Arhiv za Julij, 2011

J. Murdoch sofinanciral papežev obisk v Angliji

Nedelja, Julij 31st, 2011

Po pisanju katoliškega časopisa Družina (31.7.2011) je James Murdoch, sin „medijskega mogotca“ Ruperta Murdocha, dal katoliški cerkvi v Angliji za pokritje stroškov papeževega obiska septembra 2010 v Angliji 138.000 evrov. Nek škof je vrhu katoliške cerkve v Veliki Britaniji svetoval, naj bo v prihodnje previdnejši pri prejemanju takšnih darov, škof pa je tudi opozoril, da obstajajo smernice o ravnanju v takšnih primerih. „Res pa je, da takrat Cerkev še ni vedela, v kaj vse se zapletel Murdoch,“ končuje Družina.

Ta dogodek jasno kaže sprego katoliške cerkve, bogatašev in medijskega sveta. Katoliška cerkev od vsakega vzame denar, ne glede na to „kakšne barve“ je. Samo da je denar, denar in denar in seveda politični vpliv. Imperij R. Murdocha, kamor sodi tudi njegov sin, ki je doniral katoliški cerkvi, je znan po svoji zelo negativni podobi. V knjigi Človek, ki je kupil novice (The Man Who Owns The News) je avtor Michael Wolff zapisal: „Murdoch je morda odgovoren za začetek marsikatere vojne, ki se ne bi mogla začeti brez podpore njegovih medijev.“ „Konec koncev se zdi, da Wolff z opisom Murdochovih slabosti starega mogotca skuša rešiti odgovornosti. Kljub temu ostaja negativec: Murdoch je kriv za to, da je ob ameriški invaziji na Irak vseh 175 njegovih časopisov podprlo vojno proti terorizmu, hkrati pa jih je večina zamolčala, da so po svetu potekale protivojne demonstracije. Murdoch je tisti, ki je s televizijsko mrežo Fox News poskrbel za Bushev vzpon in za kritje vseh njegovih laži in napak. In to je samo izkupiček zadnjih nekaj let. Je glavni promotor konservativcev, nasprotnik sindikatov in kapitan trenda tabloidizacije vseh medijskih formatov,“ piše Deja Crnković v Mladini. Deja Crnković je v istem članku tudi zapisal: „A čeprav je sodeč po zapisih medijev, ki niso v lasti družbe News Corporation, Rupert Murdoch poosebljenje zla in preračunljivosti …„ (citati povzeti po http://www.mladina.si/tednik/200902/rupert_murdoch).

Besede uvodoma omenjenega škofa o tem, da se takrat (2010) ni vedelo, v kaj se je zapletel Murdoch, kažejo na veliko sprenevedanje cerkve. Kdo bo pa verjel, da katoliška cerkev ne ve oz. takrat ni vedela, kdo je Ropert Murdoch. Že dolgo se ve, kaj predstavlja Murdoch in kaj je njegov namen. Javni mediji so polni informacij o Murdochu. Knjiga Človek, ki je kupil novice je izšla konec 2008. Katoliška cerkev pač mora najti nek razlog, da opraviči svoje „demonske“ povezave z Murdochom. Enako privlači enako. Zlo se povezuje z zlom.

Zopet cerkvene igrice za naivne.

Vir: http://www.began.si/komentar.html , Vlado Began, avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark

Breivik: ne krščanski, temveč katoliški ali protestantski skrajnež

Sobota, Julij 30th, 2011

Na Norveškem je prišlo do najhujše tragedije po drugi svetovni vojni, saj je skrajni desničar Breivik z avtom bombo v centru Osla ubil sedem, na otoku Utoja pa še 86 ljudi in ranil okoli 100 ljudi, več ljudi pa še pogrešajo. Po poročanju medijev je Breivik sovražil levičarje, islam in multikulturnost. Bil je nacionalist, ljubitelj lova in vojnih igric npr. World of Warcraft in Modern Warfare 2. Njegov vzornik je bil nizozemski skrajni politik Gert Wilders, znan po sovraštvu do islama. V medijih je bil označen za krščanskega fundamentalista oz. ekstremista. Za žrtve napada je bila maša, ki so se je udeležili norveški predsednik vlade, ministri, vodstvo policije, diplomati, norveška kraljeva družina …

Kot že navedeno, so mediji označili Breivika za krščanskega ekstremista oz. fundamentalista, vendar pa ta oznaka ne more držati. Kajti, kristjani, torej tisti, ki v dejanjih slediju nauku Jezusa, Kristusa, ne ubijajo in ne sovražijo, niso proti islamu in multikulturnosti. Jezus je namreč bil je absolutni pacifist, bil je proti ubijanju ne samo ljudi, temveč tudi živali. Ni sovražil drugače verujočih ali ateistov, niti tistih, ki so imeli drugačno kulturo. Rekel je: ljubite sovražnike in kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Jasno je, da se lahko imenujejo za kristjane samo tisti, ki v delih slediju Jezusu in ne tisti, ki govorijo o Jezusu, Kristusu, njihova dejanja pa nasprotujejo Njegovemu nauku in življenju. Ti drugi pa se lahko imenujejo katoliki, protestanti ali kaj drugega.

Seveda pa se lahko Breivik imenuje katoliški ali protestantski fundamentalist oz. ekstremist, odvisno od tega ali je katolik ali protestant. Za to ni nobenih zadržkov, še posebej ne, ker je biblijska ideologija, na katerih slonita katolicizem in protestantizem, zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih, ateistov, žensk in podobno. Katoliška cerkev celo javno izjavlja: „Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.“ (Anton Strle, Vera cerkve, št. 382, str. 203) Prof. dr. Hubertus Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju in prvi profesor teologije v nemškem prostoru, ki je izstopil iz katoliške cerkve je v nekem intervjuju rekel: „Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila – velikokrat je bila za zgled – naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev – ko je šlo za nekristjane –, sovražnost proti judom in proti sektaškim manjšinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evangeličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.“ Te besede povedo vse. Krvava cerkvena ideologija se materializira tudi sedaj in to z zelo krvavimi dogodki, dogodki, kot je opisani.

Ob vsem tem je absurdno, da so se predstavniki norveške oblasti udeležili maše cerkve, katere nauk bazira na ideologiji, „ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev – ko je šlo za nekristjane –, sovražnost proti judom in proti sektaškim manjšinam!“ kot pravi dr. Mynarek. Priklonili so se torej cerkvi, ki nosi eno največjih odgovornosti za mrtve v tem dogodku. Skrajno absurdno.

Breivik je bil tudi ljubitelj lova in vojnih igric npr. World of Warcraft in Modern Warfare 2. Od umora živali do umora ljudi je mali korak, je rekel veliki mislec Tolstoj. Tudi vojne igrice imajo svoje korenine v krvavi cerkveni ideologiji in so izraz sovraštva – iz virtualnega do realnega ubijanja tudi ni daleč.

Breivik bo po vsej verjetnosti za svoj zločin dobil visoko zaporno kazen. Kaj pa cerkev, ki je ustvarila pogoje za ta zločin? Ona pa bo še naprej sveta, od države financirana … in še naprej se bodo iz njenih neder valili zločini. Koliko jih bo umrlo v naslednjem? Kdaj bosta država in ljudstvo spregledali cerkev?

Vir: http://www.began.si/komentar.html , Vlado Began, avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark

Hrvaška pisateljica in novinarka Nacionala izgubilo službo, ker je na blogu kritizirala papeža

Petek, Julij 29th, 2011

V svojem blogu je znana hrvaška pisateljica in novinarka Vedrana Rudan objavila odprto pismo papežu. Kot je iz njega razvidno, bi bilo stanje človekovih pravic in novinarske svobode pri nas slabše, če bi cerkev imela tako moč, kot jo tako ali drugače ima na Hrvaškem, ali pa recimo na Poljskem, da Nemčije ne omenjamo.

Vedrana Rudan

http://www.rudan.info/

Odprto pismo papežu Benediktu XVI

Objavljeno 13. junija 2011:

http://www.rudan.info/otvoreno-pismo-papi-benediktu-xvi/

Dragi papež!

Ne bi vas vznemirjala, če ne bi dobila odpovedi. Bilo je takole: V petek ob 21.30 sem prejela klic po mobitelu. Urednik Nacionala. ?! Zazeblo me je. Vedela sem, kaj me čaka, ampak zakaj zdaj. Ni bil precizen, rekel mi je, da se mi zahvaljuje za sodelovanje, da je večinski lastnik Nacionala gospod Harald von Seefried »konservativen«, nekaj o »žalitvi verskih čustev« ali nekaj podobnega, njemu je žal in me je lepo pozdravil.

Danes je ponedeljek. Tri dni in tri noči ne spim, ne jem, po glavi mi rojijo moji teksti, nato pa dojamem, gospod Harald von Seefried je gospodar mojega življenja. Zelo kratko … Jes! Zadnji tekst. Tu je problem. Vi ne berete Nacionala, zato moram citirati samo sebe: »Papež je samo načelnik zločinske organizacije, ki dva tisoč let ubija, krade, posiljuje in budalom, ki vse to plačujejo, obljublja nebeško kraljestvo.« Dodala pa sem tudi, da bi vas morali spraviti v Haag.

Za Indeks sem bila res bolj precizna, rekla sem, da bi morali tam odsedeti v slabši celici od tiste, v kateri je Mladić, ker so tudi vaši zločini večji. Mislila sem na odgovornost v zvezi z zapovedmi, nisem slišala, da ste osebno nekoga ubili, okradli hrvaški državni proračun ali posilili dečka v Bostonu. To so delali in delajo vaši »dečki«.

Kje sem napravila napako? Ali katoliška cerkev krade, vara, laže, manipulira, zavaja … vi imate milijone, ki jih ne nameravate razdeliti revežem, ki jim obljubljate plačo, socialo in zdravstvo šele takrat, ko crknejo od lakote. Sveti oče, na nogah imate rdeče prada čevlje, kakršne sem si tudi jaz nameravala kupiti, če ostanem živa in zaposlena v Nacionalu.

Pa me poglejte danes! Tudi mene čakajo čevlji v nebesih. Sveti oče, kaj je moj greh, preveliki greh? Spomnite se, koliko so vaši častitljivi po vsem svetu poflodrali oz. poseksali nedolžnih otrok, koliko ljudi je bilo ubitih v križarskih vojnah, koliko otročičkov so imeli nekateri papeži … A naši popi, to morda ne veste, v tej siromašni deželi, v kateri na sto tisoče ljudi ostaja brez zaposlitve, gradijo portale dvorcev iz oniksa, na Trsatu ne izstavijo računa, kadar prodajo madono iz gipsa.

Če bi nekaj takega storila ženička v trafiki, bi cel dan držala glavo v kontejneru in ne samo po končanem delu. A to, da sem napisala, da bi morali v Haag, če mislite, da sem pretiravala, spomnite se, da ste vi osebno, vaša milost, tako pišejo vsi svetovni mediji, v vaših vrstah ščitili pedofile, jih selili iz župnije v župnijo, kot da posiljevanje otrok ni zločin, po moje za Haag, kaj drugega kot zmeden način sprostitve nesprejemljiv za zlobne nevernike.

Sveti oče! Tole me ne more opravičiti, pa vam bom vseeno napisala. Najprej je moja izjava glede vaše svetosti izšla v Indexu. Ne boste verjeli, 841 ljudi je napisalo, da so jim moje teze všeč. Preverila sem. Nihče od njih ni dobil odpovedi. Mislite, da je to fer?

Res, okrog dve sto ljudi je napisalo, da sem kurba, da me je treba j …, sežgati, razkosati, ampak to so katoliki, pa jim odpustim. Tudi na mojem facebooku so me mnogi pohvalili. Ne, nimam toliko sorodnikov. Vaša čistost, takole brez zaposlitve se počutim kot peder na splitski rivi. Na poooomooooč!

Te dni sem prebrala, kako ste neko ciganko, ki jo je Berlusconi nameraval pognati v p … m …, naj vam prevedejo, pobožali po licu in zato jo Berlusconi ne bo dal pretepsti. Solze so mi stopile v oči. Zato vam, vaša vzvišenost, tudi pišem. Moj gospodar Harald von Seefried, pišejo naši mediji, »po narodnosti Nemec«, kot da je to bistveno, mi je dal odpoved, čim je postal lastnik Nacionala in moje usode.

Prosim vas, da vi, seveda z Božjo pomočjo, nekaj ukrenete, da mi bo zgoraj omenjeni gospod z enako hitrostjo tudi plačal, kar mi je ostal dolžan. Upam, da ne pričakujem preveč od vas, sveti oče.

Hvaljen Jezus in Marija, Vedrana Rudan

P. S. Dolguje mi 11.000 kun.

Tudi zaradi zgoraj zapisanega je treba doseči sedaj v praksi neuresničevano ločitev države in cerkve, zapisano v 7. členu slovenske državne ustave, in udejanjenje prednosti državnega prava nad kanonskim/vatikanskim. S tem pade eden stoletnih temeljev svetovne katoliške diktature. Tako bomo postopno tudi bližje resnični demokraciji, kjer so zakoni enaki za vse, vseeno ali si far ali laik/navadni državljan. Tako bi cerkev in njene oprode postale bistveno bolj previdne in bi postopoma morebiti celo sprejele demokratična pravila igre. S tem bi se zamislili tudi ostali lobiji, ki pritiskajo na resnicoljubnost novinarskega ceha.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev in njeno nasprotovanje demokraciji

Četrtek, Julij 28th, 2011

Papež Pij XI. je v svoji polemiki o fašizmu 18.9.1930 zatrdil: ” Če že obstoja totalitarni režim – totalitarizem v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način”.

O katoliški cerkvi in njenem nasprotovanju demokraciji je pisal tudi Avro Manhattan v svoji knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda). Ta britanski pisatelj, ni dobil vize za vstop v Združene države, ker je pisal o podpori Vatikana pri krutosti katoliških ustašev nad pravoslavci na Hrvaškem med drugo svetovno vojno. Citiram:

»Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.«

Katoliško sovraštvo do moderne demokracije ni nič novega. Korenine tega sovraštva segajo v starodavno preteklost. Katolicizem je sovražil, nasprotoval in poskušal uničiti demokracijo od samega začetka. Najstarejši originalni vir moderne demokracije na zahodu predstavlja Magna Carta. Katoliška cerkev je, ne samo zavrnila ta dokument, pač pa ga je preklela in prepovedala vsem kristjanom, da bi sprejeli principe v njem. Papeži so tudi zavrnili in prekleli principe Francoske revolucije. Njihova prekletstva niso bila samo teoretična. Ljudem, za katere so ugotovili, da podpirajo te principe, so namenili stroge kazni. Leta 1788 so Olavida iz Peruja obtožili »heretičnih prepričanj« in ga obsodili, tako da je moral izvajati nečastno javno pokoro, in to zato, ker je v svoji privatni knjižnici imel dela pisateljev kot so Voltaire, Rousseau, Bayle, in severnoameriški liberalcev. V Kolumbiji je leta 1794 Antonio Narino naletel na kopijo prepovedane Deklaracije o človekovih pravicah, in jo prevedel v španski jezik. Zaradi takšnega zločina so mu zaplenili vso imetje, njegovo družino so pregnali, njega pa obsodili na desetletno ječo v Afriki.

Katoliška cerkev je nasprotovala prepovedi suženjstva v Braziliji, kjer je bilo, med latinsko ameriško revolucijo, največ sužnjev v celotni Ameriki. Več kot polovico od sedmih milijonov prebivalcev je bilo sužnjev, večina od njih je bila pod sužnjelastništvom katoliške cerkve.

Odziv Vatikana na odločitev dunajskega kongresa, kjer so tudi najbolj konzervativni evropski vladarji sklenili odpraviti črno piko evropske civilizacije: suženjstvo: »Papež Pij VII je na kongres, ki se je odvijal v letih 1814-15, poslal kardinala Consalvija, ki je bil najbolj liberalno usmerjen kardinal v tistem obdobju. Pričakovati je bilo, da bi Consalvi vsaj simpatiziral z angleškim predlogom za prepoved suženjstva. In kaj se je zgodilo namesto tega? Bil je odkrito presenečen, da je kdorkoli sploh lahko pomislil na odpravo suženjstva.«

Napoleon je papežu odvzel nekaj sto sužnjev in jih svobodne poslal nazaj v Afriko.

Papeža Pija XII se je oprijel vzdevek: »Njegova svetost Pij XII, najboljši antidemokrat na svetu.« On je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju.«

Pij XII je v Evropi po drugi svetovni vojni promoviral lažne demokratične, politične katoliške stranke. Večina od njih so se imenovali Krščanski demokrati, toda niso bile niti demokratične niti kristjanske, pač pa zgolj politične stranke, kot politično orodje v rokah Katoliške cerkve, s katerimi je le ta rušila in končno tudi uničila pristno demokracijo v zahodnem svetu.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Boga ne moremo študirati, kot to počnejo teologi

Sreda, Julij 27th, 2011

Sedanji papež je napisal več knjig, kjer kot teolog razglablja o Bibliji, Bogu, Jezusu, krščanstvu. Njegovo pisanje je tako zakomplicirano, da se marsikateri bralec lahko upravičeno vpraša kakšen smisel ima teologija. Morda je smisel, da odvrne ljudi od Boga. »Kolikor manj se človek razume na temo, toliko bolj se mora komplicirano izražati,« so o papeževi teologiji zapisali v časopisu Mahnmal-Aktuell, 2/08, v članku Papež in ženske.  Celo sam papež nima najboljšega mnenja o teologiji. V njegovi knjigi Jezus iz Nazareta, piše: »Pojdimo k drugi Jezusovi skušnjavi. Najprej vzbuja pozornost tole: Hudič navaja Sveto pismo, da bi Jezusa zvabil v svojo zanko. Hudič se izkaže kot poznavalec Svetega pisma, ki zna natančno navajati psalm, ves pogovor druge skušnjave se zdi kakor prepir dveh pismoukov. Hudič nastopa kot teolog, pripominja k temu Joachim Gnilka.« Ali ni papež s tem priznal, da teologi niso poslani od Boga, ampak od njegovega nasprotnika? Tudi v knjigi Uvod v krščanstvo se papež dotakne problematike teologije in sicer z znano prispodobo o klovnu in goreči vasi. »Zgodba pripoveduje, da je v nekem potujočem cirkusu na Danskem začelo goreti. Ravnatelj je takoj poslal v bližnjo vas po pomoč klovna, ki je bil že pripravljen za predstavo. Pretila je nevarnost, da bi se požar razširil čez izsušena polja na samo vas. Klovn je na vso moč tekel. Prosil in rotil je vaščane, naj tečejo gasit goreči cirkus. Vaščani mu niso verjeli. Mislili so, da jih hoče s svojim nestrpnim poskakovanjem in kričanjem le v čim večjem številu zvabiti na predstavo, ploskali so mu in se do solz nasmejali. Ljudje so pač mislili, da izvrstno igra svojo vlogo – dokler ni nazadnje ogenj res zajel vasi in je bila vsaka pomoč prepozna. Oboje je zgorelo: cirkus in vas. Cox želi s to zgodbo prikazati situacijo teologa v današnjem času, in v klovnu, ki nikakor ni mogel pridobiti ljudi za resno poslušanje svojega sporočila, vidi podobo teologa. Vedo, o čem govori, vedo, da je vse skupaj le predstava, ki ima s stvarnostjo malo ali nič opraviti.«

Resnično ima tudi teologija s stvarnostjo malo ali nič opraviti. V knjigi Katerih prerokov vaši očetje niso preganjali, izdajatelj Verlag das Wort, je zapisana izjava bivšega evangeličanskega teologa Dietra Potzela, da »s študijem teologije ne moremo dojeti nebeške govorice.« In naprej: »Naučimo se samo, kaj so skozi stoletja o Bogu mislile religije, predvsem pa najbolj znani cerkveni učitelji. Toda to ni nebeška govorica. To je skrajno komplicirana govorica človeškega intelekta. Teološko šolan intelekt analizira vsakršno človeško mišljenje o Bogu z mnogimi »če in toda«. Pri tem primerja različna stališča in študent teologije naj bi potem našel svoje lastno stališče in ga znal pojasniti z običajnim teološkim izrazoslovjem. To se vsekakor mora povsem ujemati z dogmami in veroizpovedjo vsakokratne cerkve, če je v službi te cerkve, in skoraj vsi teologi služijo določeni cerkvi. Zato lahko rečemo, da so cerkveni teologi tudi ujetniki svoje cerkve. Kajti oni ne morejo spremeniti niti dogem, ki so tam določene, niti tako imenovanih zakramentov – to so pozunanjena opravila, kot npr. krst dojenčkov z vodo ali zaužitje hostije pri t.i. obhajilu. Z verskimi obredi naj bi vernikom baje posredovali zveličanje za dušo,« pravi Potzel in dodaja, da Jezus ni govoril o teologih, da nikdar ni rekel Svojim učencem: »Nekateri med vami naj bi postali teologi ali pismouki.« Nasprotno. Rekel je: »Gorje vam, pismouki!« Po njegovih besedah so današnji teologi spet vsi pismouki, namreč učenjaki Stare in nove zaveze.

Boga ne moremo študirati, kot to počnejo teologi. Lahko ga samo doživimo v svoji duši. Študij teologije torej gotovo ni Božja volja, pač pa zgolj človeški ego, ki hoče Boga pojasniti s svojim intelektom.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Teolog Štuhec napovedal propad katoliške cerkve?

Torek, Julij 26th, 2011

Znan slovenski teolog Ivan Janez Štuhec je v svoji knjigi Cerkev – sveta in prekleta, zapisal: »Oblast, ki se ohranja z nedolžnimi žrtvami, je kratkotrajna, je obsojena na smrt. Pilatova obsodba Jezusa na smrt je bila simbolično že obsodba rimskega imperija na smrt, kar se je zgodilo nekaj stoletij za tem. Vsaka oblast, ki se začne ohranjati in vzdrževati z nedolžnimi žrtvami, si je neizogibno zapisala datum svojega konca, svojega propada.«

Pri tem odlomku je potrebno komentirati dve zadevi. Prvič, Štuhec pri Jezusovi smrti ne omenja bistvene vloge tedanje duhovščine. Nikoli ni bilo sporno, da je Jezusa zaradi njegovega kritičnega odnosa do duhovščine, le ta aretirala, nahujskala Pilata, da ga je dal obsoditi, bičala in pribila na križ. Res je, duhovščina je morilec Jezusa, Kristusa. Težko si predstavljam, da gospod Štuhec tega v Bibliji ne pozna – zakaj tako piše, je samo njemu poznano?

Drugič, Štuhec je pravilno zapisal, da „vsaka oblast, ki se začne ohranjati in vzdrževati z nedolžnimi žrtvami, si je neizogibno zapisala datum svojega konca, svojega propada.« Tudi katoliška cerkev ima svojo oblast v Vatikanu. In ta oblast je v svoji celotni zgodovini pomorila okoli sto milijonov nedolžnih ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi, antisemitizem ….

Svetovno priznan cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.

Čeprav je Štuhec v istoimenski knjigi zapisal, da se je Cerkev borila proti nacizmu in fašizmu v 20. stoletju», je zgodovinsko dejstvo ravno nasprotno. Katoliška cerkev je sodelovala z nacizmom in fašizmom, kar dokumentirano opisujejo številne knjige, npr. Hitlerjev papež, Jezuiti, Resnična Odessa, Nadškof genocida, Škof Rožman in kontinuiteta, Vatikanske ubice (Vatikanski morilci, op.a.) … Po vojni je celo pomagala mnogim zločincem, da so pobegnili v tujino. Nenazadnje je tudi Hitler dobil navdih od RKC, ko je v svoji knjigi Mein Kampf napisal: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.«

In kako je možno, da ta vatikanska oblast in z njo katoliška cerkev, kljub temu, da je pomorila na milijone nedolžnih ljudi, še ni propadla? Odgovor lahko poiščemo v izjavi nekdanjega indijskega voditelja Mahatma Gandhija, ki je nekoč dejal: »In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah.«  Z drugimi besedami, cerkev se skriva pod plaščem kristjanstva, s čimer je zavedla na milijone ljudi, ki so mislili, da je to božja oz. Kristusova ustanova, čeprav so bila in so mnoga njena dejanja in nauk satanska. Toda človeštva ne moreš vleči za nos v nedogled in v zadnjem času se vse več ljudi odvrača od cerkve. Cerkev je začela intenzivno žeti vse negativno, kar je v vsej svoji zgodovini posejala. Zato lahko povsem upravičeno rečemo, da si je tudi vatikanska oblast neizogibno zapisala datum svojega konca, svojega propada.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bo katoliška cerkev izobčila papeža, ker nasprotuje Stari zavezi?

Ponedeljek, Julij 25th, 2011

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo Biblije, izobčila. Tako je določila: “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)«

Bo katoliška cerkev izobčila oz. za večno preklela tudi sedanjega papeža Josepha Ratzingerja, ki je v svoji knjigi Bog nam je blizu, zapisal: »Bog ne želi daritev živali, vse je njegovo.« S tem stavkom jasno nasprotuje mnogim citatom iz Biblije, ki predpisujejo darovanje živali. Na primer: : „Tole pa pripravi na oltarju: vsak dan dve enoletni jagnjeti, vedno! Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru.“ (2 Mojzes 29, 38-39) „Potem naj maziljeni duhovnik vzame nekoliko junčeve krvi in jo nese v shodni šotor. Omoči naj si prst v krvi in z njo sedemkrat poškropi pred GOSPODOM proti zagrinjalu svetišča..“ (3 Mojzes 4, 5-6)

Sedanji papež prav tako nasprotuje krvnemu maščevanju, saj je v svoji knjigi Jezus iz Nazareta, zapisal: »Ali se bo kdo zveličal in bo od Boga spoznan za pravega, ker je vestno izpolnjeval dolžnosti krvnega maščevanja? Ker se je krepko zavzemal za in v »sveti vojni«? Ali ker je daroval določene daritvene živali? Ali ker se je držal obrednih umivanj in drugih predpisov? Ne, Bog zahteva nasprotno: notranjo budnost za njegovo tiho prigovarjanje.«

Papež tudi s temi  besedami jasno nasprotuje določenim odlomkov iz Biblije, denimo: »S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz  32,42)« »Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog!…« (5 Mz 20,10-18) »In GOSPOD je rekel Mojzesu: “Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!” Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: “Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.” (4 Mz 25,4-5)«

Čeprav ima sedanji papež na vesti veliko zločinov proti človeštvu – več o tem piše v knjigi Afera papež – pa je očitno ohranil še nekaj zdrave pameti, da nasprotuje nekaterim citatom iz Stare zaveze, ki vzpodbujajo k ubijanju ljudi in živali. Koliko ljudi je v preteklosti bilo ubitih samo zato, ker so nekateri katoliški fanatiki resnično verjeli, da so ti citati od Boga. To namreč še vedno trdi katoliška cerkev.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov Biblije zapisalo:

»Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17)

Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Ali slovenska RKC preiskuje seksualno zgodovino kandidatov za duhovnike?

Nedelja, Julij 24th, 2011

Pred časom je veliko pozornosti irski premier Kenny, ki je bil zelo kritičen do pedofilije znotraj katoliške cerkve in je med drugim napovedal, da bodo kmalu sprejeli zakon, po katerem bo prikrivanje informacij o zlorabah otrok pred policijo kaznivo dejanje. To bo vključevalo tudi informacije, ki jih bo duhovnik dobil med spovedjo.

Dejstvo je, da je pedofilija velik problem v katoliški cerkvi, ki bi se jo morala lotiti pri koreninah. Len Sperry je priznan profesor na več univerzah v ZDA in član Ameriškega združenja psihologov ter Ameriškega združenja psihiatrov, v svoji knjigi Spolnost, duhovništvo in Cerkev, poudarja, da ni vsakdo, ki se pojavi na vratih semenišča primeren kandidat, in da bi ugotovili njegovo ustreznost, je potrebno spoznati kandidatov psihoseksualni razvoj in usmeritve. V klinični praksi se je avtor že srečal z duhovnikom, ki je imel na vesti preko 130 zlorabljenih otrok in za svoja dejanja ni kazal nobenega obžalovanja. Kako ukrepati v tovrstnih primerih in v primerih vseh ostalih tipov prestopniških duhovnikov, je vprašanje, ki si ga zastavlja pravna stroka, predvsem pa psihiatri in psihoanalitiki. Odgovornost avtor prenese na škofije, ki so moderatorke verskega življenja na posameznem teritoriju. Rešitev se kaže predvsem v oblikovanju jasnih smernic, ki bodo opredelile, kdo je primeren kandidat za duhovniško službo in kdo ne. Pravzaprav se vse začne že pri izbiri kandidata za duhovnika. »Kdo se ne bi strinjal, da je podrobna preiskava seksualne zgodovine kandidatov bistveni del procesa preverjanja pred odločitvijo o pripustitvi v proces priprave na duhovniški poklic? Prepričan sem, da lahko dobi poglobljen vpogled v seksualno zgodovino, ki obsega vse razvojne stopnje, samo izkušen klinični strokovnjak, posebej usposobljen za vodenje takšnih intervjujev,« poudarja Sperry v svoji knjigi. Po njegovih besedah obstajajo tudi vzorci spolnih prestopkov duhovnikov z otroki, denimo: »Zgodovina spolnih zlorab ali odklonov v otroštvu: Do 2/3 duhovnikov, ki spolno zlorabljajo, sta bili žrtve spolne zlorabe, ko so bili mladoletni, zato moramo biti pozorni na takšno preteklost. Otroška zanimanja in vedenja: Odrasli, ki spolno zlorabljajo mladoletnike, so značilno psihično nezreli in ponavadi razmišljajo, čutijo in imajo podobne interese ter se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi kot mladoletniki, torej bi moralo biti pretirano druženje in preživljanje počitnic z mladoletniki resen vzrok za zaskrbljenost.« Sperry škofijam tudi svetuje naj pedofilske duhovnike pošlje na psihiatrično zdravljenje. »Potem, ko je bilo ugotovljeno, da se je pojavilo kršenje seksualnih meja in je bil duhovnik poslan na zdravljenje, je ponavadi potreben formalni spremljevalni mehanizem, ki naj bi ohranjal rezultate rehabilitacije in preprečeval zdrse,« priporoča ameriški profesor.

Ali slovenska katoliška cerkev upošteva priporočila tega priznanega strokovnjaka in preiskuje seksualno zgodovino kandidatov za duhovnike ter upošteva vzorce, ki kažejo na možnost spolnih deviacij pri duhovnikih ter tako prepreči potencialne zlorabe otrok?

Očitno ne. Tiskovni predstavnik in generalni tajnik Slovenske škofovske konference, Andrej Saje, ki je bil pobudnik ustanovitve ekspertne skupine za pomoč pri reševanju spolnih zlorab v Cerkvi, v intervjuju za portal MMC RTV SLO (27. februar 2011) ni omenil takšnih ukrepov. Tudi ne ob vprašanjih »Kakšni so ukrepi Cerkve proti pedofiliji?« in »Kako preprečiti spolne zlorabe otrok v Cerkvi in družbi nasploh?«

Če katoliška cerkev ne želi problema reševati pri vzrokih – doslej je prikrivala in marsikje še prikriva tudi posledice – torej zločinska dejanja pedofilskih duhovnikov – ali lahko realno pričakujemo, da se bo problem pedofilije v katoliški cerkvi zmanjšal?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Za papeža Benedikta XVI. je Božje kraljestvo utopija

Sobota, Julij 23rd, 2011

Kaj si sedanji papež misli o Božjem kraljestvu, ki ga je oznanjal Jezus iz Nazareta? V svoji knjigi Jezus iz Nazareta je papež komentiral evangelij o božjem kraljestvu in zapisal: »Zdi se, da je zdaj njegova (Jezusova, op.a.) beseda končno dobila praktično vsebino in da je tako uresničevanje »kraljestva« postala skupna naloga in se je tako približalo. Toda, če pogledamo bliže, bomo pač posumili: kdo pa nam pove, kaj je pravičnost? Kako je mir vzpostavljen? Če pogledamo bližje, se vse to izkaže za utopično govorjenje brez stvarne vsebine.«

Za papeža Benedikta XVI. je torej Božje kraljestvo utopija. V knjigi papež citira tudi  katoliškega moralista Alfreda Loisya: »Jezus je oznanjal božje kraljestvo, prišla pa je Cerkev.« V nadaljevanju papež zgolj potrdi svoje posvetno razmišljanje, ko zapiše: »Vera, verstva postajajo sredstvo za politične cilje.«

Tudi po cerkvenem nauku je Jezusov Govor na gori utopija, češ, da gre za idealističen pogled na življenje v Božjem duhu po poslednji sodbi.

V isti knjigi papež piše: »Cerkev potrebuje vedno znova velikane odpovedovanja, da bi bila občestvo Jezusovih ubogih. Tako Cerkev drami vse, da bi posest pojmovali kot služenje, da bi se v kulturi notranje svobode postavili nasproti kulturi imetja in tako ustvarili tudi pogoje za socialno pravičnost.«

V knjigi Resnica in cerkev se izključujeta!, pravnik Vlado Began opisuje kako si Vatikan predstavlja socialno pravičnost: »V vatikanski banki, ki je sredi Rima v bližini apostolske palače in ima podoben status kot banka offshore, ima račune, teh naj bi bilo 44.000, v glavnem premožna klientela. Dobiček te banke, v kateri je za okoli 5 milijard evrov depozitov (to so javnosti znani podatki, kolikšna je resnična vrednost depozitov, pa ni znano), je namenjen neposredno papežu. Banka ima tudi dobro tono in pol zlatih palic. Poleg pravih računov je bilo v banki tudi mnogo lažnih računov. Šlo je za neobstoječe sklade, kot na primer za boj proti levkemiji, za pomoč revnim otrokom … V treh letih je šlo preko teh računov slabih 300 milijonov evrov. Očitno je šlo za pranje denarja pod imeni, ki so sugerirala nekaj dobrega: pomoč revnim otrokom, boj proti levkemiji … Neverjetne zlorabe. Nesporno je Vatikan v tem pravi »genij«.«

Prve besede sedanjega papeža, dne 19. aprila 2005, ko je bil izvoljen na Petrov stol, so bile: »Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in skromnega delavca v Gospodovem vinogradu.«

Je papež res skromen, če je po cerkvenem pravu vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja, ki znaša več tisoč milijard? Je papež res skromen, ker ta denar ne razdeli med reveže kot bi storil Jezus iz Nazareta? Če sebi pripisuje skromnost v odnosu do bivšega papeža, ali je s tem priznal, da papež Janez Pavel II. ni bil skromen?

V čem je papeževa preprostost? Morda v tem kako preprosto v Vatikanu poteka pranje denarja, kot opisuje Began v že omenjeni knjigi: »Italijanska država namreč že nekaj časa sumi vatikansko banko (IOR) pranja denarja, zaradi česar so ji pred kratkim zasegli kar 23 milijonov evrov, v preiskavi pa je še poreklo denarja za okoli 180 milijonov evrov. V preiskavi se je znašel tudi predsednik banke Tedeschi, sicer član konservativne in zelo vplivne cerkvene organizacije Opus Dei, ki je poleg tega, da predseduje IOR, še član nadzornih svetov nekaterih največjih italijanskih bank. To je šolski primer, kako katoliška cerkev preko katolikov laikov, ki so člani Opus Dei, nadzoruje najpomembnejše točke ekonomsko-finančnega sistema družbe in preko njih širi svojo vero in vpliv, kajti vsak katolik je dolžan širiti katoliško vero vedno in povsod. Omenjeni katolik Tedeschi je znan tudi po tem, da se zavzema za večjo etiko pri poslih z denarjem. Etika pri pranju denarja?«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež trdi, da je prava komunikacija z Bogom možna samo v cerkvi

Petek, Julij 22nd, 2011

Joseph Ratzinger v svoji knjigi Bog nam je blizu piše o komunikaciji z Bogom: »Upravičeno bi lahko ugovarjali temu, kar se pogosto sliši: prav tako lahko molim v gozdu, v naravi. Lahko, seveda. A če bi bilo samo to, bi prvi korak za molitev naredili mi, Bog bi bil zahteva naše misli – če odgovori, če lahko in hoče odgovoriti, to vprašanje bi ostalo odprto. Evharistija pomeni: Bog je odgovoril. Zato molitev na kraju evharističnega češčenja doseže popolnoma novo raven, sedaj je razmerje postalo dvostransko in zares odkrito. V tej molitvi nismo več pred namišljenim Bogom, temveč pred Bogom, ki se nam je resnično podaril. (…) Končno Cerkev živi iz evharistije, iz realne navzočnosti Gospoda, ki se podarja.«

Evharistija je v katoliški cerkvi eden od najpomembnejših zakramentov, kjer duhovnik ponudi vernikom košček kruha z besedami: »Kristusovo telo.« Žal papež ne pojasni kaj vernikom pri evharistiji Bog odgovori. Tisti, ki imajo dovolj odprto zavest, morda zaslišijo tihi glas Božjega Duha v svojem notranjem templju, v svoji tihi kamrici, naj ne pustijo več katoliški cerkvi, da jih tako nesramno vleče za nos in naj izstopijo iz nje ter postanejo svobodni kristjani brez cerkvenih obredov, kultov, ritualov, zakramentov. Večja verjetnost je, da bodo takšno notranje spoznanje doživeli v naravi ali doma v tihem prostoru, zato se papež tako prizadeva, da bi njegove ovčice odvrnil od prave komunikacije z Bogom, in da bi jih vezal na posrednike – duhovnike ter zakramente. Papež pri tem nasprotuje celo lastni Bibliji, v kateri piše, če se hočeš pogovarjati z Očetom, zapri se v tiho kamrico in to stori in on ti bo dal to, za kar ga boš prosil. To je logičen in enostaven odgovor kako priti do Boga – tu ni besed o tem, da človek mora priti do duhovnika, prejeti zakrament, da bi prišel do Boga oz. da bi lahko komuniciral z njim.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark