Arhiv za December, 2011

Se je misijonar Pedro Opeka znašel v napačni instituciji?

Petek, December 30th, 2011

Papež je v božični poslanici vernikom po vsem svetu voščil božič v 65 jezikih, med drugim tudi v slovenščini. »Božje dete naj vam podeli blagoslov,« je slovenskim vernikom zaželel papež.

Zakaj papež vsako leto vošči božič v številnih jezikih? Zato, ker se zaveda, da s takšno poceni marketinško potezo lahko pridobi na svojo stran veliko ljudi po celem svetu. Kajti povprečni ljudje v različnih deželah so bili navdušeni, ko je prebral voščilo v njihovem jeziku. Na tak način jim je postal bolj domač. Morda so nekateri celo pomislili, da se je verjetno sam naučil božične fraze v njihovem jeziku, ker mu ljudje v tej deželi tako veliko pomenijo. Ker ceni njihovo deželo. In mnogi novinarji v svojih državah so poročali na veliko, da je papež voščil božični blagoslov tudi v njihovem jeziku. To je bila ena od osrednjih božičnih novic. Tudi v Sloveniji.

Ali niso papeževa vsakoletna voščila v številnih jezikih zgolj pesek v oči, ki ga ljudem zelo rad meče papež Benedikt XVI.? Kajti dovolj bi bilo, da papež prebere božično voščilo v enem jeziku, ki ga potem mediji prevedejo v svoj jezik. Kaj pomagajo domače papeževe besede milijonom ljudem, ki stradajo, ki ne vedo ali bodo preživeli današnji dan? Vsakoletne prijazne besede bogatega papeža, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, ne nahranijo nobenih lačnih ust.

Slovenski misijonar Pedro Opeka se v dokumentarnem filmu »Dober prijatelj« čudi zakaj evropska skupnost nič finančno in materialno ne pomaga njegovemu projektu na Madagaskarju, kjer gradi hiše za revne ljudi, jim zagotavlja prehrano… Morda bi moral Opeka to vprašanje najprej nasloviti na svojega šefa v Vatikanu, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, kot je bilo že omenjeno. Če bi papež dal Opeki samo drobtinice od svojega bogastva, bi bila revščina na Madagaskarju in še marsikje drugje po svetu zelo hitro odpravljena.

»Ne le cerkev, tudi Evropa se je reševanja krize lotila na napačnem koncu, pri posledicah, in ne pri vzrokih,« pravi Opeka.  (Sobotna priloga, 24. decembra 2011)

Očitno se je Pedro Opeka znašel v napačni instituciji, kajti upanje, da se bo cerkev lotila krize pri vzrokih, je zelo majhno. Predvsem zato, ker je cerkev glavni vzrok za krizo človeštva v zadnjih dva tisoč letih. »Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih in podrejenih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več kot meni cerkev, da jim gre. Kaznovanje izvede cerkveni hlapec, to je pravna država. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. (…) Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Inštitucije pravne države temeljijo na načelu izkoriščanja ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi oz. se ta veča ter da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva.« (Stolnica in ne borza je pravi kraj za proteste, Vlado Began)

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«
(Škof Hieronim)

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«
(Nietzsche)

Če misijonar Pedro Opeka resno misli s svojim javnim razmišljanjem, se je očitno čisto zares znašel v napačni instituciji.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

  • Share/Bookmark

Kdor ne verjame v nauk cerkve o večnem prekletstvu, je za večno preklet

Sreda, December 28th, 2011

Teologinja Uta Reinke Heinemann je v svoji knjigi  Ne in amen! o tem zapisala:

»Cerkev se ni tako zelo uresničila v pridigarstvu o nebesih kakor v nenehnem pridiganju o peklu, ker so bile takšne božje grožnje s peklom najudobnejša pot, po kateri je iz preplašenih duš vernikov izsilila versko pokorščino. Cerkveni pastirji so cerkvenim ovcam privzgojili strah in trepet pred Bogom in Boga preobrazili v nekakšnega peklenskega psa čuvaja nad njegovo čredo. S tem pa so v človeku zatirali ljubezen do Boga.

Origena (+253), največjega učenjaka krščanskega starega veka, je približno 300 let po njegovi smrti sinoda v Carigradu (543) preklela, ker je zanikal večnost peklenskih kazni. »Kdor reče ali verjame, da je kazen zlih duhov in brezbožnikov zgolj začasna in se bo po določenem času iztekla, zli duhovi in brezbožniki pa se bodo čisto obnovili, bodi preklet.«

Papež Benedikt XII. je leta 1336 v uredbi »Benedictus Deus« določil, da se peklenske kazni začno takoj po smrti: »Dalje odrejamo: Kakor je Bog na splošno določil, gredo duše tistih, ki resnično umro v hudem grehu, takoj dol v pekel, kjer bodo trpele peklenske muke.«

Po znanem katoliškem teologu Michaelu Schmausu govori »celotno cerkveno izročilo«, da peklenskega ognja ne kaže razumeti v prispodobi ali v prenesenem, temveč v pravem pomenu besede. Potlej nadaljuje: »Kdor opusti to naziranje, se oddalji od splošne cerkvene zavesti.«

Kjer gori, mora nekaj goreti. Cerkev še ni pojasnila, s čim kuri hudič svoj ogenj, bodisi z drvmi ali s premogom ali plinom ali z oljem. V Weltejem Leksikonu cerkve je kot kurivo navedeno na primer žveplo. Morda pa kuri s čim drugim: vsekakor bi imel obilico kuriva, če bi pekel kuril s papirjem, popisanim z uradnimi cerkvenimi in teološkimi nauki o peklu.

Z naukom o peklu je cerkev postavila na glavo Kristusov nauk. Dobro poslanstvo je sprevrgla v zlo poslanstvo, boga ljubezni v boga groze. Od ljudi zahteva odpuščanje in spravljivost in v svojih zahtevah svari na nespravljivost Boga. Prav nič bolje ni, če teologi od nekdaj pripisujejo peklu vzvišen smisel: »Smisel pekla nista poboljševanje, vzgoja ljudi, temveč poveličevanje Boga, Svetega, Usmiljenega, Resničnega in Pravičnega.« (citat iz Katoliške dogmatike, Michael Schmaus)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež priznal, da je deviški porod Marije zgolj mit

Torek, December 27th, 2011

Za nami je Božič. Katoliška cerkev trdi, da je Jezusova mati kot devica, torej brez spolnega odnosa spočela otroka, Jezusa iz Nazareta. Po njihovem naj bi bil spočet iz Svetega duha. Kdor ne verjame tej dogmi, je po nauku te cerkve za večno preklet.

Če naj bi Marija spočela s Svetim Duhom, zakaj potem Bog ni dopustil, da tudi duhovno rodi svojega otroka? Odgovor je preprost: Stvarnik se drži svojega naravnega zakona, po katerem lahko vsaka ženska zanosi edino s spojitvijo moškega semena in ženskega jajčeca in rodi skozi porodni kanal oz. s carskim rezom, če pride do komplikacij. Če cerkev in nekatere ostale duhovne skupine trdijo, da je možno spočeti s Svetim Duhom, potem ljudem sporočajo, da je zanositev iz srčne želje ženske in moškega, ki se imata rada, manjvredna, umazana (torej z madežem) in da to ne ustreza volji Boga. Pa je res tako? Od kod izhaja takšno praznoverje?

Teologinja Uta Reinke Heinemann je v svoji knjigi  Ne in amen! o tem zapisala:

»Devica Marija nikakor ni izviren krščanski lik, v verovanje kristjanov je stopila po ovinkih, prek poganov in poganskih kristjanov. Podoba devic, ki rojevajo božje odrešenike, je prastara. Tedanji kardinal Joseph Ratzigner v Teološkem slovarju k Novi zavezi iz leta 1954 piše: »Mit o čudežnem rojstvu odrešenika je v resnici razširjen po vsem svetu.« S tem celo Ratzinger priznava, da mit o deviškem porodu ni kakšna krščanska posebnost.

V podobnih domišljijskih vzgibih so stara zvezdoslovska verovanja postavljala devico na nebo kot ozvezdje, kot nebeško tkalko plodnosti. Egipčani so k zvezdam povzdignili Izido, Grki Dike kot Astrajo, zvezdno devico, ali tudi Demetro in Tihe. Domišljija je napravila tudi številne druge antične boginje za device, na primer Artemido. Devica je bila tudi Atena, ki se ni rodila iz matere, temveč prav tako, kakor deviška Nike, iz Zevsove glave.

Celotna čudežna zgodba o deviškem porodu je nastala v času, ko še niso nič vedeli o kakem ženskem jajčecu. Žensko jajčece je šele leta 1827 odkril zdravnik Karl Ernst von Baer. Do odkritja ženskega jajčeca ni po teološkem in tudi Lukovem in Matejevem pojmovanju ženska ničesar prispevala k spočetju, kakor da je zgolj zemlja v cvetličnem lončku, kamor položi moški seme, iz katerega zraste otrok.

Vendar ni nobenega poročila o kakem oznanjenju, o tem, da bi bila Marija o prihodnji nosečnosti kakorkoli obveščena ali med nosečnostjo poučena o njeni vsebini in pomenu. Zdi se, da je ni nihče nič vprašal in ji nič povedal in da zatorej tudi ni mogla ničesar vedeti. In tako deluje kakor kaka nezrela, obrobna oseba.  V vsej zgodbi ne reče ene same besede. Kratko in malo »je bila noseča«.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev in živali

Torek, December 27th, 2011

Številčno največ cerkvenih žrtev je med živalmi. Katoliška cerkev podpira klavnice, masovno živinorejo, lov, poskuse na živalih in druge zlorabe živali. Zaradi cerkvenega nauka je bilo v zgodovini pobitih stotine milijard živali. Krvavi pokoli še trajajo, neizmerni potoki krvi še vedno tečejo.

Cerkev že od vsega začetka deluje proti živalim. Že v stari zavezi so duhovniki bogu žrtvovali živali in to na krut način. V tretji Mojzesovi knjigi na primer piše, katere živali so čiste in katere nečiste. Stara zaveza vsebuje mnogo obredov, kjer so duhovniki svojemu bogu žrtvovali živali. V Levitiku je tako mogoče brati: »Dal je pripeljati ovna za žgalno daritev; Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je oltar okrog in okrog poškropil s krvjo. Razsekal je ovna na kose in sežgal glavo, kose in tolščo. Drobovje in noge je opral z vodo; nato je Mojzes vsega ovna sežgal na oltarju; to je bila žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za GOSPODA, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu. Nato je dal pripeljati še drugega ovna, ovna umestitve, in Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je vzel nekaj krvi in Aronu pomazal mečico desnega ušesa in palca njegove desne roke in desne noge.« (3 Mz 8,18-23) Podobnih mest je v bibliji kar nekaj. Iz citata je razvidno, da naj bi Bog zapovedal Mojzesu žgalno daritev. Temu ni mogoče verjeti. Bog je namreč dal zapoved Ne ubijaj in ker se Bog ne spreminja (Mal 3,6), je jasno, da on tega ni naročil niti Mojzesu ali komu drugemu – v tem primeru bi namreč s tem spremenil to svojo zapoved. Bog sam je to potrdil, ko je rekel: »Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« (Oz 6,6) ali: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori GOSPOD. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram … kadilo mi je gnusoba.« (Iz 1,11) Tudi preko preroka Jeremije je bil jasen: »Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah.« (Jer 7,22) (…) Zato je jasno, da so deli biblije, kjer piše, da je Bog zapovedal ubijanje živali, ali v obliki žgalnih daritev, ali za kaj drugega, ponarejeni. Tudi Mojzes ni ubijal živali, niti ni tega zahteval od drugih, kajti preroki stare zaveze niso delovali proti Bogu Stvaritelju. Očitno je, da so ponarejevalci to pripisali Bogu in Mojzesu oziroma drugim prerokom s posebnim namenom: da legitimirajo uživanje mesa in ga prikažejo kot Božjo voljo. Podobno je z vegetarijansko-vegansko zapovedjo iz prve Mojzesove knjige. Bog je na začetku rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-31) Pozneje, po vesoljnem potopu, pa naj bi Bog rekel: »Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« (1 Mz 9,2-4) Ker se Bog ne spreminja, je jasno, da gre za ponarejanje njegovih besed. Duhovniki in pismouki takratnega časa so očitno spreminjali, ponarejali in dopolnjevali besedila po svojem okusu. Vse to ima za posledico milijarde in milijarde mrtvih živali in množično živinorejo, ki je eden glavnih vzrokov za podnebni kolaps, ki se naznanja.

Sicer pa je znano, da je samo Hieronim, ko je pripravljal Vulgato, spremenil nekatera biblijska besedila na približno 3.500 mestih. Kaj se je dogajalo prej, pa je tudi jasno. Duhovniki in pismouki so že prej biblijska besedila, kot že navedeno, spreminjali po svojem okusu.

Ob vsem tem je potrebno omeniti še cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega, ki je celo svetnik. Ta je živalim odvzel dušo, saj je trdil: »Verujemo, da ima samo človek substancialno, to pomeni skozi sebe živečo dušo, medtem ko živalske duše propadejo v telesih.«[1] Zanj ni pomembno, če z živalmi ravnamo slabo ali dobro. Za cerkev so po učenju Tomaža Akvinskega živali samo »stvari«, ki se jih uporabi za človekove namene. In ne samo uporabi, temveč tudi porabi. Takšno stališče je močno vplivalo na zavest mnogih ljudi in s tem še poslabšalo že itak zelo slab položaj živali v cerkvi. Posledice so krvave.

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si


[1] Wer sitzt auf dem Stuhl Petri?, Band 3, prav tam, str. 153.

  • Share/Bookmark

Basen o krvavem božiču

Sobota, December 24th, 2011

Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.

Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«

Katoliki so iz praznika, ko se spominjamo rojstva kneza miru Jezusa Kristusa, kneza miru ne samo za ljudi, ampak tudi za živali, in iz praznika duhovnega vstajenja – velike noči – naredili praznika klanja naših sobitij, prijateljic živali. Živali, ki so edine bile prisotne pri Jezusovem rojstvu. Zdaj, ko so Ga navidezno sprejeli tudi ljudje, se jim maščujejo z neverjetno množičnim in brutalnim mučenjem in klanjem. Ljudje namreč po svetu vsako minuto ubijejo več kot 85.000 živali in to tudi zaradi sprevržene sle po užitku ob kosih živalske mrhovine. Zaradi zdravja in dobrega počutja vsekakor ne, saj novejše znanstvene študije dokazujejo, da zaradi uživanja mesa ljudje zbolevajo. Dnevno ljudje pokončajo 22,4 milijonov nedolžnih žrtev. Zlasti za božične in velikonočne praznike doseže okrutno morjenje svoj višek. Pri tem se redno pozablja, da je le korak od klanja živali do klanja ljudi. Tudi pisatelj in vegetarijanec Tolstoj je ljudi opozarjal, da dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Videti je, kot da ljudje nasploh, katoliški verniki pa še posebej, z morjenjem živali “trenirajo” morebitno kršenje Ustave Republike Slovenije v njenem 17. členu (nedotakljivost človekovega življenja) in 18. členu (prepoved mučenja). Krivdo za tak položaj živali nosi v veliki meri ravno Rimskokatoliška cerkev, kajti njeni pismouki so že pred dobrim tisočletjem živalim vzeli dušo.

Med drugim je zanimivo tudi vprašanje, le kaj pomembnega se praktično oz. teološko zgodi, ko župnik “blagoslovi” šunko, ki jo vernik prinese za veliko noč, da se katolikom ta krvavi, pogansko – magijski obred zdi potreben še dandanes? Mogoče kasneje, po katoliškem prepričanju ta isti vernik, ko to šunko baše v svoje telo, doživi razsvetljenje, povezavo z Bogom? Če bi bilo tako, bi bila situacija na tem svetu drugačna, kot je. Čeprav živali ne ubijajo več v “božjih” hramih -  cerkvah kot so jih nekoč, ampak namesto duhovščine to naredijo profesionalni morilci živali v klavnicah – mnogi med njimi so tudi katoliški verniki – je katoliški obred blagoslavljanja velikonočnih jedi vsekakor krvav! Saj kdor z nakupom šunke daje naročilo za ubijanje živali, ima tudi sam krvave roke.

Če bivši inkvizitor in sedanji papež g. Ratzinger oz. Benedikt XVI. misli, da je resnični Jezusov naslednik, bi med njegovimi ukrepi morala biti okrožnica, kjer bi ukazal, naj njegov kler neha brisati kri nedolžnih živali s šunke z njenim “blagoslavljanjem”- saj je tako obnašanje čisto zasmehovanje Nazarečana ter njegovega nauka ljubezni. Isto velja za tiho kleriško odobravanje božičnih pečenk. Kdor podpira ubijanje živali, tako da sam blagoslavlja in uživa kose njihovih trupel, naj se ne imenuje kristjan. To posebej velja za tiste, ki trdijo, da so Njegovi namestniki na zemlji, ali pa pridigajo v Njegovem imenu.

Čeprav so se katoliški in drugi pismouki zelo potrudili, da bi v svojih verskih spisih -  npr. v bibliji – zabrisali vsako sled o Jezusovem odnosu do živali, so poročila o tem le prodrla do nas. Najbolj očitna je Jezusova ljubezen do živali v dolgo nepoznanem spisu “Evangelij popolnega življenja”, ki ga je objavil v začetku prejšnjega stoletja Anglež Ousley in v slovenščino prevedeni knjigi “To je Moja Beseda”, kjer je vsebina spisa še poglobljena in razširjena. Tam piše o dogodkih, ko je Jezus npr. osvobodil ujete ptice, posvaril mučitelja konj in opominjal gonjača kamel, naj živali ne pretepa, temveč naj ravna z njimi kot z brati ipd. V tej knjigi najdemo tudi podrobno razlago dejstva, ki je bilo kristjanom v prvih stoletjih po Jezusu samoposebiumevno, namreč, da je bil Jezus – tako kot njegovi učenci – vegetarijanec in pacifist.

Zgoraj navedeno nam daje pravico vprašati se: “Kaj bi rekel Jezus danes, ko se zakolje na milijone živali za praznovanje Njegovega rojstva in vstajenja?” Mogoče bi ljudi pozval k žalovanju za žrtvami božiča in velike noči in k izstopu iz vseh verskih skupnosti, npr.iz Rimskokatoliške cerkve, ki v Njegovem imenu teološko omogočajo te in ostale grozovitosti nad živalmi in so v preteklosti vegetarijance in ljubitelje živali tudi preganjale.

Končajmo vendar z norostjo morjenja in ubijanja za božič ter veliko noč in se odpovejmo kosom mrhovine na svojem krožniku. Končno obstaja veliko okusnih vegetarijanskih zamenjav za praznične jedi, za katere ni potrebno nikogar ubiti.

»Zemlja ima dovolj za potrebe vsakega človeka, toda ne za njegovo slo.«  Mahatma Gandhi

»Nič ne bo toliko povečalo možnosti za preživetje na zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani.«  Albert Einstein, fizik

Mlada goska se je zahvalila za razlago in zamišljeno odšla. „Izgleda, da le obstaja življenje po božiču,“ je spotoma ugotavljala, „le kanibalski ljudje s svojim poželenjem po naših „okusno“ pripravljenih in menda za njihovo zdravje nujno potrebnih kadavrih to preprečujejo. Mogoče pa bodo pod udarci usode kot npr. „ptičja“ gripa, „nore“ krave in druge kužne bolezni, bolezni, katere so nam z napačnim obnašanjem sami vcepili, spoznali, da je pot do miru in sreče le enost z vsemi oblikami življenja. In čeprav so nam ljudje s svojim slabim duhovnim zgledom zelo škodovali ter smo prevzele veliko njihovih napak, živali še vedno vemo, da se do enosti ne pride z vase zagledanim, grabežljivo brezobzirnim pohodom na vse v svoji okolici – pa četudi je „blagoslavljan“ s strani predstavnikov samozvanih edino zveličavnih ver.“

Borislav Kosi

  • Share/Bookmark

Včasih je cerkev krstila celo mrtve otroke, če ti niso bili krščeni

Petek, December 23rd, 2011

Ludvik Počivavšek je v svoji knjigi Pogrebni nagovori, nenadna ali nepričakovana smrt, objavil predloge kako naj župniki vodijo pogrebne maše ob nenadni smrti vernikov, tudi otrok in dojenčkov. »Sveti krst, ki ga je vaš dojenček prejel, in sveta maša, ki jo sedaj obhajamo zanj, sta izraz, da je pri Bogu tudi zelo kratko obdobje našega življenja smiselno in vredno,« je zapisal avtor.

Zakaj je katoliška cerkev obsedena s krstom otrok? Glavni razlog je, da tako na najhitrejši način, ki je nezakonit in nepošten, pridobiva svoje člane. Drug razlog pa je, da cerkev verjame in uči, da otrok šele s krstom postane božji otrok, sicer gre v večni pekel. Takšno noro, absurdno in demonsko prepričanje je v preteklosti celo vodilo do tega, da so v cerkvi včasih krstili tudi mrtve otroke.

Teologinja Uta Reinke Heinemann je v svoji knjigi  Ne in amen! o tem zapisala:

»Avguštin pripoveduje med neko pridigo svoji srenji naslednjo zgodbo: Neki otrok je umrl, ko je še obiskoval pouk za krst, kot katehumen pred krstom torej. V obupu zaradi njegovega večnega prekletstva je nesla mati otrokovo truplo k skrinji sv. Štefana. Obujen je bil od mrtvih samo za krst, nato pa je ponovno umrl, tokrat pomirjen, saj je ušel »drugi smrti«, peklu.

Ugledni pariški profesor teologije Johanennes Beleth (+okrog 1165) je prepovedal umrle nosečnice med pogrebno mašo položiti na mrtvaški oder v cerkvi, ker nerojeni otrok še ni bil krščen. Dalje so morali, preden so smeli nosečo žensko pokopati na posvečenem pokopališču, iz njenega trupla izrezati otroka in ga pokopati zunaj pokopališča. Prav ta prepoved kaže na razširjenost grozljivih posledic Avguštinovega nauka o izvirnem grehu.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Kako naj se katoliški zaporniki izboljšajo, če verjamejo papežu in Bibliji?

Sreda, December 21st, 2011

Papež je nedavno obiskal rimske zapore. “Tudi zaporniki so ljudje, ki morajo, ne glede na zločine, ki so jih storili, biti deležni spoštovanja in dostojanstva,” je dodal papež. V čustveno nabitem ozračju je papež ganjenim jetnikom povedal, da bo molil za njihovo skorajšnjo izpolnitev dolga ter za notranji obrat na bolje, s katerim bodo lahko kmalu odšli na prostost in objeli svoje drage.« (24ur.com)

Ker je večina prebivalcev Italije katoličanov, lahko statistično rečemo, da je tudi večina rimskih zapornikov katoličanov. Kdo je vplival na njih, da so storili zločine? Po nauku katoliške cerkve je Biblija v celoti božja beseda. Ta vsekakor vsebuje nekatera zelo etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale in nasilja. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu ter vojni.

Mnogi ljudje sledijo tem »božjim« napotkom iz Biblije in potem pristanejo v zaporu. Ali ne bi mogel oditi v zapor tudi papež, ki vsem vernikom zapoveduje branje in izpolnjevanje Biblije, zaradi česar prihaja do mnogih zločinov? Katoliki zgolj uresničujejo napotke svojega krvoločnega boga iz Biblije.

»Zločini – s katerimi se je krščanstvo umazalo bolj od vseh drugih religij – niso imeli za pretvezo drugega kakor ugajati krutemu bogu, ki ga je krščanstvo prevzelo od Judov. Moralnost tega boga nujno določa tudi vedenje tistih, ki ga častijo. Če je ta bog spremenljiv, so spremenljivi njegovi častilci, njihova morala bo ohlapna.

Religija, ki se hvali, da prinaša spravo in mir, je že osemnajst stoletij vzrok hujšega razdejanja in prelivanja krvi kakor vsa poganska praznoverja. Pod vplivom krvoločnega boga je postalo prelivanje človeške krvi odlika. Takšne so pomembne usluge, ki jih je religija prispevala morali.

Naj nam ne govorijo, da so se te strahote dogajale zaradi sramotne zlorabe religije: duh preganjanja in nestrpnosti je duh religije, ki o sebi misli, da je dana od boga. Ko služimo bogu s tako grozljivim značajem, smo veliko bolj prepričani, da mu bomo ugajali, če bomo pokončali njegove sovražnike, kakor pa če bi jih pustili, da v miru žalijo svojega stvarnika. Tako božanstvo nujno služi kot pretveza za najškodljivejše prestopke, vnema za njegovo slavo je krinka, za katero se skrivajo strasti vseh goljufov ali fanatikov.

Ob pravkar povedanem se lahko odločimo, kaj naj si mislimo o teh doktorjih, ki trdijo, da brez krščanske religije noben človek ne more biti ne moralen in ne kreposten. Seveda bi bila resničnejša nasprotna trditev. Iz tega je razvidno, da kristjan, ki se dosledno ravna po svojih religioznih idejah, ne more imeti resnične morale ali pa mora neprestano omahovati med zločinom in krepostjo.

Sicer pa nam izkušnja kaže, da so nravi krščanskih narodov pogosto bolj pokvarjene od nravi ljudstev, ki jih imenujejo neverna in divja. Krščanski narodi so bolj nagnjeni k religioznemu fanatizmu, strasti, ki je uporabna samo za to, da iz družb prežene pravičnost in družbene vrline.« (Razkrito krščanstvo, Paul-Henri Thiry D’Holbach)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Stranka Nova Slovenija naj bi preverjala zgodovinske izvore sumljivega premoženja katoliške cerkve

Torek, December 20th, 2011

Nova Slovenija je v volilnem programu 2011-2015 zapisala: »Učinkoviteje  je  potrebno varovati pravice vseh državljanov in sprotno obravnavati ter kaznovati vse zlorabe. Preveriti moramo izvor vsakega sumljivega premoženja –  tudi za nazaj.«

Stranka Nova Slovenija se je tako v svojem programu zavezala, da bo preverjala tudi izvor sumljivega premoženja katoliške cerkve – tudi za nazaj. V stranki bodo morali pošteno zavihati rokave, kajti večino sedanjega premoženja katoliške cerkve, tudi v Sloveniji, je sumljivega izvora.

Vlado Began je svoji knjigi Resnica in cerkev se izključujeta! zapisal: »Katoliška cerkev poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma …«[1]

V nadaljevanju sledijo odlomki iz omenjene knjige (več informacij o knjigi na strani www.began.si ):

Krvav denar od suženjstva

Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega še danes živi. Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli »Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Cerkev je sužnja obravnavala kot »cerkveno lastnino« in ta je veljala za neodtujljivo. Cerkev je sužnjem prepovedala delati testamente. Ob smrti sužnja so njegovi prihranki pripadli cerkvi. Nezakonski otroci klerikov so bili dosmrtni cerkveni sužnji. »Sveti« Martin iz Toursa je imel 20.000 sužnjev. Tudi samostani so imeli sužnje, tako za delo v samostanih, kot tudi za postrežbo menihom. Tisoče ujetih Slovanov in Saracenov so kot sužnje razdelili po samostanih. Prva angleška ladja za sužnje se je imenovala »Jezus«. Jezus je govoril o ljubezni do bližnjega. S početjem cerkve se tega ne da združiti.

Superbogati preko tlačanov

Tudi tlačani so povečevali bogastvo cerkve, od česar še danes živi. Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji. Niso smeli zapustiti svoje dežele in so bili izročeni velikim posestnikom, na primer kakšnemu samostanu. Z oderuškimi obrestmi so jih izsiljevali in šikanirali. Beda tlačanov je bila neizmerna. Marsikateri starši so bili prisiljeni prodati svoje otroke v suženjstvo ali prostitucijo. Cerkev je stala na strani izkoriščevalcev in je pridigala o ponižnosti ter pokorščini. Cerkev je bila največja veleposestnica Evrope. Samostan Fulda je na primer imel 15.000 podeželskih posestev, samostan St. Gallen je razpolagal z 2.000 tlačani.

Super bogati preko blagoslovov, titul in od odpustkov

Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul itd. je povečevala bogastvo cerkve. Za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom je bilo potrebno plačati leta 1990 5.000 DEM, 50.000 DEM je bilo potrebno plačati za častni doktorski naziv, 2,5 milijona DEM pa za povzdignjenje v knežji stan. Tudi za postopke za proglasitev oseb za svetnike je potrebno plačati. To je del cerkvenega premoženja še danes. Papež Sixtus IV. je leta 1467 odločil, da delovanje cerkvenih odpustkov velja tudi za revne duše v vicah. Zato so samostani jemali denar za opravljanje molitev, da bi se namreč umrli morali manj časa cvreti v vicah. Odpustke ponujajo še danes, v 21. stoletju. »Jubilejnega leta 2000« so pri vstopanju skozi različna vrata nudili odpustke. Po nekih raziskavah naj bi s pomočjo trgovine z odpustki v 600 letih obstoja steklo v Rim okrog 1 milijarde guldnov. Zlasti gnusna je trgovina z odpustki, ko cerkvi ne gre samo za finančno obogatitev, ampak ljudi napeljuje na morjenje in ubijanje, da bi hitreje prišli v nebesa … Papež Inocenc III. je obljubil dveletni odpustek vsakemu udeležencu križarskega pohoda na albižane. Tako se je zbrala armada 200.000 mož, da bi napadli mestece Beziers. Ne oziraje se na starost, spol in religijo so pobili skoraj 20.000 ljudi. Celo ženskam in otrokom, ki so se zatekli v cerkev, niso prizanesli. Nazadnje so mesto požgali. Da bi dobila dovolj vojščakov za križarske pohode, je cerkev privabljala z rigoroznimi odpustki. Za en »bojdašnji« prostor v nebesih je bilo umorjenih na tisoče in tisoče ljudi. Lahko se vprašamo, kateri hudič bi kot »bog« rad imel okrog sebe bitja s tako krvavo »vstopnico«?

Krvavo zlato od roparskih umorov

Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«. Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogata. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! S prvim zlatom kot plenom iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in opremiti strop s simbolom svoje družine. Značilen primer je skoraj tri metre visoka monštranca, ki jo je kardinal Cisner dal narediti iz zlata, »ki ga je Kolumb našel na svojih potovanjih« in podaril katedrali v Toledu. Da bi iz Indijancev iztisnili poslednje zlato, so jih grozotno mučili. »Koga ne spreleti srh, ko občuduje z 20 tonami zlata v lističih pozlačen oltar katedrale v Sevilli in pri tem misli na prelito kri Indijancev v rudnikih.« Eden od veljakov je dal množico Indijancev obesiti, žive sežgati, zmetati psom, jim odsekati glavo, roke in noge ali iztrgati jezik. Kot poroča kronist Bartolomej iz Las Casasa, so zaradi zlata najokrutneje poklali na milijone Indijancev. Guverner Jukatana je na stotine mladenk, ki jih je ugrabil, zamenjal za vino, olje ali kos slanine. »Papež je nadzoroval … izdajo lovnih dovoljenj, ki so jih izdali Evropejcem za ropanje in plenjenje.« Katoliki so sekali in rezali Indijancem nosove in roke in s tem hranili pse. To je bil »največji genocid vseh časov«.

Krvav denar od inkvizicije in sežiganja čarovnic

Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlažje obogati s sežiganjem čarovnic. Podlaga za mučenje in poboj tisočih in tisočih žensk v Evropi je bilo »čarovniško kladivo«, ki ga je leta 1487 odobril papež. Pravi obraz inkvizicije kažejo odredbe papeža Inocenca III. Ukazal je namreč »konfiscirati, razlastniniti premoženje heretikov in razdediniti njihove otroke«. Da bi krvav denar hitreje pritekal in da bi ga dobili na podlagi »obremenilnih priznanj«, so žrtve najokrutneje mučili. Drugovercem so odvzeli pravico imenovati se kristjani, delati testamente ali dedovati in smrtna kazen je čakala vse »odpadnike«. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Ko so inkvizicijske oblasti nekoga obdolžile in odpeljale, so takoj prišli uradniki v hišo in popisali njegovo premoženje. Njegovo družino so, ne glede na to, kako se bo pozneje končal proces, postavili pred vrata in je morala eventualno od lakote umreti. Bilo je zelo nevarno pomagati izpostavljenim, ker bi s tem lahko človek sam prišel v inkvizicijske mline. Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce (heretike). Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Zlasti perverzno je bilo, da so lahko tudi umrle naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih. Ne pozabiti: Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del – zaradi obresti in obresti na obresti na milijarde naraslega – cerkvenega premoženja.

Superbogati od ponarejanja listin,

lova na dediščino in desetine

Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine. Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane? Glavni dejavnik pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem. Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala tudi desetina. V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala, proti kmetom, ki so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu, pa so leta 1229 sprožili strahoten proces inkvizicije.

Superbogati s pomočjo simonije in umorov

Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti. Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Papež Inocenc III. je takoj po izvolitvi ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000 zlatih guldnov. Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to dobil 511.000 dukatov. Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000 zlatimi dukati Republike Genove in nadaljnjimi 200.000 francoskega kralja, in s tem svoji pretenziji dal poseben poudarek. Njegov tekmec Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« Rodrigu je do zmage manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel beneškemu menihu, ki je hotel 5.000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI. Papeži se tudi pred umori niso zaustavili, če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti. Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu, vrženih v Tibero.«

Superbogati od stranskih prihodkov in prostitucije

Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje. Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Isti papež je dovolil nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. Mendoza, kardinal Valencie, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot na primer Kristusovo kožico na spolnem udu.« Bili so papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije in za to imeli lastne bordele. Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikstij IV. v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Za časa papeža Klemena VI. so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi


[1] Besedilo v tem poglavju je povzeto in prirejeno po brošuri Cerkveno bogastvo je KRVAV DENAR (Der Reichtum der Kirche ist BLUTGELD), ki so jo izdali Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori (Marktheidenfeld, 2003), slovenski prevod na http://www.zrtve-erkve.org/html/bogastvo_cerkve_je_krvav_denar.html.

  • Share/Bookmark

Po katoliškem nauku so pedofilski duhovniki bogovi

Ponedeljek, December 19th, 2011

Alfred Porcelli v knjigi The antichrist, his portrait and history (Antikrist, njegov zgodovinski portret) navaja izjavo rimokatoliških duhovnikov glede narave njihovega položaja: »Med Bogom v nebesih in človekom na zemlji stoji duhovnik, ki je tako Bog kot človek, je kombinacija obeh narav, in ustvarja povezavo. Duhovnik je drugi Kristus in njegovo delo je nadaljevati delo odrešenja.«

Loraine Boettner v knjigi Roman Catholicism (Rimski katolicizem) poudarja, da je tridentinski koncil izpostavil moč duhovnika: »Duhovnik je minister Boga, kdor njega posluša, posluša Boga.« Ta veliki cerkveni zbor je potekal sredi šestnajstega stoletja. Na njem so med drugim vpeljali Katekizem katoliške cerkve.

V medijih so objavili poročilo o spolnih zlorabah otrok v Katoliški cerkvi na Nizozemskem, ki razkriva, da je bilo žrtev spolnih zlorab na tisoče otrok, ki jim Cerkev ni pomagala in se ni ustrezno odzvala.

Po tridentilskem koncilu so duhovniki bogovi. Bogovi so po tem nauku torej tudi pedofilski duhovniki. Ali ni čudno, da vedno manj ljudi verjame v Boga, ker ga povezujejo s cerkvijo. Kdo pa bi želel verjeti v boga, ki zagovarja pedofilijo?

Resnični Bog ljubezni nima ničesar skupnega s cerkvijo, ki zgolj uporablja Njegovo ime za svoje nekristjanske interese. »V Nemčiji teče zanimiv proces. Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori pred upravnim sodiščem tožijo katoliško cerkev. Zahtevajo, da se ta ne imenuje več krščanska, saj ne sledi Jezusu Kristusu. Razloge za zahtevo so tožniki v svoji pisni zahtevi dne 19. 8. 2009 takole izrazili: Poslušajte, škofje! Igra je končana! Nehajte se imenovati »kristjani«! Stoletja je cerkveni koncern, kateremu ste vsi na čelu, ljudi vlačil za nos in jih imel za neumne, da bi lahko podjarmil ljudstvo in ga naprej izžemal s tem, da naprej pridno plačuje cerkveni davek. Toda vse bolj očitno postaja: Institucija, na čelu katere ste, je sicer na jeziku imela ime Jezusa Kristusa – tako, kot da bi zakonito nastopila Njegovo dediščino. Toda v resnici ste Njegovo dediščino poteptali, ste Ga z svojim naukom – in še bolj z svojimi dejanji – po tekočem traku zasmehovali in se norčevali iz Njega in to delate še danes. Jezusa, Kristusa vsak dan znova pribijate na križ, ker delate prav nasprotno od tega, kar je On hotel. In potem Njega, ki je vendar vstal, kot mrtvega moža na križu vlačite v povorki po cestah kot trofejo, ki ste jo ubili. Kaj počne institucija, ki jo zastopate, drugega kot pridobivanje dediščine na nepošten način, pranje denarja in duhovno goljufanje z etiketami? Povrhu še hinavščina, ker se krasite z Njegovim imenom, ki vam ne pristaja, ker ste očitno izdali dejanski nauk in etično moralni vzor Jezusa iz Nazareta. Sicer ne bi bila preteklost vaše institucije do roba napolnjena s krvjo in z zločini. In sicer bi se vsaj danes tako obnašali, kot je Nazarenec živel za zgled.« (Resnica in cerkev se izključujeta!, Vlado Began)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev je jezdec z bičem, država pa konj

Nedelja, December 18th, 2011

V Žurnalu (17.12. 2011) so poročali, da katoliška cerkev vsako leto iz državnega proračuna dobi več kot deset milijonov evrov. Očitno je, da sta cerkev in država kot zakonska partnerja, pri čemer ima dominantno vlogo cerkev. Cerkev je jezdec z bičem, država pa konj. Ne samo v Sloveniji, tudi v drugih državah. »Bivši ameriški predsednik Ronald Reagan je v svojem govoru pred Združenjem narodne katoliške izobrazbe dejal papežu: »Hvaležen sem vam za vašo pomoč pri oblikovanju ameriške politike, ki odseva božjo voljo. In veselim se nadaljnega vodstva od vaše svetosti.« (Papeški božji zakoni in današnja Amerika, Ronald Cooke). V isti knjigi je tudi zapis: »Jean-Guy Vaillancourt, rimsko katoliški profesor sociologije na Univerzi Montreal je izjavil, da Vatikan namerava doseči popolni nadzor na svetu in to na osmih področjih: okolje, posel, represivni organi, mediji, pravo, obredi, znanost, družba.«

V knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda), pa je Avro Manhattan zapisal: »Nekdanji kolumbijski predsednik dr. Mariano Ospian Perez je avgusta 1946 kratko in jedrnato dejal, da je vodil državo »v skladu s principi papeških enciklik« in nič drugače.«

Da je v odnosu cerkve do države cerkev jezdec, država pa konj, je opisal tudi Curzio Maltese v svoji knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, citiram: »Odnos med italijansko državo in Cerkvijo v resnici ne temelji na vzajemnosti. Cerkev se lahko po lastni volji kadarkoli vtika v italijanske notranje zadeve, medtem ko država ne sme posegati v cerkvene zadeve, saj to prepoveduje 11. člen konkordata, ki pravi: “Osrednje ustanove Cerkve so zavarovane pred vsakim poseganjem italijanske države.” Cerkvena hierarhija lahko s sklicevanjem na svoj moralni nauk presoja, da so državni zakoni zločinski, lahko kritizira preveliko davčno obremenitev državljanov, lahko kritizira pokrajinske in občinske oblasti zaradi njihove podpore pravicam homoseksualcev, hkrati pa se pred morebitnimi (sicer redkimi) odzivi države že vnaprej sklicuje na zaščito konkordata. Vatikan je tuja država, ki živi po zaslugi Italije, pri tem pa si jemlje pravico pljuvati v krožnik, iz katerega jé. Če bi ji bila etična vprašanja – razveza, splav, umetna oploditev, izvenzakonska skupnost – resnično tako pomembna, da se o njih ni mogoče pogovarjati, potem bi morala Cerkev že zdavnaj sprejeti odločitev, da od sovražnikov krščanskih vrednost – torej od države in lokalnih ustanov – noče več sprejemati denarja in davčnih privilegijev. V resnici pa počne prav nasprotno. Privilegijem se ni nikoli odrekla, kaj še, zahteva in tudi dobiva jih čedalje več!«

Cerkev ne želi biti ločena od države. »Člen iz ustave, ki pravi, da naj bo cerkev ločena od države in država od cerkve, je papež Pij XI. zavrnil in ga dogmatično označil za napako.« (Here comes the American Union (Prihaja ameriška unija, op. a.) Še nekaj citatov iz te knjige: »Papež Bonifacij, leta 1303, razglas papeške bule: »Jaz imam avtoriteto Kralja vseh Kraljev. Jaz sem vse v vsem in nad vsem, tako da sva Bog in jaz, namestnik Boga, eno. In jaz sem sposoben narediti skoraj vse, kar Bog lahko naredi. Kako bi me potem lahko drugače poimenovali kot Boga?«

Lord Acton, eden največjih katoliških zgodovinarjev, je sredi devetnajstega stoletja opisal papeštvo kot »vraga, ki se skriva za križem«.

Ignaz von Dollinger, vodilni katoliški zgodovinar v Nemčiji, je posvaril svet zaradi izjemne papeške moči: »Papeška avtoriteta je brezmejna, nepreračunljiva, lahko kaznuje vsakogar, ker je po katoliškem nauku nezmotljiv, lahko ustvarja kakršnakoli pravila, doktrine, zahteve, ki postanejo nesporne verske resnice. Nihče ga ne tudi ne more kaznovati, kajti kot so katoliški kanonisti zapisali: »Sodišče Boga in papeža je eno in isto.« Papež Bonifacij: »Papež je Bog na zemlji.«

Kako najlažje ustaviti katoliško cerkev, da ne bo več orjaška družbeno politična in religiozna hobotnica, ki že stoletja razteza lovke po celem svetu? Tako, da izstopite iz cerkve. S tem dejanjem cerkev izgublja na vplivu in moči, kajti ne dobiva več energije od vernikov.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark