Arhiv za September, 2011

Papež dvomi v Marijino telesno vnebovzetje

Petek, September 30th, 2011

Peter Seewald je v svoji knjigi Bog in svet naredil intervju s tedanjim kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je kasneje postal današnji papež Benedikt XVI. Vprašal ga je tudi: »Bodiva še nekoliko bolj izzivalna: kaj nam hoče povedati dogma o Marijinem telesnem vnebovzetju? Razglašena je bila šele pozno, leta 1950. Čudno je, da v resnici nikoli niso našli niti Marijinega groba niti kakršnekoli njene relikvije.« Ratzinger je odgovoril: »S to dogmo imamo zares vsi velike težave, saj si s pojmom »nebesa« ne znamo predstavljati ničesar, še zlasti ne, kako naj bi tam obstajalo človeško telo. S tega vidika je ta dogma velik izziv za naše razumevanje tega, kaj so nebesa, kaj je telo, za razumevanje človeka in njegove prihodnosti nasploh…«

Toda papež tudi ni povsem prepričan v prikazovanja Marije. Ko ga je Seewald vprašal: »Nihče domnevno tudi ne naredi toliko čudežev kot Marija. Kraji njenega prikazovanja so polni pričevanj in dokumentov o nerazložljivih dogodkih. Gospod kardinal, ali so vsi ti čudeži resnični?«, je odgovoril: »Za vsak posamezen čudež tega seveda ne moremo preveriti. Vse te stvari so vsekakor izraz posebnega zaupanja, ki so ga ljudje našli pri Mariji. Koliko se dogajajo čudeži v tehničnem smislu, je pa drugo vprašanje. Pomembno je, da obstaja veliko zaupanje in da to zaupanje dobi tudi ustrezen odziv.«

Papež je s tem priznal, da ni pomembno ali se je Marija sploh prikazovala, pomembno je, da ljudje temu verjamejo in da cerkev na tistem področju vzpostavi romarsko središče, kamor vsako leto hodi na tisoče ljudi. S tem veže nase ljudi, krade jim njihovo materialno in duhovno energijo. Kako ljudje hitro verjamejo tem »čudežem«, je pojasnil tudi Avro Manhattan v knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda, op.a.): »Množica katolikov verjame, da se je v Fatimi sonce resnično premaknilo proti trem otrokom »v cikcak smeri« in to naj bi bil trden dokaz pristnosti božanskega sporočila leta 1917. V samo nekaj letih se je ta novi kult razvil v enega najbolj uspešnih kultov Katoliške cerkve. Število romarjev v Fatimo je rastlo od 60 (13 junij 1917) do 60 tisoč oktobra istega leta. Od 144 tisoč leta 1923 do 588 tisoč leta 1928. Marija naj bi v Fatimi trem otrokom sporočila, da se bo Sovjetska zveza spreobrnila v krščanstvo. Katoliški prostovoljci iz Italije, Francije, Irske, Belgije, Nizozemske, Latinske Amerike, Združenih držav, Portugalske in Španije so se pridružili nacistični vojski v borbi proti Sovjetski zvezi. Mnogo prostovoljcev se je borilo proti Rusom zaradi ideološkega sovraštva, toda večina od njih zaradi želje, da postanejo izbran instrument za izpolnitev fatimske prerokbe.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Z ekološko rejo živali je nemogoče nahraniti vse ljudi, ki uživajo hrano živalskega izvora

Četrtek, September 29th, 2011

Še kot kardinal Joseph Ratzinger je sedanji papež Benedikt XVI. v knjigi Bog in svet, na vprašanje avtorja Petra Seewalda: »Ali živali smemo uporabljati in jih celo jesti?«, odgovoril: »To je zelo resno vprašanje. Vsekakor vidimo, da so nam živali dane tudi v varstvo, da z njimi ne smemo ravnati kakorkoli. Tudi živali so od Boga ustvarjena bitja, čeravno niso v enaki neposrednosti z Bogom kakor človek, a kljub temu so bitja, ki jih je hotel in ki jih moramo spoštovati kot spremljevalce ter kot bistveno prvino stvarstva. Vedno mora ohranjati spoštovanje pred temi bitji, ob tem pa seveda tudi vedeti, da mu jih ni prepovedano jemati za hrano. Kajpak, industrijsko ravnanje z njimi, da na primer redijo gosi tako, da jim zrasla čim večja jetra, da kokoši redijo v tako nevzdržnih razmerah, da so le še karikature živali – takšno razvrednotenje živali v navadno blago se mi vendarle zdi v nasprotju s sobivanjem človeka in živali, kakršno preseva skozi biblijo.«

Papež se torej zavzema za ekološko rejo živali. Očitno se zaveda krutosti množične živinoreje, kjer so živali celo življenje natlačene v hlevih, taboriščih in vidijo morda prvič sonce šele na poti v klavnico. Toda z gojenjem živali na ekološki način, torej, da imajo živali na voljo večje površine za gibanje, bi bilo nemogoče nahraniti vse ljudi na tem svetu, ki uživajo meso in ostalo hrano živalskega izvora. Vzemimo za primer Zagreb. Predstavljajte si, da bi v tem milijonskem mestu vsak drugi meščan hotel na dan pojesti eno ekološko pridelano jajce. Kje bi dobili površine za vse te kokoši? Zato ni rešitev v tem, da živali gojimo na ekološki način in se hkrati zgražamo kako drugi kmetje mučijo živali v zaprtih hlevih, pač pa da sami postopamo prenehamo jesti meso in ostalo hrano živalskega izvora. Že samo ta primer je dokaz, da Stvarnik ni namenil ljudem hrane živalskega izvora, pač pa rastline.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Katoliški mož naj si željo po spolnem odnosu razlaga kot Božji klic

Sreda, September 28th, 2011

Pred časom je poljski katoliški duhovnik Ksawery Knotz, ki praktično nima spolnih izkušenj, objavil ljubezenski priročnik z naslovom: Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga. Knjiga, ki so jo nekateri poimenovali katoliška Kamasutra, je bila napisana z blagoslovom poljske katoliške cerkve.

Avtor v njem piše: »Če na primer mož vidi svojo ženo golo in nagonsko začuti naraščajoče vzburjenje, si lahko svojo reakcijo razlaga kot Božji klic, da ženi v spolnem odnosu izkaže ljubezen in se veseli bližnjega stika z njo.«

Ali gre res vedno za Božji klic ali pa zgolj za zadovoljitev moževe pohotnosti? Če je vsako telesno vzburjenje Božji klic, zakaj je potem v zahodni katoliški družbi toliko ločitev med zakonci? Morda lahko del odgovora najdemo v poniževalnem odnosu katoliške cerkve do žensk. Kaj so rekli oz. zapisali nekateri pomembni cerkveni predstavniki nekoč in danes o ženskah:

Sv. Janez Chrysostom:

»Ženske so v glavnem določene za to, da zadovoljujejo pohotnost moških.«

Sv. Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, piše: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.«

Papež Janez Pavel II., 1988

»Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega«.

Sv. Ambrozij, tudi cerkveni učitelj, piše: »Ženska si mora zagrniti glavo, ker ni božja podoba.«

Slovenski župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Vse te izjave s strani Vatikana nikoli niso bile preklicane, papež se ni opravičil ženskam. Torej so te izjave še vedno del učenja cerkve o ženskah. Katoliški možje imajo lahko zaradi teh izjav popolnoma napačno predstavo o ženskah, kar seveda vpliva tudi na njune intimne odnose.

Katoliška cerkev tudi svetuje parom, da pred poroko nimajo spolnih odnosov. Po katoliškem nauku torej spolni odnosi pred poroko niso Božja volja, čeprav si imata partnerja morda bolj rada kot kakšna nezadovoljna zakonca, ki spolnost izrabljata zgolj za sprostitev napetosti po hudem prepiru. Poljski župnik piše v knjigi: »Jezus Kristus prihaja k zakoncema tudi tedaj, ko se nežno stiskata, poljubljata, ljubkujeta, imata spolne odnose. Tudi tako njuni razvneti telesi sodelujeta v skrivnosti Božje ljubezni, ki je skrita v človeških telesih.« Vprašanje za katoliško cerkev in avtorja te knjige: Kaj pa če se partnerja, ki nikoli nista bila poročena, nežno stiskata, poljubljata, ljubkujeta, imata spolne odnose, skratka se imata lepo? Ali takrat ni prisoten Jezus Kristus?

Knotz tudi piše: »Ko zakonca ne načrtujeta spočetje otroka, lahko preživljanje plodnega obdobja, v katerem ni spolnih odnosov, koristi zakonski zvezi, če si zakonca v tem času znata izkazovati čustva drugače kot s spolnim odnosom. Izogibanje spolnim odnosom v tem obdobju ustvarja napetost zaradi naravne telesne potrebe po bližini, ki mora biti obrzdana.« Na tem primeru lahko vidimo kako cerkvena doktrina o spolnosti ustvarja napetosti med katoliškimi zakonci, ki v času plodnih dni »ne smejo seksati«. Po katoliškem nauku mora namreč mož pri vsakem spolnem odnosu izbrizgati seme v nožnico svoje žene. Zato se morajo katoliški zakonci vzdržati spolnosti v času ovulacije, čeprav si lahko možje svoje telesno vzburjenje pred golo ženo razlagajo kot Božji klic k spolnim odnosom, kot pravi avtor knjige. Po njegovem mnenju »prekinjen odnos ne omogoča takšnega doživljanja enosti kot pri celostnem spolnem odnosu. Ljubezen ne more do konca izveneti in združiti zakoncev. Ko ga zakonca izvajata, se v njun odnos vtihotapi določena zlaganost.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Ljubezen je taboriščnega zapornika obdržala v odlični kondiciji

Sreda, September 28th, 2011

George G. Ritchie v knjigi Vrnitev iz prihodnosti:

»Ko je šla maja meseca 1945 vojna v Evropi h koncu, je šla tudi 123. enota z zasedbenimi četami v Nemčijo. Pripadal sem skupini, ki je bila odrejena v neko koncentracijsko taborišče v bližini Wuppertala in moja naloga je bila nudenje zdravniške pomoči pravkar osvobojenim ujetnikom. To je bila moja najpretresljivejša izkušnja mojega življenja, do tedaj sem bil mnogokrat izpostavljen nenadni smrti in poškodbam, toda videti učinek počasne smrti zaradi izstradanja, iti skozi tiste barake, kjer je tisoče ljudi umiralo košček za koščkom skozi več let, vse to je bila neka vrsta nezaslišane groze. V teh razmerah sem resnično potreboval svoje novo spoznanje. Tako sem spoznal Divjega Billa Codyja. Bil je eden od internirancev koncentracijskega taborišča, toda očitno se je zdelo, da tu še ni mogel biti dolgo časa, njegova postava je bila pokončna, oči svetle, njegova energija neuničljiva. Ker je tekoče govoril angleško, francosko, nemško in rusko, poleg svoje poljščine, je bil neke vrste neuradni taboriščni tolmač. Toda, čeprav je Divji Bill delal petnajst ali šestnajst ur dnevno, na njem ni bilo opaziti nobenih znakov utrujenosti. Njegovo sočutje do kameradov sozapornikov mu je sijalo z obraza in k temu soju sem se zatekel, če me je hotel zapustiti pogum. Zato sem bil silno presenečen, ko so se nekega dne znašli papirji o Divjem Billu pred menoj na mizi; v koncentracijskem taborišču je bil od leta 1939! Dolgih šest let je živel ob enaki dieti – smrti od lakote, kot vsak drug spal v istih slabo prezračenih in bolezni polnih barakah, pa vendar brez najmanjšega telesnega ali duševnega poslabšanja. Še bolj nerazumljivo pa je bilo to, da ga je prav vsaka skupina v taborišču gledala kot prijatelja. V nekem prostoru, kjer so najrazličnejše narodnosti ujetnikov skoraj tako sovražile druga drugo, kot so vse sovražile Nemce.« Bill je avtorju knjige povedal svojo »skrivnost« zdravja: »Živeli smo v judovskem delu Varšave. Moja žena, najini dve hčerki in najini trije sinovi. Ko so Nemci dosegli našo ulico, so vsakogar postavili ob zid in streljali z avtomatskim orožjem. Prosjačil sem, naj mi dovolijo umreti s svojo družino, toda ker sem govoril nemško, so me vtaknili v eno od delovnih skupin.  Potem sem se moral odločiti ali naj se vdam sovraštvu do vojakov, ki so storili tisto, odločitev je bila enostavna, res. Odločil sem se za to, da ostanek svojega življenja – pa naj bo to le nekaj dni ali mnogo let – preživim tako, da bom ljubil vsakogar, ki ga bo zaneslo na mojo pot.« Ljubiti vsakogar… to je bila moč, ki je obdržala moža v vseh njegovih odpovedovanjih tako krepkega.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Duše zadržuje na Zemlji vezanost na ljudi in stvari

Torek, September 27th, 2011

Kaj se z nami dogaja po fizični smrti? To je vprašanje, ki si ga je verjetno postavil že vsak človek, bržkone tudi tisti posamezniki, ki pravijo, da ne verjamejo v posmrtno življenje. Na to vprašanje nam lahko da mnogo odgovorov George G. Ritchie, ki je med drugo svetovno vojno bil deset minut klinično mrtev in v tem času doživel zelo zanimivo obsmrtno izkušnjo, ki jo je zapisal v knjigi Vrnitev iz prihodnosti. Njegova izkušnja je dokaz, da se po fizični smrti spremeni samo naše agregatno stanje. Naša duša ni več v zemeljski obleki, toda njena zavest ostane ista. O tem govori tudi pregovor: »Kakor drevo pade, tako obleži.«

V svoji knjigi pripoveduje kako ga je izven fizičnega telesa spremljala svetloba, avtor pravi, da je bil v navzočnosti Božjega Sinu. Svetloba ga je potem vodila po različnih krajih naše Zemlje, kjer je videl številne druge duše, vezane na ljudi in stvari. V nadaljevanju objavljamo odlomke iz knjige.

Vezanosti na ljudi in zasvojenosti se nadaljujejo tudi po fizični smrti

»Videl sem skupino delavcev na tekočem traku, ki so se zbrali v kantini. Ena od žena je prosila drugo za cigareto, pravzaprav je beračila, kot bi si na vsem svetu ne želela ničesar bolj. Toda ona druga, ki se je pogovarjala s svojimi prijateljicami, je sploh ni opazila. Iz svoje delovne obleke je izvlekla škatlico cigaret in si eno prižgala, ne da bi jo ponudila ženi, ki je tako poželjivo segala po njej. Preračunljivo kot kača, ki bo zdaj usekala, je ženska hlastnila po prižgani cigareti v ustih one druge, ta pa je ni niti opazila. Hlastnila je še enkrat. In še enkrat… Spreletela me je rahla zona spomina, ko sem videl, da ni sposobna zagrabiti.

Opazoval sem neko ženo okrog petdesetih let, ki je sledila možakarju iste starosti. Videti je bila prav živa, razburjena in vsa objokana, le da je možakar, ki mu je namenjala te roteče besede, pozabil na njen obstoj. »Premalo spiš. Marjorie te preveč komandira. Veš, da nisi bil nikoli ravno močan. Ne bi se smel poročiti z njo, ker misli samo nase!« … in tako naprej, iz tistega, kar sem ujel, sem ugotovil, da je bila njegova mati. Koliko časa mu je že tako sledila? Je bilo tisto, kar pomeni smrt – da si vedno neviden za živeče in vendar stalno zapreden v njihove zadeve? »Ne delajte si zakladov na zemlji! Kajti tam, kjer je vaš zaklad, je tudi vaše srce!« Morda imajo tile breztelesni ljudje – poslovnež, žena, ki je moledovala za cigarete, ta mati  – ki niso mogli biti več v stiku s svetom, vendarle srce še tam.

V neki hiši je mlajši mož vztrajno sledil nekemu starejšemu iz enega prostora v drugega. »Žal mi je oče!« je govoril kar naprej. »Nisem vedel, da bo mamo tako prizadelo« Nisem znal drugače.« Toda čeprav sem ga lahko slišal popolnoma jasno, je bilo očitno, da ga mož, na katerega se je obračal, ni razumel.

Alkoholiki so tudi kot duše želele piti alkohol

Na tem mestu me je svetloba vodila v notranjost nekega umazanega bara v bližini nekega velikega mornariškega oporišča, kot je bilo videti. Potem pa sem opazoval nekaj izrednega. Nekaj mož, ki so se obešali na točilni pult, je bilo videti nesposobnih, da bi prinesli kozarce do svojih ustnic. Kar naprej sem jih videl grabiti po kozarcih, a so s svojimi rokami šli skozi močne korčke, skozi težki  leseni točilni pult, skozi roke in telesa pivcev okrog sebe. Živi ljudje niso videli ne obupno žejnih breztelesnih  bitij okrog sebe ne občutili njihovega suvanja, s katerim so ti hoteli priti do njihovih kozarcev.

Agresivni ljudje so kot duše nadaljevali z nasiljem

Najprej sem mislil, da zreva na ogromno bojišče, povsod so bili ljudje, prekleti v to, da se bojujejo med seboj, krivili so se, se tepli, divje bojevali. To ni mogel biti boj naših dni, kajti ni bilo niti tankov niti orožja. Ko sem pogledal bliže, nisem videl nikakršne vrste orožja, samo gole roke in noge in zobe. Poleg tega je bilo videti, kot da nihče ni ranjen. Ni tekla kri, na tleh ni ležalo nobeno telo, udarec, ki naj bi pokončal nasprotnika, je bitje pustil v stanju, v katerem je bil prej. Čeprav je bilo videti, kot da bi ležali drug čez drugega, je bilo vendarle tako, kot da bi vsakdo udaril v prazno; seveda sem končno spoznal, da se ne morejo resnično zadeti, saj niso bili telesa. Niso mogli ubijati, čeprav so imeli nedvomno take želje, njihove žrtve so bile že mrtve. In tako so jurišali drug na drugega v norosti nemočnega divjanja.

Duše so tudi po fizični smrti želele izkusiti spolna poželenja

Do tega trenutka sem opazoval vso to bedo, ki pomeni biti vezan na zemeljski svet, katerega pa nismo več deležni. Uvidel sem, da so še drugačne vrste verig. Ti stvori so bili videti vklenjeni na navade čutov in občutkov, na sovraštvo, poželenje in na razdiralne misli in predstave. Še bolj ogabne kot ugrizi in brce, ki so si jih namenjali, so bile spolne zlorabe, ki so jih mnogi med njimi razkazovali v vročični pantomimi. Vse naokrog so poskušali sprijenosti, o katerih se mi ni nikoli sanjalo.

Angeli želijo pomagati vsem obremenjenim dušam

Nad vso to nesrečno ravnijo so lebdele postave, ki so bile videti, kot da so iz luči. Njihova velikost in bleščeči soj sta me ovirala, da bi jih prepoznal že prej. So bila ta bleščeča bitja angeli? Je bila luč poleg mene tudi angel? Vse, kar sem jasno spoznal, je bilo, da nobeno od teh prepirajočih se bitij ni bilo pozabljeno na tej ravni. Nekdo je bil z njimi, pazil je nanje in jim služil. Prav tako očitno je bilo tudi to, da nihče od njih tega ni vedel. Če so jih Jezus in angeli nagovarjali, tega gotovo niso slišali. Reka sovraštva, ki je vrela iz njihovega srca, ni dopuščala premora, njihove oči so v svoji bližini vedno iskale neko osebo, ki bi jo lahko ponižali. Nenadoma sem spoznal, da obstaja skupna razlaga za vse prizore, ki sem jih bil videl do sedaj. Bila je pomanjkljivost, ki bi ji lahko rekli nemoč spoznati Jezusa. Ali je bilo to telesno poželenje, neka zemeljska želja, zatopljenost v samega sebe – vseeno, kaj je stopilo na pot njegovi luči, povzročilo je ločnico, v katero smo vstopili s smrtjo.

Iz daljave je opazoval nebesa

Sedaj je kazalo, da sva pustila zemljo za seboj. Nato sem zagledal, neznansko daleč stran, mnogo predaleč, mnogo predaleč, da bi moglo ustrezati mojim pojmom o tem, kako se da videti tako daleč … neko mesto. Bleščeče, neskončno sijoče mesto, da, dovolj svetlo, da ga je bilo moč videti iz tako neizmerne daljave. Resnično, to mesto in vse v njem je bilo videti, kot da je ustvarjeno iz te luči, prav tako kot oseba poleg mene. Začuden sem se spraševal, ali niso ta bleščeča bitja prav tisti, ki so zares sprejeli Jezusa kot gorišče svojega življenja? Sem na koncu vendarle videl tiste, ki so se v vsem in vsakomur zgledovali po njem? Čeprav bi bil najraje zavpil nad izgubo, sem vendarle vedel, da moje nepopolno videnje v tem trenutku ne prenese več kot le drobcen soj tega kraljestva, dokončnih nebes.

V šolah ne učijo kaj je zares pomembno v življenju

»Kaj si napravil s svojim življenjem? Kaj mi lahko pokažeš? Zdaj sem že razumel, da s svojimi norimi poskusi, postreči z učinkovitim odgovorom, nisem imel prav. Ni me vprašal po dosežkih in odlikovanjih. Vprašanje je zadevalo, tako kot vse, kar je prihajalo od njega, ljubezen. Koliko si ljubil v svojem življenju? Si ljubil druge tako kot jaz ljubim tebe? Popolnoma? Brezpogojno? Nisem poznal te vrste ljubezni, takšna možnost se mi je pravkar odkrila. Dober trenutek, da odkriješ kaj prinese življenje – kot bi prišel na zaključni izpit in moral odkriti, da te preverjajo v predmetu, ki ga nisi nikoli študiral. Če je to srčika vseh stvari, zakaj mi o tem ni nihče nič povedal?«

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Cerkev meni, da si zasluži državno financiranje svojih dejavnosti

Torek, September 27th, 2011

V sklepnem dokumentu plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 2002, z naslovom Izberi življenje, je zapisano: »Sodobna država se zaveda, da Cerkev v veliki meri blaži socialne stiske ljudi ter jih duhovno in moralno vzgaja. Zaradi vsega tega je torej pravično, da tudi država prispeva primeren delež k financiranju cerkvenih dejavnosti.«

O tem ali cerkev res moralno in duhovno vzgaja in blaži socialne stiske ljudi naj vsak sam presodi glede na njeno kriminalno dvatisočletno zgodovino in njen uradni nauk, ki ga predstavljajo Biblija, Katekizem katoliške cerkve, Vera cerkve, Zakonik cerkvenega prava, Kazniva dejanja v cerkvi, Pereča pravna vprašanja. Dobro bi bilo, da bi vsak katoličan skrbno prebral vse omenjene knjige in vsebino primerjal s preprostim naukom Jezusa iz Nazareta iz Govora na gori ter desetimi Božjimi zapovedmi. Ter z naukom ostalim prerokov in mistikov v zgodovini človeštva. Če ima vsaj malo odprto srce in razum, potem sledi jasna odločitev: izstop iz katoliške cerkve.

Od kje vse katoliška cerkev v Sloveniji prejema denar? Znan slovenski sociolog dr. Srečo Dragoš je v uvodniku knjige Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, avtor Curzio Maltese, opisal vse vire financiranja katoliške cerkve na Slovenskem:

»1. Denacionalizacija po slovensko, torej v obsegu, ki ga ne najdemo v nobeni državi na svetu. Denacionalizacija se je uzakonila v najradikalnejši možni varianti, v obliki 100 odstotnega vračila in to v naravi (vključno z vračilom lastnine fevdalnega izvora, kar je privilegij, podeljen edino RKC). Pri tem ne pozabimo naslednjih dejstev: a) da je bil eden od glavnih namenov denacionalizacije, da se lahko verske skupnosti same vzdržujejo b) da je v celotnem obdobju tranzicije ravno denacionalizacija glavni krivec eskalacije premoženjskih neenakosti med zgornjimi in spodnjimi sloji. To pomeni, da glavni razlog razslojevanja med prebivalstvom v času prehoda iz socialistične v kapitalistično ureditev niso neenakosti v plačilnih razredih niti uvajanje tržnega tekmovanja v ekonomiji niti meritokratska logika, kjer se favorizira uspešnejše, prizadevnejše in sposobnejše na račun ostalih, skratka, glavni vzrok neenakosti ni bil v odmiku od socialistične egalitarnosti. Neenakost med ljudmi se je povečala predvsem zaradi premoženjskih upravičenj z naslova denacionalizacije; c) da je denacionalizacijsko bogastvo pridobljeno neodvisno od delovnih prispevkov (kar je tipična predmodernistična redistribucija dobrin, uzakonjena v postmodernem času in v formalnem okviru socialne in demokratične ureditve); d) da je od vseh denacionalizacijskih upravičencev daleč največja upravičenka ravno RKC, ne le med verskimi skupnostmi, ampak tudi med vsemi akterji v civilni družbi.

2. Podjetništvo: s kapitalom pod okriljem RKC se intenzivno razvijajo kapitalsko donosne dejavnosti na vseh ključnih gospodarskih področjih, ki z vero nimajo nobene zveze.

3. Trženje verskih storitev na način sive ekonomije: brez cenikov, brez računov, brez davkov. Mimogrede: ob zadnjem sprejemanju zakona o preganjanju sive ekonomije, ki je nenavadno restriktivna celo do brezplačne medsosedske pomoči, se je razvila burna razprava. Prav nihče pa ni niti enkrat odprl vprašanja neregistriranih denarnih transakcij z naslova verskih storitev.

4. Prijavljanje na razpise za posamezne programe, kjer RKC konkurira (skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami) za občinska in državna sredstva.

5. Prostovoljni prispevki in donacije uporabnikov.

6. Izdatno državno financiranje cerkvenih objektov iz naslova “nepremične kulturne dediščine”. Delež državnih sredstev v ta namen je večji od deleža, ki ga dobi vsak od naslednjih proračunskih uporabnikov: Predsednik republike Slovenije, Državni svet, Varuh človekovih pravic, Agencija za revidiranje postopkov lastninskega preoblikovanja, Državna revizijska komisija, Urad predsednika vlade, Urad vlade RS za preprečevanje korupcije, Služba vlade za zakonodajo, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Družbeni pravobranilec RS, Upravno sodišče RS, Senat za prekrške RS, primerljiva pa je tudi SAZU.

Dodatni viri financiranja, ki jih je na novo uvedel Zakon o verski svobodi (pod prejšnjo vlado):

7. Državno pokrivanje plač duhovščini, ki se odslej lahko zaposlujejo v vseh državnih ustanovah, ki opravljajo tako imenovano institucionalno varstvo.

8. Radikalno povečanje državnega plačevanja prispevkov klerikom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje in za starševsko varstvo. Ta boniteta je sicer bila uvedena že v socializmu in to iz socialnih razlogov. Država je omenjeno ugodnost uvedla kot socialni korektiv proti siromašenju duhovnikov zato, ker je instituciji, kjer so zaposleni, bilo premoženje nacionalizirano in se je domnevalo, da bi RKC težko sama skrbela za njih. Danes, ko je nekdanje nacionalizirano premoženje v celoti vrnjeno, bi seveda pričakovali, da se ta boniteta kleriškemu poklicu ukine. Zgodilo se je nasprotno. Nekdanji socialni ukrep se je spremenil v privilegij, kakršnega ne uživa noben drug poklic, hkrati pa se je z novim zakonom še povečal iz nekdanjih 42 % na » najmanj v višini 60 % povprečne plače”, kot se glasi zakonska dikcija. S tem je seveda mišljeno točno to, kar piše, 60 % je spodnja meja, zgornja pa ni zakonsko omejena.

9. Uveden je povsem nov finančni vir, ki ga doslej nismo poznali: generalno financiranje cerkva in verskih skupnosti s strani države, in to za namene, ki so izrazito nedorečeni (temu je v Zakonu o verski svobodi namenjen poseben, 29. člen, gl. točko 3). To je zelena luč za vsakršno financiranje vsakršnih dejavnosti, tudi verskih.

10. Popolna oprostitev davkov: v prejšnjih predlogih zakona je bila popolna oprostitev davkov predvidena v čl. 32, v končni, sprejeti verziji, pa je ta člen izpadel. Razlog je v tem, ker se je vmes že spremenila davčna zakonodaja, po kateri verske skupnosti niso dolžne plačevati: katastrskega dohodka (RKC je največja posestnica gozdov in zemljišč), davkov od premoženja, davkov od dediščin in daril, nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča, na katerem se odvija verska dejavnost.

11. Dohodnina, nov vir: država nakaže 0,5% zavezančeve dohodnine verski ustanovi po izboru zavezanca.

Od vseh naštetih državnih virov financiranja RKC so nesporni le četrti, peti in (deloma) šesti vir. Vsi ostali so moralno, zakonsko ali ustavno sporni. Ko je slovenskim klerikom odrekel finančno pomoč celo Vatikan, bi mogoče pričakovali, da bi slovenska država vsaj okrnila, če že ne ukinila katerega od zgornjih načinov financiranja RKC. Pa ni nikjer niti najmanjšega znamenja, da kdo razmišlja o čem takem.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež v Nemčiji: verniki na zadnjem mestu

Ponedeljek, September 26th, 2011

Na obisku v Nemčiji se je papež na začetku v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel, zveznim predsednikom Wulfom, popoldne istega dne pa je kot prvi papež nagovoril nemški parlament. V njem je dejal, da govori kot član mednarodne skupnosti, govoril je o temeljnih pravicah in poudaril, da ne daje prednosti nobeni stranki. Njegov govor je bojkotiralo nekaj 10 nemških poslancev. Zvečer je imel papež mašo na olimpijskem stadionu, kjer se je zbralo okoli 60.000 ljudi.

Tudi tokrat se papež ni izneveril samemu sebi in katoliškemu nauku. Sprva se je srečal s politiki oz. državniki in tako jasno nakazal oz. potrdil, kaj je bistvo Vatikana in katoliške cerkve: oblast, oblast in še enkrat oblast. Vera je za papeža drugotnega pomena, s katoliškimi verniki se je na maši srečal šele ob koncu prvega dne obiska in to po tistem, ko je opravil pogovore s kanclerko, nemškim predsednikom in nagovoril nemške poslancev v parlamentu.

S kanclerko se je papež pogovarjal tudi o krizi na mednarodnih finančnih trgih. Ni čudno, saj lahko ta kriza negativno vpliva na nepredstavljivo bogastvo katoliške cerkve, ki šteje več 1000 milijard evrov in je potrebno krizo zato čimprej končati, da cerkev ne bi postala siromak. Da bi se papež s kanclerko pogovarjal o krizi, ker bi ga skrbela usoda ljudi, ni verjetno. Njega usoda ljudi ne zanima, kar je dobro razvidno med drugim iz pedofilskih škandalov, kjer je vedel, kaj se dogaja z otroki, pa je namesto njih ščitil storilce, torej lasten kler, ali pa iz zgodovine, ko je cerkev lastnoročno ali s pomočjo drugih pobila desetine milijonov ljudi. Mogoče sta se kanclerka in papež pogovarjala tudi o tem, kako še bolj ožemati ljudstvo, kajti tako cerkev kot pravna država sta organizaciji, ki sta ustvarjeni za to, da se jemlje večini in daje manjšini: jemlje se revnim in daje bogatim.

Mogoče je papež na obisku pri kanclerki in predsedniku prosil za pomoč za lačne na Afriškem rogu, kjer dnevno umirajo ljudje. Mogoče pa tega ni storil, temveč to pomoč pričakuje od nemškega ljudstva. Namesto da bi v imenu cerkve dal denar za izkoreninjenje lakote na tem področju, saj ima tisoče milijard, prosjači pri drugih, pri tem pa so ga polna usta ljubezni do drugih in kako cerkev pomaga revnim. Kolikor pomaga, pomaga v glavnem s tujim denarjem. Karitas živi na tujem in ne cerkvenem denarju oz. sredstvih. Nemška država je leta 2002 dala karitasu okoli 24 milijard evrov, verjetno so podobne številke tudi danes. Podobno je v Sloveniji, kjer je večina sredstev v karitasu necerkvenih, veliko je tudi javnih sredstev.

Papež je med svojim obiskom opozoril, da se povečuje ravnodušnost do vere. Ali ni mogoče ravno papež tisti, ki je najbolj ravnodušen do vere? Če bi se mu res šlo za vero, bi sprva imel mašo in šele na to bi se odpravil k politikom, če bi se sploh, saj krščanska vera s politiko nima kaj dosti skupnega. Še posebej ne, ker je tudi v Nemčiji država ločena od cerkve. Ali ni rekel Jezus, da dvema gospodarjema ni mogoče služiti? Bi tudi Jezus šel na obisk h kanclerki, kjer bi se pogovarjali o finančni krizi, in predsedniku, poleg tega pa bi solil pamet tistim nemškim poslancem, ki bi bojkotirali njegov govor, kar je naredila cerkev?

Vlado Began

Vir: http://www.rtvslo.si/blog/vlado-began/papez-v-nemciji-verniki-na-zadnjem-mestu/63062

  • Share/Bookmark

Cerkveni pritisk na sodišče?

Nedelja, September 25th, 2011

Pravnomočno obsojeni katoliški župnik Anton Kmet, zaradi spolnega napada na otroka, mlajšega od 15 let, obsojen na 10 mesecev nepogojne kazni zapora, še ni nastopil prestajanje zaporne kazni. Vzrok je v precedenčni odločitvi sodišča, s katero mu je odloženo prestajanje zaporne kazni. Takšna odločitev sodišča je povezana z dejstvom, da je zagovornik pravnomočno obsojenega pedofilskega klerika vložil na vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa sama po sebi ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe. (Večer, 21.9.2011)

Odločitev slovenskega sodišča glede nastopa prestajanja zapora katoliškega pedofilskega župnika je zelo zanimiva. Ker gre za precedens, se je očitno moralo zgoditi nekaj pomembnega, da je sodišče odločilo drugače, kot v prejšnjih enakih ali podobnih primerih. Kaj bi to bilo? Ali je mogoče katoliška cerkev pritisnila na sodišče, da odloži prestajanje kazni do odločitve vrhovnega sodišča? Ali pa je razlog kje drugje?

Dejstvo je, da katoliška cerkve ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji, kot to izhaja iz njenega katekizma. V tem primeru imajo primat cerkveni evangeliji. Po katoliškem nauku je papež nad vsemi vladarji tega sveta, torej tudi nad predsedniki držav, vlad in njihovimi parlamenti ter sodišči. Vsak katolik je dolžan slediti papežu in braniti katoliško vero vedno in povsod, tudi na civilnem sodišču. To seveda velja tudi za sodnike na teh sodiščih, če so cerkveni verniki. „Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti.“ (5 Mz 17,12) Po cerkvenem nauku, ki izhaja iz krvave biblije, je torej vsak človek, ne glede na to, ali je vernik ali nevernik, dolžan poslušati katoliškega duhovnika, sicer mora umreti. Tudi leta 2011, saj biblija v polnosti kot božja beseda, seveda po nauku katoliške cerkve, velja še danes.

Slovenski civilni sodnik je pri izvajanju sodniške funkcije po ustavi neodvisen. Ali velja to tudi za sodnika, ki je katoliški vernik? Glede na katoliški nauk vsekakor ne, če pride do kolizije s tem naukom. Takrat mora namreč odločiti po cerkvenem nauku oz. evangelijih, saj imajo ti primat pred pravnim redom Slovenije. Torej če na sodišče pokliče kaplan, torej duhovnik, in sodniku reče, da mora soditi tako in tako, ker je to po evangeliju, mora katoliški sodnik izdati sodbo v skladu z napotilom kaplana. Če tega ne stori, je po bibliji zapisan smrti.

Ali je mogoče kakšen kaplan, v imenu papeža, poklical na sodišče, ki je odločalo o odložitvi prestajanja zaporne kazni pedofilskemu kleriku in namignil sodniku, da mora predlogu za odlog ugoditi, saj sicer zapade biblijskemu stavku: „Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti,“ (5 Mz 17,12) ne glede na to, ali je vernik ali ne. Marsikoga bi takšna grožnja, ki bi jo izrekel pripadnik organizacije, za katero znani nemški zgodovinar pravi, da na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev, prestrašila.

Ni še dolgo od tega, ko se je predsednik slovenskega ustavnega sodišča kot predstavnik tega sodišča udeležil katoliške maše. Ali ni s svojo navzočnostjo pri maši priznal primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali ni s tem priznal primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Republike Slovenije? Ali ni s tem priznal cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje?

Ustavno sodišče je izdalo več odločb, ki so bile za katoliško cerkev zelo ugodne. Katoliško cerkev je v eni izmed njih proglasilo za splošno koristno organizacijo, kar je popolnoma nerazumljivo in kaže na nepoznavanje zgodovine in nauka te cerkve. Kako je lahko splošno koristna organizacija, ki ne priznava primata slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z njenim evangelijem, ki ljudem ne priznava pravice do življenja in še vedno ima smrtno kazen, ki ne priznava svobode vesti, saj še vedno krsti dojenčke in ne pozna celovitega izstopa, ki ženskam, judom … ne priznava dostojanstva, ki v svojem nauku poziva na ubijanje drugače spolno usmerjenih, prešuštnikov …, ki je izjemno obremenjena s krvjo in zločini vseh vrst …

Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali je predsednik ustavnega sodišča na katoliški maši tudi molil, pel, šel celo k obhajilu? Če da, v čigavem imenu? V imenu judov, muslimanov, ateistov …? Se je pri maši tudi klanjal cerkvi? Predsednik ustavnega sodišča se klanja katoliškemu kleriku?

Vlado Began

Vir: http://www.rtvslo.si/blog/vlado-began/cerkveni-pritisk-na-sodisce/63012

  • Share/Bookmark

Za papeža je katoliška cerkev odurna in podivjana zverina?

Sobota, September 24th, 2011

V knjigi Uvod v krščanstvo tedanji kardinal Joseph Ratzinger in sedanji papež Benedikt XVI. piše: »Če smo iskreni, bomo priznali, da smo v skušnjavi, da bi izjavili: Cerkev ni ne sveta ne katoliška. Stoletja cerkvene zgodovine so tako polna vsakovrstnih človeških nebogljenosti, da moramo razumeti Dantejevo pošastno vizijo, v kateri je na vozu Cerkve videl sedeti babilonsko vlačugo, in da se nam zdijo razumljive strašne besede pariškega škofa Viljema iz Alvernije (13. stoletje), ki je rekel, da mora vsakdo okameneti od groze, ko vidi, kako je v Cerkvi zavladala podivjanost: »To ni več nevesta, ampak strahovito odurna in podivjana zverina.«

Konkretni primeri kako je papež ščitil pedofilske duhovnike

Ali je morda tudi papež Benedikt XVI. pripomogel, da v cerkvi še danes vlada podivjanost?

V knjigi Afera papež, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, piše: »Med leti 1981 in 2005 je Joseph Ratzinger kot prefekt kongregacije za vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Robertson povzema izsledek: »Iz dokaznega stanja sledi, da so na zahtevo Vatikana s storilci hudodelstev postopali tako, da so jih zaščitili pred razkritjem, njihove žrtve pripravili do molčanja, nekaterim so pomagali, da so naprej izvajali kazniva dejanja in oblastem kazenskega pregona niso dali na razpolago dokazov za hude zločine. V številnih deželah cerkev dejansko vodi lastno kazensko sodstvo, o katerem javnost, policija in parlament ničesar ne vedo. Da, dokaze so pred njimi celo namerno izkrivljali. Krivci so ostali nekaznovani, medtem ko so žrtvam zavezali jezik z izsiljenimi prisegami in s poravnavami v molčečnosti.«

In naprej: „Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. V kolikor je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce. Na primer v zadevi duhovnika Lawrencea Murphyja iz Wisconsina, ki je od leta 1950 do 1975 stokratno zlorabil gluhoneme otroke. Ko je leta 1996 pristojni škof, nadškof Milwaukeeja, izvedel za njegove zločine, je pisal kardinalu Ratzingerju in ga prosil za nasvet, kaj naj stori z duhovnikom. Na pismo ni bilo odgovora. Nadškof je ponovno vprašal in spet ni dobil odgovora. Čez osem mesecev je kardinal Tarcisio Bertone, ki je bil takrat, kot je že bilo omenjeno, namestnik predstojnika kongregacije za vero, uvedel tajni postopek znotraj cerkve, ki bi Murphyja lahko odstranil s položaja. Nenadoma pa je bil postopek spet zaustavljen. Storilec se je osebno obrnil na kardinala Ratzingerja in prosil za »prijazno podporo«. Posiljevalec otrok ni bil odpuščen, ampak je nekaj let pozneje umrl, in pokopali so ga v duhovniških oblačilih. (prim. Robertson, prav tam, str. 23; The New York Times dne 24.3.2010, Vatican declined to defrock U.S. priest who abused boys)

Na podoben način je kardinal Ratzinger reagiral že leta 1981, ko je prevzel predsedstvo kongregacije za vero. Škof iz Oaklanda je nujno priporočil razrešitev duhovnika Steffena Kiesleja s položaja, potem ko ga je sodišče obsodilo zaradi spolne zlorabe dveh mladeničev. Ratzinger je štiri leta odlašal z obravnavo primera, čeprav ga je škof o tem večkrat zaskrbljeno povpraševal. Končno je bilo duhovniku zaradi njegove mladosti – star je bil 38 let – dovoljeno, da nadaljuje delo z otroki. Leta 2004 je bil ponovno obsojen zaradi nadlegovanja mladega dekleta; druga dejanja so medtem zastarala. (Robertson, prav tam, str. 23 in The Times dne 10.4.2010, Signature on letter implicates pope in abuse cover-up[1]). Times je pisal: »Kardinal Joseph Ratzinger se je uprl prošnjam neke kalifornijske škofije, da s položaja odstranijo duhovnika, ki je dokazano spolno nadlegoval otroke, pri čemer je v skladu s pismom iz leta 1985 ‘blagor svetovne cerkve’ postavil nad druga upoštevanja.«

Še druge primere najdemo v poročilu irske Murphyjeve komisije, ki je ugotovila, da sta se dva pedofilska duhovnika, ki sta zlorabljala otroke in bila zato odpuščena s položaja, obrnila na Rim in junija 2002 dosegla razveljavitev odpusta. (poglavje 4.60)

Tudi v Avstraliji je bilo razkrito takšno ravnanje kongregacije za vero, ki jo je vodil kardinal Ratzinger. V nekem primeru je Rim interveniral na prošnjo duhovnika, čigar družina je bila do cerkve zelo velikodušna. Potem, ko so duhovnika zaradi posilstva šestih žensk odstranili s položaja, mu je Vatikan oprostil in odredil, da se ga prestavi v drugo župnijo, ne da bi bila ta informirana o njegovih nedopustnih posegih – in prišlo je do novih posilstev. (Robertson, prav tam, str. 33; prim. druge podobne primere na www.theage.com.au, Rome backed sex-case priest[2], by Martin Daly, 6. julija 2002.)”

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi


[1] Podpis na pismu povezuje papeža s prikrivanjem zlorab – op. prev.

[2] Rim podprl duhovnika obdolženega zlorab – op. prev.

  • Share/Bookmark

Ali po katoliškem nauku tudi v nebesih koljejo živali?

Petek, September 23rd, 2011

V sklepnem dokumentu plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 2002, z naslovom Izberi življenje, je zapisano: »Cerkev kot novo Božje ljudstvo se zaveda, da njen cilj ni doseči raj na zemlji. Božje kraljestvo ni od tega sveta (prim. Jn 18,36).«

S to izjavo je katoliška cerkev jasno pokazala iz katerega legla prihaja. Iz legla demona, nasprotnika Boga. Če njen cilj ni raj na tej zemlji, potem je jasno, da je njen cilj nasproten – kaos, razdejanje in uničenje na tej zemlji. In k temu kaosu je katoliška cerkev s svojimi dejanji in naukom v zadnjih dva tisoč letih izdatno pripomogla. Svetovno priznan cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner je zapisal: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.«  Kdo pa bi še potreboval cerkev, če bi na tej zemlji bil vzpostavljen raj? Kajti v raju lahko živijo samo ljudje, ki ne izkoriščajo ljudi, narave in živali. To pa ne ustreza katoliški cerkvi.

Cerkev s to izjavo nasprotuje tudi prerokom, ki so na zemlji napovedali Božjo kraljestvo. V Jezusovi molitvi Oče naš piše »Kakor v nebesih tako na zemlji«. Jezus je s tem mislil, da bi na zemlji zavladal mir in sožitje med vsemi življenjskimi oblikami, tako kot je mir v nebesih. To molitev katoliki vsako nedeljo molijo pri maši. Če vemo, da katoliška cerkev podpira klanje in izkoriščanje živali na zemlji, kaj si njeni verniki lahko predstavljajo ob molitvi? Da torej tudi v nebesih koljejo in jejo živali ter tečejo potoki živalske krvi?

Vizijo raja na zemlji oziroma enosti med človekom, naravo in živalmi je dal že prerok Izaija pred skoraj tri tisoč leti, ko je Bog po njem rekel: »Tedaj bo volk prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj, majhen deček jih bo vodil. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli. Njih mladiči bodo skupaj ležali. Lev bo jedel slamo, kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo. V modrasjo luknjo bo odstavljen otrok vtikal svojo roko.«

Mnogi prijatelji živali smo, za razliko od katoliške cerkve, prepričani, da bo ponovno vzpostavljeno sožitje med živalmi, ljudmi in naravo. Kajti Dežela miru na zemlji že danes nastaja in se širi v okolici Wurzburga v Nemčiji. Več na www.gabrielin-sklad.org

Jezusove besede, da »Božje kraljestvo ni od tega sveta« je cerkev povsem napačno interpretirala. Beseda »svet« pomeni v tem primeru pomeni družbeno klimo na zemlji, ki je materialistična, izkoriščevalska. V takšnem svetu seveda ne more nastati Božje kraljestvo. Toda ta materialistični svet bo propadel. Če ne drugače z velikimi naravnimi katastrofami, ob katerih se bo zemlja očistila vse nesnage tega sveta.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark