze dobro pozna), se postavi vprašanje, koliko denarja in drugih vrednosti je cerkev skrila v davčnih oazah in se s tem izognila plačilu davkov? Koliko milijard so njene banke skrile v davčnih oazah? Ima jih namreč kar mnogo, samo v Nemčiji vsaj pet. Koliko denarja je tam skril Inštitut za verska dela (IOR), kot se to imenjuje vatikanska banka pri Svetem sedežu, torej v samem cerkvenem središču? Da se ne pozabi: dobiček te banke gre neposredno papežu! Kjer je denar, tam je cerkev, kajti denar je cerkveni bog. Denar, denar, denar – to je prva in zadnja cerkvena zapoved. Za denar je cerkev prodala celo samega Jezusa!

Zato ni čudno, da je Vatikan znani davčni raj na Kajmanskem otočju izvzel iz škofije Kingston na Jamajki in tam ustanovil novo škofijo ter jo podredil neposredno svetemu sedežu, njeno vodenje pa zaupal nekemu kardinalu, sicer članu kolegija IOR. (Curzio Maltese, Nabirka) Že ve zakaj! „Božje“ skrivnosti morajo ostati „božje“ skrivnosti. Mogoče zato, da se ne bi razkrili črni posli vatikanske hierarhije? Koliko denarja je Vatikan skril na Kajmanskem otočju? Koliko denarja je tam skrila katoliška cerkev v Sloveniji? Koliko denarja je tja prenesel mariborski nadškofijski holding, ki je za sabo pustil okoli 800 milijonov evrov dolgov?

Vatikanska banka IOR še vedno ni na belem seznam, torej na seznamu držav, ki izpolnjujejo mednarodna pravila finančnega poslovanje (transparentnost …) IOR je namreč osumljena pranja denarja, povezav z mafijo, financiranja terorizma … Vprašanje je, kdaj bo Inštitut za nabožna dela sploh prišel na beli seznam, kajti v njegovi naravi je sumljivo poslovanje, zlorabe, povezave z mafijo in politiko … Če dela kaj zakonitega, dela to zaradi tega, da se dela lepega, da zakrije sledi. Bolj ali manj je že jasno, da bo Inštitut za nabožna dela tako dolgo na »črnem« sezmamu, dokler bo obstojal. Ali so nabožna dela pranje denarja, izmišljeni računi, financiranje terorizma …?

Kaj na vse to pravi Jezus? Znano je, da je rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa in da ne zbirajte bogastva na zemlji, da vam ga ne požre rja … Ve pa se tudi, kako je ravnal v templju z preprodajalci denarja! Ali so davčne oaze, v katerih cerkev skriva svoj denar tudi v nebesih?

  • Share/Bookmark

Berite biblijo

Sobota, Julij 28th, 2012

Katoliška cerkev v konstituciji o božjem razodetju, ki je bila sprejeta na drugem vatikanskem koncilu, priporoča branje biblije. Cerkveni zbor vernike spodbuja, naj s pogostim branjem biblije pridobijo spoznanje Jezusa Kristusa, poglabljajo naj se v sveto besedilo samo, tako pri bogoslužju kot tudi drugje. Z branjem in preučevanjem svetih knjig naj se »božja beseda razširja in proslavlja«, še pravi cerkev.

Nasvetu o branju biblije se je vsekakor vredno pridružiti. Berite biblijo, predvsem staro zavezo, in razmislite o prebranem. Berite Mojzesove knjige, na primer navodila za ubijanje, razmislite o njih in jih osvetlite z Božjo zapovedjo Ne ubijaj! Ali je logično, da bi Bog, ki ga tudi cerkev opredeljuje kot ljubezen in milost, ukazal ubijati bitja, ki jih je sam ustvaril? Ali pa poskušajte slediti cerkvenim nasvetom glede ubijanja ter ta navodila kot božjo besedo širite naprej. In ne samo širite, temveč tudi izvršujte. Ali se ne boste znašli v kakšnem kazenskem postopku? Če bi se znašli v tem postopku, ali potem ne velja: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« Vas bo cerkev na procesu branila in trdila, da ste izvrševali božjo voljo ter da zato ne morete biti krivi?

Berite tudi novo zavezo. Razmislite na primer o Pavlovem nasvetu: »Vse, kar je v mesnici naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti.« (1 Kor 10,25) Ali boste še naprej jedli meso in tvegali mnoge civilizacijske bolezni, ki jih dokazano povzroča meso, sodelovali pri uničevanju okolja in podnebja ter neizmernem trpljenju živali, ali pa boste zavrnili Pavlov nasvet in spoštovali zapoved Ne ubijaj pa tudi živali in naravo.

Berite Jezusov Govor na gori in primerjajte delovanje in nauk cerkve z visokimi etično-moralnimi pravili, ki jih je Jezus učil in živel. Potem vam bo mogoče še bolj jasno, koga zastopa cerkev: Boga ali njegovega nasprotnika? Torej satana!

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si

  • Share/Bookmark

Izgon nadškofa Urana iz domovine – drugič

Petek, Julij 27th, 2012

Vlado Began, vir: http://www.cerkev-ne.net/

V zvezi z »izgonom« nadškofa Urana iz Slovenije so se oglasili razni kleriki. Predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Saje je v oddaji Odmevi (RTV SLO 1, 25.7.2012) po poročanju MMC RTV Slovenija potrdil, da je vzrok za izgon oz. umik iz domovine Uranovo domnevno očetovstvo. V javnosti se namreč govori, da naj bi imel nadškof dva odrasla otroka, kar pa je ta zanikal.

Glede domnevnega očetovstva nadškofa Urana se katoliška cerkev skrajno spreneveda. Dobro ve, ali ima Uran otroke ali ne. Tudi Uran hodi k spovedi in svojemu spovedniku mora povedati vse grehe, torej tudi eventualni greh glede očetovstva, ta pa mora to javiti naprej. Katoliška cerkev preko spovedi ne nadzira samo svojih vernikov, temveč tudi svoje klerike. Poleg tega ima cerkev učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil visok predstavnik cerkve dr. Andrej Saje (Mag, 11.10.2006). To pomeni, da dobro pozna stanje med duhovščino in zagotovo ve, kateri kleriki so pedofili, pijanci, lažnivci, prevaranti … Seveda tudi dobro ve, kateri kleriki imajo otroke, kateri imajo svoje ljubice in podobno. Po drugi strani pa mora tudi Uran pred svojimi predstojniki govoriti resnico, saj je obljubil slepo pokorščino, in pojasniti stvari glede očetovstva. Da bi Uran lagal pred papežem ali rimsko kurijo, je malo verjetno. Zato je cerkvi dejansko stanje jasno, pa kljub temu noče stvari pojasniti in zanikati, da bi imel nadškof otroke, kar je zanikal tudi Uran. Ravno ta molk in izgon Urana dokazujeta, vsaj po mojem, da otroke ima. Pri vsem tem je nadškof Uran uporabil poceni trik zanikanja očetovstva z navedbo, da se je pripravljen soočiti z vsakim, ki bi trdil, da je njegov potomec. Glede na to, da so njegovi otroci člani cerkve, jih veže poslušnost do cerkve in do svojega očeta, ki je celo nadškof, zaradi česar je jasno, da se v javnosti ne smejo izdajati za nadškofove otroke, ker oz. če jim je cerkev to prepovedala. Če se tega ne držijo, so lahko celo izobčeni. Kdo od poslušnih cerkvenih članov si upa tvegati pekel?

»Sporno cerkveno gospodarsko zgodbo moramo razčistiti do konca. Dokler ne bo razčiščena do konca, tako dolgo bo verodostojnost Cerkve kot ustanove in verodostojnost njenih voditeljev vprašljiva, kajti pri vsaki besedi, ki jo bodo izrekli v javnosti, bodo lahko dobili servirano: Vi nas že ne boste učili, saj ste sami podpirali ali delali stvari, za katere trdite, da naj bi jih drugi ne počeli,« pravi moralni teolog dr. Ivan Štuhec. (Družina, 1.1.2012) Finančno-gospodarska polomija mariborske nadškofije še ni razčiščena, zato so izjave klerikov celo po samem duhovniku Štuhcu vsaj vprašljive, če že ne neverodostojne! Zato je tudi vprašanje, ali so tudi njegove izjave, ki jih je dal medijem v zvezi z nadškofom Uranom verodostojne? V Dnevniku (25.7.2012) je namreč izjavil: »Najhuje je, da ne vemo, kaj je res. Ukrep je zelo hud, Rim naj bi ga izrekel zaradi moralnih prekrškov Urana.» »Če bi bil udeležen pri kakšni finančni polomiji, bi se izvedelo. Za mariborski škandal zagotovo ni soodgovoren,« pravi dr. Štuhec v zvezi z Uranom. Ali ni bil Uran nekaj časa tudi predsednik Slovenske škofovske konference, ki je najvišji cerkveni organ v Sloveniji oz. kot pravi sama cerkev: najvišja ustanova. Ta ustanova je dobro vedela oz. vsaj morala bi, kaj se dogaja v mariborski nadškofiji.

Če cerkev nekaj zanika, se ponavadi zanikano kasneje pokaže kot resnica. Ali velja tudi obratno: če cerkev nekaj prizna, to v resnici ne drži? Če je cerkev priznala, da je vzrok za izgon Urana domnevno očetovstvo, ali se bo mogoče kasneje ugotovilo, da s strani cerkve zatrjevani razlog ni bil resničen, temveč je razlog drugačen? Počakajmo in bomo videli. Cerkvena hišica iz kart se hitro podira. Cerkvene laži se razkrivajo!

  • Share/Bookmark

Nov spletni časopis v zvezi s cerkvijo in njeno ideologijo

Petek, Julij 27th, 2012

Izgon nadškofa Urana iz domovine

Vlado Began, vir: http://www.cerkev-ne.net/

Vatikan je preko svoje kongregacije za škofe upokojenega nadškofa Urana kaznoval z »izgonom« iz domovine, kot so zapisal nekateri mediji. Kakšni so razlogi za kaznovanje nadškofa, katoliška cerkev noče pojasniti, čeprav jih dobro pozna. V javnosti se domneva, da je vzrok za kazen domnevno očetovstvo, uradna cerkev o vzrokih molči.

»Izgon« nadškofa je v Sloveniji dvignil veliko prahu. V bran so se mu postavili mnogi verniki, ki so v ta namen oblikovali celo posebno pobudo na facebooku, na njegovo stran se je postavila tudi Liberalna akademija. Ta je v svojem sporočilu za javnost med drugim zapisala, da ima nadškof Uran kot slovenski državljan ustavno zajamčeno pravico, da si sam izbira kraj bivanja in da ima, ne glede na to, za kaj vse bi bil po cerkvenih predpisih odgovor, še vedno vse temeljne človekove in državljanske pravice, to pravico pa mu Vatikan odreka.

Mnogi menijo, podobno kot Liberalna akademija, da imajo kleriki človekove pravice, ki jih sicer priznava ustava. To je zmota oz. samo navidezno. »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…)«, piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Že krščeni laiki po cerkvenem nauku nimajo več človekovih pravic, ki jih priznava posvetna ustava, temveč imajo samo tiste pravice, ki jih priznava katoliška cerkev. Seveda to velja tudi za klerike, zanje velja to še bolj »strogo«. Predvsem zanje velja, da morajo biti poslušni cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, upoštevati in jim služiti s spoštovanjem. »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni izkazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo,« piše v kanonu 212 Zakonika cerkvenega prava. Jasno je, da to še bolj velja za klerike. Vsi verniki, torej tudi kleriki, so dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija in zahtevam nravnega reda, še izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve. Zadeva je torej jasna: nadškof Uran je svoje ustavne človekove pravice predal cerkvi in se zato nanje ne more več sklicevati (razen seveda če bi mu jih cerkev iz taktičnih razlogov ponovno priznala). To bi lahko naredil samo v primeru, če bi izstopil iz cerkve. Zato se boriti za nadškofove posvetne ustavne človekove pravice pomeni boriti se za nekaj, kar ne obstaja. Liberalna akademija, pa tudi drugi, se torej bori za nekaj, česar ni več, bori se za nekaj, česar Uran sploh nima več, bori se za nekaj, čemur se je nadškof sam svobodno in prostovoljno odrekel. Velika večina ne pozna tega, kar je 18.9.1930 rekel (nezmotljivi) papež Pij XI.: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek) Kje so tu pravice? Ali pa: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi,« še piše v Katekizmu katoliške Cerkve.

V medijih se pojavlja tudi navedba, da je cerkev nadškofa Urana izgnala iz domovine. To ne drži. Cerkev kot domovino ne smatra Republike Slovenije, temveč cerkev kot takšno, torej sama sebe. Domovina katolikov ni npr. Slovenija, temveč cerkev. To potrjuje tudi Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci …«. In še enkrat katekizem: »Po krstu (…) postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…). Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas.« Stvari so jasne.

Za konec še nekaj: zakaj bi se borili za ustavne pravice nekoga, tudi če bi jih imel, če je ta celotno svojo duhovniško, seveda tudi škofovsko, obdobje na veliko kratil človekove pravice otrok in odraslih. V svoji duhovniški dobi je krstil na tisoče otrok brez njihovega privoljenja in jih s tem »prisilno vrgel« v cerkev, jim s tem odvzel svobodo vesti, saj cerkev le-te ne priznava ter že vnaprej določil boga otroku. Kako lahko nekdo veruje v boga, ki mu ga določil drug, ni znano. Seveda pa s svobodo vesti, ki jo priznava ustava, to nima nobene zveze. Jasno je, da s svobodo vesti tudi nima nobene zveze ureditev, ki jo je podpiral »izgnani« nadškof o tem, da iz cerkve ni celovitega izstopa, temveč samo formalen. Kako se lahko boriš za ustavne pravice nekoga, ki je prostovoljno član organizacije, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del)

  • Share/Bookmark

Ples cerkvenih številk v svetu

Četrtek, Julij 26th, 2012

Kot že navedeno, je katoliška cerkev izjemno bogata. Svoje bogastvo je pridobivala skozi stoletja in tisočletja. Postavi se vprašanje, kako je prišla do tega bogastva? Iz raznih virov je znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma…, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Danes cerkev, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov. Sledi nekaj podatkov o bogastvu cerkve.

Italija:

●          približno 1/3 Rima je v lasti katoliške cerkve

●          20 do 22% vseh italijanskih nepremičnin je v lasti cerkve

●          vrednost cerkvenih nepremičnin je 1.200 milijard evrov

●          celotno področje v Rimu od Campo dei fiori do Tibere nasproti Angelskega gradu, mimo Piazza Navona in bližnjih ulic je praktično v celoti v lasti Vatikana. Gre za nekaj manj kot polovico zgodovinskega centra. Samo v tej coni je več kot 2500 palač. Vse te imobilije sploh niso prikazane v katastru, ker veljajo za »inozemski teritorij« (Max Parisi, časopis La Padania, 21.6.1998)

●          cerkev ima okoli 100.000 nepremičnin

●          cerkev ima 14.000 zdravstvenih ustanov, vrtcev, šol …

●          cerkev dobi letno okoli devet milijard evrov iz italijanske državne blagajne (davčne ugodnosti so vštete).

Nemčija:

●          v organizacijah karitasa in diakonije je zaposlenih preko milijon ljudi

●          karitas in diakonija (evangeličanska dobrodelnost) dobita letno okoli 45 milijard evrov (karitas 25, diakonija 20)

●          katoliška in evangeličanska cerkev sta lastnici treh tiskovnih agencij, 55 časopisov, 279 revij, 48 radijskih oddaj, 2 radijskih oddajnikov in 17 tele-vizijskih produkcijskih hiš

●          katoliška cerkev dobi iz državnih proračunov okoli 10 milijard evrov letno

●          premoženje katoliške cerkve je vredno več kot 300 milijard evrov (brez umetniških zakladov in arhivov)

●          letni proračun nadškofije Köln je slabo milijardo evrov, samo delež te nadškofije v podjetju z okoli 26.000 stanovanjskimi in poslovnimi enotami je bil leta 2003 vreden okoli milijarde evrov

●          katoliška cerkev je največji privatni posestnik, saj njena posest ustreza velikosti Bremna, Hamburga, Berlina in Münchna skupaj.

Cerkvena kmetijska zemljišča po svetu:

●          Španija: ca. 20% vseh polj

●          Portugalska: ca. 20% vseh polj

●          Argentina: ca. 20% vseh polj

●          Anglija: ca. 100.000 ha

●          ZDA: nad 1.100.000 ha njivskih površin, travniki in gozdovi niso všteti

●          …

Še nekaj dejstev o cerkvi:

●          zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde evrov. Kakšno je stanje danes?

●          katoliška cerkev je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike … ter soudeležen pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard evrov kapitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev, poseduje pa tudi mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v eno največjih v Evropi

●          premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard mark

●          cerkev ima po svetu v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj ter drugih medijev

●          v Avstraliji ocenjujejo, da bi katoliška cerkev kot gospodarska korporacija kotirala med prvimi petimi v državi s premoženjem, vrednim več kot 60 milijard dolarjev in skoraj 10 milijardami dohodkov v letu 2005. (Dnevnik.si, 24.4.2008)

●          po mnenju nekaterih naj bi papeška banka vsak trenutek razpolagala s sto milijardami evrov gotovine (Jure Ernožnik, Mladina, 17.7.2009)

_____________________

Ali ste vedeli, da:

●          je papež Benedikt XVI. s prodajo svojih knjig v letih 2005-2010 zaslužil pet milijonov evrov

●          je papež Pij XII, ki je umrl leta 1958, zapustil svojim dedičem 80 milijonov mark, v času njegovega papeževanja so trije njegovi nečaki v Vatikanu oz. z njim povezanimi podjetji zaslužili preračunano 120 milijonov mark

●          se bruto plače škofov, nadškofov in kardinalov v Nemčiji gibljejo od 10.000 do 13.000 evrov, osnovna plača duhovnika pa je okoli 5.000 evrov

●          Lucien Gregoire v knjigi Umor v Vatikanu trdi, da si je Karel Wojtyla papeški stol kupil s podkupninami kardinalom v višini več 100 milijonov dolarjev

●          je papež Janez Pavel II. del denarja, ki je bil namenjen za revežem, uporabil za prenovo papeške palače v Vatikanu in poletne rezidence v Castel Gandolfu, pri čemer je dal za svoje osebne potrebe zgraditi veličasten plavalni bazen

●          je imel papež Janez Pavel II. svoj osebni tajni sklad, v katerega se je steklo vsaj 200 milijard lir, ki so bila porabljena za rušenje komunizma na Poljskem, Vatikan pa je podprl sindikat Solidarnost s 100 milijoni dolarjev

●          je kardinal Alberto di Joria, predsednik IOR, v svoji oporoki zapustil vatikanski banki, vile, zemljišča, obveznice in bančne depozite

●          je 7 škofov za časa filipinske predsednice Arroyo prejelo drage avtomobile iz sredstev državne loterijske družbe v zameno za podporo Arroye.

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Ali ste vedeli, da je Hitler redno plačeval cerkveni davek?

Sreda, Julij 25th, 2012

Ali ste vedeli, da je:

●          največ kriminala na prebivalca v Vatikanu (Delo, 18.1.2007)

●          Hitler redno plačeval cerkveni davek, ostalih davkov pa ni hotel plačevati in si je do leta 1933 nabral za 400.000 mark davčnega dolga

●          je izobčen in preklet tisti, ki poškoduje, pokraca ali ukrade katerekoli knjigo, rokopisno ali natiskano, iz vatikanske apostolske knjižnice (7 dni, 1.2.2006)

●          sedem katoliških duhovnikov štiri leta spolno zlorabljalo Rito Milla, Američanko iz Kalifornije (Slovenske novice, 8.12.2007)

●          papež Inocenc III. ukazal, da je potrebno brez usmiljenja sežgati vsakogar, ki skuša oblikovati osebni pogled na Boga, ki je v konfliktu s cerkveno dogmo

●          da so po Ambroziju “svetemu” vsi, ki niso katoliški, krivoverci in bratje judov

●          kardinal Alfonso Lopez de Trujillo oznanil, da so kondome skrivaj mikroskopsko preluknjali, da bi vernike okužili z aidsom

●          Tom Coburn, senator iz Oklahome, za zdravnike, ki opravljajo abortuse, zahteval smrtno kazen

●          bila podoba papeža Wojtile vtisnjena na zlate in srebrne kovance in poštne znamke

●          papež Gregor VII. rekel, da so vsi vladarji podrejeni papežu

●          Luther rekel, da je papež živ hudič.

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

»Holding« Nadškofija Maribor

Torek, Julij 24th, 2012

Katoliška cerkev uporablja različne načine, da pride do denarja. Eden izmed njih je delovanje na finančno-gospodarskem področju. V svetu so cerkvene organizacije lastnice oz. solastnice mnogih podjetij, finančnih organizacij … Po osamosvojitvi Slovenije in spremembi družbenega reda je cerkev v Sloveniji začela s prodorom na finančno-gospodarskem področju in ustanavljati razne organizacije. Leta 1992 je ustanovila Krekovo banko, ki jo je kasneje prodala, leta 1994  pa je ustanovila še Krekovo družbo za upravljanje z investicijskimi skladi (DZU), ki ji je uspelo zbrati za več kot 41 milijard tolarjev certifikacijskega premoženja in ki je kasneje prešla pod cerkveni Zvon Ena. Leta 1997 je mariborska škofija ustanovila podjetje Gospodarstvo Rast, d.o.o., ki je leta 2005 postalo večinski lastnik finančnega Zvon Ena Holdinga. Nadškofija Maribor je lastnica tudi podjetij Slomškova družba, d.o.o. in Skalina d.o.o. ter Zavoda Antona Martina Slomška. V cerkveno sfero je prišel še drugi finančni holding Zvon Dva. Po oceni časnika Dobro jutro je katoliška cerkev v Sloveniji v letu 2007 gospodarila z bogastvom v vrednosti okoli milijarde evrov. Kakšna je vrednost premoženja sedaj? Manjša? Zelo vprašljivo!

Nadškofija obvladovala velik del slovenskega gospodarstva

Nadškofija Maribor je bila preko podjetja Gospodarstvo Rast d.o.o., finančnih organizacij Zvon Ena Holding, d.d. in Zvon Dva Holding, d.d. lastnica oz. solastnica velikega dela gospodarstva v Sloveniji. Deleže je imela v naslednjih firmah: Belinka, Cinkarna, Helios, T-2, RRC računalniške storitve, Terme Olimje, Terme Dobrna, Alpetour, Zavod za varstvo pri delu, Papirnica Goričane, Niko Železniki, Krekova družba za upravljanje investicijskih skladov, Steklarna Rogaška,  Abanka Vipa, Tovarna olja Gea, NFD, Finetol, Petrol, NLB, Elektro Celje, TKK Srpenica, Lesnina, Belinka, Infond Holding, Vegrad, Triplus, Krekova zavarovalnica, Delo Prodaja, Nikođ+, Krka, Iskra Avtoelektrika, Telekom Slovenije, Žito, Sava, Etol, Salus, Gorenje, Mercator, Mladinska knjiga Založba, Cetis Graf, Klet Bistrica, Ljubljanske mlekarne, Papigor, Beti Metlika, Hoteli Bernardin …

Cerkev pa je bila aktivna tudi v tujini. Na Hrvaškem in v Bosni je imela deleže v firmah Sole Orto, Akord in Bosinvest. Zvon Ena Holding je na Nizozemskem ustanovil podjetje Zvon B.V., tudi Argentina je bila na cerkvenem finančnem zemljevidu, saj je tam Zvon Ena Holding kupil družbi Sadowa in Elevadores, ki ju je »parkiral« pri nekem uslužbencu Nadškofije Maribor.

Cerkvena predelava Božjih stvaritev v klobase

Družba Sadowa je bila ena največjih tovarn za predelavo mesa in je na dan predelala več kot 1000 glav živine. Ali niso živali od Boga ustvarjena bitja, vsaj tako piše v cerkvenem katekizmu? Kljub temu pa je cerkev kupila tovarno za predelavo mesa – kupila je torej tovarno za predelavo Božjih stvaritev. Predela se živo bitje v klobase, zrezke,  … Ali ni Bog rekel Ne ubijaj? Kako lahko potem cerkev kupuje podjetja za predelavo živih bitij v meso in njegove izdelke?! V čigavem imenu podpira morjenje živali? Jezuso-vem, satanovem …? Ne ubijaj za cerkev ne velja?

Dolg cerkvenih organizacij okoli milijarde evrov

Cerkveno podjetje Gospodarstvo Rast d.o.o. ima vsaj za 132,90 milijona evrov dolgov, Zvon Ena Holding ima za preko 600 milijonov evrov dolga in Zvon Dva Holding za okoli 200 milijonov. Tudi Nadškofija Maribor kot takšna je močno zadolžena, saj njen dolg znaša 17,20 milijona evrov, skupaj s poroštvi pa 25 milijonov evrov. Približno milijardo evrov je cerkvena sfera torej tako ali drugače potegnila iz Slovenije. Koliko dolgov bo ta sfera vrnila, se bo šele videlo. Verjetno bolj malo. »Holding« Nadškofija Maribor je eden največjih »nategov«, ki jih je doživela Slovenija. In »nategnila« jo je organizacija, ki trdi, da je Kristusova cerkev. Kristus Slo-venije sigurno ne bi »nategnil«, to lahko stori samo Njegov nasprotnik. Kdo je že Božji nasprotnik: satan ali demon?

»Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to«

Kakšno mnenje o vernikih imajo nekateri kleriki, je dobro razvidno iz dogajanja v televizijski oddaji Pogledi Slovenije (3.2.2011), ki je bila posvečena dogajanju v Naškofiji Maribor. Duhovnik dr. Ivan Štuhec je za kamerami v pogovoru z eno izmed sodelujočih dejal: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to,« ta pa je nato z njegovim dovoljenjem to ponovila pred kamerami, torej pred celotno Slovenijo. Ta izjava kaže na slab in podrejen položaj vernikov v katoliški cerkvi. »Požreti« morajo vse, kar jim servirajo njihovi cerkveni predstojniki, kar seveda ni čudno, saj katoliki po cerkvenem nauku ne pripadajo sami sebi, temveč cerkvi, ki se ji morajo podrejati. Če bodo kot mali delničarji izgubili svoje deleže v cerkvenih zvonovih, so si pač sami krivi. Zakaj pa so vlagali vanjo! Izguba deležev in s tem premoženja bo pač služenje materi cerkvi in njenim predstojnikom ter izraz spoštovanja, pokorščine in ljubezni do predstojnikov, kot to izhaja iz cerkvenega katekizma.

Vatikan noče pomagati mariborskim bratom

»Gospodarska kriza mariborske škofije je posledica strukturnega greha. Gradilo se je na laži. Na papirju,« je izjavil mariborski nadškof Marjan Turnšek (Družina, 1.1.2012). Kaj med drugim v zvezi z grehom pravi Katekizem katoliške Cerkve? »Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je potrebno, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.«

Mariborska nadškofija je preko svoje gospodarske sfere in svojih katolikov, tako klerikov kot laikov, po besedah nadškofa grešila in posledica tega je kakšna milijarda evrov dolga in deset tisoče oškodovanih ljudi. Mnogi mariborski kleriki in laiki so drugim povzročili veliko krivico. Po prej citiranem cerkvenem nauku mora nadškofija storiti, kar je potrebno, da se ta krivica popravi. Torej, dolg je potrebno popla-čati. Mariborska nadškofija s svojo gospodarsko in drugo sfero bi morala najti sredstva, da se dolg poravna in odpravi krivica, ki jo je povzročila druž-bam in ljudem. Če sama tega ne more storiti, ji morajo priskočiti na pomoč njeni bratje iz drugih škofij. Katoliški bratje morajo biti namreč med seboj solidarni, kajti »solidarnost je eminentno krščanska krepost«, uči Katekizem katoliške Cerkve. Če ji bratje iz drugih škofij ne morejo pomagati, bi mariborski nadškofiji moral pomagati Vatikan, kajti »Vsi smo odgovorni za vse, in pomembno je imeti pozitivno razumevanje solidarnosti,« je rekel papež Benedikt XVI. (http://www.radiovaticana.org).

Zadeva je torej jasna. Če se v škofijah ne najdejo sredstva za poplačilo dolgov mariborske nadškofije in njene gospodarske sfere, mora ta sredstva zagotoviti papež oz. Vatikan, saj je on na vrhu piramide solidarnosti. Za Vatikan milijarda evrov na predstavlja kakšne posebne številke, saj je cerkveno premo-ženje po vsem svetu bajeslovno, znaša tisoče in tisoče milijard evrov. Vatikanu ne more biti kakšen poseben problem organizirati sindikat katoliških bank, ki bo z »levo roko« našel milijardo in jo kot  kredit dal bankrotiranim cerkvenim družbam. Seveda brez obresti, saj so le-te izkoriščevalske narave, cerkev pa to ni, kot sama zatrjuje. V sindikat katoliških bank je mogoče pritegniti cerkvene banke iz Nemčije (samo tu jih ima vsaj pet), Italije, Južne Amerike, Avstrije … Milijarda evrov je zanje drobiž. Tudi vatikanski Inštitut za nabožna dela bi ta denar z lahkoto zbral, če bi slučajno imel težave, pa bi mu lahko pomagal sam papež s svojim tajnim fondom.

Več kot 60.000 oškodovanih delničarjev

Zvon Ena Holding je imel skoraj 30.000 malih delničarjev, Zvon Dva Holding pa skoraj 35.000. Vsi ti mali delničarji bodo po vsej verjetnosti izgubili vse, kar so vložili v cerkvena holdinga. Mnogi so vložili vanju vse svoje prihranke, mnogi samo del svojega premoženja. Verjeli so cerkvi, ona pa je vsem storila veliko krivico. Zato bi morala to krivico popraviti, saj to zahteva njen nauk, kot že navedeno. Vendar pa svetovna cerkev s svojo delno cerkvijo noče popraviti povzročene krivice. Ta naj živi dalje, si misli. Odgovorni kleriki bodo pač pustili, da njihovi bratje izgubijo svoje premoženje, ki so ga vložili v cerkvene projekte, mogoče celo v dobri veri, da zanje jamči cerkev.

Kaj je o primeru Nadškofije Maribor rekel Jezus iz Nazareta: »Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Velika izguba pri nakupudelnic Petrola

Naftna industrija je zelo privlačna za investitorje, saj se tam kujejo veliki dobički. Zato ni čudno, da se je v nakup naftnega trgovca vpletel tudi cerkveni Zvon Ena Holding. Ta je namreč preko družbe Julius fond sodeloval pri Istrabenzovem prevzemu Petrola. Delnice so bile kupljene po povprečni vrednosti 790 evrov, sedanja vrednost pa je pod 200 evri, s čimer je cerkev pri poslih z delnicami Petrola izgubila kakšnih 40 milijonov evrov. Čigav denar je bil to? Od vernikov? Denar, ki ga je dala država? Velik del kreditov je cerkveni holding pridobil pri državni NLB, ki večine tega denarja ne bo dobila nazaj. Kdo bo kril te izgube? Ljudje v Sloveniji, ki bodo morali preko proračuna pokriti veliko finančno luknjo NLB in drugih bank. Revni slovenski delavec in državljan bo moral bolj ali manj kriti izgube, ki so si jih banke nakopale pri poslovanju s cerkvijo. Kot ponavadi, ko revni financirajo bogate.

Pustne šale kot bogokletje

Na ljutomerskem pustnem karnevalu 2011 je bil dolg mariborske nadškofije ena izmed zgodb, ki pa je močno razburila katoliško cerkev. Reagirala sta tam-kajšnji župnik in škof ter prireditelje obtožila bogokletja. Cerkev je 15. marca 2011 organizirala spravno molitev in pri tem zagrozila, da če se je organizatorji pustnega karnevala ne udeležijo, na Cvenu ne bo blagoslova velikonočnih jedi. Organizator je popustil in se udeležil spravne molitve.

Kaj je tako razjezilo cerkev? Cenik odpustkov. Ta znaša:

Laž … 100 €

Kraja … 231 €

Preklinjanje … 315 € (beseda)

Varanje … 4537 € (komad)

Ubijanje … 13861 € (po osebi)

Krivoverstvo … odvzem grünta.

Očitno klerika ne vesta, da je cerkev jubilejnega leta 2000, ki se je odvijalo v Rimu, pri vstopanju skozi različna vrata nudila odpustke. Katoliška cerkev je po neki oceni v 600 letih obstoja z odpustki zaslužila okrog milijarde guldenov. Tisti, ki s humorjem opozori na to, kaj cerkev dela, greši, cerkev, ki pa to dejansko dela, pa je sveta! Kar velja za cerkev, ne velja za pustne šeme. Že videno.

Nadškofija Maribor kot tajkun

Ekonomist Maks Tajnikar o tem ali gre pri cerkvenih investicijah za tajkunski scenarij: »Glavno pri vseh teh zgodbah je, da so prodajali sami sebi in s tem na neki način dosegli cene, ki so bile nižje. Načeloma ni razlike med Bavčarjem in cerkvijo. V obeh primerih gre za zasebne lastnike, ki se tudi tako obnašajo in sledijo istemu interesu.« (Mladina, 2.4.2010)

Sociolog Srečo Dragoš: »Kleriki so v času nastajanja denacionalizacijske zakonodaje ponavljali isti stavek kot kasneje v času kapitalskih investicij in kot ga ponavljajo še danes po propadu teh investicij in kot ga bodo ponavljali tudi v prihodnosti – saj nam je šlo samo za dobro ljudi, ne pa za bogatenje. S tem skušajo pokazati, da niso na isti ravni kot tajkuni, ki so prav tako zapravili kapital, pridobljen iz političnih povezav. Res niso isti, laganje klerikov je hujše, saj noben tajkun na Slovenskem ni maskiral propadlih projektov s sklicevanjem, da je hotel le dobro delavcem.« (Curzio Maltese, Nabirka)

Katoliška cerkev je bajno bogata. Svoje bogastvo je zbirala tisočletja in zbira ga še sedaj. Vprašanje je, koliko ga je v svoji zgodovini sploh pridobila na pošten način? Verjetno bolj malo. Kako ga sedaj pridobiva? Na čigav račun sedaj živi? Svoj ali tuj? Jezus je bil tesar in si je denar služil s svojim delom. Kako si denar za življenje služi nadškof Stres? Ali dela v kakšni delavnici? Kako si denar za življenje služi ljubljanski stolni prošt Jožef Lap, ki je dejal: »Nekateri želijo to osnovno celico tako razcefrati in razvrednotiti in v to celico povabiti vse prašiče, koze in kozle in krave. Ne moremo. To ni družina!« (Mla-dina, 16.3.2012) Ali ne dobi nekaj tudi od vseh davkoplačevalcev? Pa tako žali mnoge državljane  in Slovenijo kot takšno. In seveda živali!

Nadškofija Maribor kot hudi duh

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« pravi mariborski nadškof Turnšek (Priloga Večera V soboto, 26.2.2011). Večina tega se pojavlja v mariborski nadškofiji, zato bi marsikdo menil, da hudi duh deluje tudi v tej nadškofiji. Mogoče pa je nadškofija sama po sebi hudi duh, saj še do zdaj ni našla krivca za cerkveni polom. Očitno je nadškofija kot takšna želela posedovati bogastvo, imeti oblast in moč in podobno in ni šlo za po-sameznike v njej. Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, uživanje in slava so lastnosti cerkve same po sebi kot institucije. Njen nauk in zgodovina so jasen dokaz za to. Z Jezusom to nima nobene zveze.

Po patru Bogdanu Knavsu je papež rekel, da je »največje zlo v Cerkvi sami». (Dnevnik, 30.1.2012) Največje zlo je torej v mariborski in ljubljanski nadškofiji, ostalih škofijah, župnijah, redovih, karitasu in drugih cerkvenih organizacijah. In ker so del cerkve tudi laiki … Ker pa riba smrdi pri glavi, je daleč največje zlo pri papežu in rimski kuriji.

Duhovnik Stres: najbolj sekulizirana dejavnost je ekonomija

Nadškof dr. Anton Stres: »Najbolj sekulizirana dejavnost ni znanost, pač pa ekonomija. Ekonomija narekuje tudi vrednote.» In še: »Finančna kriza je vse zaustavila. Meni se zdi najbolj skrb zbujajoče, da je naša borza že toliko mesecev mrtva, svetovne pa niso. V Sloveniji se nič ne prodaja, nič ne kupuje, vse stoji. To gospodarsko mrtvilo je zame najresnejši problem.» (Objektiv, 24.12.2009) Ali dr. Stres podpira sekularizacijo, saj ga najbolj skrbi, ker je slovenska borza mrtva. Ker je borza del ekonomije, ta pa je po njegovem najbolj sekularizirana dejavnost, ali ne podpira Stres sekularizacije? Ali ne podpira nekaj, kar je proti njegovemu bogu? Govoriti proti sekulari-zaciji, kar sicer dela cerkev, po drugi strani pa jo na prefinjen način podpirati – lastnost koga je to? Boga ali njegovega nasprotnika?

Jasno je, zakaj dr. Stresa skrbi borza! Če je borza mrtva in prodaje ni, vrednost cerkvenih delnic stagnira in to slabo vpliva na cerkvene firme, posebej iz sfere mariborske nadškofije. Ob koncu leta 2009, ko je dr. Stres govoril o ekonomiji kot najbolj seku-lizirani dejavnosti, so se že začele težave mariborske nadškofije in njene gospodarske sfere, kjer je bil dolgo eden najodgovornejših. Če bi bila borza bolj aktivna, bi se lahko vrednost cerkvenih delnic zvi-šala, kar bi bilo zelo pomembno za omenjeno nad-škofijo in duhovnika Stresa. Za skrbjo dr. Stresa torej tiči navaden interes po denarju. Denar, denar …

Bogastvo mariborske cerkvene sfere:

Nekateri prejemki iz javnih sredstev 2003-2011:

-        Nadškofija Maribor: 14,99 milj. evrov

-        Zavod Antona Martina Slomška: 12,63 milj. evrov

-        Nadškofijska karitas Maribor: 2,1 milj. evrov- …

(Vir: Supervizor)

Vrednost nepremičnin (Vir: GURS):

-        Zavod Antona Martina Slomška, Maribor, Vrbanska 30: 6,58 milj.

-        Nadškofija Maribor, Maribor, Slovenska ulica 17: 5,42 milj. (teološka fakulteta …)

-        Nadškofija Maribor, Maribor,   Streliška cesta 150: 1,55 milj.

-        Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja, Maribor, Strossmayerjeva ul. 17: 3,26 milj.

-        Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja, Maribor, Strossmayerjeva ulica 15: 1,07 milj.

-        Nadškofija Maribor, Slomškov trg 3: 1,046 milj.

-        Škofijski ordinariat Maribor, Slom. trg 19: 0,76 milj.

-        …

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Temelj cerkvenega nauka je krvava in nasilna biblija

Ponedeljek, Julij 23rd, 2012

Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo ljudi in druga živa bitja. Po mnenju več kot ducata slovenskih novinarjev, urednikov in piscev je najškodljivejša knjiga na svetu. (Jana, 12.7.2001)

Čeprav biblija vsebuje krvavo ideologijo, jo je v ZDA mogoče najti praktično v vsakem domu. Biblija je še vedno v »prometu«, čeprav iz nje tečejo potoki krvi. Še vedno je ideološki temelj zahodnega sveta, kar je neverjetno. Očitno mnogi ljudje sploh ne vedo, kakšne okrutne napotke vsebuje ta cerkvena knjiga, ki naj bi bila božja beseda. Po drugi strani pa so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov, kot da so po volji Boga in zato dovoljeni. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih bitij, od tega desetine milijonov ljudi. Cerkev sedaj sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, vendar pa se temu ni odpovedala dokončno in prostovoljno, temveč je to posledica vedno močnejših človekovih pravic. Zato je filozof  Jaspers svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile.

Nekaj odlomkov iz biblije:

●          Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)

●          Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)

●          Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

●          Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12)

●          Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)

●          Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)1

V bibliji je še več deset podobnih citatov. Iz nje je razvidna izjemna surovost, navodila za ubijanje, maščevalnost, preganjanje drugače mislečih, poveličevanje vojne, manjvrednost in surovost do žensk in otrok, genocid, morilska sla, ki se podtika Bogu, in podobno.

II. Vatikanski koncil je leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:

»Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.« (2 Tim 3, 16-17)

Seveda tudi veljaven cerkveni katekizem potrjuje, da ne gre za neveljavne tekste, temveč za, seveda po nauku katoliške cerkve,  pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi sedaj v celoti izpolnjevati. Tako se v Katekizmu katolike Cerkve glasi: »Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knji-ge so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.« (121) Biblija torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je biblija še vedno v celoti osnova za delovanje katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija.

»To sem moral storiti. Bog je moja priča.«2 S temi besedami je  neki oče povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina. Oče strogo veruje v biblijo in se je prepiral s sinom, ki biblije ni jemal tako dobesedno. Biblija daje očetu prav: »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta (…). Rečeta naj starešinam njegovega mesta: ‘Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.’ Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre.« (5 Mz 21,18-21) Oče je ravnal po nauku, da je potrebno biblijo uresničevati dobesedno (»Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 31,1)). Iz tega je tudi razvidno, kakšno nevarnost predstavlja biblija. Ali je po cerkvenem pravu oče odgovoren za umor svojega sina, če je samo izvrševal navodilo iz biblije? In to je podlaga vzgoje in izobraževanja otrok v Sloveniji! Neverjetno! Kje pa živimo?

Vlado Began

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Nekaj dejstev o katoliški cerkvi

Nedelja, Julij 22nd, 2012

Katoliška cerkev ima svoj sedež v mestu Vatikan. Vatikanska mestna država, državno ozemlje katoliške cerkve, je bilo določeno z lateransko pogodbo leta 1929 in obsega 44 ha. Je najmanjša država na svetu, njena meja je dolga samo dobre 3 kilometre. Ta ozemeljska majhnost pa ni ovira, da ne bi bila najbogatejša država na svetu, gledano na prebivalca, saj ima okoli 400.000 dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca. V službah rimske kurije je zaposlenih okoli 3.000 ljudi, od tega približno 1.000 duhovnikov. V Vatikanu pa je (bilo) tudi največ kriminala na prebivalca (Delo, 18.1.2007), kar niti ni čudno, saj enako privlači enako. Po vatikanski ustavi je papež absolutni monarh, saj v sebi združuje vse tri veje oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Delitve oblasti papež ne pozna. Takšne moči nima nobeden drugi državni poglavar, takšne moči nima niti nobeden šef islamske »božje« države. Vatikanska mestna država je tvorba, ki spada daleč nazaj v preteklost in z modernim tipom države, tipom demokratične države, nima nobene zveze. Celo predsednik Sveta EZ Herman Van Rompuy se je zavzel za reforme v cerkvi, kajti po njegovem ji primanjkuje demokratičnih struktur. Čeprav je Vatikan leta 1969 ukinil smrtno kazen v pravnih predpisih, jo v svojem nauku še vedno podpira, smrtna kazen pa je tudi bistveni del cerkvene biblije, ki je po cerkvenem nauku božja beseda.

Katoliška cerkev ima po lastnih podatkih za leto 2010 preko 400.000 duhovnikov, 5104 škofov, 54.665 redovnikov, 721.935 redovnic oz. nun, 39.564 stalnih diakonov, 2966 škofij in drugih cerkvenih upravnih enotah po svetu in 1,196 milijarde vernikov. Katoliška cerkev ima diplomatske odnose s 177 državami, tri milijone šol, 5.000 bolnišnic, 80.000 laičnih misijonarjev …., 17,5% svetovnega prebivalstva (2010) ima katoliški krst, velika večina katolikov je brez svojega soglasja postala cerkveni član, saj je bila krščena kot dojenček. Gre za »prisilno« članstvo, članstvo, ki ne temelji na svobodni in odgovorni odločitvi, temveč na zlorabi pravic. Gre za dejanje, ki je nasprotno demokratičnim temeljem in svobodi vesti, ki jo garantirajo moderne ustave in mednarodni pravni akti. Koliko članov bi cerkev imela, če bi vanjo vstopali samo polnoletni člani? Zelo malo! In če bi od vsega začetka, torej več kot tisoč let, veljalo načelo vstopa samo polnoletnih oseb, zgodovina za katoliško cerkev sploh ne bi vedela. Kaj je že rekel Jezus iz Nazareta? Prvo učite, nato krščujte! Očitno to za cerkev ne velja.

Cerkvene celice praktično vvsakem kraju

Katoliška cerkev ima v »katoliških« državah praktično v vsakem kraju svojo župnijo z eno ali več cerkvami. Na ta način vrši stalni posredni ali neposredni »pritisk« na lokalno prebivalstvo in oblast. Mnogokrat se župnik in župan »pobratita» in cerkveni vpliv se veča. Marsikje se »bratenje« dogaja še na višjih nivojih. Cerkev ima tudi škofije, ki komunicirajo z višjimi državnimi inštancami in vršijo stalen pritisk na državo. Tudi druge oblike cerkvenega organiziranja (redovi, karitas …) imajo nalogo vršiti pritisk, kontrolirati in vplivati na družbo. V državah, ki so s Svetim sedežem navezale diplomatske odnose ima cerkev tudi svoja veleposlaništva, ki je še dodatna oblika kontrole in pritiska v dotični državi. Cerkev je odlično organizirana in strah pred njo je še vedno velik, še posebej na podeželju. Velik del ljudstva še posluša cerkev in politiki temu sledijo, še posebej v starih katoliških državah na Zahodu.

Cerkev stalno tarna, da ji ne gre dobro, da ima premalo sredstev za delovanje, da je diskriminirana in preganjana … Celic za tarnanje in »prosjačenje« ima ogromno. Vsak župnik, škof, menih, nuna, laik … mora po službeni dolžnosti tarnati in »prosjačiti«, mnogokrat se namesto prošnje znajde že zahteva. Cerkev zahteva. To je del cerkvene taktike in strategije, da izsiljuje denar od države in ljudi. Ali se Jezus ni sam preživljal, ali je prosjačil za denar pri ljudeh in izsiljeval pri državi?

Izjemno vplivni cerkveni “holding”

Vpliv cerkve v svetu je izjemen. Laris Gaiser (Mag, 20.9.2006): »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen.«

V zunanji politiki je Sveti sedež edina velesila, ki se lahko meri z ZDA. Zato ni čudno, da se papežev zunanji minister srečuje z Obamovim odposlancem in z njim razpravlja o dogodkih po svetu. Na enem izmed teh srečanj sta predstavnika Svetega sedeža in ZDA med drugim razpravljala tudi o predlogu zakona, ki inkriminira homoseksualce in zanje predvideva celo smrtno kazen. Ameriški veleposlanik je poudaril, da škofje v Ugandi, kjer se je pojavil ta zakon, molčijo, predstavnik cerkve pa je stal na stališču, da je homoseksualnost greh, da pa so spolni odnosi med odraslimi moralno in ne kazenskopravno vprašanje. Izrazil je tudi prepričanje, da škofi ne bodo dolgo več molčali o tem. V Organizaciji združenih narodov je Vatikan nato obsodil hudo kršitev človekovih pravic v primeru homoseksualcev, vendar pa te izjave ni posredoval svojemu kleru in kongregacijam.

Zgornji primer je tipičen primer neverjetne cerkvene dvoličnosti: za javnost eno, svojim pa drugo. V OZN se je cerkev naredila lepo in obsodila ugandski zakon o inkriminaciji homoseksualcev, svojemu kleru pa te izjave ni poslala. Zanje torej še vedno velja: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) V OZN je cerkev torej kršila voljo svojega boga, ki zahteva smrt homoseksualcev – če bi sledila svojemu nauku bi morala zakon, ki predvideva smrt homoseksualcev, podpreti. Za dosego svojih interesov cerkev ne izbira sredstev.

Vatikan ima svoj izvor v fašizmu

Po propadu posvetne cerkvene države leta 1870 se katoliška cerkev seveda ni sprijaznila s tem, zato je ves čas delovala v smeri, da jo zopet pridobi. Pri tem ni izbirala sredstev in se je zato povezala s fašistom in diktatorjem Mussolinijem. Podpisan je bil Lateranski sporazum, ki je leta 1929 obnovil papeško državo v obliki vatikanskega mesta. Mussolini je v imenu Italije podelil papežu pravice suverene države, ne glede na to, da ta država obstaja samo iz nekaj vrtov, zgradb in državljanov. Sveti sedež je prejel 91,70 milijonov dolarjev kot odškodnino za razpustitev cerkvene države v letu 1870. Po sklenitvi lateranskega sporazuma, ta je določil rimskokatoliško vero kot edino uradno vero v Italiji, so s cerkvenih prižnic začeli odkrito povzdigovati fašizem. Pred volitvami je takratni papež izdal pismo, ki je doseglo praktično vse vernike, saj so ga prebrali iz prižnic in objavili v časopisih. V njem je vernikom naročil, naj glasujejo za Mussolinija. Kako so se iztekle volitve, je jasno: Mussolini je gladko zmagal. Papež je podprl tudi italijanski napad na Abesinijo leta 1935, kjer so Italijani uporabljali celo bojni strup. Roka roko umije! Cerkveni zločini so jasni.

Katoliška cerkev se je s fašizmom dobro razumela tudi v Španiji, na Portugalskem, Hrvaškem …

Sveti sedež z zloveščim karakterjem

Tudi ta papeška država ima zlovešč karakter. Njen ustanovitelj je diktator, fašist in vojni zločinec. Zgodba se ponavlja: prva papeška država temelji na poneverbi, torej laži, druga pa na fašizmu, torej zločinih. Kakšen karakter ima lahko torej katoliška cerkev? Božanski ali nebožanski? Enako privlači enako ali povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si. Cerkev se poveže z vsakim, neodvisno od moralno-etične usmeritve, važno je, da ima korist od pove-zave. Za cerkev je najbolj pomembna zvestoba. Če so ji zvesti levi politiki, papež spregleda njihovo levičarsko ali marksistično naravnanost, tako kot je takratni papež spregledal Hitlerjevo nacistično ide-ologijo – Hitler je namreč bil orodje v cekvenih rokah pri rešitvi judovskega vprašanja. To je priznal sam Hitler, ki je rekel: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje«. Očitno je izvajal cerkveni plan, zato se mu Vatikan ni zoperstavil. In še: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo«, je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oziroma izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Še vedno spada k sinovom in hčerkam cerkve. Očitno pregon judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. »Stroga dol-žnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo«, je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza. Ni bil samo Hitler katolik, to so bili tudi nekateri drugi diktatorji, kot na primer: Mussolini, Salazar, Petain, Pavelić, Franco. Ali jih je cerkev izobčila? (citati: www-zrtve-cerkve.org)

Papež sprejel vojnega zločinca,

tožilke ne

Po pisanju medijev je haaška tožilka Carla del Ponte zaprosila za sprejem pri papežu Benediktu XVI., saj je želela, da bi papež posredoval pri Hrvaški in cerkvi v tej državi in tako pomagal pri iskanju vojnega zločinca generala Gotovino, ki naj bi se skrival v nekem samostanu. Vatikan je srečanje odklonil z utemeljitvijo, da je Carla del Ponte »nevzgojena in slabega vedenja«, ko je zaprosila za sprejem pri papežu. Tožilka se je uspela srečati z nekim drugim klerikom iz vatikanske kurije, ki mu je povedala, da je prejšnji papež sprejel Gotovino, nje pa novi papež noče sprejeti. Vatikan ni zanikal, da ne bi papež sprejel vojnega zločinca Gotovine, dejal je, da če se je to zgodilo, se je zgodilo v sklopu skupine, v kateri je bil.

To je še en dogodek, ki kaže pravi značaj katoliške cerkve. Papež sprejme vojnega zločinca, ki je bil na prvi stopnji obsojen na 24 let zapora, tožilke, ki ga je v sklopu sojenja pred haaškim sodiščem iskala, da bi ga izročila sodišču, pa ni hotel sprejeti. Podpora zločincem, oviranje pravosodja bi lahko bil nauk te zgodbe. Nič novega.

V Vatikanu se je na slovesnosti ob razglasitvi papeža Janeza Pavla II. za blaženega znašel tudi predsednik Zimbabveja Mugabe, za katerega zaradi obtožb o množičnih kršitvah človekovih pravic v Zimbabveju velja prepoved potovanja po EU. Vatikan je očitno raj za zločince.

Papež Benedikt XVI. prvi čestital Belcebubu

Leta 2009 je Giulio Andreotti, ki je imel vzdevek »Belcebub, vrhovni poglavar vseh peklenščkov,« praznoval devetdeset let. Andreotti, pravnik in specializant kanonskega prava, večkratni italijanski minister in predsednik vlade (sodeloval je v štiri-intridesetih), avtor številnih knjig, med drugim tudi kriminalnih romanov izza vatikanskega obzidja, zelo pomembna stranka vatikanske banke, proti kateremu so v preteklosti sprožili 26 sodnih procesov (tudi zaradi obtožbe, da je dal ubiti nekega novinarja in sodelovanja z mafijo), je po mnenju Alojza Rebule, kolumnista cerkvenega časopisa Družina, starosta italijanskih katoliških politikov. Andreotti je bil in je za katoliško cerkev kljub starosti še vedno zelo pomembna oseba. To dokazuje tudi dejstvo, da mu je za devetdeset let prvi čestital papež Benedikt XVI. Papeža seveda ni motilo, da je čestital osebi, ki ima vzdevek Belcebub, ki je po bibliji poglavar demonov, torej nekdo zelo, zelo dvomljivega slovesa. Enako privlači enako! Ali je papež eden izmed peklenščkov, ki jim načeluje Andreotti?

Cerkvena trgovina z dojenčki

Praktično ni zločinske zadeve, v katero ne bi bila vmešana katoliška cerkev. Nedaleč nazaj se je ugotovilo, da so bili duhovniki in redovnice v Španiji v času Francove dikature in še dvajset let kasneje vmešani v trgovino z dojenčki, poleg zdravnikov in še nekaterih drugih. Otroke so jemali »rdečim« staršem, revnim ženskam in samohranilkam z izgo-vorom, da so umrli, nato pa so jih prodali parom, ki niso mogli imeti otrok. Nune in duhovniki so med drugim sestavljali sezname družin, ki bi rade dobile otroke. Ukradenih naj bi bilo do 300.000 dojenčkov, ki so bili nato izročeni ustreznim družinam. Kraje so prišle na dan šele proti koncu prejšnjega desetletja, ko je nek španski sodnik želel preiskovati Francove kršitve človekovih pravic. Ukradeni in nato prodani otrok Moreno je kot odrasel, ko je od »krušnega očeta« izvedel resnico, rekel: »Povedal mi je, da me je kupil od duhovnika v Zaragozi, kar da se je zgodilo tudi z Antoniem. Oba sva se nato počutila kot psa, kupljena v trgovini z živalmi.« (Delo, 17.12.2011)

Cerkev trguje z dojenčki kot s stvarmi. Predstavljajo ji sredstvo za dobiček. Ukrade jih materam, proda naprej in si povečuje bogastvo. Dostojanstvo otrok in staršev je ne zanima. Ali je tudi Jezus iz  Nazareta tako delal? Če ni, koga potem zastopa papež s svojo cerkvijo?

Prof. dr. Hubertus Mynarek

Dr. Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju in prvi profesor teologije v nemškem prostoru, ki je izstopil iz katoliške cerkve, je v nekem intervjuju rekel: »Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila – velikokrat je bila za zgled – naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno raz-položenje do tujcev – ko je šlo za nekristjane –, sovražnost proti judom in proti sektaškim manj-šinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evan-geličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.« (citat: www-zrtve-cerkve.org) Te besede povedo vse. Krvava cerkvena ideologija se materializira še sedaj in to z zelo krvavimi dogodki, tudi dogodki, kot je spodaj opisani.

Breivik: ne krščanski, temvečkatoliški ali protestantski skrajnež

Na Norveškem je prišlo do najhujše tragedije po drugi svetovni vojni, saj je skrajni desničar Breivik v centru Osla in na otoku Utoja ubil okoli 100 ljudi. V medijih je bil označen za krščanskega fundamentalista oz. ekstremista.

Kot že navedeno, so mediji označili Breivika za krščanskega ekstremista, vendar pa ta oznaka ne more držati. Kajti, kristjani, torej tisti, ki v dejanjih sledijo nauku Jezusa, Kristusa, ne ubijajo in ne sovražijo, niso proti islamu in multikulturnosti. Jezus je namreč bil pacifist, bil je proti ubijanju ne samo ljudi, temveč tudi živali. Ni sovražil drugače ve-rujočih ali ateistov, niti tistih, ki so imeli drugačno kulturo. Rekel je: ljubite sovražnike in kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Jasno je, da se lahko imenujejo za kristjane samo tisti, ki v delih sledijo Jezusu in ne tisti, ki govorijo o Jezusu, Kristusu, njihova dejanja pa nasprotujejo Njegovemu nauku in življenju. Ti drugi pa se lahko imenujejo katoliki, protestanti ali kaj drugega.

Seveda pa se lahko Breivik imenuje katoliški ali protestantski fundamentalist oz. ekstremist, odvisno od tega ali je katolik ali protestant. Za to ni nobenih zadržkov, še posebej ne, ker je biblijska ideologija, na katerih slonita katolicizem in protestantizem, zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih, ateistov, žensk in podobno.

Breivik bo po vsej verjetnosti za svoj zločin dobil takšno ali drugačno kazen. Kaj pa cerkev, ki je ustvarila pogoje za ta zločin? Ona pa bo še naprej sveta, od države financirana … in še naprej se bodo iz njenih neder valili zločini. Koliko jih bo umrlo v naslednjem? Kdaj bosta država in ljudstvo spregledali cerkev?

Inštitut za verska dela (IOR)

V vatikanski banki, ki ima podoben status kot banka offshore, ima račune, teh naj bi bilo 44.000, v glavnem premožna klientela. Dobiček te banke, v kateri je za okoli 5 milijard evrov depozitov (to so javnosti znani podatki, kolikšna je resnična vrednost depozitov, pa ni znano), je namenjen neposredno papežu. Banka ima tudi dobro tono in pol zlatih palic. Na uradni spletni strani svetega sedeža IOR ni omenjena.

Vatikanska banka nima zunaj nobenega napisa, znotraj pa je samo eno okence, en bankomat in velika sobana z računalniki. Pred njo stoji švicarska garda. V njej je najmanj 5 milijard evrov depozitov, banka pa nudi svojim komitentom, med katerimi so tudi takšni, ki so imeli težave z zakoni, zelo visoke donose. Večji del pologov in dvigov se opravi v gotovini ali zlatu, s čimer se zabrišejo sledi. V IOR je bil vložen tudi mafijski denar družine Corleone, ta je tej družini jamčila tajnost in vložen denar. To ni bil edini mafijski denar v tej banki. »Ko je prišel papež Janez Pavel II. na Sicilijo in izobčil mafijce, so bili mafijski šefi užaljeni, predvsem zato, ker so nosili svoj denar v Vatikan,« je dejal mafijski skesanec Mannoia. (G. Nuzzi, Vatikan, d.d.) Guverner italijanske centralne banke Fazio je na sestankih vodstva banke mnogokrat navajal papeške enciklike, imel je tudi močno vatikansko podporo. Cerkvena ideologija v samem jedru bančništva!

Vatikan je znani davčni raj na Kajmanskem otočju izvzel iz škofije Kingston na Jamajki in tam ustanovil novo škofijo ter jo podredil neposredno svetemu sedežu, njeno vodenje pa zaupal nekemu kardinalu, sicer članu kolegija IOR. Že ve zakaj! »Božje« skrivnosti morajo ostati »božje« skrivnosti. Mogoče zato, da se ne bi razkrili črni posli vatikanske hierarhije?

Pranje denarja v Inštitutu za verska dela?

Katoliška cerkev je izjemno bogata. Kako je cerkev pridobila to neverjetno bogastvo? Večinoma na nepošten in nezakonit način. Tudi sedaj se na cerkvenem finančnem področju marsikaj dogaja. Italijanska država namreč je osumila vatikansko banko pranja denarja, zaradi česar so ji pred časom zasegli kar 23 milijonov evrov, v preiskavi pa je bilo še poreklo denarja za okoli 180 milijonov evrov. V preiskavi se je znašel tudi predsednik banke Tedeschi, sicer član konservativne in zelo vplivne cerkvene organizacije Opus Dei, ki je poleg tega, da predseduje IOR, še član nadzornih svetov nekaterih največjih italijanskih bank. To je šolski primer, kako katoliška cerkev preko katolikov laikov, ki so člani Opus Dei, nadzoruje najpomembnejše točke eko-nomsko-finančnega sistema družbe in preko njih širi svojo vero in vpliv, kajti vsak katolik je dolžan širiti katoliško vero vedno in povsod.

Omenjeni katolik Tedeschi je znan tudi po tem, da se zavzema za večjo etiko pri poslih z denarjem. Etika pri pranju denarja? Sveti sedež je izrazil osuplost in presenečenje zaradi preiskave italijanske policije, hkrati pa je rekel, da ima absolutno zaupanje v pred-sednika banke, tega je papež po razkritju sumov celo blagoslovil. Podobno je bil Vatikan osupel in presenečen tudi pri mnogih razkritjih spolnih in drugih zlorab otrok ter je imel polno zaupanje v storilce zločinov. In kako se je končalo? Zločini vedno bolj prihajajo na dan. Tudi cerkveni!

Tedeschi ni dolgo zdržal v IOR, saj ga je Vatikan pred kratkim odstavil. Očitno je preveč vedel in je kuriji stopil na žulj. Tudi papežev blagoslov mu ni pomagal, sedaj se celo boji za svoje življenje.

IOR se je nekajkrat izkazal za pralnico denarja in se ni pečal samo s špekulanti, podkupovalci in podkup-ljivimi politiki, temveč tudi mafijskimi šefi in botri.

Kako je sploh lahko prišlo do preiskave v IOR? Italija je leta 2004 sprejela stališče, da njena zakono-daja velja za vse, ki so na njenem ozemlju storili kazniva dejanja.

Lažni računi v Inštitutu za verska dela

Vatikan vodi svoje posle v popolni tajnosti, s čimer najlažje ščiti povezave med klerom in denarjem. Na ta način ohranja zaupanje vernikov in javnosti, to pa je tudi pogoj za ohranjanje cerkvenega vpliva in moči. Če cerkev skriva svoje finance pred javnostjo, se je potrebno vprašati zakaj? Kaj bi se odkrilo, če bi lahko pogledali v celotno zakulisje IOR in drugih cerkvenih bank, pa tudi financ škofij in župnij in seveda tudi samega svetega sedeža. To bi bil hud šok za cerkev in vse tiste, ki ji zaupajo. Zato je eno izmed temeljnih pravil cerkvenih financ molk. S tem branijo svoje spletke, zlorabe,  goljufije … Tudi zaključni račun svetega sedeža ponuja samo splošne podatke.

V IOR so bili tudi računi Krščanske demokracije, nekaterih kardinalov in drugih visokih klerikov, večkratnega predsednika italijanske vlade Andreotti-ja. Na račun izmišljene dobrodelne »Spellmanove ustanove«, zadaj naj bi stal Andreotti, je bilo v letih 1987-1992 položeno za kakšnih 26 milijonov evrov gotovine, seveda v takratnih italijanskih lirah (26 milijard) in velike vsote v državnih obveznicah. Pologi so se v glavnem končali leta 1993, ko je dosegla podkupovalna afera Tangentopoli nacional-ne razsežnosti. Manjši del denarja s tega računa je bil porabljen za dobrodelnost, ostalo je šlo za druge namene, večinoma za gotovinske dvige. Denar so dobili tudi brazilski kardinal Neves (milijon dolarjev), kardinal O’Connor, nadškof v New Yorku, takratni slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Štefan Falež, in sicer za katoliški tisk v Sloveniji, hrvaški kardinal Franjo Kuharić, razni diplomati in drugi. Iz tega računa je bilo nakazanih tudi 27 milijonov dolarjev nekemu Nemcu.

V IOR je bilo še več računov na izmišljene ustanove kot npr. skladi Mamma Roma, Lurške Marije, Loretske Svete hiše, sv. Martina, pri katerih se je del denarja prelil med samimi skladi, mnogo denarja pa je bilo pod plaščem dobrodelnosti porabljenega za razne nedobrodelne oz. celo nedovoljene operacije. Skozi 17 glavnih bančnih računov se je v letih 1989-1993 pretočilo slabih 300 milijonov evrov, kakšna tretjina v gotovini. Očitno je šlo za pranje denarja pod imeni, ki so sugerirala nekaj dobrega: pomoč revnim otrokom, boj proti levkemiji … Neverjetne zlorabe. Nesporno je Vatikan v tem pravi »genij«. Iz računov v vatikanski banki so šle tudi provizije mafiji in mnogim klerikom.

Nagrada za zlorabe in goljufije: škofovsko posvečenje

Prelat de Bonis, duhovnik, ki je imel glavno vlogo v finančnih malverzacijah in pranju denarja v IOR, je bil leta 1993, ko je bil odstranjen iz banke, povišan v naslovnega škofa, postal pa je tudi kaplan Suverene-ga malteškega reda. Na njegovem škofovskem pos-večenju je bilo prisotnih več tisoč oseb, med njimi 15 kardinalov, 45 škofov, 100 prelatov, mnogi politiki, npr. Cossiga in Colombo, predsednik italijanske vlade Andreotti. Na mašniškem posvečenju se je de Bonis javno zahvalil Andreottiju, ki je bil ravno takrat pod obtožbo mafijskih skesancev, da se je poljubljal z mafijskimi botri. Seveda de Bonis ni ostal brez kritja katoliške cerkve, saj bi v nasprotnem primeru prišle na dan še hujše zadeve. Besede papeža Janeza Pavla II. ob vizitaciji pri malteških vitezih leta 2000 so jasne. Rekel je: »… Hkrati z njim pozdravljam drugega brata, monsinjorja Donata de Bonisa, vašega prelata.« (Gianluigi Nuzzi, Vatikan, d.d.) Tako je to v katoliški cerkvi: nagrada za zlorabe je napredovanje, celo v škofa. Mafija k mafiji. Kaj ima s tem Jezus iz Nazareta, ni znano.

Cerkvena založba s pornografsko vsebino

V Nemčiji je izbruhnil velik škandal, ko se je izvedelo, da založniško podjetje Weltbild prodaja erotične in pornografske vsebine. To sicer ne  bi bilo nič neobičajnega, če ta skupina ne bi bila povezana s katoliško cerkvijo – njeni družbeniki so namreč tudi nemške škofije (12), združenje nemških katoliških škofij in dušno pastirska oskrba vojakov v Berlinu. V njeni ponudbi naj bi bilo kar 2.500 izdelkov s to vsebino, predvsem knjige. Naslovi kot npr. Povej, prasička! ali Popoln v postelji so zelo zgovorni. Založba je izdala tudi nemški prevod Harryja Potterja, ki ga je sam papež označil za protikatoliškega. Ko se je razvedelo, kaj Weltbild ponuja, je odstopil predsednik nadzornega sveta, ki je tudi direktor finančne zbornice augsburške škofije.

Prepletenost cerkve in biznisa je tudi tu očitna. Weltbild je sicer ena največjih založb v Evropi, v poslovnem letu 2009/10 je ustvaril za 1,65 milijarde evrov prometa. Nastal je iz neke katoliške revije, na nemškem govornem področju pa ima več kot petsto podružnic. Pecunia non olet – to vsekakor zelo velja za katoliško cerkev. Denar ne smrdi. Denar na vsakem koraku, izvor ni pomemben. Podobna situa-cija je bila v Sloveniji, ko je mariborski T-2, ko je še bil del cerkvene sfere, ponujal pornografske filme. Tudi tu se je cerkev sprenevedala, kot v Nemčiji.

Tajni proračun v škofiji

Cerkev ne želi, da bi se vpogledalo v njene finance in premoženjsko stanje, ki že stoletja krepi njeno moč. Vpogled v cerkveni finančno-gospodarski paralelni svet je zunanjemu opazovalcu bolj ali manj onemogočen, kar velja v glavnem tudi za državo.

V neki raziskavi nemškega časopisa Spiegel o proračunu škofij sta od 27 nemških škofij samo dve škofiji pristali na sodelovanje, ostalih 25 pa je to odklonilo. Neki nemški laik, ki je bil v škofiji izvoljen v finančno kontrolo, se je čudil nad nizkim proračunom te škofije. Dobil je odgovor, da obstaja še proračun škofovskega sedeža, ki pa je tudi zanj tajen.  Očitno sta v škofiji dva proračuna: eden javen, drugi tajen. V ta, torej tajen proračun škofovskega sedeža, spadajo finančni tokovi iz cerkvenih bank, investicijskih in nepremičninskih skladov in lokalnih cerkvenih podjetij. Če je v škofiji določen proračun tajen, ali gre za črni fond? Zakaj ga cerkev javno ne objavi? Se preko tajnega računa škofovskega sedeža pere mafijski denar?

Cerkvene finance so zelo nepregledne. Če se govori o proračunu škofije, je to proračun škofije kot pravne osebe in ne vsebuje proračunov njenih sestavnih delov, npr. župnij, ki so samostojne pravne osebe. Seveda tudi te skrivajo svoje premoženje in finančne tokove. Cerkev ne razglaša svojega bogastva. Če bi to naredila, kdo bi ji še kaj dal? Kdo bi še nosil denar karitasu, kdo bi še daroval pri mašah …, če bi ljudje vedeli, kako neverjetno bogata je cerkev? Cerkveni predstavniki ponavadi mnogo govorijo, povedo pa malo ali nič. To velja tudi za njeno  bogastvo: o tem molči z veliko besedami in tako utiša naivne in poslušne. Cerkev trdi, da so njeno bogastvo reveži – seveda reveži na »umu«, ki je ne prepoznajo. Ne prepoznajo zlatega teleta in zato plešejo okoli njega.

Katoliška banka vlaga v orožje

Cerkev ima banke tudi drugje po svetu, samo v Nemčiji jih ima kar pet. Cerkvene banke (pet katoliških in tri evangeličanske) so ne še dolgo nazaj  imele za približno 30 milijard evrov v svojih bilan-cah. Ena izmed njih, Pax-Bank iz Kölna, ki ima svojo poslovalnico tudi v Rimu in Jeruzalemu, je vlagala denar v orožje (v BAE, ki proizvaja jedrske podmornice in vojaška letala, je vložila 580.000 evrov), kontracepcijske tablete in cigarete, čeprav se je hvalila z etičnim vlaganjem. Trdila je tudi, da denarja ne bi nikoli vložila v proizvodnjo orožja, cigaret in tistega, kar ni v skladu s krščanskimi vrednotami. Podobno je z dortmundsko KD-Bank, paderbornsko BKC in regensburško banko Liga Bank. Denar preko skladov vlagajo v razne posle, ki ne ustrezajo krščanskim načelom, ki jih razglašajo. Po dejanjih jih boste spoznali. Koliko je še takšnih primerov? Po mnenju dr. Boštjana M. Turka imajo vatikanske banke v večinski lasti hrvaško gospodarstvo. Kaj je z bankami v Sloveniji? So tudi one pod vplivom cerkve oz. v njeni lasti?

Odstraniti vse, kar ni katoliško

Katoliška cerkev trdi, »da ‘nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani’, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili (…).«  Poleg tega še trdi, da »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Anton, Strle, Vera cerkve)

Papež Urban II. je konec 11. stoletja odredil, da morajo biti krivoverci mučeni in usmrčeni!

To je sedaj veljavni katoliški nauk. Poleg krvave biblije je tudi to podlaga za zločine, ki so bili in še bodo storjeni na krilih cerkvene ideologije. Kaj ima to opraviti z Bogom, ni znano!

Vlado Began

Viri:

●          Gianluigi Nuzzi, Vatikan, d.d

●          Cursio Maltese, Nabirka:koliko Italijani plačujejo za Cerkev

●          Carsten Frerk, Violettbuch Kirchenfinanzen

●          Skrivnosti Vatikana, Global, julij 2011

●          Katekizem katoliške Cerkve

●          svetovni splet

●          http://www.biblija.net/biblija.cgi

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Cerkvene nepremičnine

Nedelja, Julij 22nd, 2012

Vrednost nepremičnin, kjer je cerkev 100% lastnik:

●          župnije: 506 milijonov

●          škofije: 154 milijonov

●          redovi: 63 milijonov

Skupaj: 724 milijonov

Vrednost nepremičnin, kjer je cerkev solastnik:

●          skupaj: 190 milijonov

●          delež cerkve: 80 milijonov (ocena)

Skupaj: 804 milijone evrov

Nekaj največjih lastnikov (brez solastniškega deleža)

Škofije:

●          Nadškofija Ljubljana: 114,3 milijona

●          Nadškofija Maribor: 25,4 milijona

●          Škofija Novo mesto: 5,9 milijona

●          Škofija Koper: 4,7 milijona

●          Škofija Celje: 2,8 milijona

●          Škofija Murska Sobota: 1,0 milijon

Župnije:

●          ljubljanske župnije: 40 milijonov

●          Župnija Sv. Martin Velenje: 7,5 milijona

●          Župnija Vodice: 5,7 milijona

●          Župnija Vrhnika: 5,7 milijona

●          Župnija Kranj – Šmartin: 5,1 milijona

●          Župnija Bled: 4,8 milijona

Redovi:

●          Uršulinski samostan Sv. Duh: 6,5 milijona

●          Misijonska družba – Lazaristi: 5,3 milijona

●          Cistercijanska opatija Stična: 5,3 milijona

●          Uršulinski samostan Ljubljana: 4,4 milijona

Vir: časopis Razmisli, številka 12-13

Izdajatelj: Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark