Temeljni vzrok vseh bolezni je zastrupitev krvi

Zavod Preporod je letos izdal izredno pomembno medicinsko knjigo z naslovom Temeljni vzrok bolezni, zastrupitev krvi ali toksemija, ki jo je napisal pokojni ameriški zdravnik John. H. Tilden, M.D. Vse od začetka prakse v Denverju (1890) je Tilden uspešno izvrševal svojo teorijo v praksi, s katero so pacienti čistili strupene snovi iz telesa in tako dovolili, da s prirojeno zmožnostjo zdravljenja, telo samo povrne zdravje. Učil jih je, kako je potrebno živeti, da ne zastrupijo svojega telesa in ga tako ohranijo zdravega, brez bolezni. Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

Pri vseh bolezenskih stanjih gre za različne znake ene same bolezni – toksemije

»Na primer: tonzilitis, gastritis, bronhitis, pljučnica, vnetje debelega črevesa, vsa ta stanja so vsako posebej toksemična kriza, ki se razlikuje le v mestu nastanka in simptomih. T.i. bolezni so tako le različne lokacije, na katerih se izločajo toksini. Pri vseh pa gre za različne znake ene same bolezni – toksemije.

Po filozofiji o toksinih je vsaka t.i. bolezen toksemična kriza. To pomeni, da je nakopičen toksin v krvi presegel točko tolerance, kriza, t.i. bolezen – pa naj bo to prehlad, »gripa«, pljučnica, glavobol ali tifus – pa predstavlja nadomestno izločanje. Narava si prizadeva, da bi iz telesa izločila toksin. Vsakršno zdravljenje, ki ovira ta poskus izločanja, pa ovira tudi naravo pri njenem boju samoozdravitve. Zdravila, prehranjevanje, strah in prekomerno delo preprečujejo izločanje.

Dr. Tilden je svojo teorijo povzel takole: »Proces izgradnje tkiv (metabolizem) je zgrajen iz gradnje celic (anabolizem) in uničenja celic (katabolizem). Uničeno tkivo je toksično in v zdravem stanju, ko je živčna energija normalna, se izloči tako hitro kot nastane. Ko se zaradi katerega koli vzroka, fizičnega, mentalnega ali zaradi slabih navad, živčna energija zmanjša, se telo izčrpa. V izčrpanem telesu je izločanje ovirano in povzroči zastajanje toksinov v krvi, čemur pravimo toksemija. Tako nalaganje toksinov se nadaljuje, dokler se živčna energija ne povrne. Tako imenovane bolezni pomenijo prizadevanje narave, da bi iz telesa izločila toksine. Take bolezenske reakcije so toksemične krize.«

Toksemija razlaga, kako vesoljski zakon deluje v bolezni in zdravju. Ena bolezen je enaka drugi, en človek je enak drugemu, ena roža je enaka drugi; ogljik v kruhu, sladkorju, premogu in diamantu je enak. Tako je, eno bolezen se lahko ozdravi na enak način kot kakšno drugo, razen v primeru, da je organ, ki ga je toksična kriza prizadela, uničen.

Človekova imunost na bolezni zahteva življenje, ki je tako urejeno, da njegova živčna energija ostaja v mejah normalnega. Če začnemo z živčno energijo neodgovorno razsipavati, smo prisiljeni v stanje izčrpanosti. Izločanje odpadnih materialov je ovirano, tako toksini ostanejo v krvi in povzročijo toksemijo oziroma samozastrupitev – to je prva, zadnja in edina prava bolezen, ki ji je človek podvržen.

Postenje in počitek sta ključna dejavnika za povrnitev zdravja

Post, počitek v postelji in odrekanje navadam, ki izčrpajo telo, tako duševne kot fizične, vse to bo naravi omogočilo, da se znebi nakopičenih toksinov. Če te navade opustimo in prevzamemo navade za razumno življenje, se zdravje povrne in ostane, če ozdravljeni nadaljuje v tej smeri. To velja za vsako t.i. bolezen. Da, tudi vašo bolezen – vi, ki se sprašujete, ali Tildnov zdravilni sistem velja tudi za vaš primer. Tako je, ali še niste ugotovili, da v vesolju prevladujeta zakon in red?

Kakorkoli hraniti obolelega, je malodane zločin. Prejeti ne sme nobene hrane, dokler simptomi ne izginejo, po tem pa zaužiti sokove iz sadja in zelenjave (nikoli pa živalske hrane).

Nehajte jesti in počivajte, dokler se živčna energija ne povrne na normalno raven. Ko je to doseženo, pacient »ozdravi«. Krajši ali daljši post je učinkovit za večino bolnih ljudi. Tisti, ki se bojijo postenja, pa tega ne bi smeli storiti. Vsa ostala tako imenovana zdravila so le iluzija in v najboljšem primeru le začasno pomirjevalo.

Povprečni zdravniki so izšolani mimo vsakršnega zdravega razuma

Medicinska znanost je zgrajena na napačnih temeljih in to je prepričanje, da se bolezen pojavi zaradi zunanjih vzrokov ter da so zdravila tista, ki »ozdravijo« ali omilijo nelagodje. Karkoli uporabimo z zdravilnim namenom, nosi idejo o zdravljenju, celjenju, blaženju ali olajšanju. Vsa zdravila so predpisana brez kakršnega koli jasnega dojemanja vzroka.

Zdravnik, ki ima vsako drugačno obolenje različnih delov istega sistema za različne bolezni, ki se pojavijo zaradi enega vzroka, spominja na pripadnika indijanskega ali afriškega primitivnega ljudstva, ki ima vodo, roso, led, slano in sneg za različne elemente. Po drugi strani pa zdravnik, ki ima obolenja vsakega dela telesa, ne glede na to, kako raznovrstna so v obliki in stopnji, za posledico enega samega vzroka, spominja na filozofa, ki ve, da so voda, rosa, led, slana in sneg različne oblike vode, ki nastanejo zaradi spreminjanja toplote.

Medicinski poklic je sestavljen iz cele vojske izobraženih ljudi in verjamem, da je večina med njimi dobrih ljudi, ki bi radi služili človeštvu. Če sta izobrazba in etika zgrajeni na prevari in vključujeta veliko večino, lahko to prevaro predstavita kot edino resnično.

Povprečni zdravnik je izšolan mimo vsakršnega zdravega razuma, s katerim je bil rojen. Toda to ni njegova krivda. Kriv je medicinski sistem. Zdravnik je postal izobražen avtomat. Pozna dejstva – obilo znanstvenih dejstev – vendar je brez idej. Ford je poznal mehanska dejstva – najbrž nič več kot tisoče drugih strojnikov, a znal jih je združiti v eno idejo in postal je večkraten milijonar. Na milijone ljudi pozna dejstva, nima pa idej. Na tisoče zdravnikov ima vsa potrebna znanstvena dejstva, ne znajo pa znanosti povezati z zdravim razumom in filozofijo.

Pokojni Sir James Mackenzie – največji klinični zdravnik za časa svojega življenja – je dejal: »Medicinske raziskave so večinoma posvečene preprečevanju in zdravljenju bolezni.« Če vzroka ne poznamo, kako bi bila mogoča preprečitev in izboljšanje, seveda – na primer z izdelavo milejše oblike črnih koz ali katere druge t.i. bolezni in zastrupitev zdravega človeka z vnosom patološkega izdelka omenjene bolezni v njegovo telo? Le patološko razmišljanje lahko pripelje do takšnih zaključkov. Cepiva in avtogena sredstva so narejena iz izdelkov bolezni, ideja, da bolezen ozdravi samo sebe, pa je končni izdelek patološkega razmišljanja.

Zakaj ne pride do pravega napredka v temeljni medicinski znanosti?

Da, ko narave ne ovira vsiljivo vmešavanje strokovnjakov, lahko bolni ljudje resnično povedo, ko prebolijo prečiščevalno krizo: »Imel sem zelo udobno bolezen.« Narava ni maščevalna. Veliko trpljenje, kronične in usodne bolezni povzročajo nepopravljivi pacienti sami in sicer dobronameren, ampak bojevit trud zdravnikov, ki se brez prestanka bojujejo proti izmišljenemu sovražniku. Ljudje so do tolikšne mere obkroženi z idejo, da se je treba proti bolezni bojevati do konca, da niso naklonjeni starokopitnemu zdravljenju. Nekaj je potrebno storiti, tudi če za to plačujejo s svojimi življenji, kot se zgodi z deset tisoči vsako leto. Ta pripravljenost umreti na oltarju medicinske vraževernosti predstavlja velik razlog, zakaj ne pride do nobenega pravega napredka v temeljni medicinski znanosti. Ko bodo ljudje zahtevali izobrazbo – in ne zdravil, cepiv ali imunizacije – jo bodo tudi dobili.

Oliver W. Holmes, doktor medicine, je bil človek, ki je medicinski stroki povrnil dostojanstvo in ugled. Bil je izobražen in vse od začetka do konca vedno bolj mogočen od svojega poklica. Nekoč je dejal: »Trdno verjamem, da bi bilo za človeštvo mnogo bolje (vendar toliko slabše za ribe), če bi se celotna materia medica lahko potopila na dno morja.«

Proti medicinskemu praznoverju sem se boril celo svoje življenje in vem, da so jasno razmišljujoči umi redki kot zobje pri kokoših.

Na našo srečo je večina bolezni samoomejujočih. Toda ali je normalno za zdravnika, da obrne to naravno danost v svoj prid in izjavi, da je on ozdravil Johna Smitha, v resnici je pa to storila narava? Ravno nasprotno, če bi Smith umrl, bi si dober zdravnik nadel pobožen izraz in namignil, da je kljub njegovemu izjemnemu znanju in strahovitemu naporu Bog (ali narava) želel, da John umre. Toda inženir ne podlega takim skušnjavam. On zgradi most ali poslopje, vsakemu napačnemu koraku v izračunih ali napaki v gradnji pa vedno sledi katastrofa. Če se taka nesreča dogodi, ga takoj razglasijo za nesposobnega in ni ga več na spregled. Inženirja podpira visoka stopnja intelektualne strogosti in discipline, ki je povsem neznana v svetu zdravnikov.

Če želimo našim otrokom narediti uslugo, ali naj jih naučimo zakonov njihovega obstoja in kako jih upoštevati ali naj nadaljujemo po isti stari poti, ko zbolijo zaradi kršenja pravil obstoja in si uničijo zdravje, pa pokličemo kirurga…? Premislite. Če pa ste preveč fanatični ali preveč pobožni, da bi razmišljali, plačajte kirurgu, da odstrani posledice napačnega življenja in nadaljujte po isti poti naprej.«

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !