Arhiv za Junij, 2011

Kaj stoji za karitasom?

Četrtek, Junij 30th, 2011

V  maju 2008 se je na Bledu odvijala regionalna konferenca Caritas Europa pod geslom: „Od izključenosti do enakosti v Evropi“. Konference, ki jo je vodila slovenska karitas, se je udeležilo več kot 100 predstavnikov različnih organizacij karitasa, udeležence pa je pozdravil tudi podpredsednik slovenske vlade. Karitas naj bi pomagal ljudem v stiski in revščini. Tako se vsaj predstavlja. Vendar ali je res tako?

Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev. Zato je ta organizacija dolžna uresničevati naloge te cerkve. Glavna cerkvena naloga, in tako tudi naloga vsakega katolika kot tudi vseh katoliških organizacij, je po besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je nedaleč nazaj oznanil v Savoni, pokristjanjevanje oz. evangelizacija. To velja torej tudi za karitas. Ta mora tako vedno in vsepovsod skrbeti za pokristjanjevanje oz. evangelizacijo družbe. To nalogo ima tudi karitas v Sloveniji. Čeprav karitas dejansko pomaga nekaterim, ki so v stiski oz. revščini, pa je to očitno vse v kontekstu pokristjanjevanja in evangelizacije družbe v Sloveniji. Ali ni torej pomoč revnim samo krinka za širjenje katoliške vere? Ali je pomoč karitasa iskrena? Ali ne gre samo za pridobivanje novih cerkvenih članov?

Karitas ima veliko premoženje. Samo v Nemčiji je to premoženje po podatkih iz leta 1995 znašalo neverjetnih 65 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Med financerji karitasa najdemo najrazličnejše osebe, v Sloveniji celo ministrstva in občine. Ker so med financerji karitasa tudi državne institucije in mnoge necerkvene organizacije oz. posamezniki, se postavi vprašanje, s čigavim denarjem katoliška cerkev pomaga revnim? S svojim ali tujim? Verjetno bolj ali manj s tujim. Namesto, da bi za pomoč uporabila samo svoja sredstva, saj jih ima ogromno, je namreč neizmerno bogata (njeno premoženje naj bi bilo vredno več kot 2000 milijard dolarjev, v Sloveniji pa mogoče že milijardo dolarjev ali več), „prosjači“ pri drugih za sredstva za reveže. Sam si neizmerno bogat, revežem pa pomagaš s tujim denarjem, pri čemer je ta pomoč v bistvu samo sredstvo za širjenje svoje vere, pa še daš jim samo drobtinice! Zelo spretno. Ali ne gre v tem primeru za neverjetno dvoličnost? Pomoč, ki jo dajejo darovalci v dobri veri, da cerkev iskreno pomaga pomoči potrebnim, gre v bistvu za evangelizacijo družbe.

Med financerji slov. karitasa najdemo celo državne institucije. Nerazumljivo je, da te financirajo karitas, saj velja ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti. Tako tudi država financira širjenje katoliške vere. Vsi davkoplačevalci, ne glede na versko pripadnost, posredno financirajo pokristjanjevanje Slovenije. Republika Slovenija služi svetemu sedežu pri evangelizaciji Slovenije, pa čeprav so npr. evangeliji, predvsem stara zaveza, v mnogih delih v nasprotju z ustavo, saj je v njih mnogo hude nemorale, nasilja, sovraštva do drugače mislečih, mučenj, posilstev, množičnega pobijanja žensk, otrok in starcev, grozljivih metod ubijanja in podobno. Ali politiki delajo to iz naivnosti ali namerno? Vsi krvavi deli biblije, ki nasprotujejo človekovim pravicam ,, so še sedaj veljavni in so napotilo za delovanje katolikov. Ti so po cerkvenem nauku dolžni zavrniti celo ustavo, če nasprotuje evangelijem. In po katoliškem nauku so mnogi moralni prekrški še sedaj kaznovani s smrtjo – to pa je v nasprotju z ustavo, ki ne pozna smrtne kazni.

Ali lahko torej karitas pomaga izključenim k enakosti, kot je bilo geslo regionalne konference? Glede na cerkveni nauk, ki ga mora karitas uresničevati, je to zelo vprašljivo, še posebej zaradi tega, ker so mnogi izključeni oz. revni ravno zaradi cerkvene ideologije, ki podpira delitev na revne in bogate. Uveljavitev pravične družbe ni naloga cerkve, piše v cerkvenem dokumentu Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije. Če cerkev nima naloge uveljavitve pravične družbe, potem se očitno zavzema za pravični družbi nasprotno družbo, to je krivično.

Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Grozljiva druga plat svetega koledarja

Sreda, Junij 29th, 2011

V knjigi To je krščanstvo, avtor Rainer Schepper, koledarsko zajema zgodovino cerkve z vidika eklekciogene kriminalitete. Ob vsakem datumu navaja konkretne usode ljudi, ki so bili žrtve cerkve.

Knjiga, ki je bila zelo potrebna. Človek se avtorju ne more dovolj zahvaliti spričo vseh teh nepravičnosti, ki jih je tukaj eksemplarično zbral skupaj, povzročitelj pa je krščanstvo kot tako. V mnogih primerih so za propad in žrtve obremenili Kristusa, a ne institucije, ki je njegov nauk spreobrnila v nasprotje. Zločinski sistemi nacionalizma in stalinizma so premagani, piše Schepper, nasprotno pa sta cerkev in papež, kljub temu, da sta stoletja dolgo na pošasten način zapovedovala uničevanje nedolžnih ljudi in se nepošteno bogatila ter nikoli popravila krivice, ne glede na pretresljivo kriminalno zgodovino, še vedno moralni instanci.

Vera v pekel zaznamuje še v visoko starost

Avtor opisuje svojo pot, kako je prišel do tega, da je začel zbirati koledar mučeništva, to srhljivo stranpot svetega koledarja katoliške cerkve. Trpljenje živalskega sveta, ki ga noben župnik ne more pojasniti (in komaj kateri želi končati) je dalo impulz za razmislek. Drugi impulz je bila pripoved njegove matere, ki jo je v gimnaziji v Munstru poučeval učitelj z vzdevkom »peklensko strašilo«. Njegova mati je bila skupaj s svojimi sošolkami dolga leta pod stalnimi grožnjami s peklom in srhljivimi predstavami o peklenskih mukah, s katerimi jim je grozil in jih strašil, če bodo grešile. Posledica tega je bila, da je še kot 94 letna žena  živela v nepopisnem strahu, da bo prišla v pekel. Ta strah pred peklom je spremljal tudi avtorja – dokler se ga ni začel osvobajati.

Spomenik žrtvam cerkve

Schepper je na svoj način postavil spomenik žrtvam cerkve. To je bridka resnica. Med tem, ko je kot njihov zastopnik raziskoval imena žrtev, je zapisal: »To spominsko tablo bom postavil poleg spominskega mesta Yad Vashem v Jeruzalemu, poleg še vedno spornega spomenika holokavstu v Berlinu, poleg dokumenta Arhipelag gulag Aleksandra Solženicina.

Nekaj izvlečkov iz seznama žrtev

7. februar 1942:

Frančiškanski pater Miroslav Filipovič, kaplan v samostanu Petričevac pri Banja Luki, je z oddelkom Paveličevega bataljona vdrl na tri domačije, kjer so živeli Srbi, da bi jih pomorili. Prva žrtev, otrok Djura Glamočanina, je bil zaklan z  nožem tega duhovnika. Pri tem je kričal: »Ustaši to počnemo v imenu Boga…« Že ob 4. uri zjutraj drugega dne je pater Filipovič z oddelkom ustašev zavzel rudnik Rakovec in s krampom pobil 37 ortodoksnih delavcev.

8. februar 1652:

Župnik iz Wachterbacha je ukazal pripeljati osirotelo hčer Schillinga iz Wittgeborna, ker naj bi bila čarovnica. Deklica je bila stara 11 do 12 let. Utemeljitev župnika: Otrok ni znal moliti…

9. februar 1594:

V Spessartu in Bachgau se je začel pregon čarovnic, ki je trajal do 25. februarja 1614, torej 20 let in je terjal 231 smrtnih žrtev. Procesi so bili v naslednjih mestih: Aschaffengurg, Damm, Grossostheim, Kleinwallstadt in Grosswallstadt.

10. februar 1629:

Volilni knez, nadškof Koelna, je na neki obravnavi zahteval, da je zaradi gnusnih pregreh in čarovništva, podobno kot v sosednjih deželah, potrebno tudi v Koelnu vpeljati potrebne ukrepe. Zgled jim je med drugim mesto Wuerzburg, kjer neprekinjeno gorijo grmade. Na ta dan so tam kot 29. obtoženca sežgali na grmadi kanonika dr. Michala Maira iz Stif Hauga.

17- februar 1600:

Giordano Bruno (1548), dominikanec, je bil na Campo dei Fiori v Rimu, ob praznovanju obletnice vladanja papeža Klemna VIII. razgaljen, privezan na steber in javno sežgan na grmadi. Star je bil 52 let, od tega je 8 let preživel v temnicah inkvizicije. Vir: Mahnmal – Aktuell, 1/2006

Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Biblija dela človeka agresivnega!

Torek, Junij 28th, 2011

Rezultati raziskave:

Kaj se zgodi, ko testirane osebe berejo odlomke iz biblije? Na primer takšne, ki v imenu Boga govorijo o posilstvih ali o vojnah iz maščevanja, kjer se ne prizanaša niti ženskam niti otrokom?

Psihologi z michigenske univerze so napravili poskus na primeru. Testiranci naj bi po vsakokratnem branju tekstov s pritiskom na gumb izzvali zvok. Po jakosti zvoka so raziskovalci zaključili naslednje: branje takšnih tekstov izrecno izziva agresije. “Zdaj je v zraku vprašanje”, komentira Sueddeutsche Zeitung (23.8.07) rahlo posmehljivo, “če ne bi knjige, ki se je leto za letom proda na milijone, raje opremili z opozorilom na platnicah za mladoletne osebe. Je biblija primer prostovoljne samokontrole? … Šole, ki jih pesti naraščajoče nasilništvo oboroženih mladostnikov, bodo gotovo razmislile glede nabave svetega spisa.” Vir: Mahnmal Aktuell 3/2007

Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Bankrot zaupanja v katoliško cerkev

Ponedeljek, Junij 27th, 2011

Po preliminarnih podatkih DURS-a (26.5.2008) se je med 20 največjimi prejemniki dela dohodnine za donacije znašlo tudi nekaj cerkvenih organizacij. Slovenskemu karitasu je donacije namenilo 9448 ljudi, nadškofiji Ljubljana 2668 in škofiji Koper 1748. Čeprav bi mnogi menili, da je to za cerkev uspeh, saj je npr. slovenski karitas na prvem mestu prejemnikov, nadškofija Ljubljana na sedmem  in škofija Koper na sedemnajstem mestu, pa število donatorjev kaže na to, da je katoliški cerkvi namenilo svojo donacijo izjemno malo njenih članov. Po cerkvenih podatkih je okoli 80% Slovencev katolikov, zato bi pričakovali, da bo cerkev dobila bistveno več donacij. Na področju verskih skupnosti je bilo samo okoli 20.000 donacij, kar pomeni, da je velika večina katolikov ignorirala svojo cerkev. Očitno ji ne zaupajo več ali pa menijo, da si njihovega denarja ne zasluži. Kaj bo sedaj naredila cerkev? Bo svoje člane kaznovala, saj so ti po kanonskem pravu dolžni vzdrževati svojo cerkev? Jih bo tožila na cerkvenem sodišču, ker ji niso dali preživnine? Jih bo preklela in poslala v pekel?

Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Ali lahko katoliška osnovna šola izpolnjuje cilje izobraževanja po slovenskih predpisih?

Nedelja, Junij 26th, 2011

V šolskem letu 2008/2009 bo (tekst je iz leta 2008, op. imetnika bloga) v Sloveniji začela s poukom prva katoliška osnovna šola. Gre za zasebno šolo Alojzija Šuštarja, ki bo imela javno veljaven izobraževalni program, saj ga je potrdil strokovni svet za splošno izobraževanje pri ministrstvu za šolstvo in šport.

Osnovne šole v Sloveniji, ne glede na to, ali so javne ali zasebne, laične ali verske, morajo zagotavljati izpolnjevanje ciljev vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi, tako ustava kot zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in zakon o osnovni šoli. Predpisi med omenjene cilje štejejo npr. spodbujanje skladnega telesnega, moralnega, duhovnega razvoja posameznika, vzgajanje za civilizacijske vrednote, spoštovanje in sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in medsebojne strpnosti ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Katoliška osnovna šola temelji na nauku katoliške cerkve. Vprašanje je ali lahko osnovna šola, ki temeljni na katoliškem nauku, zagotovi izpolnjevanje omenjenih ciljev?

Glavni vir katoliškega nauka je biblija. Ta poleg nekaterih zelo pozitivnih načel, npr. deset Božjih zapovedi in govora na gori, vsebuje mnogo nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Mnogi menijo, da surovi deli biblije niso več veljavni. Vendar temu ni tako, saj katoliška cerkev smatra biblijo kot božjo besedo, ki velja tudi danes. Vsi katoliki so po zakoniku cerkvenega prava dolžni biblijska navodila izpolnjevati, tako npr. tudi “Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.“ (2 Mz 21,15). Katoliki so torej dolžni, seveda po nauku KC, ubiti tistega, ki udari svoje starše. In to leta 2008. In navodil, da je potrebno usmrtiti ljudi, ki zagrešijo moralne prekrške, je v bibliji zelo veliko. Zaradi svoje surovosti je biblija, na kateri temelji katoliški nauk in ki bo tudi temelj katoliške osnovne šole, knjiga, ki ogroža mladino, saj drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične sodobne družbe. Biblija posurovlja, spodbuja k nasilju in zločinom, saj podpihuje sovraštvo do drugovercev oz. drugače mislečih, krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic in podobno. Nihče ne ve točno, kako surova biblijska navodila vplivajo na otroke in mladostnike oz. odgovorne v družbi. Po besedah ravnateljice omenjene osnovne šole bodo med drugim v obravnavani šoli otroci brali in razlagali tudi zgodbe iz biblije. Prav tako bosta obvezna predmeta spoznavanje vere in vera in kultura, ki sta zasnovana konfesionalno in tako temeljita na bibliji.

Katoliška osnovna šola s prej opisanim naukom ne more zadostiti ciljem vzgoje in izobraževanja, ki  jih določajo slov. predpisi. Kako naj npr. zagotovi optimalen razvoj posameznika ne glede na spol ali veroizpoved, kar je tudi cilj šolskega izobraževanja, če katoliški nauk, čemur mora katoliška šola slediti, uči, da so ženske drugorazredne osebe in niso enakopravne moškim ter da je potrebno odstraniti vse, kar ni katoliško. Kako naj katoliška osnovna šola vzgaja za spoštovanje človekovih pravic, če ljudem ne priznava pravice do življenja, saj predpisuje smrtno kazen za mnoge moralne prekrške, npr. „Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 MZ 21,17), kar je tudi v direktnem nasprotju s slovensko ustavo, ki ne pozna smrtne kazni in določa nedotakljivost človekovega življenja. Kako lahko vzgaja za spoštovanje človekovih pravic, če katoliška cerkev, čemur mora njena šola slediti, zahteva od staršev, da krstijo novorojenčka, s čimer otroku odvzamejo ustavno garantirano svobodo verske opredelitve. Kako lahko katoliška osnovna šola razvija zavest o državni pripadnosti, če katoliška cerkev, čemur mora njena šola slediti, uči, da je potrebno boga bolj poslušati kot ljudi in da mora katolik zavrniti slovenske zakone, če ti nasprotujejo evangelijem. Katoliška osnovna šola je po katoliškem nauku dolžna razvijati zavest o pripadnosti cerkvi, ki je tuja pravna oseba in ne republiki Sloveniji.

Več o omenjeni problematiki si je mogoče prebrati v Pobudi, da se preveri, ali katoliška zasebna osnovna šola Alojzija Šuštarja lahko zagotavlja izpolnjevanje ciljev vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo slovenski predpisi, ki jo je društvo poslalo na ministrstvo za šolstvo in šport. Pobuda se nahaja na spletni strani društva www.zrtve-cerkve.org

Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Ali ste vedeli, da:

Nedelja, Junij 26th, 2011

-  je največ kriminala na prebivalca v Vatikanu (Delo, 18.1.2007)

-  je izobčen in preklet tisti, ki poškoduje, pokraca ali ukrade katerekoli knjigo, rokopisno ali natiskano, iz vatikanske apostolske knjižnice (7 dni, 1.2.2006)

-  je sedem katoliških duhovnikov 4 leta spolno zlorabljalo Rito Milla, Američanko iz Kalifornije (Slovenske novice, 8.12.2007)

l  je papež Inocenc III. ukazal, da je potrebno brez usmiljenja sežgati vsakogar, ki skuša oblikovati osebni pogled na Boga, ki je v konfliktu s cerkveno dogmo

-  je bil papež Benedikt XVI. v mladih letih član Hitlerjeve mladine in je pripadal protiletalski bateriji nemškega vojnega letalstva (Luftwaffe).

-  je Vatikan, merjeno na kvadratni meter, najbogatejša država na svetu (Več, 22.12.2006)

-  v Avstraliji ocenjujejo, da bi tamkajšnja katoliška cerkev kot gospodarska korporacija kotirala med prvimi petimi v državi s premoženjem, vrednim več kot 60 milijard dolarjev in skoraj 10 milijardami dohodkov v letu 2005 (Dnevnik.si, 24.4.2008)

Vir: časopis Razmisli, številka 4

izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

http://www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Nadškof Stepinac je podpiral genocid nad Srbi

Četrtek, Junij 23rd, 2011

Ob nedavnem obisku na Hrvaškem je papež Benedikt XIV. dejal, da je Stepinac vzor krščanskega mučenika. Pred več kot desetimi leti je papež Janez Pavel II v Mariji Bistrici pri Zagrebu razglasil nadškofa Alojzija Stepinca za blaženega. O tem ali je bil ta gospod res blaženi, lahko odgovor najdemo v knjigi Nadškof genocida, avtor Marco Aurelio Rivelli. V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige: »Trumam katolikov, ki so na ulicah hrvaške prestolnice pozdravljali njegov prihod, je papež pridigal o spravi in odpuščanju. Omenil pa je tudi bolečo in tragično preteklost: »Iz vsega srca želim, da se na tem delčku Evrope ne bi nikoli več ponovile nečloveške razmere, ki smo jim bili v tem stoletju večkrat priča.« Hrvaška preteklost je bila v resnici boleča in tragična. V letih 1941 – 1945 je bil ta delček Evrope prepojen s krvjo. Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov in na desettisoče Judov in Romov. Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja. Etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja je potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja. V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih. Avtor knjige Nadškof genocida Marco Aurelio Rivelli je po dvajsetih letih znanstvenega dela v knjigi zbral ogromno dokazov, ki bremenijo tedanjega hrvaškega nadškofa Stepinca in Vatikan kolaboracije z ustaškimi klavci. Vendar pa je Janez Pavel II skrbno zamolčal dejstvo, da je bil ključni sodelavec tega genocida prav nadškof Stepinac, ki je imel pri tem vso podporo Vatikana.

Rešili ste si dušo, vaše telo pa pripada nam!

Temelj ustaške ideologije, ki jo je močno podpiral Stepinac, je bil oborožen boj (bodalo, puška) in katoliška vera. Več kot dva milijona Srbov je predstavljalo tretjino celotnega prebivalstva hrvaške države. Za zaščito »čiste hrvaške rase« jih je bilo dobršen del treba odstraniti, druge pa spreobrniti v katoliško vero. Toda pogosto se je dogajalo, da niti spreobrnjeni Srbi niso ubežali pregonu, saj so imeli ustaši tudi za takšne pripravljeno novo geslo: »Rešili ste si dušo, vaše telo pa pripada nam.« Frančiškanskega redovnika Sidonjo Scholza, ki je nasilno spreobrnil na stotine pravoslavcev, je pozneje ubila skupina Srbov, ki se je uprla prisilnemu spreobračanju. Katolički list mu je posvetil primerno osmrtnico: »Izgradnja svobodne države, kakršna je ta, ki si je goreče želimo, je zahtevala žrtev še enega novega mučenika, padlega za vero in katoliško Hrvaško.« Pri prisilnem spreobračanju pravoslavcev so neposredno in zavzeto sodelovali še številni drugi hrvaški duhovniki. Vodja misijonarjev, ki so bili zadolženi za spreobračanje, je bil katoliški duhovnik Dionis Juričević. Ko je prišel v Staze, da bi ponovno izvedel še eno prisilno množično spreobrnitev, je prebivalce opozoril s temi besedami: »Dobro vemo, kam bomo odpeljali tiste, ki bodo zavrnili krst. Severna območja sem že počistil vseh, od otrok v plenicah do starcev. Naj vas nikar ne zavedejo moja redovniška oblačila. Vedite, da takrat ko je potrebno, vzamem v roke mitraljez in pobijem vse tiste, ki se upirajo državi in ustaškim oblastem.« Škofovski urad je določil verske dolžnosti novih katoličanov. To je povzel dnevnik Nezavisna Hrvatska: Vsi, ki so zaprosili za spreobrnitev v katolištvo, se bodo morali od dneva, ko so oddali prošnjo, udeleževati vseh maš in še posebej pridig. Maše s pridigami bodo trajale od šest do enajst ur.« Spreobrnjenci so morali podpisati tudi izjavo, da so po svoji svobodni volji in izbiri, brez vsakršne zunanje prisile sprejeli katoliško vero, saj so prepričani, da bo njihova duša samo v RKC našla odrešitev in si pridobila nesmrtnost.

Dečka prisilili, da je posilil lastno mater

Poglavar ustašev Pavelič je v enem od govorov dejal: »Dober ustaš je tisti, ki zna z bodalom iztrgati otroka izpod materinega srca.«  In četudi so bila grozodejstva Hitlerjevih nacistov nad Judi in prebivalci okupiranih ozemelj še tako nečloveška, je genocid, ki so ga izvajali hrvaški ustaši, dokaz, da človeška okrutnost nima nobenih meja. Posebno srhljiv je primer Mileve Božinić iz Stebandže, ki so ji z nožem iz trebuha izrezali otroka. Obstaja tudi primer pečenih glav iz Bosne, pa sodov, polnih srbske krvi, potem primer Srbov, ki so jih prisilili, da so pili še toplo kri svojih umorjenih svojcev. V bližini Petrinje so nekega dečka prisilili, da je posilil lastno mater.

Vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano ni poročal o teh rasnih pobojih, niti množičnemu pobijanju v koncentracijskih taboriščih in tudi ne o grozljivi praksi prisilnih spreobrnitev. Na njegovih straneh so pisali o akcijah partizanskega odporništva, ki jih je vatikanski časopis predstavil kot organizirane atentate »srbskih teroristov« na Neodvisno državo Hrvaško. Papež je v eni od najbolj svetih soban Vatikana zasebno sprejel 206 pripadnikov hrvaške križaške mladine v ustaških uniformah.«

Slike o etnično verskem genocidu, ki ga je podpiral nadškof Stepinac, so na strani

http://www.ciceron.si/site/images/stories/ciceron/pdf/Nadskof_genocija_foto.pdf

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkveni pedofilski škandali po svetu

Sreda, Junij 22nd, 2011

Pekel v katoliškem domu in zloraba v spovednici

Zgodba se sliši neverjetno – pa kljub temu ne predstavlja enkratnega primera. Svarilno kaže, na kakšne ovire naleti preiskovanje kaznivih dejanj, ki so se dogajala pretekla desetletja v cerkvenih domovih. Očitki zvenijo zastrašujoče: »Bila sem seksualno zlorabljena,« pravi danes 43-letna Cornelia Huttinger, ki je bila kot otrok v Marijinem domu v Würzburgu. Seksualna zloraba se je pričela pri njenem šestem letu v spovednici. »Zgoraj v domu smo imeli svojo kapelo, v kateri je bila spovednica. Sestra Reginalda me je redno vodila tja noter k župniku. Morala sem ga oralno zadovoljevati, morala sem sesti nanj. Reginalda je stala malo stran in prisluškovala. Cornelia Huttinger je to zgodbo povedala v neki oddaji radia Bayerische Rundfunk (26. 6. 2004: »Neusmiljene sestre – vzgoja v cerkvenih domovih«).

Sestra je vse vedela

Na dodatno vprašanje je odgovorila, da je sestra zanesljivo vedela, kaj se dogaja v spovednici: Ko je bil župnik gotov, me je prijela za roko in mi zašepetala v uho: »Ti si ena umazana prasica. To, kar si sedaj počela, ni bilo prav.« Potem mi je v roke potisnila rožni venec in rekla: »Sedaj zmoli dvajset zdravamarij za odpuščanje.«

Cornelia Huttinger svojih očitkov ne more dokazati. V Marijinem domu je bila, preden so ga leta 2002 porušili. Šla je v ofenzivo. S cerkvene strani so bili pripravljeni njen primer raziskati. Toda o poteku in rezultatu te preiskave so si pričevanja nasprotujoča. Zastopniki cerkve trdijo, da Cornelia med fotografijami župnikov ni prepoznala storilca. Cornelia trdi nasprotno, da je zelo dobro prepoznala storilca, vendar je potem ta fotografija izginila. Podobno je s krajem, kjer naj bi stala spovednica, kajti po izjavah cerkvenih zastopnikov v tem domu naj ne bi bilo spovednice. Cornelia se sklicuje na izjavo nekega drugega domskega otroka, da je primer resničen. Komu naj verjamemo?

Cornelia  Huttinger torej nima nobenih dokazov. Tudi če bi jih imela, bi zadeva po več kot tridesetih letih že zdavnaj zastarala! Takšna je situacija mnogih otrok, ki so bili v cerkvenih domovih zlorabljeni in trpinčeni. Čeprav so minila desetletja, mnogi še ne morejo govoriti o teh dogodkih, ker so jih potisnili v svojo podzavest. Če potem v času terapije, kot je to primer pri Cornelii, pridejo na svetlo, je nemogoče preveriti njihovo resničnost, da bi lahko storilce pripeljali na odgovornost.

Denar za molk?

Za pozornost v tisku je poskrbel način, kako so se do Cornelie Huttinger obnašali v škofijskem ordinariatu. Bili so se sicer pripravljeni z njo pogovarjati, vendar pa so ji predlagali dogovor. Če o teh obtožbah ne bo več govorila v javnosti, ji bodo plačali šolnino in dopust za nadaljnje izobraževanje. Cornelia dogovora ni podpisala – denar pa je kljub temu pritekal, skupaj 15.000 evrov: za obisk Dubaja, za tiskalnik, za dokončanje meščanske šole, ki jo ravno sedaj končuje. V javnosti temu pravimo: denar za molk.

Kaj Cornelii še ostane? V omenjeni radijski oddaji je prosila za pomoč: »Iščem ostale, ki so bili z menoj v tem Marijinem domu v Würzburgu od leta 1964 do mojega odpusta leta 1974. To sta sestri Maria in Christa Metzger, potem Beate Sturmer – povedali so mi, da je sedaj poročena – potem še sestra Karin in brata Dieter in Erich. Priimka se, na žalost, ne spomnim. Če je le mogoče, bi vas rada ponovno videla.«

Primer Cornelie Huttinger je za mnoge tisoče  – in to zveni skoraj cinično – še ena sotrpinka, ki je bila v istem domu. Izjava v časopisu Mein Post: »Tam so nas sicer pretepali, da smo bili zeleni in modri, toda zloraba, tega ne verjamem.«

Ali že ni to dovolj škandalozno, da so nemočne otroke v imenu Boga pretepali, da so bili zeleni in modri?

Vir: Mahnmal-Aktuel 4/2004

1010 otroških pornografij pri visokem katoliškem cerkvenem juristu

Škofija Fulda na internetni strani vabi na Elizabetino leto 2007. Poleg je bil predstavljen dr. Johanes Remmel kot predsedujoči sodnik cerkvenega delovnega sodišča te škofije. Na njegovem računalniku so konec leta 2006 našli 1010 otroških pornografskih fotografij in dva videa. Visoki jurist cerkvenega sodišča pri škofiji Fulda vodi to sodišče  kot postransko zaposlitev, je pa tudi pristojen sodnik na delovnih sodiščih v procesih proti pedofilskim duhovnikom. Njegova glavna zaposlitev je mesto predsednika Upravnega sodišča v Kasslu. Dne 10.1.2007 je bil predsednik sodišča obsojen na devet mesecev pogojno in plačilo 4.800 evrov denarne kazni. Ta seksualna morala je mogoče katoliška – krščanska pa gotovo ni.

Nemški duhovniki: Seksualni zločini nad otroki

Za katoliškega duhovnika iz Nordheim-Westfalije, ki je osumljen seksualnega izkoriščanja otrok, je državno tožilstvo iz Muenstra potrdilo, da gre za tri primere »prekoračitve« v obdobju petih let, med drugim pri ministrantih in pri bralnem večeru. Vir: Tagesspiegel Berlin, 5.1.2007

Vatikan: Dan izpokore zaradi zlorab?

Papežev hišni pridigar Raniero Cantalamessa je v svoji adventni pridigi pred papežem Benediktom XVI. predlagal »dan spokornosti« kot solidarnost z žrtvami pedofilskih duhovnikov – »spričo gnusnih stvari, ki so jih počeli nekateri  njihovi pastirji.«

Vir:Newsletter von radio Vatikan, 15.12.2006

Državni tožilec toži duhovnika za seks s štirinajstletnico

Triinšestdesetletni duhovnik iz Cordobe je leta 2004 pošiljal štirinajstletni deklici ekstremno vulgarna SMS sporočila in jo klical po telefonu z nedvoumnim namigovanjem. Pred sodiščem je duhovnik izjavil, da ima že od  11. leta naprej »mentalno slabost na moške in ženske zadnjice«. Pred sodiščem je kot priča nastopila policistka, ki se je januarja 2004 skrila v dekletovi sobi. Ko se je duhovnik dekletu približal, ga je policistka na licu mesta aretirala. Nejasno je še, kaj se je takrat dejansko zgodilo. Deklica trdi, da jo je hotel duhovnik poljubiti  na usta. Cerkveni mož pa trdi, da jo je hotel poljubiti na čelo in jo je za šalo vrgel na posteljo.

(Basler Zeitung, 20.10.2005)

Bivši bostonski kardinal prikrival seksualne zločine nad otroci

V bostonski škofiji (ZDA) duhovnike toži 450 žrtev seksualnih zločinov. Kardinal Law je seksualne zločine nad otroki prikrival. Bivši bostonski kardinal je popolnoma izginil iz naslovnic medijev. Sicer je njegov neprijeten odstop mnogim še v spominu (leta 2002), saj je povezan z največjim pedofilskim škandalom v državi. Samo v tej škofiji je prišlo na površje 450 tožiteljev. Lawu je bilo dokazano, da je prikrival številne primere izkoriščanja otrok s strani duhovnikov. Te duhovnike je enostavno prestavil v drugo faro, kjer so lahko nadaljevali svoje umazano početje. Law je moral odstopiti. Toda v maju 2004 je bil postavljen za arhipresbitra v rimski baziliki Santa Maria Maggiore in se je veselo preselil v mesto Rim.

Zaradi svoje nove funkcije je 11. aprila 2005 v Petrovi katedrali vodil mašo zadušnico za umrlim papežem, kar je netaktno. Lepa gesta do žrtev zlorab, ki so proti temu zaman demonstrirale. Vir: Denk Mit

Cerkev v Los Angelesu prikrivala seksualne zločine nad otroki

Več desetletij je vatikanska cerkev v Los Angelesu krila duhovnike, kljub množičnim obtožbam zaradi zločinov nad otroki. Sedaj odprti akti odkrivajo stotine seksualnih napadov na otroke od 60. leta naprej. Pedofilskim cerkvenim možem je bilo kljub obelodanjenim obtožbam dovoljeno še naprej opravljati delo z otroki v njihovih skupnostih.

(Mein – Echo, 13. 10. 2005)

Duhovnik umrl pri seksu s konjem

Sodomija: Duhovnik Gerald Pointer (48) se je v nekem hlevu pri Seatlu (ZDA) pustil naskočiti žrebcu. Cerkveni mož je pri tem utrpel tako močne poškodbe debelega črevesa, da je za posledicami umrl. (Vir: BILD, 24.10.2005)

Duhovnik je spolno zlorabljal ministranta

Sodišče je odločilo: Cerkev naj plača 25.000 evrov zaradi seksualnih zločinov nad ministrantom. Vatikanska cerkev v Nemčiji je prvič plačala odškodnino žrtvi seksualnega zločina. O tem je poročal Der Spiegel v svoji izdaji 49/2005. Škofija Magdeburg  je nekemu bivšemu ministrantu plačala odškodnino v višini 25.000 evrov, štirideset let potem, ko se je duhovnik spozabil nad malim dečkom. Norbert D. je bil star 9 let in zelo ponosen na to, da je postal ministrant v cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja v bližini Leipziga. Po sveti maši ga je vzel duhovnik Alfons Kampuhsmann s seboj v župnišče, kjer se je spozabil nad njim. Vendar ni ostalo pri tem enem slučaju. Norbertova muka v duhovnikovem stanovanju je trajala celih sedem let, od leta 1958 do 1964. Z nikomer se ni mogel pogovoriti. Duhovnik je namreč bil prijatelj njihove družine. Tudi v šoli ni nihče nič vprašal, čeprav je Norbert pogosto zamujal. To je bilo v dnevih, ko je ministriral pri rani maši in se je pogosto od strahu podelal v hlače. Kot odrasel je Norbert zapadel v težke depresije, mučila ga je kronična nespečnost, krčevit jok in nenadni napadi strahu. Moral se je zdraviti na kliniki. Tudi tam na začetku ni nič povedal. Začel je prebirati knjige o zlorabljanju. Počasi je začel dojemati, kaj so mu storili. Toda do izplačila odškodnine so minila leta. Hodil je od duhovnikov do škofov. Prejel je 25.000 evrov. Za stroške psiholoških terapij zase in za svojo družino pa je Norbert porabil 122.000 evrov. (Spiegel 49/2005)

Več tisoč žrtev na Irskem obtožuje cerkev

Dublin (AFP) – Na Irskem se je skoraj 15.000 ljudi odzvalo pozivu vlade, naj vložijo zahtevo za odškodnino zaradi zlorab, predvsem v otroških domovih, ki jih je večinoma vodila cerkev. Do izteka roka je prijavo vložilo 14.768 oškodovancev, ki so prebivali v domovih, sporoča združenje oškodovancev. Vsota za odškodnine, ki jo mora zbrati država, lahko preseže eno milijardo evrov.

V sporu med državo Irsko in katoliško cerkvijo je prišlo do dogovora, da cerkev zbere 128 milijonov evrov, ostalo pa bodo morali plačati davkoplačevalci. Tožniki uveljavljajo odškodnino, ker so bili kot otroci v ustanovah, ki jih je ustanovila država, upravljala pa katoliška cerkev, izpostavljeni nasilju. Pri tem gre za seksualno zlorabo in druge oblike telesnega nasilja kot tudi za duševno trpinčenje. Dejanja segajo nazaj celo v trideseta leta.

Vzporedno z odškodninskim programom vlade je uvedlo tudi sodišče preiskavo o tem odmevnem škandalu zlorab, ki je v pretežno katoliški deželi povzročilo veliko zgroženost. Po interpretacijah tožiteljev je prihajalo v domovih za otroke, sirotišnicah, internatih in otroških bolnicah pod okriljem cerkve  v prejšnjih desetletjih do pogostih prekoračitev s strani duhovnikov in drugih nameščencev cerkve.

(Vir: Yahoo – Nachrichten,  17.12.2005)

Visok delež homoseksualcev med duhovniki

Nemški dnevnik Bild je pisal v naslovu: Po množičnih seksualnih škandalih v semeniščih in škofijah je Benedikt XVI. izdal tajni dokument. Tema: Kodeks čistosti, Tajni dokument proti toplim bratom med duhovniki. Cerkev ne bo več posvečala moških v duhovnike, ki javno izražajo svoja homoseksualna nagnjenja…(Bild, 8.10.2005) Po nekaterih ocenah je delež homoseksualcev med duhovniki v industrijsko razvitih državah blizu 50%, v normalnih družbah pa približno 10%. (Hamburge Abendblatt, 10.4.2001)

Skoraj ne bo več duhovnikov, pa tudi manj pedofilskih žrtev?

Cerkev že leta tarna o akutnem pomanjkanju duhovnikov. Če od sedaj naprej ne bodo več sprejemali homoseksualcev, bo ta poklic kmalu izumrl. Toda človek mora pozorno prebrati med vrsticami: V dokumentu papeža Benedikta gre samo za duhovnike, ki »javno« kažejo svojo homoseksualno nagnjenost. Seksualne orgije v duhovniških semeniščih, spolna zloraba otrok v spovednicah ali ob prostem času, to konec koncev ni javno…

V javnost tako ali tako pride samo vrh ledene gore. V aprilu 2005 je pod naslovom »Pope obstructed sex abuse inquiry« izšlo sporočilo skozi angleške časopise, kjer sedanji papež kot predsedujoči verske kongregacije v tajnem pismu od vseh katoliških škofov zahteva, da preiskave proti skruniteljem otrok držijo pod ključem do pretečenih 10 let po dopolnjeni polnoletnosti zlorabljenih žrtev. Delež pedofilskih duhovnikov je v Nemčiji približno 3-5%.

(Vir: Akte, 14.9.1999)

Duhovnik, osumljen pedofilije, naredil samomor

Po katoliškem verovanju naj bi se ponoči ob tretji uri umirili zli duhovi. Dne, 11. novembra, 2006 je bila ura 3.19, ko se je dekan Lohr/ Spessart in župnik v Lohr – sv. Michael, dr. Klaus-Peter Kestler, takoj za železniško postajo Lohr v smeri Aschaffenburg, vrgel pod vlak. »Škofijski ordinariat je sporočil, da si je 55-letnik prostovoljno vzel življenje,« piše lokalni časopis. Njegova smrt je Rimskokatoliški cerkvi navsezadnje prihranila še en škandal. Proti predstojniku v dekaniji Lohr je namreč potekala preiskava »zaradi težjega primera posilstva.

Govora je o mladeniču, ki naj bi bil v tesni zvezi z duhovnikom, kar bi lahko kazalo na zločin intimne vrste, to pa bi lahko cerkev spet spravilo na negativne strani v časopisu. Še teden dni prej so se na župnijskem svetu, pod vodstvom Kestlerja, pritoževali, da je vedno težje, posebej še pri pogrebih, privabiti ministrante. Kritizirali so stališča nekaterih staršev, čeprav je splošno znano, da se katoliški starši zaradi seksualnih škandalov cerkvenih funkcionarjev bojijo in ne dovolijo svojim otrokom, da bi postali ministranti. Stališče »Vesel sem, ker moj sin nikoli ni bil ministrant« je postalo zelo razširjeno.

Obtoženi ni kakšna majhna katoliška riba. Dekan dr. Kestler je imel vodilno funkcijo  in je bil tudi član vodstvenega odbora duhovniškega sveta škofije Wuerzburg. Ta pa ima nalogo, »da škofa, ki vodi škofijo podpira.« (Pow, 4.5.2005)

Obtožbe zadenejo Rimskokatoliško cerkev še enkrat bolj. Toda državni tožilec je izjavil: S smrtjo 55-letnika je preiskava končana. Tako je povsem jasno, da obtožbe ne bodo razjasnjene, ter da bo ostal duhovnik domnevno nedolžen. To je vsekakor enkraten primer, ko se za krivice osumljeni izmuzne zagovoru (torej razjasnitvi zadeve) s samomorom. Očitno obstaja močan interes »tretjih«, da se ta zadeva za vedno pomete pod preprogo. Tako ob tem ostane odprto vprašanje, v kolikšni meri je prostovoljno odšel v smrt.  V zvezi s preiskavo je dala cerkev narediti psihiatrično spričevalo o dekanu, ki daje podporo vodji škofije, škofu Fridhelmu Hfmannu. Tudi škofijski predstavnik za tisk Bernhard Schwessinger je izjavil, da ni bilo »nobenega namiga o nameravanem samomoru.« (Main- Post, 13.11.2006)

Dne, 14.11. pa so potem le prišli dodatni detajli na svetlo in v javnost. Dostojanstvenik naj bi imel že več let seksualno zvezo z nekim bivšim ministrantom, ki naj bi trajala od fantovega 16. leta naprej. (Main – Echo,14.11.2006). Predstojnik dekanije Lohr je menda bil v popolni psihični odvisnosti od tega mladega fanta in naj bi grozil s samomorom, če bi ta, sedaj že 22-letnik poizkusil narediti konec med njima. To je sprožilo razmišljanja o mogočih drugih interesih pri smrti dekana. Vsekakor pa je dekan dr. Kestler dobil častivreden prostor na wuezburškem pokopališču.

Vir: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

http://www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Zakaj ljudje izstopajo iz cerkve?

Torek, Junij 21st, 2011

Kdor redno spremlja slovenske medije, lahko opazi sicer previdno, toda vztrajno “obdelovanje” državnih organov in javnega mnenja s strani slovenske Rimskokatoliške cerkve (RKC). Verjetna želja slovenske izpostave Vatikana pri tem je postopna infiltracija v vse strukture države in s tem najmanj povrnitev realne moči Cerkve izpred druge svetovne vojne – torej po Ratzingerjevo: ponovna evangelizacija Slovenije.

S tem bi se seveda brez dvoma kršil 7. člen Ustave Republike Slovenije, kjer jasno piše o nezdružljivosti katerekoli cerkve z državo. Nov zakon o verski “svobodi” – sprejet pod diktatom sedanje, prokatoliške vlade – s favoriziranjem RKC na račun ostalih verskih skupnosti postavlja temelje za izpeljavo zgoraj zapisanih želja RKC. Da RKC ne more preživeti brez jahanja državnega konja, vedno znova sama nehote priznava, ko se na vse kriplje bori za čim večji kos davkoplačevalskega denarja. Do danes je Katoliška cerkev preživela samo s pomočjo države. Tudi večino milo rečeno manipulacij v imenu Kristusa je RKC storila s pomočjo države.

Prav neverjetno je, da po stoletjih vseh mogočih zločinov – od incestuoznega razvrata faraone posnemajočih papežev, pomora celih narodov, do spolnega nadlegovanja otrok s strani duhovščine še dandanes – Katoliška cerkev sebe kar naprej razglaša za moralno avtoriteto narodov. Še bolj neverjetno pa je, da ogromno ljudi še vedno verjame, da je to res. Ne neovrgljivi zgodovinski dokazi o desetinah milijonov žrtev cerkvene sle po bogastvu in moči, ne moderna, globalnemu kapitalizmu prilagojena grabežljivost Vatikana očitno niso dovolj resen pokazatelj, kdo v resnici sedi na Petrovem stolu. Lahko, da je naslednik izdajalca Petra, ki je v eni sami noči trikrat izdal svojega učitelja Jezusa, naslednik učitelja nesebične ljubezni Jezusa Kristusa vsekakor ni. Celotna 1800-letna zgodovina Vatikana in RKC je en sam dokaz za to. Z avtoritarnim razglašanjem, kaj je moralno in kaj ni, se Cerkev v bistvu ravna v skladu s tisto lopovsko iznajdljivostjo, ko se tat na ves glas dere, ko ga zasačijo pri nečednostih: „Držite tatu!“ – in upa, da bo uspelo. Zakaj tak manever RKC bolj ali manj uspeva še dandanes? Razlogov je vsekakor več. Na prvem mestu je seveda duhovna lenoba in oportunizem večine ljudi, dodatno omamljenih z zunanjim bliščem in materialnim bogastvom cerkve. Vzrok te apatije pa je najverjetneje moč iskati v globoko v podzavest ljudi vkopanem strahu pred grozovitostjo in maščevalnostjo RKC – pa naj gre za katoliške vernike ali drugače verujoče in ateiste. Konec koncev imajo v zgodovini za to bogat vir dokazov. Pa tudi niso bili nezastarljivi zločini Vatikana in RKC proti človeštvu nikoli niti simbolno obsojeni na kakšnem nuernberško – haaškem procesu! Na srečo in v korist demokratičnemu razvoju držav in narodov teče vzporedno s procesom razkroja katoliškega totalitarnega primeža sicer postopen, toda vse hitrejši proces duhovnega osamosvajanja prebivalcev katoliške civilizacije, ki si vedno bolj upajo javno spregovoriti o krivicah s strani Vatikana in RKC – npr. o pedofilskem nadlegovanju otrok njihovih lastnih vernikov. S samozaverovanim razglašanjem moralnosti cerkev tudi utemeljuje in obenem prikriva svojo vlogo, poleg vloge praktično vseh držav sveta, pri svetovni katoliški diktaturi.

Da živimo v primežu totalitarne Katoliške cerkve kot avantgarde svetovne katoliške diktature, se je lepo videlo med drugim tudi na pogrebu prejšnjega papeža Janeza Pavla II., ko se je večina državnikov zbrala v Vatikanu kot “kameradi” okoli svojega umrlega vodje. Seveda je gneče okoli krste pravoslavnih patriarhov, oz. islamskih ajatolahov, oz. judovskih rabinov dosti manj, če je je sploh kaj. Samo naivneži mislijo, da je to “slučajno”. Sicer je na srečo svetovna katoliška diktatura od napoleonskih vojn naprej v postopnem razkroju in je do danes že precej razvodenela. Toda kljub dejstvu, da katoliška duhovniška kasta z državno pomočjo ne more več kuriti grmad s človeškimi žrtvami svojemu maščevalnemu “bogu” večnega prekletstva – to še ne pomeni, da katoliške diktature ni več. Samo izvajajo jo bolj “prefinjeno”.
Po vedno bolj razširjajočem se prepričanju je RKC v bistvu sekta. Zakaj? Kdor v svoji teologiji ugotavlja (kot to npr. počne katoliška institucija), da se nauka Jezusa Kristusa NE da živeti v praksi in da je dovolj verovati, ta seveda ne more biti kristjan. In če se še v praksi namesto uresničevanja Jezusovega nauka postavi z odobravanjem poskusov na živalih in “blagoslavljanjem” hlevov – mučilnic za industrializirano vzrejo “surovin” za mesno “prehrano” ljudi, s hubertusovimi mašami in njihovimi blagoslavljanji trupel pobitih lovskih trofej, s križarsko – inkvizicijskimi pomori in z zagovarjanjem “pravičnih” obrambnih vojn na povsem nasprotna moralno – etična izhodišča, kot jih je učil Jezus, ki je učil ljubezen do “sovražnikov”- ta se je seveda od njegovega nauka odcepil, ločil. Tako je RKC z luteranskim oz. pravoslavnim klonom, dokler se sklicuje na Kristusa, seveda sekta, ločina. Zaradi katoliško – luteranskega “izgona” Jezusove ljubezni do živali iz Biblije je zaenkrat treba žal vedno znova poudarjati, da je Jezus med drugim učil, da zapoved: “Ne ubijaj!” – velja tudi za živali, ne samo za ljudi. Posledično je Jezus bil vegetarijanec in pacifist. Seveda ni niti malo slučajno, da je RKC že v starorimskih časih preklela in izobčila vse, ki se niso hoteli krvavo prehranjevati in ki so odklanjali orožje. In jih je naslednjih tisoč let tudi brutalno preganjala – seveda spet s pomočjo države.

Še v marsikatero nečednost se je Vatikan vpletal – in se še vpleta – direktno, ali pa preko svojega vpliva na države sveta. Očitno poganski mnogobožci katoliki s svojimi polbogovi, to je svetniki, in boginjo devico Marijo, ki so poganski svet Egipčanov, Rimljanov in drugih samo preoblekli v Kristusov plašč, mislijo, da lahko 1800 let brez posledic zasmehujejo oba, našega Odrešitelja in sovladarja stvarstva Kristusa ter našega Stvaritelja, Boga Očeta-Mater! Še v njihovi Bibliji je napisanih nekaj resnic, kot recimo ta o setvi in žetvi. Kdor namreč seje stoletja veter groze umorov, pobojev in mučenj – skozi “svete” vojne pohode križarjev na zahtevo papežev, skozi inkvizicijo, katero sedanji papež smatra za civilizacijski napredek, skozi bestialno mučenje in pobijanje žensk, skozi nasilno indoktrinacijo ljudi od neprostovoljnega krsta dojenčkov naprej – ta bo žel vihar posledic. Jakobinsko in komunistično znašanje nad katoliško institucijo je bil samo začetek. Božji mlini meljejo počasi, čeprav zadnje čase vedno hitreje. Toda enkrat zmeljejo! Zato vedno več s svojo glavo razmišljajočih ljudi izstopa iz RKC, saj ne želijo biti zmleti skupaj z njo z mlinskimi kamni grehov katoliške duhovniške kaste in njenih privržencev. Zanimivo, da izstop iz Cerkve priporoča celo Biblija. Namreč iz Janezove apokalipse so katoliško – luteranski teološki cenzorji pozabili izbrisati naslednji nasvet: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4 )

Zakaj ljudje še izstopajo iz RKC, klub temu, da po prepričanju katoliških teologov dokončni izstop ni možen? Zanimivo ne, ko so nas kot dojenčke neprostovoljno krstili in s tem kršili ustavo Republike Slovenije (člen 41 – svoboda vesti), se potem ne moremo zares izpisati. Teologi trdijo, da se lahko zapiše zaznamek v krstne knjige, da dotični ni več krščen, katoliški pečat v duši pa je menda “večen” – četudi počneš stvari (kot npr. biti nekrščen), zaradi katerih si po mnenju RKC večno preklet, brez možnosti odrešitve. Mnogi bivši katoličani so izstopili iz take RKC, kot je še dandanes, tudi zato, da se funkcionarji cerkve v svojem plesu okoli zlatega teleta denarja, moči, vpliva, ipd. ne morejo sklicevati na tiste posameznike, ki so uradno sicer po krstu še vedno člani RKC, ne v teoriji, še manj pa v praksi ne podpirajo manipulacij Vatikana – in so mogoče celo ateisti oz. drugoverci. Nenazadnje gre pri marsikomu tudi za z izstopom iz cerkve poudarjeno moralno distanciranje od početja RKC, ki je bilo tako v zgodovini kot sedaj v nasprotju z 10 Božjimi zapovedmi in v veliki meri v nasprotju z ustavo in zakoni demokratičnih držav. Mogoče bo potem Vatikan prisiljen uskladiti svoje početje z modernimi demokratičnimi standardi in poleg medlega opravičila nekaterim žrtvam cerkve, pod taktirko prejšnjega papeža Janeza Pavla II., zares, v praksi povrniti škodo vsem žrtvam svojih dolgostoletnih manipulacij – in tega ne početi več. Saj resnično opravičilo je le tisto, v katero je poleg iskreno mišljenih besed obžalovanja VSEM prizadetim vključena tudi sprememba obnašanja v praksi. To spremembo predhodno seveda pogojuje sprememba ideologije kot temelja našega ravnanja. Vse to se v RKC še ni zgodilo – če pa bi se, bi vsekakor pripomoglo k postopni moralni in vsakršni rehabilitaciji RKC v očeh demokratične javnosti.

Borislav Kosi

Duhovnik izstopil iz cerkve

Pomemben kritik cerkve Eugen Drewermann je po dolgoletnem sporu izstopil iz katoliške cerkve. Teolog in suspendirani duhovnik je v oddaji ARD Menschen bei Maischberger dejal: » To je darilo svobode meni samemu.«

Vir: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

http://www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Prenašajte udarce, ker ločitev je greh

Ponedeljek, Junij 20th, 2011

Premislite,  saj to je zakon … morate potrpeti, poskusiti. Mogoče je to zato, ker pije. Toda tukaj so otroci, žena je tista, ki mora potrpeti, ugoditi … Tako pogosto svetujejo hrvaški župniki.

ZAGREB – Katoliška cerkev je precej tolerantna, kadar gre za zlorabljanje ženske v družini. Cerkev namreč nima nikakršnih zaščitnih in obrambnih mehanizmov za varstvo zlorabljenih žensk in mater. Še več, videti je celo, da so župniki s svojo pasivnostjo na strani nasilnežev, ko nagovarjajo ženske, naj trpijo in molčijo o svojem trpljenju v družini.

»Premisli vendar malo, saj to je zakon… Morate potrpeti, poskusiti, on je imel probleme, takšne in drugačne. Mogoče je tako zato, ker pije. Tu so vendar otroci. Ne, vi ste tisti, ki mora potrpeti, ugoditi …« so nasveti župnikov, ki jih je objavila nuna Rebeka Anić v zborniku »Nasilje nad ženskami«, ki so ga prejšnji teden predstavili v Zagrebu.

Pri raziskovanju, kako cerkev lahko pomaga zlorabljenim ženskam, se je pogovarjala z 21 delavkami /prostovoljkami cerkvenih (v glavnem Karitasovih) in nevladnih društev in 14 ženskami družinskega nasilja iz petih različnih mest na Hrvaškem. Večina žensk, ki so sodelovale v raziskavi, je vernih in aktivno sodelujejo v cerkvenem življenju, a pomoči niso našle v cerkvi. O tem priča tudi ženska, ki poje v cerkvenem zboru, nekaj časa pa je bila v karizmatičnem gibanju.

Dober nasvet

V raziskavi se navaja tudi primer ženske, ki jo je prav duhovnik pripeljal h Karitasu. Ko je po številnih poskusih, da sam sodeluje v zdravljenju družine, spoznal, da ni nikakršnega napredka, je rekel ženski: »Bežite, tu ni kruha. Morate si kaj najti, da odidete.«

Pričakujem, da župnik, pa vsaj takrat, ko blagoslavlja hiše, vsaj deset minut posveti družini. Manjka razgovor, ki bi dal vpogled v stanje njegovih faranov,« pravi ona, a nuna Rebeka Anić pravi, da bi cerkev moralo skrbeti, ker je ženske strah, da bo cerkvena skupnost žensko zavrgla in jo obsojala, da ne zna dovolj potrpeti.

Morali bi se zamisliti nad tem, da se ljudje v cerkvi srečujejo, sodelujejo, molijo, a da pri tem skrivajo in nekje drugje rešujejo svoje življenjske težave – pravi nuna Anić. Dodaja, da je v teološki literaturi na Hrvaškem povsem zanemarjena tema družinskega nasilja. Duhovniki celo priporočajo vztrajati v zakonu – ne glede na zlorabljanje. Tako je mlad duhovnik rekel neki ženski, da mora soprogu, ki z njo grdo ravna, dati priložnost, ker je ločitev greh.

Nuna Rebeka Anić pravi, da bi bilo težko predvidevati, da pastoralni delavci na Hrvaškem ne vedo, da cerkveni zakonik dopušča zakonskim parom možnost ločitve s trajanjem poročne vezi in da ločeni pari po ločitvi niso v grešnem stanju, če niso vstopili v novo zvezo.

Pastoralni delavci te zakonske možnosti ali ne poznajo ali pa zlorabljenim ženskam zamolčijo to možnost – trdi ona in dodaja, da vse to skupaj kaže na potrebo po tem, da cerkev, ki se je jasno zavzemala in se zavzema za varstvo zakona in družine, tudi odločneje poudari , da se »niti te institucije ne da ohraniti za vsako ceno: za ceno življenja posameznih družinskih članov.«

Pravi, da razgovori z ženskami, žrtvami družinskega nasilja, opozarjajo tudi na zgrešeno mnenje, da zakon daje enemu zakoncu pravico, da gospodari s telesom in spolnostjo drugega zakonca in se pri tem ne ozira na njegove želje in potrebe.

Takšen odnos do partnerja ne preseneča v nasilnih odnosih, ker se v njih spolnost uporablja kot sredstvo izkazovanja moči in vladanja nad drugo osebo – opozarja nuna Anić. Medtem pa nuna Rebeka Anić opozarja na pomembno dejstvo, da do zlorabljanja ne prihaja samo v revnih družinah, in da je potrebno »razgraditi tudi mit, da so revnejše družine primernejše za nasilje.«

»Ženske, ki imajo višjo izobrazbo in so zaposlene, se redko zatečejo v »varne hiše«, pravi v svoji raziskavi in dodaja, da je pomembno, da ravno duhovniki obravnavajo družino brez teh predsodkov.

Razen tega pred duhovnike postavlja zelo zahtevno nalogo, ki bi jo bilo treba izpeljati na predzakonskih tečajih, katerim se pogosto očita »frontalni način dela«, oziroma predavanja s premalo osebnih stikov in neposredne izmenjave misli in izkušenj.

V mnogih družinah je trpljenje zaradi nasilja, ker se zakonca nista dovolj spoznala pred zakonom. Vprašanje je, koliko se na tečajih opozarja na možnost nasilja v zakonu in družini, na znake, ki bi lahko napotili na nasilno obnašanje – pravi nuna Anić.

Da bi prišla do čim konkretnejših odgovorov, kako cerkvene ustanove pomagajo žrtvam družinskega nasilja, je poslala vprašalnike v 14 nadškofij. Odgovore je dobila od vseh, razen od Krčke škofije, katere škof je Valter Župan – da bo paradoks še večji – predsednik Vijeća za obitelj HBK.

»V sklopu cerkve na Hrvaškem obstajata samo dve svetovalnici za žrtve družinskega nasilja: ena je v nadškofiji na področju Zagreba in druga v nadškofiji v Đakovu in Sremu. Obstaja osem varnih hiš,« navaja nuna Rebeka Anić.

Kljub skrbi cerkev na Hrvaškem družinsko nasilje ne vidi kot pripor, zaradi katerega trpijo družinski člani. Zato ni postalo pastoralno-teološka tema – pravi nuna Rebeka Anić in dodaja, da nasveti, ki jih dajejo ženskam, ki so žrtve družinskega nasilja (da še malo zdržijo, da trpijo), kaže, da ne poznajo dinamike zlorabljanja v družini in da se »s tem neupravičeno versko opravičuje trpljenje, ki nima smisla« in »samo podpira obtok nasilja in trpljenja, namesto da bi ženske opogumili, da se postavijo v bran nasilju.«

Mnoge vernice, žrtve zlorabljanja, so prepričane, da ima njihovo trpljenje po vzoru samega Kristusa neki zanje naravno neviden in nedojemljiv smisel. »Bog, ali vidiš, kako trpim? Jezus, tudi ti si trpel. Kaj naj storim?« je tarnala neka sogovornica.

V tem trpljenju nuna Anić navaja tudi primere receptov za reševanje zakona, med katerimi je tisti z dodatnim rojevanjem otrok eden od najbolj pogubnih. Nuna Anić pravi, da so tudi primeri, ko je rojstvo otroka popravilo zakon. Toda kadar gre za res nasilne situacije, otrok ne razreši problema.

Mnogo žensk priča, da jih je soprog začel pretepati ravno med prvo nosečnostjo, oziroma da so jih pretepali ne glede na nosečnost – pravi nuna Anić.

Nuna Rebeka Anić je šolska sestra frančiškanskega reda. Je doktorica teologije, v službi namestnice ravnatelja Frančiškanskega instituta za kulturo miru.

»S tem zbornikom želimo dati prispevek stopnjevanju občutljivosti za nasilje nad ženskami,« je v predgovoru napisal fra Bože Vuletina, ravnatelj Frančiškanskega instituta za kulturo miru in predstojnik samostana v Sinju. Pojasnil je, da je ta zbornik sestavni del njihovega projekta o družinskih odnosih.

Cilj raziskovalcev ni bil kakor koli škodovati cerkvi, ampak prav nasprotno, pognati omrtvičene pastoralne procese, da bi cerkev pognala mehanizme v  družbi in stopila v bran najbolj ogroženim.

Raziskovanje nasilja v družini je povezano, pojasnjuje fra Vuleta, z raziskavo koncem leta 2005. Rezultati bodo kmalu objavljeni.

Ženski se tudi nakazuje, da je manjvredna

Čeprav je že zdavnaj opuščena postavka o ženski kot nepopolni Božji podobi, t.j. o ženski kot bitju, ki je manjvredno od moškega, nuna Anić trdi, da razgovori z ženskami, žrtvami družinskega nasilja, opozarjajo, da je ta postavka še prisotna na Hrvaškem.

Potrebno bi bilo vložiti dodaten napor v razlagi, da sta moški in ženska enako Božji podobi , opozarja in dodaja, da bi bilo potrebno teološko propagirati »model vzajemnosti«, ki ne izključuje spolnih razlik in jih ne jemlje kot pravilo. Opozarja na stališče, ki je bilo prisotno v Katoliški cerkvi na Hrvaškem do drugega vatikanskega zbora, kjer je bilo rečeno, da »v družini ne more vladati popolna enakost med možem in ženo, ker družina ne more imeti dveh enakih glav« in da je »mož zato glava družine in mu pripada oblast v družini.« On jo vzdržuje. Žena je srce družine in mora biti možu pokorna. Ko se pokorava možu, se pokorava Bogu (mož je Božji namestnik), oblasti pa ne sme zlorabiti – navaja nuna Anić.

Pričevanja zlorabljenih žensk

»K meni je prišla neka žena in rekla, da se je pogovarjala z župnikom in da se je on zavzemal bolj za to, da še malo razmisli. V zakonu je 17 let in že velikokrat je razmislila in vsakokrat prišla do sklepa na osnovi konkretnih dokazov. Župnik jo je spet spravil v negotovost.«

Seksualno zlorabljanje

»Prihajal je pozno, pijan in potem sem morala, kar mi je bilo najteže … Povem vam, udarci minejo, toda brazgotine na duši ne minejo … ko morate s takšnim spati. Jaz sem morala spati z njim, on pa je pred otrokom govoril: ‘Mamo je treba tepsti, mama je samo kurba, ki jo je treba tepsti in z njo spati.’

Otroci razrešijo vse probleme

»Spominjam se primera, ki se je zgodil pred leti na območju Splita.

Žena se je obrnila na župnika za pomoč in on je rekel: ‘Dajte še roditi otroke in vam bo bolje, popravila se bo situacija v družini.’ To je skrajno zgrešena oblika svetovanja.«

Župnik se je pretvarjal, da ne sliši

»Vprašam delavko cerkvene ustanove za pomoč zlorabljenim ženskam, ki jo je samo zid ločil od župnikovega stanovanja: ‘Kaj pa župnik, je on slišal, ali on ve?’ Ona odvrne: ‘Seveda ve. Ni se hotel vmešavati.’ Žalostno. Ko je oče sredi noči prišel domov, je z desko pretepel 16-letno hčer.«

Darko Pavičić, vir: http://www.jutarnji.hr/dogadjaji_dana/clanak/art-2007,2,18,obitelj_nasilje,63119.jl

Vir slovenskega prevoda: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark