Arhiv za Februar, 2012

Zakaj se po moji oceni Janša tako zaganja v predsednika države

Sreda, Februar 29th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

Recimo, da je bila doslej zadnja epizoda kulturnega boja

arhivska, začela pa se je s “primerom” podelitve odlikovanja

Tomažu Ertlu. A ne gre ta nenavadna “sovražna

simbioza” med desnico in levico celo tako daleč, da ena

drugo hranita s “povodi” za ohranjanje razkola?

Naj najprej povem, zakaj se po moji oceni Janša tako zaganja v

predsednika države. Zato, ker je simbolni predstavnik nacije.

Ker pač dva to ne moreta biti. Če hoče Janša imeti absolutno

oblast, “mora” razvrednotiti predsednika države, mu “mora”

izkazati nespoštovanje. Če drugače ne, pa s ponarejenimi dokumenti.

Ta “mora” dajem v narekovaja, kajti ta “mora” velja

po logiki njegovega razumevanja bistva oblasti: oblast je Oblast

– in dve Oblasti pač ne moreta obstajati v istem času na

istem prostoru! Dejansko pa bi Janša lahko svojo oblastiželjnost

omejil vsaj s spoštovanjem predsednika države kot institucije!

Toda Janša je doslej relativiziral še vsako državno

institucijo! Obnaša se kot poosebljena volja do moči.

Ja, drži, kakor pravite, da levica in desnica hranita druga drugo

in si izmenično dajeta povode za nadaljevanje spora. To je najbolj jasno razvidno pri “stari” levici in “stari” desnici: ker se

levica ne distancira in ne obsodi revolucije, ji desnica kar naprej

meče očitke, in ker se desnica z RKC na čelu ne distancira

in ne obsodi kolaboracije, ji levica meče očitke. Druga drugo

potrebujeta za dokazovanje svojega Prav – da le ni treba pomesti

pred svojim pragom!

  • Share/Bookmark

Peticija za odpravo državnega financiranja rimsko-katoliške cerkve

Torek, Februar 28th, 2012

Ljubljana,  18. oktober – Na tiskovni konferenci Koalicije za ločitev države in
cerkve sta sodelovala člana koalicije Herman Graber in Vlado Began in tudi
ostali člani koalicije. Tema tiskovne konference je bila Peticija za odpravo
državnega financiranja rimsko-katoliške cerkve.

Herman Graber je povedal, da smo v to državo vstopili z velikimi pričakovanji po svobodi,
sproščenosti in zlasti po poštenosti. Že prva Demosova vlada pa je zakoličila
nepravico z denacionalizacijo in  privatizacijo. Oboje je povzročilo z namenom
poprave krivic nove, še večje krivice vsem Slovencem. Posebej se je »izkazalo«
Ustavno sodišče po intervenciji dr. Šturma in poseglo v izvršno oblast.
Katoliški cerkvi je dosodilo/podarilo stoodstotno vračanje fevdalnega
premoženja. Nobena druga država ni v takem obsegu vračala odvzetega premoženja.

Servilnost politike do cerkve se s tem ni končala. Nasprotno, samo še stopnjevala se je. Normalno, pravično bi bilo, da bi se cerkev odrekla prejemkom še iz socialistične države,
ki so bili nadomestilo za odvzeto lastnino po vojni. Ti prejemki iz proračuna pa
se še kar povečujejo, nastajajo nove in nove oblike »zaračunavanja« in to vsem
državljanom; kurati, teološka fakulteta, nove škofije, cerkvena vzgoja in
šolstvo, socialni prispevki za duhovnike, karitas, skavti, katoliška društva,
oratoriji, vzdrževanje cerkvenih objektov pod krinko kulturnih spomenikov, ki
jih pa danes predstavljajo resno finančno breme in jih ni mogoče v tolikšni
količini in ekstravaganci (osvetljevanje npr.) več plačevati. Državnih sredstev
so deležne praktično vse organizacijske enote cerkve, vse do zadnje
župnije.

Posebej »pokvarjeno« je plačevanje odškodnin za nezmožnost stoodstotnega vračanja, niso pa odštete dodane vrednosti (gozdne ceste npr.) ali hipoteke, vse se poplačuje. Ob tem se država nespametno zadolžuje tudi zaradi odškodnin. Zadolževanje prikrije pred
slovensko javnostjo ogromno breme, ki gre cerkvi in drugim denacionalizirancem.
Šele zdaj udarja na plan grozeč bankrot, ker se zadolževati ni več mogoče,
cerkev pa nikjer ne popušča v zahtevah. Na ves glas se dela ubogo in za narod
skrbečo, in še družbeno koristno povrhu, seveda s prikritim namenom čimveč
izvleči iz slovenskega naroda. Že leta 1991, ’92 se je vedelo, da bo
denacionalizacija v slovenski obliki, sprejeta koncem leta 1991 povzročila
finančni zlom države (Delo, 24.1.1997, Nerealni odškodninski zahtevki) Vsa
pisanja in trezna opozorila odgovornih posameznikov, deloma še takratnega
parlamenta, niso zalegla. In naj ponovimo, visoko zadolževanje je prikrilo tako
cerkveno, kot tudi drugovrstno ropanje Slovenije. In o tem se skoraj nič več ne
sliši!

Zato smo se problema zavedajoči državljani zbrali v neformalni koaliciji z namenom pričeti odpirati ta za državo usodna dogajanja in se poslužili edinega dostopnega medija, t. j. interneta, ki je na voljo velikemu številu ljudi. Lotiti se vsega zavoženega, oropanega, nakradenega nima smisla, tega je preprosto preveč. Če so vsi krivi, na koncu spet vse zvodeni. Že cerkvi se daje toliko sredstev v mnogih oblikah in vsaki njihovi organizacijski obliki praktično vse do zadnje župnije in samostana, da je potreben resen napor, da se zbere vse prejemke po Supervizorju Komisije za preprečevanje korupcije. Odtekanje državnega denarja cerkvi je naravnost osupljivo razširjeno, o čemer pa se javnosti niti približno realno ne obvešča. Mediji se prav pri cerkvi zaradi njenega visoko
manipulativnega predstavljanja in zlizanja s politiko vedejo pohlevno; govori o
70 % in več odstotkih vernikov, obredov pa se poslužuje le kakih 10 do 12 % in
še vsi ti inštitucije ne podpirajo. Ko se bo zadolževanje ustavilo, bo treba
pričeti polagati račune, tudi servilni mediji.

V koaliciji s teh razlogov pričenjamo z zahtevo po ukinitvi nakazil iz proračuna oz. financiranja  pri enem, največjem, po ustavi neopravičenem porabniku državnih sredstev
– katoliški cerkvi . Ta je tudi najmočnejši »duhovni« vodja grobega kapitalizma
pri nas. Predlagati oz. zahtevati   je potrebno od politike, da prične odgovorno
upravljati državo v splošno korist in se ne pusti podrejati, kupovati cerkvi.
Sedaj obstaja nesporna sprega med politiko, kapitalom in cerkvijo in to, kot je
povsem evidentno, pelje državo v bankrot. Zadnji čas je, da se tudi mediji bolj
angažirajo, ne zgolj mi amaterji, vendar amaterji samo zato, ker nismo za to
plačani, niti nismo zato formalno poklican in začno raziskovalno pisati o tej za
državo nevarni spregi. Če ne, bomo še globlje zabredli. Tega pa, kot je videti
zadnje proteste, narod ne bo več mirno gledal. Torej, čimprej v »raziskovanje«,
tem bolje.

Vlado Began je predstavil Peticijo za odpravo državnega financiranja rimsko-katoliške
cerkve. Povedal je, da je katoliška cerkev neizmerno bogata, saj njeno celotno
premoženje, to je premoženje po vsem svetu, po ocenah nekaterih znaša več 1.000
milijard €. Cerkev je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V
Rimu je že približno 1/3 vseh stavb v posesti katoliške cerkve. Ta je tudi
največji verski gospodarski koncern na svetu in angažiran na področju
nepreminin, kemije, elektronike, …, poseduje pa tudi mnoge banke. Ob takšnem
cerkvenem premoženju pa vsak dan na svetu zaradi lakote umre več 10.000 otrok,
strada pa več milijonov ljudi, čeprav cerkev na vsakem koraku uči ljubezen do
bližnjih. Zelo bogata je cerkev tudi v Sloveniji. Njeno premoženje
(nepremičnine, premičnine …) se ceni na stotine milijonov, mogoče več kot
milijardo evrov. Zanesljivih podatkov ni mogoče pridobiti, ker jih cerkev
prikriva, darovi recimo so že en tak primer.
V okviru denacionalizacije je že dobila kakšnih 200 milijonov premoženja,
mnogo od tega gre na račun premoženja fevdalnega izvora. Katoliška cerkev preko
svojih sestavnih delov poseduje okoli 5.000 raznih objektov, vključno s
sakralnimi objekti, in približno 40.000 hektarjev različnih zemljišč. Cerkev je
oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča glede objektov za
versko dejavnost, kar velja tudi za davek na dediščinre in darila.

Čeprav je cerkev v Sloveniji zelo bogata, pa kljub temu vsako leto dobi od Republike
Slovenije mnogo sredstev in tako množi svoje bogastvo. Katoliška cerkev oz.
njeni sestavni deli kot tudi organizacije, ki so jih ustanovile cerkvene
organizacije dobijo mnogo denarja tako iz državnega kot proračunov lokalnih
skupnosti. V zadnjih letih je dobila cerkev s svojimi sateliti iz vseh javnih
virov na kakrkšni koli pravni podlagi, ta pa je v mnogih delih protiustavna, kar
je ugotovilo celo ustavno sodišče, npr. glede plačevanja kuratov v bolnišnicah,
zaporih …, po podatkih iz Supervizorja v povprečju letno vsaj 20 milijonov
evrov. Vse to plačujejoujejo vsi slovenski davkoplačevalci, ki jih cerkev
obravnava v smislu besed Ambrozija »svetega«: »Vsi, ki niso katoliki, so
krivoverci in bratje Judov.« Revni prebivalci Slovenije financirajo super bogato
katoliško cerkev.

V svetu in v Sloveniji je huda kriza. Ljudje izgubljajo službe, podjetja propadajo, država se zadolžuje, da bi omilila posledice krize. Število revnih ljudi se skokovito
povečuje. V krizah so najbolj prizadeti revni, pa tudi srednji sloj. Za
reševanje krize oz. omilitev njenih posledic je potrebno mnogo sredstev, šteje
vsak evro. Ker je virov vedno manj oz. se iz njih nabere premalo sredstev, je
potrebno poiskati nove vire, predvsem tiste, ki ne ogrožajo revnih, oz. državnih
sredstev. Eden izmed teh virov je tudi ta, da se preneha financirati bogate.
Tako tudi katoliško cerkev oz. njene organizacije, ki je, kot že navedeno,
izjemno bogata.

Nepravično in nemoralno je, pa tudi v nasprotju z načelom ločenosti države in cerkve, in ob upoštevanju dejstva, da je katoliška cerkev tuja oseba in da so škofije, redovi
in župnije ustanovljene po tujem pravu, da Slovenija oz. njeni prebivalci kot
davkoplačevalci, še posebej, če so nekatoliške vere kot npr. judje, muslimani,
pravoslavni, prakristjani, ali če so ateisti, financirajo super bogato katoliško
cerkev. Poleg tega pomeni državno financiranje katoliške cerkve tudi to, da
država ni več versko nevtralna, kar bi glede na načelo ločenosti morala biti,
saj s financiranjem pomaga cerkvi pri širjenju njene vere – bistvo cerkve je
namreč misijonska dejavnost, torej širjenje vere in zveličanje duš. Sedaj se to
imenuje nova evangelizacija. Republika Slovenija torej s financiranjem cerkve
tako ali drugače sodeluje pri evangelizaciji Slovenije.

Zato je koalicija pripravilo peticijo za odpravo državnega financiranja rimsko-katoliške
cerkve, ki je sedaj v podpisovanju preko interneta, mogoče pa jo je podpisati
tudi lastnoročno, zbranih pa je že več kot 2300 podpisov. Peticija bo predložena
vladi in državnemu zboru.

Vir: http://www.locitev-drzave-cerkve.org/?page_id=167

  • Share/Bookmark

Politika Janeza Janše potrebuje vzburjeno družbo

Torek, Februar 28th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

V knjigi pravite, da Janša ni sposoben razlikovati med

človekom kot osebo in njegovimi dejanji. Kaj to pravzaprav

v politiki pomeni?

To pomeni ideologiziranje človeka. Ti človeka izenačiš z njegovimi

dejanji, njegovim mišljenjem, z njegovo funkcijo, še

slabše: z lastno interpretacijo tega, in če ti človek ni všeč, zaradi

svojega videnja tega človeka kot človeka zavržeš. Ali pa

ga, v nasprotnem primeru, kuješ v nebo. Primeri takšnega Janševega

ravnanja so znani: veliko nekdanjih komunistov je

okrog njega, pa jih vsaj tolerira, druge pa zametuje. Ko sem pisala

knjigo, sem velikokrat razmišljala, ali ne delam morda

Janši krivice, ali ne enačim Janeza Janše kot človeka z Janezom

Janšo kot politikom. Sama sem poskušala v knjigi ves čas razlikovati

med političnimi dejanji in izjavami ter človekom, ki je

živ, svoboden in se lahko spremeni: spremeni svojo politiko in

svoj pogled na svet….

Naslov Svet kot zarota pravzaprav zveni kot koncept?

Naslov je mogoče komu nerazumljiv, pomeni pa analizo razumevanja

sveta in človeka tistega subjekta, ki samega sebe razume

kot Subjekt z veliko začetnico, se pravi, ki samemu sebi

pripisuje, da je nosilec absolutne resnice in absolutne pravice,

da je On tisti edini, ki edini ve, kaj je Res in kaj Dobro za nacijo

… In če se mu to ne izide, če naleti na ljudi, ki se ne

strinjajo z njim in njegovimi metodami boja za oblast ali vladanja,

niso samo nasprotniki, ampak sovražniki, ki kujejo zaroto

zoper Subjekt….

Politika Janeza Janše potrebuje vzburjeno družbo, nenehno aktivnost …, vpetost v

kulturni boj, boj zoper “stare strukture”, nasprotnike osamosvojitve, itd. Ta knjiga predstavlja torej način razmišljanja tistega, ki vidi svet kot zaroto zoper sebe, ker svojega hotenja

pač ne more absolutno uresničiti in doseči vsega, kar hoče, kar se mu zdi Prav in Dobro.

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev je ustvarila usodni razkol med Slovenci

Ponedeljek, Februar 27th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

Če smo torej nekoč imeli revolucijo, ki je trajala, vzporedno

z njo pa nenehno diferenciacijo, potrebujemo zdaj,

če prav razumem vaš očitek Janši, ob nedokončanem osamosvajanju

in kulturnem boju še nekakšno neprestano

čiščenje narodovega telesa?

Seveda pa je vse to, kot rečeno, povezano s preteklostjo, saj

preteklosti nismo uredili oziroma je “vzeli nase”. Moralne “rekapitulacije”

ni naredila nobena v državljanski spor vpletena stran, obe priznavata zgolj “napake”, “taktične poteze” in tako

dalje, ni pa jasne zavesti, da je bilo to in to v svojem bistvu narobe.

Avstrijci ali Italijani, ki prav tako niso razčistili z lastno

preteklostjo, se zaradi tega ne žrejo med seboj. Zakaj? Morda

zato, ker so bili skorajda povsem enotni v fašizmu in nacizmu,

mi pa, ki smo bili na stičišču nacifašizma in boljševizma, smo

se, metaforično rečeno, razdelili na pol, razklali. In ta shizma

še kar traja, v isti logiki izključevanja naprej, zdaj pač v imenu

dokončane osamosvojitve. Namesto, da bi delovali sinergično,

da bi se “seštevali”, združevali svoje energije, se kar naprej odštevamo:

Ta ni ta prav, pa ta ni ta prav, pa ta tudi ne ….

A ni ta razkol že malo starejši?

Ja, seveda, od pokristjanjevanja naprej, preko reformacije in

nato škofa Mahniča, ki je s svojim geslom “delitev duhov!”

ločevanje naroda na božje in hudičeve otroke dejansko in programirano

začel. Takrat je šlo za delitev vernikov na dobre,

popolnoma pokorne Cerkvi, in druge, liberalnejše, neprave –

toda oboji so bili znotraj katoliškega občestva, saj ateistov tako

rekoč ni bilo. Tedaj se je začel usodni razkol med Slovenci!

  • Share/Bookmark

Janševi volivci presojajo po načelu Naš sme, vaš pa ne! Se je zlagal? Saj drugi tudi lažejo!

Nedelja, Februar 26th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

Kot da vsa kritika Janše, njegovih besed in dejanj, naj si

prizadeva biti še tako hladna, da ne rečem objektivna, “zgreši”, zleti mimo, še več, da mu pomaga utrjevati svojevrsten kult žrtve političnih nasprotnikov, neuravnoteženih

medijev, sil iz ozadja … Ne prepisovanje Blaira ne

izmišljotine o demonstrantih z Reaganovimi gesli na

transparentih leta 1988 …

Ne, Janše se nič ne prime. Vsaj doslej ne. Zakaj? Ker je poosebljenje

določene politične paradigme, pričakovanj, posebnega

načina mišljenja določenega števila ljudi – je pač poosebljena

desnica. In se kot tak, kot Poosebljenec vseh teh pričakovanj

in celo Zgodovine same, tudi počuti. Dokler ne bo

desna opcija hotela videti spornosti Janševega ravnanja, njegove

avtokratičnosti in je ne bo kot take ocenila, mu bo tolerirala

vse, saj njegovi volivci presojajo po načelu Naš sme, vaš

pa ne! Se je zlagal? Saj drugi tudi lažejo! Dokler mu vse odpuščajo,

se najbrž ne bo spremenil, pa tudi skrajna desnica ne.

To pa lahko traja. Tudi zato, ker si je Janša prisvojil osamosvojitev,

ko je svoje nedvomne zasluge zanjo absolutiziral, in

zaslug ne prizna nikomur drugemu. Kdor se razume in obnaša

kot Subjekt, drugim načeloma ne more priznati zaslug, saj v

tem primeru ne bi bil več absoluten.

  • Share/Bookmark

Cerkveno prekletstvo vegetarijancev

Sobota, Februar 25th, 2012

Papež Janez III. (561-574) je preklel vegetarijance, kar je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska). Izjavil je: »Če ima nekdo mesne jedi, ki jih je Bog dal ljudem za uživanje, za nečiste in … se jim (mesnim jedem) odpove …, je obtožen z anatemo.«[1] Zaradi tega prekletstva še danes neizmerno trpijo živali, ki so uporabljene kot klavna živina, poleg tega pa so milijoni vegetarijancev po vsem svetu s tem prekletstvom poslani v pekel. Katoliška cerkev tako tiste, ki na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in s tem ne povzročajo trpljenja živalim, pošlje v pekel. Ali ne gre za neverjetno norčevanje iz ljudi, če je nekdo preklet, ker z neuživanjem mesa obvaruje živali grozljivega trpljenja?

Vendar pa vegetarijanci niso bili poslani samo v pekel. Že v tostranskem življenju so bili preganjani. Tako so pod cesarjem Konstantinom I. vegetarijancem in miroljubno živečim kristjanom v grlo vlivali tekoči svinec. Ko je nastajala rimsko-katoliška cerkev, so ljudi, preden so jih sprejeli v cerkev, silili, da izgovorijo prekletstvo proti Jezusovemu nasledstvu oziroma proti Njegovemu nauku in tako konec koncev proti Jezusu Kristusu samemu. Morali so izreči: »Preklinjam Nazarečane, trmoglavce, ki zanikajo, da je Mojzes dal zakon o žrtvovanju, ki se odrekajo uživanju živih bitij in nikoli ne ponudijo daritev.«[2] Navezujoč se na to je srednjeveška inkvizicija obešala ljudi, ki so odklanjali, da bi ubijali živali – kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni na primer javno zaklati žival. Iz leta 1051 izvira poročilo, ki govori o smrtni kazni nad nekaj prakristjani, ki so odklonili, da bi ubili kokoši.

Prekletstvo vegetarijancev ni bilo nikoli preklicano. Nasprotno, še danes cerkev napada vegetarijance. Kardinal Giacomo Biffy je namreč razglasil vegetarijance za antikriste, podobno kot borce za živalske pravice, pacifiste in tiste, ki zagovarjajo dialog s pravoslavno ali anglikansko cerkvijo.[3]

Ker prekletstvo vegetarijancev ni preklicano, je mnogo ljudi prekletih, pa za to sploh ne vedo, saj cerkev te anateme ne razglaša javno. V Sloveniji je verjetno najmanj 100.000 vegetarijancev, pa sploh ne vedo, da jim je katoliška cerkev namenila pekel in večne muke. Mnogi od njih so celo njeni verniki. V Indiji je prebivalstvo pretežno vegetarijansko, kar pomeni, da je več 100 milijonov Indijcev prekletih in poslanih v večni pekel. Podobno je v drugih deželah. Desetine milijonov ljudi v zahodnem svetu je cerkveno prekletih, ker so vegetarijanci. Prekleti so samo zato, ker na primer iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako niso soudeleženi pri neizmernem trpljenju živali. Po kardinalu Biffyju so tisti, ki sledijo vegetarijancu Jezusu, Kristusu in ne uživajo mesa, antikristi. Ali ni to absurdno? Za kardinala se je mogoče vprašati, komu sledi on? Očitno tistim, ki uničujejo oziroma povzročajo neizmerno trpljenje bitjem, ki jih je ustvaril Bog.

Katoliška cerkev bo morala dograditi pekel, kajti glede na veliko število njenih anatem in glede na to, da zelo redki v celoti živijo po cerkvenih naukih, če sploh kdo, je praktično že celotno človeštvo prekleto in poslano v pekel. Na čelu pa je papež, saj tudi ta ne živi po cerkveno-biblijskih pravilih. V peklu pa se bo pridružil svojim predhodnikom. Kateri papež je živel po desetih Božjih zapovedih?

Ker prekletstvo velja za vse vegetarijancev, je katoliška cerkev v pekel poslala celo Jezusa, saj je bil tudi On vegetarijanec oziroma vegan. Absurd brez primere. Čigavo delo je poslati Božjega sina in Odrešenika v pekel? Božjega nasprotnika?

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si


[1] Živalim sovražna Hieronimova biblija, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi, 2005, str. 17.

[2] Wer sitzt auf dem Stuhl Petri?, Band 3, prav tam, str. 161.

[3] Mladina, 20. 3. 2000.

  • Share/Bookmark

Janša ni prekinil z izključevalno logiko

Sobota, Februar 25th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

Včasih smo imeli revolucijo, ki je trajala, pa demokratizacijo,

ki je bila prav tako ves čas nedokončan proces, zdaj

smo že dvajset let v tranziciji, pa še osamosvajanje se zdi,

da prav tako ni končano. Kot da ves čas hodimo proti kafkovskemu

gradu in se ob tem gremo večni kulturni boj.

Saj to je to! Janša ni prekinil z izključevalno logiko! Nekje

sem že zapisala, da je Janša edini ideološki dedič boljševizma

ali mahničevstva – ali kakor koli že imenujemo logiko “ločitve

duhov”! Naj navedem Kučanove besede v Novi Gorici, besede,

ki jih Janša že desetletja falsificira v tem smisli, da je Milan

Kučan prav napovedal diskvalifikacije in likvidacije! Dejanski

smisel Kučanovih besed je razviden že zgolj iz nekaj stavkov,

kaj šele iz celotnega konteksta. Naj navedem le temeljno misel:

“Nekdo je taki politiki vedno odveč (namreč tisti, ki se ne

strinja z Mano), je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so

to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki presoja: kdor ni z nami,

je proti nam, je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika

so dovoljena vsa sredstva, ne samo tista, ki jih pozna demokracija,

torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z

demokracijo nima nobene zveze, torej najprej diskvalifikacija

in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.”…

Kaj je pravzaprav gonilo tega boja?

Samoumevnost, da imam Jaz (Mi) absolutno prav, da imam

(o) Resnico v zakupu, kar nam daje Pravico, da odločamo o

življenju in smrti soljudi. Ta samoumevna, vulgarna samoprepričanost

predpostavlja, da tisti, ki tako misli ali se tako

počuti, nima nobene distance do samega sebe, da se ne vidi

kot smrtnika med smrtniki in da v sebi nima nobene tolerance

in ne sočutja z drugimi ljudmi. To pomeni, da tak človek ni

spravljen s samim seboj kot smrtnikom, ampak se ima za nekaj

“več”. On ve, kaj je Prav in kaj je Res! Ta nespravljenost s

samim seboj, ki ima za posledico nespravljivost z drugimi, je

temeljno gonilo nestrpnosti v družbi.

  • Share/Bookmark

Analiza političnega sloga Janeza Janše

Petek, Februar 24th, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Analiza političnega sloga Janeza Janše, ki jo je pred

dobrimi petnajstimi leti opravila dr. Spomenka Hribar,

je takšna, kot se spodobi za dobro znanstveno

delo: pritrjuje ji čas. Kot pravi sama avtorica v pogovoru z

urednikom spletnega časopisa razgledi.net Vojkom Flegarjem

ob ponatisu knjige, je bila analiza celo bolj točna, kot je ob nastajanju

sama verjela. In si intimno morda celo želela.

Žal? O tem presojajte bralci. Naloga znanstvenikov je opozarjati

na pojave, naloga založnikov objavljati, naloga bralcev,

kritikov in nenazadnje volivcev je sprejemati vrednostne sodbe

in se po njih ravnati.

Prvič je bilo delo Svet kot zarota objavljeno leta 1996. Žal je

založba kmalu po izidu propadla in večina naklade niti ni prišla

v roke bralcev. Pa tudi sicer je bila takrat pri kritikih dokaj

zamolčana, na strani desnice še zlasti. Zanimanje zanjo pa se

je nenadoma spet prebudilo po letu 2004, ko je Janez Janša

prevzel vodenje slovenske vlade.

Kot založnik nove izdaje te knjige želim povedati tole: z gospo

Spomenko Hribar sva se o ponatisu začela dogovarjati, ko

politična kriza levosredinske koalicije premierja Boruta Pahorja

še zdaleč ni dosegla točke, ko bi nujno kazalo na predčasne

volitve (čeprav se je o njih dalo slutiti pravzaprav od samega

začetka tega mandata).

Moja, založnikova želja je bila, da delo ponovno izide čim prej

in to iz enega samega razloga: ker se mi je zdelo, da je tega

vredno; želja avtorice je bila, da izide še pred vstopom Slovenije

v predvolilno obdobje. Če se morda ni povsem izšlo, nič

zato. Ponatis knjige Svet kot zarota želi biti prispevek k normalizaciji

politične razprave in politične kulture na Slovenskem.

Če bo v tem smislu vplival na potek in rezultate predvolilne

kampanje, naj si bo predčasne ali redne, bo namen dosežen.

Andrej Poznič,

založnik

  • Share/Bookmark

Analiza Janševe metodologije vladanja je včasih presenetila tudi mene

Četrtek, Februar 23rd, 2012

Odlomek iz knjige: Svet kot zarota, Spomenka Hribar, izdajatelj: založba Ciceron:

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom

Flegarjem, julij 2011

Ko je nato kmalu po volitvah v prvi polovici leta 2009

“izbruhnila” ti. afera Ultra in ste v neki televizijski izjavi

Janši očitali, da nikoli ni položil računov za preprodajo

orožja, zahteva pa to od drugih, vam je vrnil z očitkom, da

ste privilegirana in častihlepna upokojenka. Kako ob tem

in kako danes, petnajst let po objavi, “berete” lastni esej

Svet kot zarota?

Janševe besede, ki jih omenjate, mi povedo, da je bila moja

analiza bolj točna, kot sem sama pred petnajstimi leti verjela.

Hermenevtična analiza Janševe metodologije vladanja je včasih

presenetila tudi mene. V knjigi sem namreč bralce še posebej

opozorila, naj jo berejo z določeno mero zadržanosti,

kajti moja podoba oziroma interpretacija Janševih izjav in dejanj

je moja in ni nujno, da ustreza resničnemu Janši. In od

številnih prijateljev, ki so bili neposredno po izidu knjige malce

zadržani, so mi nekateri – po več kot desetih letih – rekli,

da so si takrat mislili, da malce pretiravam, zdaj pa vidijo, da

sem imela prav. Njegovo zapisano stališče, ki ste ga navedli, pa

je bolj osebno kot katero koli moje v knjigi, saj sem se sama

strogo držala analitične ravni.

  • Share/Bookmark

Farizejska zgroženost?

Četrtek, Februar 16th, 2012

V javnosti še vedno odmevajo besede S. Makarovič, ki je na portalu Planet Siol.net dejala: “Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti.” Na te besede se je odzvalo mnogo katolikov laikov, tudi Svet katoliških laikov Slovenije.

V svojih izjavah katoliki pravijo, da je S. Makarovič s temi besedami javno spodbujala sovraštvo do katoliške cerkve in katolikov. Poleg tega menijo, da gre za izražanje verske nestrpnosti, žalitev dostojanstva članov cerkve, spodbujanja nasilja, kršitev ustave … Mnogi katoliki se zato čutijo prizadeti in zgroženi, večina pa sporne besede S. Makarovič obsoja.

Ob vsem tem se postavi vprašanje, ali ni zgroženost in prizadetost katolikov in drugih samo farizejska?

Jezus je rekel: “Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.” (Mt 7,5) In še: “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” (Jn 8,7) Iz omenjenih besed jasno izhaja, kako mora ravnati katoliška cerkev in njeni člani. Če nekoga obsodiš zaradi spodbujanja sovraštva do cerkve, sam ne smeš delati enakega, torej spodbujati sovraštva do drugih. Kakšna so ravnanja cerkve v tem pogledu? Veljavni cerkveni nauk je prepreden s sovraštvom do drugače mislečih in verujočih, celih družbenih skupin (ženske, istospolno usmerjeni, judi …). Stara zaveza, ki v polnosti velja tudi danes, zahteva smrtno kazen za mnoge moralne prekrške. Po katoliškem nauku je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. Cerkev je s svojim sovraštvom povzročila reke krvi, ki tečejo še danes, poleg tega podpira smrtno kazen in ne priznava svobode vesti in mnogih drugih človekovih pravic. Ali lahko nekdo, ki je sam prepreden s sovraštvom do drugih, obsodi drugega, da je “sovražen” do njega? Po Jezusovem nauku sigurno ne.

To, kar cerkev očita S. Makarovič, dela sama. Da bi cerkev lahko “obsodila” besede S. Makarovič, bi morala zato iz svojega nauka izbrisati vso sovraštvo – lastno bruno. Teža tega bruna je nepredstavljiva glede na težo iveri S. Makarovič, če so njene besede sovražne do cerkve. Dokler cerkev sovraštva, ki je del njenega nauka ne odstrani, nima moralne pravice, da bi kogarkoli obsojala zaradi sovraštva. Zato naj bo tiho, kar seveda velja tudi za katoliške laike, saj so ti del cerkve – to pa pomeni, da že samo s svojo prisotnostjo v njej podpirajo sovražni nauk in cerkvene pozive k ubijanju. Tisti, ki se s sovražnim cerkvenim naukom ne strinja, predlaga spremembe, če pa to ni uspešno, izstopi. Tako izstopi tudi iz uradnega cerkvenega sovraštva.

Ali gre torej za iskreno ali farizejsko katoliško prizadetost?

Katoliki so pozvali državne organe, naj ustrezno reagirajo ob spornih besedah. Bolje kot lovljenje “male ribe” S. Makarovič bi bilo, da bi se državni organi začeli ukvarjati s sovražnim in protiustavnim naukom katoliške cerkve – da se družba končno očisti cerkvenega sovraštva in terorja.

Vir: http://www.began.si/

  • Share/Bookmark