Arhiv za Avgust, 2011

bivši ameriški predsednik Bill Clinton se je pozdravil z vegansko prehrano

Sreda, Avgust 31st, 2011

Na strani  http://bit.ly/qmYxMQ ali direktni link http://www.vegsource.com/news/2011/08/dr-essesltyn-on-sanjay-guptas-cnn-special-video.html si lahko ogledate intervju z Bill Clintonom, ki se je pozdravil z vegansko prehrano. Morda bi bilo dobro vprašati slovenske zdravnike, predvsem pediatra Orla, ki skrajno odsvetuje to prehrano vsem ljudem, kako komentira to ozdravitev.

Spodaj si lahko preberete odziv na to oddajo, ki ga je napisal Ivan Soče. Gospod je v slovenščino prevedel knjigo Kitajska študija.

»Imel sem srečo in nisem umrl!«

To je izjavil bivši ameriški predsednik Bill Clinton to nedeljo v pogovoru z dr. Gupto za CNN. Kaj je po številnih operacijah najboljših kirurgov v najboljših bolnišnicah rešilo Billa Clintona, da ni umrl?

Sprememba prehranskih in življenjskih navad.

Gospod Clinton je moder in bogat človek. Privošči si lahko najdražje svetovalce, najdražjo hrano in številne medicinske novotarije, izjavil pa je tole: »Všeč mi je zelenjava. Rad imam sadje.« Preprosti, poceni polnovredni obroki rešujejo življenja!

Že pred meseci sem pisal, kako je g. Clinton javno pohvalil knjigo Kitajska študija, ki je njemu, tako kot mnogim drugim, spremenila (rešila) življenje. Zaradi izsledkov najobsežnejše raziskave o vplivu hrane na zdravje, ki so potekale na Kitajskem in po katerih je knjiga dobila tudi ime ter zaradi še več kot 750 drugih znanstvenih del, katerih ugotovitve so upoštevane v tej knjigi, je Kitajska študija, v svetovnem merilu, postala temeljno branje za vse, ki se ukvarjajo z nutricionizmom in zdravjem.

V knjigi Kitajska študija dr. prof. Colin Campbell opisuje usodo nekega zdravnika, ki je za svoje paciente hotel več, kot je bilo v interesu farmacevtske medicine. O njem zapiše:

»Če bi bil kdor koli popoln prehransko usmerjen zdravniški vzornik, bi to bil dr. John McDougall. Njegovo znanje o prehrani in zdravju je fenomenalno, ve več kot kateri koli zdravnik in kateri koli izmed mojih prehranskih kolegov v akademskih krogih.«

Dr. McDougall je izdal več kot 10 knjig, mnoge med njimi so postale svetovne uspešnice. Njegovo temeljno delo je McDougallov načrt, ki je v ZDA dosegel naklado v več kot 500.000 izvodov. Zdravnik, z mednarodno veljavo, eden najbolj znanih in cenjenih v ZDA, je spregledal, kako lahko velikemu številu ljudi na preprost način pomaga do popolne ozdravitve.

Knjigo McDougallov načrt ta teden zadnjič pregledujem, potem gre v tisk in končno (upam da) tudi v vaše roke. Kmalu bomo izdali še nekaj knjig tega uglednega zdravnika.

Morda boste rekli, zakaj pa ne pišem o prehranskih navadah sedanjega ameriškega predsednika. Preprosto zato, ker o tem ničesar ne vem. Prebral sem le to, da si je za rojstni dan privoščil hamburger in da je njegova soproga, prva Prva dama, ki si je omislila vrt ob Beli hiši. Kaj imajo na vrtu ne vem. Morda imajo tudi štal`co: kunce, purane, morda kakšno ovčico ali celo kravico. Ne vem.

Vem pa to, da je bil Bill Clinton čisto nor na hamburgerje in vem, kako se je končalo.

Želim, da se nobenemu ne bi maščevalo, kot se je Billu Clintonu, ki je moral prestati številne operacije in pretrpeti veliko drugega gorja.

Vam pa želim, da bi imeli dovolj sreče in čim prej spoznali prave informacije.

  • Share/Bookmark

Trpljenje ni božja volja, kot je trdil bivši papež

Sreda, Avgust 31st, 2011

Znano je, da je bil bivši papež Janez Pavel II. zelo pogosto bolan in je v času svojega pontifikata prestal veliko operacij. Množica vernikov je bila pogosto priča njegovemu trpljenju, zlasti pred smrtjo. V knjigi Pustite me oditi, Moč nemoči Janeza Pavla II. so avtorji Stanislaw Dziwisz in Czeslaw Dražek, Renato Buzzonetti – Angelo Comastri podrobno opisali papeževo doživljanje in smisel trpljenja. Osrednja papeževa misel v knjigi je, da »vsaka človeška oblika bolečine nosi v sebi obljubo odrešenja.«

Ali ni to manipulacija in veliko zavajanje ljudi, kajti s tem je papež izjavil, da je bolečina pogoj za naše odrešenje, torej, da pridemo nazaj k Bogu. V resnici večino ljudi bolezen še bolj oddalji od Boga, kajti začnejo igrati vlogo žrtve, iščejo krivce za trpljenje pri drugih ljudeh, obsojajo Boga in postanejo zadirčni ter depresivni. Le peščica ljudi začne po zakonu setve in žetve vzroke za svojo bolezen in usode iskati pri sebi. In glavni vzrok za bolezni in usode je napačen način razmišljanja ter delovanja, poleg tega imata pomembno vlogo tudi nezdrava prehrana in premalo gibanja. Ta peščica ljudi sprejme odgovornost za svoje zdravje in začne delati na sebi. V svoje življenje vključijo več rekreacije, bolj zdravo prehrano, začnejo spoznavati svoje grešne,razdiralne misli oz. napačne vzorce mišljenja,delovanja in jih odpravljati. Najboljši recept za ponovno pridobitev krepčilnega zdravja nam je dal Jezus iz Nazareta, ko je rekel, naj spoznamo svoje grehe, jih iz vsega srca obžalujemo, se ljudem opravičimo, jih prosimo, da nam odpustijo in tudi mi odpustimo drugim ter  poravnamo škodo, če je to še možno in se odločimo, da teh grehov v prihodnosti ne bomo več počeli.  Na ta način bo iz vedno bolj očiščene duše v naše telo začelo pritekati več duhovne energije.

Papež pravi, da je bilo trpljenje vernikov v korist njegove službe

Ali je papež kdaj bolnim vernikom dal takšne praktične nasvete? Jim je rekel, da so po zakonu setve in žetve sami povzročili bolezni in usode? Ni znano. Namesto tega je: »bolnike spomnil, da so, čeprav zaradi svojega telesnega stanja slabotni in bolni, tudi »zelo močni: tako močni, kakor je močan križani Jezus Kristus. Glejte,« je nadaljeval sveti oče, »podobni ste njemu. Skušajte izkoristiti to moč v blagor Cerkve, svojih bližnjih, svojih družin, svoje domovine in vsega človeštva. Pa tudi v korist papeške službe, ki je, glede na veliko pomembnost, tudi sama zelo slabotna.» In: »Zelo cenim molitev bolnikov, priprošnjo teh, ki trpijo. Tako zelo so blizu Kristusu! Rad sem v njihovi družbi, ker se zavedam, da v njih živi Kristus. »

S takšnimi nasveti je papež  lahko naredil izredno škodo bolnim ljudem. Kajti morda so mnogi bolniki res mislili, da so podobni Jezusu Kristusu in so hvaležno še naprej pasivno sprejemali trpljenje. Ker so se skušali poistovetiti s trpljenjem Jezusa na križu, ki je sicer moral trpeti zaradi povsem drugih razlogov kot trpijo ljudje in kot je trpel papež. Resnica je ta, da so Jezusa zaradi izdajstva s strani tedanjih duhovnikov prisilili v trpljenje, s tem, ko so ga križali. On se ni dal sam pribiti na križ.

Papež se je želel primerjati s Kristusovim trpljenjem

Tudi sam papež je vlekel vzporednice s Kristusovim in svojim trpljenjem. Včasih se zdi, kot da je načrtno želel trpeti, da bi v ljudeh vzbudil sočutje, ganjenost. Da je igral vlogo mučenika. V knjigi piše: »Bolezen svetega očeta je najbolj razkrila, kaj je pomenil ljudem z vsega sveta, ljudem, ki so ga v telesni nemoči spremljali z molitvijo, bližino in globokim sočustvovanjem.»  Cerkev se dobro zaveda, da z vlogo mučeništva dobiš od sledilcev veliko pozornosti, energije. In če sam trpiš, se veliko lažje povežeš z maso ljudi, kajti večina ljudi tudi trpi. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, 2.del, izdajatelj Verlag das Wort, je opisana papeževa nagnjenost k primerjanju z Jezusovim trpljenjem: »Na vprašanje, zakaj zaradi svoje bolezni ne odstopi, je Janez Pavel II. odgovoril: „Jezus tudi ni stopil s križa.“ Papež je torej potegnil paralelo med svojim telesnim trpljenjem in trpljenjem Jezusa iz Nazareta na križu. Nadaljujmo logično s to argumentacijo in vprašajmo: Je takrat Jezus iz Nazareta tudi šel na kliniko? Popolnoma logičen odgovor: Tega seveda ni mogel. Njega so vendar z žeblji pribili na križ. Ali ta miselna veriga ne ponazarja nečesa? Papeževa izjava je čisti cinizem. Človek, ki spada v skupino tistih, ki so Jezusa spravili na križ, Ga konec koncev pribili na križ in Ga brutalno ubili – tako rekoč „storilec“ – se zdaj primerja z žrtvijo. Človek se vpraša: Če bi človek, ki je bil Janez Pavel II., res hotel prenašati trpljenje podobno kot Jezus, Kristus – zakaj potem svoje bolezni ni prenašal? Zakaj je pustil, da so mu vedno znova pomagali zdravniki?«

Ali res bolni ljudje pomagajo pri odrešenju svojih bratov in sester?

Papež je ljudi prevaral tudi s trditvami, da je trpljenje Božja volja. V knjigi Pustite me oditi lahko preberemo njegovo izjavo: »Človeštvo potrebuje človeka na vozičku prav tako, kakor potrebuje inženirja, ki načrtuje mostove, hiše ali vesoljska plovila. Trpeči človek »kakor Kristus služi odrešenju in zveličanju svojih bratov in sester.» Če bi res vsak trpeči človek služil odrešenju svojih bratov in sester, potem danes praktično ne bi bilo več bolezni na tem svetu, vsi bi bili odrešeni. Resnica je ravno nasprotna: ljudje vedno bolj zbolevajo.

Še ena papeževa izjava: »Bog je dovolil, da sem v zadnjih mesecih okusil trpljenje, dovolil, da sem se znašel v smrtni nevarnosti. Hkrati pa mi je dovolil, da sem jasno in do konca razumel, da je to poseben božji dar meni človeku…« Je res trpljenje božji dar? Dajmo na tem mestu besedo evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu, ki je v knjigi Post za zdravje, avtor Marjan Videnšek, zapisal: »Ljudje pa hitro vidimo trpljenje skozi božjo voljo. Bodimo pošteni: trpljenje ni božja volja, če sam nalašč živiš narobe. Božja volja je, da si zdrav in ustvarjalen.« Povsem nasprotno od Peterleta pa so avtorji knjige zapisali: »Papeževi nagovori bolnikom so navdihovali ljubezen, prinašali uteho,… v luči vere kazali na krščansko razsežnost trpljenja, ki ni slepa usoda, marveč ima svoje mesto v skrivnosti božjega načrta odrešenja.«  Če je trpljenje skrivnost božjega odrešenja, zakaj so potem avtorji zapisali, da je »z atentatom trpljenje nasilno vstopilo v življenje svetega očeta.  Zdaj je pokazalo svoj pravi obraz, kar je bilo še bolj ganljivo.« Je potem skrivnost božjega odrešenja nasilno vstopila v papeževo življenje?

Bivši jezuit trdi, da so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost

Da je bivši papež skušal z vlogo mučenika okrepiti moč in vpliv cerkve, kaže tudi njegova izjava: »Razumel sem,« je dejal ob vrnitvi s poliklinike leta 1994, »da moram popeljati Cerkev v tretje tisočletje z molitvijo, z različnimi pobudami, a sem tudi videl, da to ni dovolj: pospremiti jo je treba s trpljenjem, z atentatom izpred trinajstih let in s temi novimi žrtvami.» Je bil tudi atentat na papeža načrtovan s strani Vatikana? Da  bi zaradi njegovega trpljenja v ljudeh prebudili sočutje in pridobili še več vernikov, pozornosti in energije?

Sedaj že pokojni, zelo vplivni bivši jezuit Alberto Rivera, ki je bil v samem vrhu Vatikana, je v svoji knjigi “Vatikanske ubice” (Vatikanski morilci, op.a.) zapisal, da  so atentat na papeža zrežirali jezuiti, da bi povečali njegovo popularnost. Citiram: »Nekdo bo vprašal: »Ali ni Musliman streljal na papeža in poskušal izvesti atentat na njega?« Da, jezuiti so to zelo dobro načrtovali. Množica ljudi je bila ganjena zaradi tega incidenta. To je povezalo papeža in ameriškega predsednika. Na oba so poskusili izvesti atentat in hitro sta postala prijatelja (ne pozabimo, da je Reagan kot prvi v zgodovini prisegel kot ameriški predsednik obrnjen proti obelisku, ki je krščanski (beri katoliški, op. a.) simbol svetne in verske prevlade na svetu). Papež je postal svetovno popularen in prejel je simpatije od vseh svetovnih voditeljev. Zaradi tega incidenta se je islam približal Vatikanu. Muslimani so bili zelo ponižni, ker so mislili, da je nekdo od njihovih ljudi streljal na človeka, ki predstavlja preroka Jezusa na zemlji, zato so islamski ajatoli papežu poslali opravičilo in sožalje. Čeprav se mnogim zdi to neverjetno, naj spomnim na podrobnosti atentata. Atentator Mehmet Ali Agca je bil eden od bolj poznanih evropskih kriminalcev in izkušen strelec. Streljal je iz oddaljenosti samo treh metrov. Vsak naboj je zadel papeža pod popkom. Očitno je, da ni imel namena ubiti papeža. On je enostavno sledil navodilom jezuitov. Ko je svet videl papeža, kako odpušča Mehmetu Ali Agci, ker je streljal nanj, praktično ni bilo muslimana, da ne bi občudoval »njegovo svetost«.  Mehmet Ali Agca je potem izjavil, da se želi krstiti v rimskokatoliško cerkev.«

Tudi Agca sam je leta 2010 po izpustu iz zapora izjavil, da je atentat na papež izvedel po naročilu Vatikana. In, da ni želel ubiti papeža, temveč samo raniti.

Zelo zanimiv je tudi podatek iz knjige Pustite me oditi, kjer je opisano dogajanje po atentatu: »Med operacijo so potrebovali 3150 ml krvi. Prve enote so pripeljali iz otroške bolnišnice Bambino Gesu, kjer so od leta 1979 naprej iz previdnosti hranili določeno zalogo za papeža.« Je Vatikan načrtno naročil zbiranje zaloge krvi posebej za papeža, ker je že vedel, da jo bo kmalu potreboval?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Politiki hlepijo po oblasti zaradi kompleksa manjvrednosti

Torek, Avgust 30th, 2011

V zadnjem času je tudi največjim nepoznavalcem slovenske politike postalo jasno, da se politiki ukvarjajo predvsem s samim seboj in ne s služenjem ljudem. Žene jih pohlep po oblasti in izkoriščanju davkoplačevalcev na svoj račun. Mediji so poročali, da je nekdanja ministrica za zdravje  Zofija Mazej Kukovič po končanju mandata v enem letu za brezdelje prejela dobrih 70 tisoč evrov nadomestila, Karl Erjavec pa je dobil 58 tisoč evrov. Ali ni to sramotno in ponižujoče za mnoge delavce, ki vsak dan trdo delajo in prejemajo mizerne plače?

O politikih ima zelo slabo mnenje tudi znan indijski pisatelj Osho, ki je v svoji knjigi Politiki in duhovniki – dušna mafija, zapisal: »Politiki živijo od laži, politik živi od obljub – vendar se te obljube nikoli ne izpolnijo. So najbolj nekvalificirani ljudje na svetu. Edina njihova kakovost je, da uspevajo vleči uboge množice za nos. In ko imajo enkrat moč, povsem pozabijo, da so v službi ljudi, začnejo se vesti, kot da so njihovi gospodarji. Problemi naraščajo, politiki so dokazali svojo nezmožnost, da bi jih rešili. Ne bodo pa šli do ljudi, ki jim lahko dajo napotke, ki jim lahko svetujejo, ker imajo jasen pogled. Nikoli v svojem življenju nisem volil in nikoli ne bom volil, v čem je namreč smisel, če lahko izbiraš med dvema šimpanzema – samo zato, ker držita različni zastavi? Samo zato, ker imata različne simbole?

Adolf Hitler je v svoji avtobiografiji napisal: »Ako nimaš sovražnikov, ne moreš postati velik voditelj. Celo če nimaš sovražnikov, ustvari fikcijo, da je tvoja dežela v nevarnosti, kajti ko so ljudje prestrašeni, so pripravljeni postati sužnji. Ko se ljudje bojijo, so pripravljeni slediti politikom.« V vašem strahu je njihova moč. Bolj kot uspejo povzročiti, da vas je strah, močnejši so.

Politik in njegova igra je najbolj gnusna zadeva, kar si jih morete predstavljati. Politiki so dejansko kriminalci – ne pa kriminalci, ki so po vaših zaporih. Mnogo bolje bi bilo, da pride do izmenjave: vsi politiki v zapore in vsi kriminalci na politične položaje – izkazali bi se bolj človečni.

Problem je v tem, da se za te kriminalce misli, da so veliki voditelji, modreci, svetniki, in po svetu so izredno spoštovani – nikoli ne bi pomislili, da bi lahko bili kriminalci. Zato moram izpostaviti vse te ljudi, kajti oni so vzrok. Lažje je na primer razumeti, da so mogoče politiki vzrok mnogih problemov: vojn, ubojev, pokolov, zažiganja ljudi.

Politični človek je bolan človek, psihološko bolan, duhovno bolan. Njegova moč je tista, za katero misli, da je njegov zaklad, ne bo dovolil, da zdrsne navzdol. Zanj je to ves njegov ego trip. Zanj živi, drugega smisla nima. Vsakdo, ki ga zanima moč, boluje zaradi manjvrednostnega kompleksa, globoko v sebi se čuti nevrednega, manjvrednega od drugih. Ta občutek nepomembnosti je mogoče odstraniti na dva načina: eden je religija, drugi politika. Politika v resnici tega ne odstrani, samo prekrije. Gre za istega bolnega človeka, istega človeka, ki se je počutil manjvrednega, ki pa je sedaj na položaju predsednika. Toda samo to, da sediš na stolu predsednika – kakšno razliko lahko to povzroči v tvoji notranji situaciji? Varaš lahko ves svet, toda kako lahko varaš sebe? Ti to veš. Vsi ti politiki na svetu, ki zavzemajo najvišje položaje, so bolni ljudje, to je eden izmed načinov, da rano prekrijejo. Ran ni mogoče pozdraviti s prekrivanjem.«

Tamara Laris

Prešernova 4/a

Ilirska Bistrica

  • Share/Bookmark

Italijanski trgovci so se pritožili Bruslju zaradi cerkvenih davčnih olajšav

Ponedeljek, Avgust 29th, 2011

Mediji so poročali o protestih v Italiji, kjer prebivalci zahtevajo, da cerkev ostane brez davčnih olajšav. Kajti cerkveno neplačevanje davka na lastnino ob drugih cerkvenih davčnih ugodnostih italijansko državno blagajno vsako leto prikrajša za tri milijarde evrov.

Več o cerkvenih davčnih olajšavah v Italiji piše Curzio Maltese v knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev. Novinar pravi, da je »raziskava naletela na močno nasprotovanje

in povzročila ogorčeno verižno reakcijo v katoliških časopisih ter pretresla celo samo vatikansko hierarhijo, vključno s kardinalom državnim tajnikom svetega sedeža, ki nas je nekega dne opozoril na način, ki je zelo nenavaden v razmerah neodvisnega zahodnega tiska: “Končajte s tem!”

Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige. »Davčni privilegiji dajejo Cerkvi veliko prednost pred konkurenco, saj ji omogočajo netržne cene. V naslednjih štirih ali petih letih bi obseg cerkvenega turizma že lahko prebil mejo 10 milijard evrov. In tu ne gre več samo za “skromni” in “nizkocenovni” turizem. Zdaj je že kakšnih sto samostanov-hotelov vstopilo v verige Condé Nast, Relais & Châteaux ali Leading Hotels of the World, čeprav jih je le še približno polovico v cerkveni lasti. To so hoteli z dvema, tremi, štirimi ali petimi zvezdicami, njihove cene pa so zaradi nižjih stroškov vedno nižje od cen konkurentov. V Rimu “samostani” jemljejo stranke normalnim hotelom v sleherni četrti, tako v samem središču kot tudi na periferiji.

Po študijah Nacionalnega združenja italijanskih občin (ki so bile opravljene zgolj na temelju podatkov iz zemljiških knjig, ti pa so daleč od dejanskih tržnih vrednosti), italijanske občine zaradi neplačanih davkov vsako leto izgubijo 400 milijonov evrov. Davčna olajšava je nezakonita in v nasprotju z evropskimi predpisi o tržni konkurenci. Tej oceni je treba dodati še tiste nepremičnine, za katere je Cerkev že od nekdaj enostransko prepričana, da so oproščene plačila davka, in jih zato občinam sploh ne prijavlja. Tako pridemo do izpada dohodka iz davkov na cerkvene nepremičnine v višini približno milijarde evrov letno. Povedano natančneje, to je izguba italijanskih državljanov, saj občine manjkajoč denar vzamejo iz njihovih žepov.

V italijanskem sistemu je Cerkev pomemben akter na področju nepremičnin, financ, trgovine in turizma, pri tem pa v primerjavi s konkurenco uživa določene ugodnosti. Zato se je marca 2006 skupina trgovcev, lastnikov gostiln in restavracij ter hotelirjev ob pomoči davčnega strokovnjaka Carla Pontesillija in odvetnika Alessandra Nucare, ki je specializiran za pravo Evropske unije, obrnila na komisijo za konkurenco v Bruslju. Prijavili so kršitev evropskega pravila, češ da gre v tem primeru za “pomoč države”, kakršno Evropska unija prepoveduje. Iz tega se je porodil spor med Evropsko unijo in Italijo, ki traja že dolgo in še ni rešen. Po prvem opozorilu Bruslja je Prodijeva vlada po eni strani odgovorila, da so “pravila povsem jasna”, nato pa je na vztrajanje ministra za gospodarstvo Tommasa Padoe Schioppe ustanovila komisijo, ki naj bi raziskala nejasnosti v evropskem zakonu.

Novembra 2007 je evropska komisarka za konkurenco Nizozemka Neelie Kroos že drugič prosila Rim za pojasnila: tokrat je Kroosova poleg občinskega davka na nepremičnine zaprosila za izračune 50-odstotnega zmanjšanja davka za cerkvene ustanove v zdravstvu in šolstvu, ki ga omogoča 4. Alineja 149. člena zakona o dohodnini. Vlada je odgovorila, da v Bruselj ni dolžna pošiljati informacij, je pa povabila komisijo, naj pride v Italijo, skratka, “če jih želite imeti, pridite in si jih poiščite”. Zares ravnanje, ki mu ni para.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Več izstopov iz katoliške cerkve pomeni zanjo manj državnega denarja

Nedelja, Avgust 28th, 2011

Novinarka TV Dnevnika Vesna Deržek je s pomočjo spletne aplikacije Supervizor razkrila izdatke javnih institucij za verske skupnosti v obdobju januar 2003 – avgust 2011. Največ, skoraj 14.800.000 evrov, je v tem obdobju prejela Nadškofija Maribor, sledi pa ljubljanska nadškofija z dobrih 7,2 milijona evrov. Direktor urada Aleš Gulič je pojasnil poti denarja po zdaj veljavnem zakonu: “To razdeljevanje, kar se tiče urada za verske skupnosti, je vezano na število vernikov, kakor so bili popisani v letu 2002, in to je pač rezultat teh proračunov. Urad plačuje del socialnih prispevkov za verske uslužbence v verskih skupnostih, ki imajo več kot 1.000 članov v Sloveniji.” (MMC RTV SLO, 27. avgust 2011)

Katoliška cerkev ima v Sloveniji okoli milijon dvesto tisoč članov. Večina katolikov ni s srcem pri katoliški cerkvi, čeprav so uradno njeni člani in bi jo zato morali podpirati in braniti na vseh področjih. Kot dojenčki so bili prisilno krščeni in so tako tudi prisilno postali člani katoliške cerkve. Ko ti ljudje odrastejo, večina med njimi ne sprejme v srce katoliške vere ali so celo v krogu prijateljev kritični do te institucije.  Predvsem so kritični do grabežljivosti cerkve in vprege med katoliško cerkvijo in državo, ki ji kljub velikemu bogastvu nakazuje vsako leto milijone evrov iz denarja davkoplačevalcev.

Toda kritika do cerkve med prijatelji in za šankom nima učinka. Največ kar bi ti nezvesti oz. prisilno krščeni katoliki lahko naredili za bolj pravično državo je, da bi se izpisali iz katoliške cerkve. S tem bi se bistveno zmanjšalo število njenih članov in posledično tudi državna sredstva, namenjena tej izkoriščevalski verski skupnosti. Kajti, ne pozabimo kar je rekel Gulič: “To razdeljevanje, kar se tiče urada za verske skupnosti, je vezano na število vernikov…«

Če bi se vsi takšni katoliki izpisali iz katoliške cerkve, koliko članov bi ostalo v RKC? Morda okoli sto tisoč.

Kmalu bo v Sloveniji ponovno popis prebivalstva, v okviru katerega bodo ljudi tudi spraševali o njihovi verski opredelitvi. Kako se bodo opredelili katoliki, ki nikoli niso sprejeli katoliškega nauka in so bili v cerkev prisilno včlanjeni? Bodo izjavili, da so katoliške vere in s tem izdali svoje prepričanje in srce ter s tem dejanjem še naprej podpirali nepravična milijonska nakazila, ki jih cerkev prejema od države? Morda pa bodo zbrali pogum in že do takrat izstopili iz cerkve.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Kravica Yvonne želi živeti v svobodi

Sobota, Avgust 27th, 2011

V Nemčiji poteka divji lov na kravo Yvonne, ki je pred nekaj meseci pobegnila iz neke kmetije. Krajevna nemška oblast je zahtevala odstrel kravice, ker naj bi bila nevarna, saj se je skoraj zaletela v policijski avtomobil. Nemški časnik Bild je na njeno „glavo“ razpisal celo nagrado 10.000 evrov. (Dnevnik, 18.8.2011) O pobegli živali pišejo mnogi svetovni mediji, dobila je celo svojo pesem z imenom: “Yvonne, ti divja krav’ca”. Yvonne se spretno izogiba ljudem. „Lokalni prebivalci so jo na primer skušali zvabiti iz gozda tako, da so pripeljali njeno sestro Waltraut, njenega sina Friesija in privlačnega bika Ernsta, a brez uspeha,“ piše med drugim na spletni strani Siola. (http://www.siol.net/svet/zanimivosti/2011/08/na_bavarskem_divji_lov_na_kravo_yvonne.aspx)

Očitno je, da želi živeti Yvonne na svobodi in da je nič več ne more prisiliti, da bi se vrnila v koncentracijsko taborišče, kjer je prej živela. Nobena vaba, niti v osebi njenega sina ali sestre, ne pomaga. Kot vsako bitje, si tudi ona želi živeti kot svobodno bitje, kot bitje, ki ni privezano v hlevu, kot bitje, ki ji ni potrebno živeti v lastnem WC-ju, kot bitje, ki lahko vseskozi uživa v naravi, v svežem zraku, je naravno hrano, kot bitje, katere osebnost in dostojanstvo se spoštuje in tudi varuje. Yvonne ne želi biti kruto umorjena v klavnici, nato razsekana na kose in ponujena človeku za njegov gurmanski užitek. Zaveda se, da ima pravico do svobode in življenja – to želi tudi izkoristiti.

Ali je tudi ta dogodek znanilec novih časov? Časov, kjer ne bo več izkoriščanja živali, časov, kjer bodo lahko te živele v miru s človekom do svoje naravne smrti. Časov, kjer se bo zlato pravilo, torej, kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, uresničevalo tudi v odnosu do živali in kjer bodo živali dobile svoje mesto, ki jim od vsega začetka tudi pripada, to je mesto enakopravnih subjektov v naravi. Seveda v skladu z njihovo stopnjo zavesti.

Ali je tudi ta dogodek znanilec nastajanja kraljestva miru, o katerem je govoril prerok Izaija? „Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino.“ (Iz 11,6-8)

Vir: http://www.began.si/komentar.html , Vlado Began, avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark

Odprto pismo: Prošnja za realizacijo kompetentne oddaje o zdravi (veganski) prehrani

Petek, Avgust 26th, 2011

Spoštovani uredništvi Odmevov ter Pogledov Slovenije,

v torek, 23. avgusta 2011, sem na Odmevih ujel zanimivo debato med pediatrom dr. Rokom Orlom in Markom Čenčurjem iz Društva za osvoboditev živali o primernosti veganske prehrane za otroke.

Prijetno sem presenečen, da je ta tema sploh uspela »prodreti« v tako gledan medij, predvsem je hvale vredna udeležba predstavnikov obeh vpletenih strani, saj glede veganske prehrane pogosto (neupravičeno) slišimo bolj negativne informacije.

Osebno sem vegetarijanec že več kot 19 let in se resno spogledujem z idejo, da bi tudi sam v doglednem času postal vegan, predvsem zaradi neverjetnih ekoloških prednosti, ki jih takšna prehrana prinaša. Moram pa priznati, da me izjave slovenskih zdravnikov begajo, saj zdaj res več ne vem, na čem sem glede zdravstvenih učinkov. Svetovni strokovnjaki, med drugim dr. Colin Campbell, glavni avtor Kitajske študije, trdijo eno, slovenski pa drugo.

Med oddajo sem opazoval voditelja g. Igorja Berganta in dobil občutek, da se mu godi enako.

Na začetku je sicer bil pretežno na strani pediatra, saj je celo nekako poskušal Marka Čenčurja dobrohotno „spreobrniti‟ oz. spodbuditi k razmisleku, nekako v smislu: češ, če svojim otrokom želite predvsem najboljše, to v praksi še ne pomeni, da je to zanje tudi ZARES najboljše.

Proti koncu oddaje pa se mi je zazdelo, da sta tako on kot pediater postala zelo pozorna na določena izvajanja g. Čenčurja – kot da bi si tudi onadva zaželela izvedeti še neslišane argumente v morebitno prid veganski prehrani.

Zato se na vas obračam s prošnjo glede realizacije (kot je namignil tudi voditelj Odmevov) malo daljše pogovorne oddaje na temo Zdravega prehranjevanja / veganstva. Na ta način bi morda lahko enkrat za vselej v mirnem in prijateljskem vzdušju razčistili vse dvome o tem, kaj je prav in kaj ne oz. dobili vsaj relevantne smernice. Predlagam oddajo v dolžini vsaj ene do dveh ur, recimo v Pogledih Slovenije.

Hvala že vnaprej.

Thomas Čuk, Gornja Radgona

P.S.: Imam kolegico, ki v Ljubljani končuje 5. letnik študija na Medicinski fakulteti. Pravi, da do sedaj še ni slišala kaj »pametnega« o zdravi prehrani oz. zdravstveni preventivi s pomočjo hrane, zato me to kresanje mnenj v bistvu sploh ne čudi. Še posebej, če vzamem v obzir, da je oče medicine Hipokrat (na katerega morajo vsi sodobni zdravniki priseči v skrbi za dobrobit svojih pacientov) razglasil: „Naj bo hrana vaše zdravilo.‟

V kakšni luči naj si sicer razlagam izjavo gospe doc. dr. Cirile Hlastan Ribič, ki je v oddaji Dobro jutro (http://bit.ly/hipokrat – glej od 6:52 min) dobesedno in večkrat zatrdila: „Moramo vedeti, da hrana NI zdravilo.‟

Prepričan sem, da je gospa to izjavo dala v svoji najboljši veri, ker so jo pač tako učili. A zelo očitno mora nekje v sistemu tičati napaka. In to huda. Menim, da je v interesu vseh nas, da jo čimprej odpravimo, sicer se nam bo res nekega lepega dne zaradi finančne nevzdržnosti zrušil celotni zdravstveni sistem, da ne govorim o nepotrebnem trpljenju pacientov.

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev ima vse značilnosti sekte

Četrtek, Avgust 25th, 2011

Po katoliškem nauku je možno doseči odrešenje oziroma priti do Boga samo znotraj katoliške cerkve. Z drugimi besedami to pomeni, da so vse ostale verske skupnosti za katoliško cerkev – sekte oz. ločine. Da so se ločile od Boga. V knjigi Verstva, sekte in novodobska gibanja, avtor Vinko Škafar opisuje značilnosti sekt, da bi jih ljudje lažje prepoznali in se tako izognili nevarnostim. Toda, ko človek pregleda seznam z lastnostmi sekt, je tako kot bi nekdo zelo natančno opisal glavne značilnosti katoliške cerkve.

Enega od seznamov so sestavili pisci, ki večinoma ne pripadajo sektam. V knjigi so navedene naslednje značilnosti sekt:

»Reklama, ki zavaja – Sekte navadno pridobivajo mladino in odraščajoče z lažnimi ali vsaj nepopolnimi podatki, toda zelo prijazno.« Kako cerkev pridobiva večino svojih članov? S prisilnim krstom otrok, pri katerem starše zavajajo, da je šele s krstom njihov otrok postal božji otrok, da je v njem sedaj ob krstu začela svetiti božja luč in da ga bo odslej celo življenje varovala božja previdnost. Najbolj ponižujoč pa je krst do otroka, ki sploh nima možnosti, da se izjasni ali želi postati član cerkve ali ne.

»Vezanost na karizmatičnega voditelja – Člane skupine pripravijo do tega, da se popolnoma podvržejo volji svojega voditelja, da ga častijo, ljubijo in mu slepo sledijo. Voditelj ima od njihove naklonjenosti korist, predvsem pa gmotni dobiček. Odvisnost od voditelja lahko pripelje celo tako daleč, da je človek pripravljen zaradi njega ubijati ali zanj dati svoje življenje.« Kako je s tem v cerkvi? V knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi, avtor Stanislav Slatinek piše: »Za razumevanje Cerkve, za pripadnost in predanost njej v služenju in žrtvovanju vse do darovanja lastnega življenja, je potrebno, da kleriki in laiki razumejo, da je pokorščina škofu ali redovnemu predstojniku eden najlepših izrazov ljubezni do Kristusa in Cerkve.  Vsi verniki, tako kleriki (duhovniki, diakoni, stalni diakoni) kot laiki so dolžni svojemu ordinariju skazovati pokorščino.«

»Čezmerni vpliv – Novi člani skupine so podvrženi močnemu procesu šolanja in prevzgoje, tako da svojo voljo, svoje lastno mnenje in svoja stališča zanemarijo in se podvržejo volji in ukazom skupine.« V katoliški cerkvi sta po »možganski prevzgoji« zelo znani skupini Opus Dei in Družba Jezusova oz. Jezuiti. »Vladimir Felzmann je Opus Dei zapustil po triindvajsetih letih je takole razlagal svoj odhod: »Ugotovil sem, da Opus Dei nima nobene zveze z Bogom«. Bil je prepričan, da je vsak, ki dalj časa živi v Opusu Dei intelektualno tako »ohromljen«, da postane čustveno odvisen in popolnoma zavezan organizaciji. Začne se v trenutku zaprisege, potem pa utrjuje z »vzgojnimi prijemi«, ki se jim je prisiljen podrejati. Sistem prisili visoko inteligentne ljudi, da lastne sposobnosti etične presoje popolnoma podredijo višji avtoriteti in se v posameznih primerih popolnoma odrečejo moralni odgovornosti za svoje ravnanje v zunanjem svetu.« (Robert Hutchison: Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja). Sicer pa se indoktrinacija v katoliški cerkvi začne že v otroštvu pri verouku.

»Odpoved zasebnemu življenju – V teh skupinah ni prostora za normalno zasebno življenje ali za normalna razmerja, niti v spolnosti ne.« Tudi v cerkvi je župnikom prepovedano imeti spolne odnose, ne smejo se poročati. Vse to je po kanonskem pravu kaznivo dejanje. Takšne prepovedi so lahko razlog za različne odklone v spolnosti, denimo pedofilijo. Cerkev svetuje parov, naj se vzdržijo spolnosti pred poroko. Ker se nekateri katoliški pari nikoli ne poročijo, potem po priporočilu cerkve sploh ne bi smeli imeti spolnih odnosov.

»Premoženjsko ropanje – Skupine skrbijo za to, da posameznik prenese svoje imetje nanje.« Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Cerkveno bogastvo je krvav denar, cerkev si je praktično vso bogastvo v zgodovini pridobila z ropanjem, ponarejanjem listin, umori, sužnji…

»Uporaba sile – Kdor se skuša otresti pritiska skupine, mora računati s prisilnimi ukrepi. Tudi starši, družine in prijatelji, ki skušajo rešiti koga iz skupine, morajo računati z močnim odporom skupine.« Kako je v cerkvi, ko človek skuša izstopiti iz nje? Župnik osebi pogosto grozi, da bo zaradi izstopa šel v večni pekel, včasih sploh noče izpisati človeka, zato mora posredovati odvetnik, zgodi se tudi, da župnik celo ozmerja osebo. Čeprav človek izstopi iz cerkve, mu po katoliškem nauku še vedno ostanejo vse dolžnosti do cerkve, izgubi pa pravice. Stanislav Slatinek v knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi navaja: »Kadar verniki s formalnim dejanjem izstopijo iz Katoliške cerkve, jih še vedno vežejo čisto cerkveni zakoni. Papež Benedikt XVI. je v Apostolskem pismu Omnium in mentem 26.10. 2009 določil, da so dolžni izpolniti vse cerkvene zakone in tudi kanonsko obliko za sklenitev zakonske zveze.«

»Manipulacija in infiltracija – Skupine pogosto prerastejo v mogočne organizacije, ki so razvejane po svetu in imajo velik vpliv na gospodarstvo, največkrat so tudi politično dejavne.« Katoliška cerkev je prerastla v mogočno organizacijo, njene lovke segajo v vse pore družbe, predvsem v politiko in gospodarstvo. Njeno celotno bogastvo je ocenjeno na več tisoč milijard dolarjev.

»Goljufije in zločini -  Nekatere od imenovanih skupin so osumljene, da sodelujejo pri prekupčevanju z orožjem in mamili. Skoraj vsem je mogoče očitati goljufivo beračenje, predrago prodajanje nabožnih predmetov, predrage tečaje in mantre itd., pogosto tudi utajo davkov.« »V arhivih varnostnih služb, ki raziskujejo kriminal, to so Interpol, F.B.I. in CIA lahko preberemo, kako so vatikanski apostolski nunciji, kardinali in odposlanci bili ujeti v nezakonite posle z newyorško mafijo. Posedujem zelo obširno dokumentacijo o povezavah med Vatikanom in znano mafijsko družino Rizzo. Glede obstoja mafije v Vatikanu mi je najbolj odprla oči knjiga »Povezava Vatikana z mafijo«, kjer je avtor Richard Hammer, brez dvoma dokazal obstoj mafije v Vatikanu. V knjigi omenja konkretna imena, od kardinalov in odposlancev, ki so bili ujeti pri pranju denarja, trgovanju z drogami, nezakoniti prodaji orožja.« (Rafael Rodriguez Guillen: Vatikanska mafija).

»Vera kot pretveza – Skupinam očitajo, da vero in verske potrebe svojih članov izrabljajo za pridobitev prednosti, ki jih imajo kot verske skupnosti, posebej še na področju zagotovljene svobode, ki jo v Nemčiji zagotavlja poseben zakon.« Katoliška cerkev na številnih področjih vero izrablja za pridobitev različnih materialnih in finančnih koristi.

»Telesni in duhovni propad – Slaba, enostranska prehrana, slaba stanovanja, premalo spanja, pranje možganov – vse to ogroža telesno in duševno zdravje članov skupine. Njihova zmožnost mišljenja in zbranost se zmanjšuje.« V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort, je izjava evangeličanskega teologa in psihoterapevta Klaus Tomasa, ki je v Berlinu dolga leta oskrboval življenja naveličane ljudi. On piše: »Med doslej 22.000 pacienti Zdravniške oskrbe življenja naveličanih ljudi Berlin, smo videli ca. 7000 nevrotikov, od katerih smo okroglih 3000 uvrstili pod ekleziogeno obolele«. Ekleziogeno pomeni: »povzročila cerkev«. »To ustreza deležu 43 odstotkov. Kot posebno skupino naših oskrbovancev naj omenimo cerkvene funkcionarje. Med njimi je 57,4 odstotke imelo glavno diagnozo ekleziogena nevroza «Vir:  »Sueddeutsche Zeitung«, 7.8.1989 Katoliški jezuitski pater Ruppert Lay, prav tako psihoterapevt, prihaja do podobnega zaključka: »Polovica pacientov, ki prihajajo k meni na terapijo, so zboleli zaradi izkušenj, ki so jih imeli v otroštvu in kot mladostniki … Predstava o kaznujočem bogu ostane nevede prisotna, četudi manjka vera v Boga. In ker se  človek ne more rešiti grehov, kaznuje samega sebe in beži v nevroze, alkohol, delo. To so vzroki, zakaj pridejo ljudje k meni na terapijo.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Teolog Štuhec: »Cerkev se neprestano daruje za druge.«

Sreda, Avgust 24th, 2011

Slovenski teolog Ivan Janez Štuhec je v svoji knjigi Cerkev – sveta in prekleta, zapisal: »Cerkev ni ideja, ampak je telo, ki se neprestano daruje za druge. Je pohujšanje za svet, kakor je bil Kristus sam pohujšanje za sodobnike.«

Štuhec ima na nek način prav. Cerkev se res daruje za mnoge ljudi. Predvsem za tiste, ki ji pomagajo do še večjega bogastva in vpliva. Denimo za italijansko mafijo. V knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, avtor Curzio Maltese navaja: »Vodja mafije iz Magliane Renatino De Pedis, ki je zagrešil sto umorov, se je od “prijateljev sicilijanskih prijateljev” naučil spoštovanja do Boga in darovanja denarja cerkvenim ustanovam, in si s tem prislužil, da so ga po smrti pokopali v vatikansko zemljo, v kripto cerkve svetega Apollinareja poleg škofov in papežev. V številnih cerkvah na jugu države, na primer v stolnici v Siculiani (v zgodovinskem središču najstarejše italijanske mafije iz Agrigenta), so vklesana imena dobrotnikov iz vrhov italijansko-ameriške mafije, denimo znanih morilcev iz družin Cuarana in Gambino.«

Avtor tudi v nadaljevanju piše kako se cerkev neprestano »daruje« za druge, citiram: »Mesto Vatikan je z več kot 407 tisoč dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca daleč “najbogatejša država na svetu”, kot je mogoče prebrati v odlični raziskavi Marine Marinetti, objavljeni v Panorama Economy.

Vsako pomlad, v času pred oddajo davčnih napovedi, preplavijo medije – predvsem vse programe RAI in mrežo zasebnih programov Mediaset ter vse nacionalne radie – oglaševalske kampanje, ki davkoplačevalce prepričujejo, da bi katoliški cerkvi namenili osem promilov davka. Kdo se, denimo, ne spomni televizijskega spota iz leta 2005, ki je bil posnet po katastrofalnem tsunamiju v Šrilanki? Začne se s kadri zaselka slamnatih koč, bosi ribiči pa na plaži opazujejo grozeče obzorje. Glas v ozadju pove: “Tistega dne je z morja prišel konec, val je vse spremenil v nič.” In takoj zatem se prikaže logotip akcije “osmih promilov”: “Nato pa ste iz nič prišli vi. Vaša soglasja so se spremenila v čolne in mreže.” Kamera se osredotoči na čolne in mreže. “Čolne in mreže, ki znajo skrbeti za otroke in loviti nasmeške.” Geslo: “Z osmimi promili za katoliško cerkev ste storili veliko za mnoge.” Mojstrovina. Za večino Italijanov so takšni reklamni spoti edine informacije o porabi osmih promilov njihovega davka, kar je vir dokaj razširjenih napačnih predstav. Tako verujoči kot neverujoči so prepričani, da katoliška cerkev uporablja ta sredstva predvsem za dobrodelne namene v Italiji in v državah tretjega sveta, saj tako govori kar 90 odstotkov oglasnih sporočil. V resnici pa za dobrodelne namene porabijo le 20 odstotkov zbranega denarja; 80 odstotkov od milijarde evrov pa ostane katoliški cerkvi za celo vrsto potreb, ki jih reklamne kampanje v glavnem ne omenjajo.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bo katoliška cerkev po vzoru države uvedla inšpektorje?

Torek, Avgust 23rd, 2011

Državni inšpektorji na različnih področjih skrbijo, da se ljudje držijo reda in opravljajo dolžnosti, ki so predpisane v zakonih. Če kršijo zakone, sledi kazen. Vendar tudi v katoliški cerkvi obstajajo številne dolžnosti, ki jih morajo oz. bi jih morali izpolnjevati njihovi člani. To velja tudi za tiste, ki so bili sicer kot otroci prisilno krščeni, vendar kasneje v življenju niso nikoli hodili k maši oz. so začeli prakticirati druge veroizpovedi ali pa so ateisti. Če niso izstopili iz cerkve, jih še vedno vežejo številne dolžnosti do katoliške cerkve. Naj navedemo nekatere dolžnosti, ki jih navaja Zakonik cerkvenega prava oz. kanonsko pravo:

Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.

V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, tam posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.

Vernike veže dolžnost podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov.

Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo, zato je prva dolžnost krščanskih staršev oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev.

Vsi ljudje so po božji postavi dolžni resnico, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, iskati, se spoznane okleniti, jo ohraniti in imajo do tega pravico.

Vsi verniki so se dolžni ravnati po konstitucijah in odlokih, ki jih izda zakonita cerkvena oblast, da predloži nauk ali zavrne zmotna mnenja, posebej še tistih, ki jih izda rimski papež ali škofovski zbor.

Zakrament birme vtisne neizbrisno znamenje in krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, obogati z darom Svetega Duha in popolneje poveže s Cerkvijo, jih okrepi in jim naloži še večjo dolžnost, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter širijo in branijo vero.

Vsak vernik, ki je že bil pri prvem obhajilu, je dolžan prejeti obhajilo vsaj enkrat v letu.

Vsak vernik je dolžan, potem ko je prišel v leta razločevanja, da se vsaj enkrat na leto vestno spove svojih velikih grehov.

V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše…

Cerkev ima po naravi pravico zahtevati od vernikov, kar potrebuje za namene, ki so ji lastni.

Koliko članov katoliške cerkve resnično izpolnjuje te dolžnosti? Verjetno zelo malo. Vsako nedeljo se maš po Sloveniji gotovo ne udeleži vseh milijon dvesto tisoč članov katoliške cerkve. Ali bo zato vodstvo katoliške cerkve, po vzoru države, uvedlo inšpektorje, ki bodo nadzirali svoje člane ter jih sankcioniralo, če ne bodo opravljali dolžnosti? Jih bo poslalo v pekel?

In sedaj sledi največja grozljivka: čeprav ste morda izstopili iz cerkve, vam po katoliškem nauku še vedno ostanejo vse dolžnosti do cerkve, izgubite pa pravice. Stanislav Slatinek v knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi navaja: »Kadar verniki s formalnim dejanjem izstopijo iz Katoliške cerkve, jih še vedno vežejo čisto cerkveni zakoni. Papež Benedikt XVI. je v Apostolskem pismu Omnium in mentem 26.10. 2009 določil, da so dolžni izpolniti vse cerkvene zakone in tudi kanonsko obliko za sklenitev zakonske zveze.«  Kaj ima to zveze z Bogom in Kristusom? Popolnoma nič! Kaj pa s satanom? Na to vprašanje naj si vsak človek sam odgovori.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark