Arhiv za Maj, 2011

Mnogi ljudje zaradi cerkve dvomijo v obstoj Boga

Petek, Maj 20th, 2011

Čeprav poznam mnogo krvavih dejstev o katoliški cerkvi, me je film Pesem za razcapance, ki so ga predvajali na POP TV, pretresel. Film, ki je bil posnet po resničnih dogodkih, govori o dogajanjih v prevzgojnem domu za dečke, ki so ga vodili cerkveni predstojniki leta 1939 na Irskem. Prikazuje grozovito psihično in fizično mučenje dečkov, vključno s spolno zlorabo in pri enem dečku je zaradi tepeža s strani župnika prišlo do smrti. V filmu je ta morilec poudaril, da je njegov način discipliniranja otrok božja dolžnost.

Sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »Kdor cerkveni sistem primerja z Jezusovim naukom, ne dvomi, da si je ta sistem izmislila, dala in postavila na sceno razdiralna miselnost Bogu nasprotnih moči. Da bi si cerkev zagotovila pozicijo moči, se sklicuje na najvišjo avtoriteto, ki obstaja, na Boga. Zaradi demagoške trditve, da jo je Bog sam postavil, je Petrov stol izbral idealno bazo, da na njej izvede vsa nadaljnja prisvajanja.

Vedno več ljudi je kritičnih do cerkvene vere. Prvotno so bili mnenja, da je Bog isto kot cerkev. Ker se s cerkvijo ne strinjajo več, zdaj mnogi dvomijo tudi v obstoj Boga. In katerega boga? »Boga«, ki ga je učila in ga uči cerkev? Bog ni cerkveni bog! Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka! Cerkve ne zastopajo Boga, Njegove besede, Njegovega nauka, ampak prav nasprotno – kot dokazuje cerkvena zgodovina vojn in grozodejstev proti posameznikom in proti celim ljudstvom, neizmerno bogastvo, kult osebnosti, korupcija, nemoralnost, zagovarjanje vojn in pobijanja milijard živali za uživanje mesa – zlasti ob velikih cerkvenih praznikih – in še marsikaj. In tisti, ki trdijo, da so kristjani, da, celo »Božji služabniki«, v resnici ne služijo niti Bogu niti Kristusu niti soljudem. Iz veselega sporočila Jezusa, Kristusa, je nastalo »grozilno sporočilo«, vključujoč valjar za ubijanje narave in živali, ki ga oznanja Petrov stol in prav tako njegov zdajšnji privesek, Lutrova cerkev.

Jezus je nas ljudi tudi učil, da naj nobenega človeka ne imenujejo rabi ali duhovnik ali župnik, kaj šele cerkvena eminenca, ekscelenca, kajti samo eden je naš mojster, Kristus. Jezus nas je tudi učil: »Tudi nikogar na zemlji ne imenujte oče; kajti samo eden je vaš Oče, tisti v nebesih.« Če beremo Jezusove besede, ki jih vsebuje Biblija cerkvenih institucij, se vprašamo, zakaj cerkev ravna točno zoper tisto, kar je On učil in živel za zgled.

K stvarem, ki jih je cerkev vedno oznanjala in ne bo nikoli prenehala oznanjati, spada tudi tale nezmotljivi stavek, ki nas uči, da zunaj cerkve  ni odrešitve … Zato odrešitve ne more prejeti tisti, ki kljub vedenju, da je cerkev ustanovil Kristus na božanski način,odklanja, da bi se podredil cerkvi ali rimskemu papežu, Kristusovemu namestniku na zemlji, zavrača poslušnost … » To je prava diktatura! Drznost, s katero cerkev tu zahteva totalno podrejenost, kaže, koliko je oddaljena od Boga. Jezus ni nikdar govoril o Kristusovi cerkvi na zemlji, On ni nikdar zapovedal, da bi se morali podrediti tej cerkvi, in nikdar ni zapovedal, da bi ji morali biti poslušni. To je cerkveni nauk, obvezujoče videnje in »resnica« za vse tiste, ki se še vedno počutijo »doma« v lijakastih in utečenih miselnih šablonah in ker so bili stoletja vzgajani za nesamostojnost, za kimavce in šleve, imajo težave, da se od tega distancirajo.

Jezus ni ustanovil cerkve ter ni imenoval duhovnikov in župnikov, nobenih cerkvenih dostojanstvenikov. Zaradi tega bi bila na podlagi resničnega Kristusovega nauka – prakristjanskega nauka – odvečna cela duhovniška kasta od preprostega pastorja, župnika vse do škofov, kardinalov in papeža.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež Janez Pavel I: »Stara zaveza je fašistični manifest!«

Četrtek, Maj 19th, 2011

V sobotni prilogi Dela je bil objavljen intervju z upokojenim mežiškim župnikom Jožetom Lodrantom, na katerega je pozitivno vplival libeliški župnik Anton Vogrinec (1873 – 1947) s knjigo Nostra maxima culpa. To knjigo je Rimska kongregacija uvrstila na seznam prepovedanih knjig. V njej je Vogrinec namreč predlagal spremembe v cerkvenem sistemu in priporočil cerkvi, naj se otrese konzervativnosti. Za kazen je moral podpisati izjavo, v kateri preklicuje vse zmotne in napačne misli, ki jih vsebuje ta knjiga, obžaluje, da je pohujšal ljudi in se brez ugovora podreja sodbi Svete kongregacije. Če ne bi podpisal te izjave, bi ga izobčili iz cerkve.

Sodeč po kriminalni cerkveni zgodovini, v kateri so takšne »krivoverce« pogosto sežigali, jo je Vogrinec še dobro odnesel. Manj sreče je imel papež Janez Pavel I, ki je leta 1978 prišel na oblast z namenom, da izvede revolucionarne spremembe znotraj cerkve. Toda po samo 33 dneh papeževanja so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Kdor je prebral nekaj knjig o sumljivih okoliščinah njegove smrti, ne dvomi več, da je bil Janez Pavel I umorjen. V knjigi Umor v Vatikanu avtor citira veliko njegovih kritičnih izjav o cerkvi, ki se je povsem oddaljila od nauka Kristusa. Sledijo odlomki iz knjige:

Cerkev je nezakonske otroke imela za pankrte

»Njegov oče, ki si je vse življenje prizadeval od zunaj vplivati na cerkev, je spoznal, da jo je mogoče spremeniti le od znotraj. K tej nalogi je zadolžil svojega sina. Dečku je rekel: “Piccolo, obljubiti mi moraš, da boš za razliko od hinavcev, ki paradirajo po vatikanskih palačah v svilenih bogataških oblekah in ovešenih z zlatom, diamanti in rubini, živel po Jezusovemu vzoru. Sam Kristus ne bi svojim namestnikom na Zemlji nikoli dovolil takšne maškarade. Previdno odigraj svojo partijo in trdo delaj, dokler ne pride dan, ko boš lahko v njihovih prvih vrstah poskrbel, da se v cerkvi povrne spoštovanje do vseh božjih otrok.”

Njegov značaj je zelo oblikovala tudi zgodba iz otroštva, ko je v hudi zimi šel k maši in na poti srečal lačne sirote v snegu. »Morda je nekaj prispeval tudi oster mraz, toda v hipu sem se obrnil in stekel proti domu, tam pa iz vse zelenjave in leče, ki sem jo našel, skuhal kotliček juhe in čeprav sem dobro vedel, da bomo nekaj dni sami zato lačni, sem kotliček odnesel k sirotam in ga postavil v sneg sredi njih. Takrat sem prvič v življenju občutil, kaj je mislil Jezus, ko je rekel: Kadar se dva ali trije zberejo v mojem imenu, sem z njimi tudi jaz. Maše je bilo takrat že konec – brez mene, kar je bil v tistih časih smrtni greh. Odločil sem se, da odidem v cerkev in prosim odpuščanja. Toda pozabil sem, da cerkev po maši zaklepajo, da bi ne prihajale sirote na toplo.« Cerkev je namreč nezakonske otroke imela za pankrte, saj so se ravnali po »božji besedi v stari zavezi«: »Noben nezakonski naj ne pride v Gospodovo občestvo.« »Upal sem, da ne bom prehudo okregan, ko se vrneta starša, vendar sem podcenjeval jezo moje pobožne mame, ki je dobro vedela, da sem prekršil božjo voljo. Odpeljala me je v spalnico, kjer me je pustila klečati in prositi odpuščanja. Šele ko se je vrnil tudi oče, me je vzdignil in me objel. Rekel mi je, da sem naredil nekaj prelepega. Predlagal mi je, naj Jezusa prosim odpuščanja za mamo, ker me je okregala. In nič slabega naj si ne mislim o njej; vera jo je obsedla, krščanstvo, nekaj, kar je pogosto imenoval opij za ljudstvo. Omamljena z vero ni sposobna presojati, kaj je prav in kaj narobe.”

Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na Svetem pismu

Lucianijev vzpon na vrh se ni začel leta 1973, ko je postal kardinal. Začel se je že leta 1926, ko je bil star komaj trinajst let. Nekako se je prebil do položaja pomočnika urednika šolskega časopisa v semenišču v Feltreju in že kar v prvem članku je predlagal, naj bi v staro zavezo natisnili opozorilo: “Zgodba je izmišljena. Ni primerna za otroke.” Med drugim je zapisal: “Težav v zahodnem svetu bo konec, ko bodo države v skladu s svojo zakonodajo uredile, da bo v vseh izvodih stare zaveze zapisano opozorilo: Zgodba je izmišljena. Ni primerna za otroke … To je še najmanj, kar mora storiti urejena država, kajti večina ljudi uporablja to knjigo kot vodič skozi življenje, prav to pa številni drugi plačujejo s svojimi življenji. V vseh petih Mojzesovih knjigah ni ene same besede, ki bi se izkazala za resnično. Pravzaprav so se prav vse njegove poglavitne trditve izkazale za napačne, brez izjeme. Konec koncev danes vsi vemo, da je Zemlja okrogla. Menda ne bomo tako neumni, da bi verjeli, da se je ta človek po imenu Mojzes pogovarjal z bogom in da je bog mislil, da je Zemlja ploščata.”

Le nekaj mesecev pozneje, ko se je zdelo, da se je dim polegel, je Albino spet udaril. Napisal je svoj prvi uvodnik in čeprav ni bil tako udaren kot prvi, se je s pomočjo očeta spet pojavil v glasilu italijanskih socialistov. “Ne morem sprejeti,” je napisal, “da naj bi bil Mojzes sveti mož, kakor ga predstavlja cerkev. Konec koncev je bil on tisti, ki je zahodnemu svetu vsilil koncept fašizma, ideologijo, ki temelji na delitvi družbe na bogate in revne, družbo, v kateri že otroci ob rojstvu nimajo enakih možnosti in so mnogi vnaprej obsojeni na lakoto in revščino. V svojih petih knjigah ‘Fašističnega manifesta’ govori Mojzes o sanjah boga očeta, da bi ob njemu vladal beli Arijan, ženska bi mu bila pokorna, vsi drugi, ki so drugačni, pa bi mu bili podrejeni, uničeni ali obsojeni na suženjstvo. Mojzes šteje za drugorazredne vse, ki imajo potisnjene nosove (črnce) in vse, ki so fizično popačeni (invalide). Ogorčen sem, ker v življenju še nisem videl črnega človeka, saj jim je vstop v Italijo prepovedan. Smo država izključno belih katolikov, kajti mišljenja in ravnanja volivcev usmerja Vatikan, ki želi ohraniti čistost arijske rase…«

Albinov uvodnik je bil nedvomno odziv na odlok papeža Pija XI., ki je bil objavljen dva tedna prej in je ukazoval, naj se vsi italijanski otroci, ki so stari manj kot šestnajst let, vključijo v nove fašistične mladinske organizacije. Jeseni tistega leta je Hitlerjeva knjižna uspešnica Mein Kampf postala tudi v Feltreju priporočljivo branje, tako kot tudi sicer po katoliških srednjih šolah v Evropi. V knjigi je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: “Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega.” Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter

da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo. Morda bi bila svetu prihranjena druga svetovna vojna in holokavst, če bi sodišča upoštevala nasvet mladega Albina Lucianija in bi v izvode stare zaveze dala natisniti tisto opozorilo.

To velja še danes. Eden od ciljev medijske zakonodaje je varovanje javnosti pred neresnicami. Stara zaveza, ki jo mnogi resnično uporabljajo kot življenjski kažipot, bi ne prestala preverjanja pred nobenim razsodiščem. Pa vendar jo toliko ljudi uporablja, čeprav v slehernem trenutku zaradi njenih naukov izgublja življenje na tisoče otrok. Hitler je uporabil Mojzesovo arijansko filozofijo za uničevanje Judov. V Mojzesovih petih knjigah vsak lahko najde kaj zase; vsak, ki v srcu nosi sovraštvo.

Albino je med poukom pogosto nasprotoval učiteljem. Nekega dne pa je presenetil razred in se je izjemoma strinjal z učiteljem. Soglašal je, da so bili Judje krivi za Jezusovo križanje. Nato je učitelj naredil napako in je dal Albinu besedo. Mladenič se je dvignil in vprašal učitelja: “Toda zakaj so si Judje želeli Jezusove smrti? Kakšen razlog bi lahko imeli za tako odurno dejanje?” Ko učitelj ni odgovoril, se je Albino ozrl po razredu in ko je tudi na obrazil sošolcev videl negotovost, jim je rekel: “Saj je povsem očitno, zakaj so ga želeli ubiti. Goreče so verjeli v Mojzesa. Še danes je njihova sveta knjiga, Tora, omejena zgolj na pet Mojzesovih knjig. Jezus je s svojim učenjem nasprotoval skoraj vsemu, kar je govoril Mojzes. Le bebec bi po branju petih Mojzesovih knjig in nato še štirih Kristusovih evangelijev lahko verjel, da je bil Jezus sin Mojzesovega boga.«

Papež Janez Pavel I: »Največji Kristusovi sovražniki so kristjani!«

Prvega dne, ko je prišel v semenišče, se je začudeno zagledal v bel stolp, ki se je držal šole. Prvič v življenju je videl tako visoko zgradbo – vsaj štirikrat višjo od vseh drugih zgradb v mestu. Po skupni prostornini je bil stolp tako velik, kot sama šola. Nikakor ni mogel razumeti, da nekdo postavi tako velikansko zgradbo samo zato, da bi na njen vrh obesil zvonec. Konec koncev, če bi naredili dvakrat večji zvonec in ga obesili na običajno višino, bi se ga slišalo veliko dlje. Ko se je tako oziral na tisti beli stolp, je spoznaval, kako zelo se je cerkev oddaljila od tistega, kar je učil Jezus; neznanske vsote denarja, ki ga zbere za pomoč revežem, denarja, s katerim bi denimo lahko zgradila zavetišče za vsaj sto sirot, je uporabila za gradnjo stolpa, v katerem visi en sam zvonec.

Kmalu potem, ko je postal škof v Vittoriu Venetu, je dobil pismo bogatega moža, ki je bil neozdravljivo bolan. Ker ni imel dedičev, je ponudil vse svoje imetje, da bi zgradili veliko cerkev, posvetili pa naj bi jo Jezusu oderešniku. Luciani ga je takoj naslednjega dne obiskal in ga prosil, naj svoj denar raje nameni za sirotišnico. Toda mož je vztrajal pri svojem in zahteval cerkev. Ko je Luciani izčrpal vse možnosti, je iz rokava potegnil še zadnjega aduta, ki mu je pogosto pomagal v podobnih primerih. “Ko sem bil še otrok,” je začel pripovedovati, “sem moral očetu obljubiti, da bom živel svoje življenje v posnemanju Jezusa in svojo obljubo sem držal. Vedno, kadar sem prišel na razpotje, sem se vprašal: Kaj bi zdajle naredil Jezus? Ob tem pa sem vedno premišljeval,

kako lepši bi bil svet, če bi vsi tako delali.” Nato je vprašal bolnega moža: “Kaj mislite, kaj bi torej Jezus naredil v vašem primeru?” Dva tedna pozneje je mož prijel za lopato in položil temeljni kamen za novo sirotišnico, namenjeno otrokom, ki bi bili sicer splavljeni.

Februarja 1948 v katedrali v Bellunu pa je kot mladi duhovnik zbranim vernikom rekel: “Danes so največji Kristusovi sovražniki sami kristjani, ki plačujejo svoje duhovnike, da se spakujejo ob bahavih oltarjih iz zlata in marmorja, nikoli pa ne pomislijo na množice stradajočih otrok, ki med njihovimi molitvami umirajo od lakote.” To je tudi najnatančnejši povzetek njegove življenjske filozofije.

Cerkvena duhovščina je Jezusov nauk nadomestila z zlatom in bliščem

Ko je bil že škof, je avtorju knjige Umor v Vatikanu, Gregoire Lucienu dejal:  “Kot sicer med ljudmi so tudi med duhovniki tri vrste posameznikov. Peščica jih je, najmanj med vsemi, ki si resnično prizadevajo prenašati Kristusovo sporočilo. Potem so takšni, ki si zgolj polnijo žepe s tujim zlatom. Najnevarnejša in na žalost najbolj razširjena pa je tretja vrsta. To so tisti, ki želijo obvladovati glave ljudi. Čeprav je povsem jasno, kaj je Jezus hotel povedati, so vsepovsod duhovniki, ki v svoji neznanski sli po oblasti lažejo naivnim vernikom.” Potem je ta malo znani škof iz zakotne gorske pokrajine nadaljeval: “Jezus je postavil le dva pogoja za odrešitev: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe in Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim. ” Nikoli ni od nikogar zahteval, naj pred njim pade na kolena in ga časti. Če kaj, potem je Jezus zavračal pohlep in predsodke do drugih, torej prav tisto, kar je danes osrednja gonilna sila krščanske družbe. ” Vsak, še tako omračenega uma, je moral razumeti njegovo sporočilo: Božje kraljestvo ni v zgradbah iz kamenja ali lesa, v tvojem srcu je in predstavlja tvoje sočutje do drugih. Kristus nam govori, da je naš odnos do njega neposreden in intimen, nobenega pridigarja ali posrednika ne potrebujemo in nobenega javnega obešanja na veliki zvon, kot so v njegovem času počeli farizeji in danes kristjani.” Potem je škof jezno dodal: “Še najhujši hinavci pa so tisti, ki v pridigah razlagajo svojo ljubezen do določenih ljudi, hkrati pa v javnosti vso svojo energijo usmerijo v zanikanje njihovih pravic. Verjemi, Lucien, zavračanje osnovnih pravic in dostojanstva kateremukoli od božjih otrok ni ljubezen, pa naj zakon in doktrina govorita karkoli. To je hinavščina prve vrste.”

Kaj bi prineslo papeževanje Janeza Pavla, morda najbolje pove osrednje sporočilo njegovega nastopnega govora v Sikstinski kapeli, 27. avgusta 1978 : …Zbrati moramo ves pogum, ki ga nosimo v sebi in se znebiti sovraštva in predsodkov, ki so nam jih vcepili naši krščanski očetje. Le tako bomo zbrali dovolj moči, da odstranimo ovire, ki jih naš nauk predstavlja tako številnim nedolžnim ljudem v njihovem vsakdanjem življenju … kajti od boga dano življenje je veliko dragocenejše kot katerakoli človekov nauk …”

Potem je novoizvoljeni papež govoril o revščini in lakoti v svetu. Odločno, natančno, s povsem izdelanim naglasom je izgovarjal besedo za besedo, glas je bil neomajen, izrazi preprosti, da so smisel razumeli tudi najmlajši, ki so bili navzoči na sprejemu. Kot tako pogosto že v škofovskem obdobju, je tudi zdaj napadel hinavščino, ki jo predstavljajo vatikanski zakladi: ” … Danes zjutraj sem izplaknil svojo straniščno školjko z ročico iz čistega zlata. Prav v tem trenutku uporabljajo vatikanski kardinali in škofje kopalnice v drugem nadstropju papeške palače, ki so tako bogato opremljene, da bi, kot so mi povedali sodelavci, za vsako dobili na dražbi vsaj petdeset milijonov dolarjev … Verjemite mi, tisti, ki živimo v tolikšnem razkošju, medtem ko jih toliko umira zaradi lakote, bomo morali nekega dne odgovoriti Jezusu, zakaj se nismo ravnali po njegovi zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Mi, cerkvena duhovščina in naši farani, ki smo Jezusov nauk nadomestili z zlatom, bliščem in slavjem, mi, ki nam je več do maškarade in neskončnega prepevanja njegovih molitev, kot pa do človeškega življenja, mi mu bomo dolžni najbolj temeljitih pojasnil.”

Med drugim je omenil nekaj najhujših zločinov: ” Med križarskimi vojnami smo pobili na milijone nemočnih muslimanov in Judov in bili prepričani, da imamo prav. Potem je inkvizicija šest stoletij mučila in pobijala nešteto nedolžnih žrtev in verjeli smo, da je tako prav. V svetovni vojni se je naša država priključila Nemčiji v spopadu za prevlado arijske rase in za uničenje ali podreditev drugih ras. Spet smo verjeli, da imamo prav, samo zato, ker smo krščanski narod in ker so nam iz Vatikana govorili, da imamo prav. Še donedavna smo imeli otroke, ki so rojeni zunaj zakonske zveze, za izmeček naše družbe in bili seveda spet prepričani, da imamo prav. Celo danes še vedno obsojamo in kaznujemo celo vrsto ljudi, ki živijo drugače in še vedno mislimo, da imamo prav – samo zato, ker je nekoč nekdo tako zapisal v neko sveto knjigo. Vsi dobri kristjani smo verjeli, da je to prav, ker je tako rekla mati cerkev. Toda zdaj, le nekaj generacij pozneje, vsi vemo, da je bilo krivično. Bilo je ogabno.

Janez Pavel I se je zavzel za ženske

Nek drug dan je Janez Pavel I zbral nekaj čez dvajset vatikanskih kardinalov, ki so mu na konklavu odtegnili svoje glasove, s katerimi bi bil sicer izvoljen soglasno. Spregovoril jim je o svetovnih problemih. Rekel jim je: Cerkev s prepovedjo kontracepcije prispeva k širjenju nalezljivih bolezni, revščine in lakote v državah tretjega sveta, v razvitem svetu pa k vedno večjemu številu splavov. Nobene moralne pravice nimamo, da bi nasprotovali trajnemu ljubezenskemu razmerju med katerimikoli od božjih otrok, pa naj gre za rasne in verske razlike med njimi, za vprašanje ponovne poroke ali za homoseksualnost. Povedal pa jim je še marsikaj drugega, nazadnje tudi tole: Mati cerkev odslej ne bo več vzrok težavam v svetu, temveč bo začela tudi sama začela iskati rešitve zanje…

Neko jutro je zasebno sprejel delegacijo filipinskih škofov, ki jo je vodil kardinal Sin. Eden od škofov je papeža neposredno vprašal glede nove doktrine in govoric, da naj bi bile kmalu v duhovniški stan pripuščene tudi ženske. Janez Pavel je škofom povedal: “Ko sem bil še najstnik, sem očetu obljubil, da bom v življenju posnemal Kristusa in svoje svečane obljube se držim. Vedno, kadar se znajdem na razpotju, pa četudi zgolj v kratkih presledkih, se vprašam, kaj bi zdaj naredil Jezus? In zelo pogosto premišljujem, kako veliko boljši bi bil svet, če bi vsi ravnali enako.” Potem je nadaljeval: “Kaj mislite, kako bi Jezus odgovoril na vaše vprašanje?” Škofje so molčali in spet se je oglasil papež: “Prav vseeno je, kaj smo včeraj zapisali samozadostni možje, šteje le tisto, kar bi Jezus naredil danes.”

To so bile njegove zadnje besede, o katerih so poročali novinarji. Že naslednjega dne je v časopisih pisalo: Associated Press, 29. september 1978, Vatikan. Le triintrideset dni po izvolitvi je sinoči umrl papež Janez Pavel I.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Izjava papeža Benedikta XVI., v kateri je podprl vojno v Iraku

Torek, Maj 17th, 2011

Ob srečanju nekdanjega ameriškega predsednika Busha in papeža Benedikta XVI. smo v medijih lahko med drugim prebrali: Papež Benedikt XVI. je velik nasprotnik vojne v Iraku, ki ga skrbi za kristjane v državi, od koder množično bežijo. (…) Papež Benedikt XVI. je že večkrat javno izrazil svoje nasprotovanje ameriški invaziji v Iraku, kar je bivšemu predsedniku Bushu povedal tudi na njunem zasebnem srečanju. V svojem velikonočnem nagovoru je dejal, da “iz Iraka, ki ga zaznamujejo nepretrgana morija in stalni beg civilistov, ne prihaja čisto nič dobrega“.

Papež je torej jasno poudaril, da ga v vojnem Iraku skrbijo predvsem iraški kristjani, ne pa tudi muslimani. Če iz njegove izjave logično sklepamo, je to glavni razlog, da se zavzema za konec vojne. Toda povrnimo se na začetek vojne v Iraku, kjer iraški kristjani še niso umirali in množično bežali iz države. Kakšen je bil tedaj odziv takrat še kardinala Ratzingerja na začetek vojne?

Sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort:

»Enajstega aprila 2003 je po katoliški obveščevalni službi Katnet prišlo sporočilo kot reakcija »svetega sedeža«, potem ko so ZDA napadle Irak in so Američani zasedli Bagdad. Gospod Ratzinger, dobesedno: »Veseli nas, da se je tako zgodilo. Ni se dalo predvideti, kaj bi se lahko zgodilo. S kemičnim orožjem bi lahko prišlo do marsičesa, toda zdaj lahko spet začnemo od začetka.« To je torej pojasnil takratni prefekt verske kongregacije, gospod Ratzinger. Zdaj je najvišji katoliški cerkveni funkcionar.

Nekaj oseb, ki so bile takrat odločilne na ameriški strani, ima danes slabo vest. V medijih je bilo slišati, da se je takratni zunanji minister Powell, ki je svoj čas pred svetovno javnostjo, pred Združenimi narodi, utemeljil ta napad, zdaj opravičil zaradi tega. Izrazil se je v tem smislu, da je to najbolj mračno poglavje v njegovem življenju, ko je svetovno javnost nalagal z napačnimi dejstvi. Očitno je še nekaj ljudi, ki se sramujejo takšnih stvari in se opravičujejo. Od Vatikana pa do danes nismo slišali opravičila za stališče, ki pride do izraza v besedah gospoda Ratzingerja. Nasprotno: še novembra 2004, nekaj mesecev pred njegovim izborom za papeža, je Ratzinger zavrnil pacifizem kot »nekrščanski« (Radio Vatikan, 23.11.2004). Torej je zavrnil Kristusa, ki je bil pacifist!

Katoliška cerkev tudi v sedanjosti zagovarja vojne

Papež Janez Pavel II., ki so ga do danes slavili kot velikega prinašalca miru, je bil v resnici prav tako zagovornik vojn. Leta 1991 je na primer med takratno vojno proti Iraku, imenovano Golfsko vojno, javno priznal: »Mi nismo pacifisti; nočemo miru za vsako ceno, ampak pravični mir, mir in pravičnost.« (vir: Abendzeitung Muenchen, 18.2.1991)

Vidimo: prastari Avguštinov nauk o tako imenovani »pravični vojni« je bil zelo globoko zakoreninjen tudi pri papežu Janezu Pavlu II. In je prišel tudi v njegov katekizem. Leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, je javno izjavil: »Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni.« Ko je nato Abendzeitung iz Muenchna objavil z velikim naslovom: »Papež poziva na vojno«, so mnogi to razumeli kot spodbudo, da, kot zahtevo, da se vodi vojna. Kardinal Meisner iz Koelna, ožji zaupnik in privrženec tistega papeža, kakor tudi zdajšnjega, je v pridigi 30. 1. 1996 pred vojaki oznanil naslednje: »Na vojaka, ki hvali boga, se lahko mirne vesti prenese odgovornost za življenje in smrt drugih, ker jih pri njemu ščiti božja svetost.« »Komu bi prišlo na misel, da vojake, ki so tudi molivci, diskriminira kot morilce. Ne, v rokah, ki molijo, je orožje varno pred zlorabo.« To je torej katoliška ideologija!

To spet ni nič drugega kot totalno zasmehovanje Jezusovega nauka! Ne moremo si zamisliti, da bi Jezus, Kristus zagovarjal neko vojno. Učil je absolutno nenasilje.

Zakaj cerkveni hujskači na vojno danes ne gredo pred armado?

V osnovi se postavlja vprašanje: Ali je možno s trpljenjem, s človeško krvjo, z grozodejstvi in smrtjo ustvariti mir in pravičnost? Prav gotovo ne, kajti nasilje rojeva novo nasilje. In: v prejšnjih časih so čisto samoumevno šli poveljniki armad pred vojaki – zakaj cerkveni hujskači na vojno danes ne gredo pred armado?

Dejansko so v srednjem veku šli papeži zraven v bitko, prav tako škofi, od katerih jih je nekaj tudi padlo v bojnih operacijah. Danes pa papeži, škofi in teologi opravičujejo vojne in pozivajo na vojno, se pa čuvajo, da ne bi sami vzeli puške v roke. Zakaj ne storijo tega? Če imajo neko vojno za tako upravičeno – ali ne bi morali kot dobri zgledi hoditi spredaj?

Da, ali ne bi bilo treba vseh tistih med ljudstvom, ki so za vojno, pozvati, naj gredo pred armado in se na ta način izkažejo kot »dobri zgledi«? Kako se le imenujejo vsi tisti, ki zagovarjajo vojno? Pozovimo jih vendar! Kdo hoče iti pred armado, torej biti poveljnik armade?

Prav aktualno bi bilo prositi gospoda Ratzingerja, da gre v vojno, kajti on končno svari pred pacifizmom in le tega odklanja kot »nekrščanskega«. Torej gospod Ratzinger, če je pacifizem »nekristjanski«, potem pa Vi vzemite meč, oz. puško v roke in pojdite v vojno!

Gospoda Meisnerja bi seveda prav tako morali poslati na fronto, kajti on ima »roke, ki molijo«, v katerih kot pravi, je »orožje varno pred zlorabo«. Kardinal Meisner bi lahko ta stavek povezal s samim seboj in postal »vojak, ki hvali Boga«.

Med mnogimi drugimi bi se lahko tudi nadškof Angelo Comastri kvalificiral za vojaško službo. Leta 2000 je na Marijini romarski poti Loreto blagoslovil napis na bojnem letalu italijanskega vojnega letalstva. Slika je šla skozi tisk: škof s kropilom blagoslavlja bojna letala. Ali ne bi bilo bolj verodostojno, če bi sam sedel v takšno letalo, kajti on končno daje blagoslov za metanje bomb na soljudi?

In kaj je učil Jezus, Kristus in kako se je obnašal? Ali ni že v Svojem Govoru na gori razširil zapoved »Ne ubijaj«? Ali ni celo prepovedal, ko so ga hoteli prijeti, Svojemu učencu uporabo sile za samoobrambo, ko je rekel: »Vtakni svoj meč v tulec«? In tu je dodal: »… kajti vsi, ki zgrabijo za meč, bodo z mečem pokončani.«

Seveda Jezus ni bil opreznjak. Seveda ni bil prilagajajoč karierist, ampak je vselej odkrito povedal resnico. Pojasnil je. Poučil je. Svaril. Toda nikdar ni pozival k orožju. Nikdar ni pozival na »pravično vojno«. On sploh nikdar ni odobraval nasilja v kakršni koli obliki.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bodo papežu zaradi zločinov proti človeštvu sodili na haaškem sodišču?

Ponedeljek, Maj 16th, 2011

http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042444927

Haag – Odvetnika Gert-Joachim Hetzer in Christian Sailer sta proti papežu Benediktu XVI. vložila prijavo kaznivega dejanja, v kateri ga obtožujeta težkih zločinov “proti otrokom, ki so jih oskrunili njegovi duhovniki, proti Afričanom, ki so bili umorjeni zaradi njegove smrtonosne prepovedi kondomov, in proti članom Cerkve, ki jih je zasužnjila njegova totalitarna duhovščina”.

Obtožnica, ki je bila vložena na mednarodno kazensko sodišče v Haagu, je dostopna preko spleta, v njej pa je možno na 46 straneh prebrati tri obtožbe zločinov po vsem svetu proti papežu rimskokatoliške cerkve. Bavarska odvetnika prav tako trdita, da so obtožbe do sedaj zanikali, ker je tradicionalno občudovanje duhovniške avtoritete zameglilo ločnico med pravilnim in napačnim.

Trdita, da je papež odgovoren za vzdrževanje in vodenje svetovnega totalitarnega režima, ki vedenje svojih članov nadzoruje s strašnimi in zdravje ogrožajočimi grožnjami. Poleg tega mu očitata, da je odgovoren za vzdrževanje smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, kljub nevarnosti širitve okužbe z virusom HIV, in svetovnega sistema prekrivanja spolnih zlorab otrok s strani cerkvene duhovščine. S tem vedenjem naj bi papež tudi spodbujal vedno nove zločine proti otrokom.

V obtožnici je možno prebrati tudi, da rimskokatoliška cerkev svoje člane pridobi s prisilnim dejanjem – krstom dojenčkov, ki še nimajo izdelane lastne volje. Šlo naj bi za hud poseg v osebno svobodo in razvoj osebne čustvene in moralne integritete.

Klici h kazenskem pregonu papeža zaradi zločinov proti človeštvu niso novost. Lanskega aprila je britanski pravnik pri Združenih narodih Geoffrey Robinson zahteval kazensko preiskavo svetovnega kazenskega sodišča ZN proti Benediktu XIV. zaradi prekrivanja zločinov pedofilskih duhovnikov, a se s primerom ni zgodilo nič. Tokrat bi stvar lahko bila drugačna, saj mora mednarodno kazensko sodišče preiskati vsako vloženo obtožbo.

  • Share/Bookmark

Cerkev veže ljudi v svojo organizacijo z zastraševanjem

Nedelja, Maj 15th, 2011

V Gorenjskem glasu je bil objavljen intervju s Spomenko Hribar pod naslovom Za spravo nam manjka sočutja. V njem med drugim pravi:

Cerkev je po francoski revoluciji s papežem Pijem IX znova začela pridobivati na moči. Vendar ne s Kristusovim naukom, ampak z ločevanjem duhov. Pri nas je bil najbolj zvest služabnik papeža slovenski teolog dr. Anton Mahnič. Spisal je pravilnik o ločevanju ljudi. Naj navedem nekaj izsekov njegovih pravil: »Da se ne nelezeš liberalne kuge, ravnaj po naslednjih pravilih. Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge, če pa je že nujno, da imaš kak posel z njim, občuj z njim le oficialno, kakor zdravnik z okuženim človekom. Ne bodi z njim zaupni prijatelj, ne občuj z njim, ne hodi jih obiskovati…«

Takrat je postavil enačaj, da je pravi Slovenec le katoličan. In naprej: »Ne bodi z nobenim liberalcem intimen prijatelj, sicer boš potrjen v svoji zlobi (…) Ne obsojaj katoliških piscev in dobrih prijateljev zaradi enega majhnega prekrška, kakor ne hvali liberalnih bistveno slabih zaradi ene drobtinice dobrega…«

Mahnič je misel o ločevanju bržkone črpal iz Svetega pisma, kjer na mnogih mestih najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem:

Primer:  “So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, … sramotni madeži so …” (2. Pet 2, 12 sl.)

Morda je dr. Mahnič navdih črpal tudi od Ambrozija »svetega«, ki je izjavil: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.«

Ali pa v knjigi Vera cerkve kjer piše: »Sveta rimska Cerkev, ustanovljena z besedo našega Gospoda in Odrešenika, trdno veruje, priznava in oznanja, da nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani, ampak tudi ne Judje, ne krivoverci ali od edinosti ločeni, ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili. Toliko pomeni edinost telesa Cerkve, da cerkveni zakramenti koristijo za zveličanje samo tistim, ki ostanejo v njej, in da posti, miloščina in druga pobožna dela in vojaška služba krščanskega življenja samo tem pridobijo večno plačilo. Naj kdo daje še toliko miloščine, naj bi tudi kri prelil za Kristusovo ime, vendar ne more biti rešen, če ne ostane v naročju in edinosti Katoliške cerkve. Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvesteje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš.«

Po nauku Katoliške cerkve nimajo pravice do življenja, ne samo drugoverci, pač pa tudi npr. vegetarijanci, ateisti, homoseksualci, prešuštniki …

Cerkev v vsej svoji zgodovini nikoli ni novačila ljudi s Kristusovim naukom, pod čigar imenom se predstavlja. Njen nauk in njena dela, ne samo, da nimajo nič opraviti z naukom Jezusa Kristusa, ampak mu celo nasprotujejo. Ta institucija torej zlorablja ime Jezusa Kristusa.

Novačenje rimsko katoliške cerkve temelji v glavni meri na zastraševanju. Včasih je bil to predvsem strah pred smrtjo, kajti kdor je kakorkoli nasprotoval tej instituciji, je bil drugačne vere, ni želel jesti mesa, se je upiral krstu in vpoklicu v vojsko, mu je pretila smrtna kazen. Da ne govorimo o genocidih nad ženskami, Indijanci, prakristjanskimi skupnostmi, npr. Bogomili, Katari…

Nekatere  ljudi je katoliška cerkev bržkone ubila tudi po navdihu sledečega citata iz Biblije: “Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; …” (5. Mojzes 17, 12)

Danes katoliška cerkev uporablja bolj psihološke trike, da veže nase ljudi. Poglejmo enega od teh trikov.

Krst novorojenčkov

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve piše: »Otrok se rodi. Po katoliškem nauku je za novorojenčka zdaj “odrešenjsko nujno”, da je krščen (kat. katekizem str. 1277). Starši imajo “naročilo” (1251), da prinesejo otroka k krstu – sicer bi mu kratili “neprecenljivo milost, da postane Božji otrok (1250). Torej, če ni krščen, po katoliškem nauku sploh ne more postati Božji otrok. Neverjetno.

Če otrok umre nekrščen, ne bi prišel v “Božje gledanje”, torej ne v nebesa, ker se ga še naprej drži “izvirni greh” (Neuner-Roos, 526, glej okvir 7. str. 8). Tudi po luteranskem nauku je krst “odrešenjsko nujen”, zato ga starši “naj ne kratijo” otroku.

Po katoliškem nauku morajo “duše, ki so umrle v težkem grehu” v večni pekel. “Ta obstaja za duše, ki so bile obremenjene samo z izvirnim grehom (ki velja kot “težki greh”), z izgubo “Božjega gledanja”. (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, S. 530) Ta zadeva nekrščene dojenčke in male otroke. “Za duše z osebnimi grehi” obstaja pekel vrh tega “v peklenskih mukah”. Nevarnost, da izgubi ne samo “gledanje Boga”; temveč mora preko tega za vso večnost trpeti strašne muke, bi po katoliškem nauku za nekščenega otroka začela v trenutku, ko loči dobro od zla in lahko zagreši “težki greh.” Vse to je nasprotje temu, kar je hotel Jezus. Oni ni učil niti večnega pekla niti krsta dojenčka, temveč je rekel: “Sledite mi!”

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Vatikan je vse kaj drugega kot center krščanstva

Sobota, Maj 14th, 2011

Saj vsi župniki pa niso slabi! Ta stavek pogosto slišimo od katoliških vernikov kot odziv na vedno več razkritih pedofilskih, finančnih in drugih škandalov v katoliški cerkvi. Eden od zadnjih škandalov prihaja iz WikiLeaksa, ki med drugim razkriva, da Vatikan ni dovolil svojim predstavnikom, da bi pričali pred irsko komisijo, ki je preiskovala duhovniško zlorabo otrok, in je bil jezen, ko so jih poklicali.

Res je. Mnogo župnikov ni slabih. Njihova glavna težava je v tem, da so mnogi tako naivni, da resnično mislijo, da preko katoliške cerkve lahko vernikom približajo Boga in Kristusa. Katoliški nauk to onemogoča, ker je v popolnem nasprotju z božjim naukom. Mnogi katoliki imajo torej s svojim župnikom zelo pozitivne osebne izkušnje, zato povežejo te izkušnje s celotno katoliško cerkvijo. Z drugimi besedami: če je naš župnik v redu za pogovarjati, potem mora biti tudi katoliška cerkev oz. Vatikan v redu. Takšno sklepanje je podobno, kot če bi nekdo hvalil svojega prijatelja, ki je zaposlen kot navaden delavec v korporaciji Monsanto, ki hoče svetu vsiliti gensko spremenjene organizme. Na podlagi dobrih izkušenj s svojim prijateljem bi potem sklepal, da je tudi podjetje, v katerem dela, etično in moralno. Takšna primerjava je smiselna, kajti župniki so v bistvu »navadni delavci« v katoliški hierarhiji in večina med njimi verjetno sploh ne ve kakšna pokvarjena politika se dogaja za zidovi Vatikana, kjer vlada njihov šef. Ne vedo, ker jih tega ne učijo na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Lord Acton, eden največjih katoliških zgodovinarjev, je sredi devetnajstega stoletja opisal papeštvo kot »vraga, ki se skriva za križem«. (Prihaja ameriška unija).

V knjižici Vatikanska jezuitska globalna zarota, ki nazorno skicira vlogo Vatikana danes in njegov temačni načrt za prihodnost sveta, avtor Ronald Cooke tudi razkrije neverjetne finančne zaloge, ki so v posesti Vatikana, medtem ko se duhovniki po vsem svetu še vedno pretvarjajo, da je njihova cerkev revna. Predvsem pa opisuje vlogo jezuitov, ki so glavni nosilci pri implementaciji skrivnostnih ciljev Rima. V knjižici je tudi izjava kardinala Vagnozzija, ki je glede vatikanskih financ dejal: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, C.I.A. in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.

Šokantna knjiga Vatikanska mafija bivšega katoliškega monsignorja Rafaela Rodriguez Guillena več kot potrdi, da v Vatikanu obstaja še bolj nevarna mafija kot če bi združili vse ostale skupaj. Takšna trditev se bi marsikomu zdela pretirana ali celo izum kakšnega ateista oz. zagrizenega sovražnika cerkve, vendar prihaja iz ust še ne ekskomuniciranega monsignorja in vatikanskega duhovnika z vsemi kanonskimi licencami. Ta knjiga tudi razkrije, kako je ta mafija zastrupila papeža Janeza Pavla I in kako so v času vladavine njegovega naslednika skozi Vatikan potekale številne poti trgovine z drogo. Nekaj citatov iz knjige:

»V Vatikanu obstaja bolj nevarna mafija kot sta sicilijanska in newyorška mafija.

Glede obstoja mafije v Vatikanu mi je najbolj odprla oči knjiga »Povezava Vatikana z mafijo«, kjer je avtor Richard Hammer, brez dvoma dokazal obstoj mafije v Vatikanu. V knjigi omenja konkretna imena, od kardinalov in odposlancev, ki so bili ujeti pri pranju denarja, trgovanju z drogami, nezakoniti prodaji orožja.

Bivši jezuit in vatikanist Malachi Martin, ki je živel v Vatikanu, je v svoji knjigi o Vatikanu na več kot 600 straneh opisal podrobnosti rimske kurije in njenih mafijskih članov.

Morda se sliši skoraj nemogoče, da dokažemo, da Vatikan s svojo hierarhijo predstavlja izvor mafije oziroma skrivne kriminalne organizacije, kateri člani so razkrojili družbo s svojimi zavajanji, ukanami in satanskimi strategijami. Povedali so nam, da mafija izhaja iz Sicilije, toda bili smo preslepljeni, kajti dejstvo je, da je bila italijanska mafija, ki ima korenine v Rimu, odvisna od Vatikana in njegovih kriminalnih kardinalov in papežev.

Katoliška cerkev s svojimi kanoni in zakoni je najbolj organizirana skrivna organizacija na celem svetu. Slepo smo verjeli, da ta cerkev predstavlja krščanske vrednote in da so njihovi člani in oblastniki svetniki, ki so celotni družbi zgled poštenosti.

V arhivih varnostnih služb, ki raziskujejo kriminal, to so Interpol, F.B.I. in CIA lahko preberemo, kako so vatikanski apostolski nunciji, kardinali in odposlanci bili ujeti v nezakonite posle z newyorško mafijo.

Vatikan je najbolj satanski imperij mafije in izvor vsega zla in vojn po celem svetu.

Neverjetno je, da še vedno toliko katoličanov verjame in sodeluje s katoliško mafijo Vatikana.

Po vzoru Al Capona in Lucky Luciana bi morali posneti film tudi o vatikanskih gangsterjih, tako da bodo ljudje razumeli, da vatikanska mafija in njihovi gangsterji resnično obstajajo.

Vatikan je za nekatere moje knjige zahteval, da so jih odstranili z vseh knjižnic. Izgleda, da so se ustrašili, da bi resnica o vatikanski mafiji prišla na dan.

Cilj Vatikana ni odrešitev duš, ampak zgolj bogatenje in zloraba krščanstva v svoje namene.

Kot monsignor in duhovnik, kateri sem imel veliko različnih pozicij v katoliški cerkvi, ne morem verjeti, da sem služil takšni cerkveni instituciji. Dejstvo je, da smo bili več stoletij žrtve pranja možganov s strani Vatikana.

Posedujem zelo obširno dokumentacijo o povezavah med Vatikanom in znano mafijsko družino Rizzo.

Vatikan je z zlorabo krščanstva postal najmočnejša ekonomska sila na tem planetu: to je skrivna mafija.

Vatikan je odgovoren za duhovno in ekonomsko krizo na svetu.

Mafijsko ozadje Vatikana je razkrilo mnogo pisateljev vatikanistov.

Domingo de Guzman, ustanovitelj Dominikancev in inkvizicije, Ignacij Loyola, ustanovitelj Jezuitov, in Jose M. Escriva, ustanovitelj Opus Dei, te tri katoliške osebnosti so najbolj vplivale na bogatenje Vatikana v zgodovini in vse do današnjih dni.

Posedujem dokumente z dokazi kako so Vatikan in njegove finančne agencije uporabile svoje orožje, da so odstranila vsa demokratična gibanja, ki so jih označili za komuniste.

Posedujem dokumente, da je Vatikan pošiljal milijone dolarjev v Latinsko Ameriko, da so tam pomagali vzdrževati njihove fašistične diktature.

Vatikan ima v Združenih državah tudi delnice v industriji orožja in kontracepcijskih tablet.

Avro Manhattan v knjigi: Vatikan v svetovni politiki poudarja, da je Vatikan vse kaj drugega kot center krščanstva.

Vatikanski pisec in bivši jezuit Malachi Martin je v svojih 14 knjigah o Vatikanu, dokumentiral realnost korupcije v katoliški cerkvi. Bil je priča dogodkov znotraj Vatikana, kjer je opravljal funkcijo zgodovinarja in jezuita.

Juan Arias je bil svoje celotno življenje dopisnik iz Italije in je spremljal bivšega papeža Janeza Pavla II na njegovih potovanjih. V svojih dveh knjigah: Bog za papeža Janeza Pavla II in Cerkev tisočletja in skrivnost papeža je opisal v javnosti prikrito plat bivšega papeža. Arias je opisal poljskega papeža kot Mussolinija cerkve, ki želi s svojo diktatorsko držo oskruniti celoten svet.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev je v preteklosti na najbolj sramotne načine kradla posestva

Petek, Maj 13th, 2011

Cerkev si je v svoji celotni zgodovini pogosto na protizakonite načine nagrabila posestva.

V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort:

»Eden od bistvenih motivov inkvizicije je bilo, da se zaseže premoženje diskriminiranih. Primer za to je iz škofije Wuerzburg dne 10. junija 1627: »Knezoškof Philip Adolf iz Ehrenberga v Wuerzburgu je objavil nalog, v katerem ukazuje, da se zaseže imetje tistih, ki so bili obdolženi čarovništva in se ga preda mestni upravi«.

Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Osnova za mučenje in pomor na tisoče in tisoče žensk v Evropi je bilo »čarovniško kladivo«, ki ga je odobril papež. Knjiga »Čarovniško kladivo« daje podrobna navodila za najrazličnejše, najokrutnejše metode mučenja. Pravi obraz inkvizicije pa kažejo tudi predpisi papeža Inocenca III. On je ukazal konfiscirati imetje heretikov, razlastiti in razdediniti otroke heretikov. Da bi krvnina hitreje tekla in da bi dobili obremenilna priznanja, so brutalno mučili žrtve.

Samo s krvnino od imetja razlaščenih heretikov je na primer papež Janez XXII. leta 1317 lahko kupil šest novih škofij. Že leta 380 so drugače mislečim, tako imenovanim »krivovercem«, grozili z izgonom, pregnanstvom in konfiskacijo njihovega premoženja. Drugače mislečim so odrekali pravico, da se imenujejo kristjani, da delajo testamente – to je bilo prepovedano – ali da dedujejo. Celo dedovati jim je bilo prepovedano.

Zanimivo je tudi, kako so razdelili krvnino. Cerkev je na primer v Nemčiji vsakokrat dobila eno tretjino naropanega denarja, zemljišč ali hiš umorjenega, v drugih primerih eno polovico. Pogosto je eno tretjino dobila krajevna oblast, eno tretjino inkvizicijska oblast – da je lahko delovala – in eno tretjino škof.

Posebno donosni so bili ti »posli« seveda tam, kjer sta bila cerkev in škof identična. Tako imenovani knezoškofi so potem pobrali celotno krvnino. V knezoškofijah je potem tudi najhuje divjalo preganjanje čarovnic, najsi bo v Wuerzburgu, Bambergu, Trieru ali Koelnu. Toda tudi na številnih protestantskih področjih so z veliko vnemo preganjali »čarovnice«, kajti tudi tam je bil vladar istočasno najvišji duhovnik, v tem primeru deželni škof.

Isto velja za Vatikan. Njemu je pripadlo 100% premoženja obsojenih, kateri so bili umorjeni na njegovem območju.

Veliki koncil v Toursu, ki ga je organiziral Aleksander III. leta 1163, je zapovedal vsem svetnim knezom, da heretike zaprejo v ječo ter zasežejo njihovo premoženje. (vir Charles Lea, »Geschichte der Inquisition im Mittelalter« (Zgodovina inkvizicije v srednjem veku). Kakor hitro so nekoga, ki je bil osumljen krivoverstva, pozvali in zaprli, so si svetni uradniki prilastili njegovo premoženje. To se je torej zgodilo, še preden je sploh prišlo do procesa. Bistven cilj postopka je bila potemtakem sama konfiskacija premoženja, polaščanje posesti in denarja.

Tudi družina človeka ki je prišel v kolesje inkvizicije, je bila na cesti – brez sredstev. Zgodovinar Charles Lea piše o tem: »Tako so njegovo družino, pa če je bi nedolžen ali kriv, postavili pred vrata, da umrejo od lakote ali se zanesejo na nesigurno ljubezen do bližnjega drugih, ki je bila vse preveč ovirana zaradi dejstva, da je bilo vsako simpatiziranje s heretikom nevarno.

Tudi ponarejanje listin je bila metoda, s katero se je cerkev okoriščala

Obstajali so samostani, ki so se prav specializirali za to. Benediktinski samostan Reichenau je na primer veljal za razvpit kraj za falsificiranje listin. Ponaredili so listino in trdili, da je ta in ta že davno umrli kralj ali cesar zapustil samostanu določen kos zemlje, torej podaril. S to izmišljeno zgodovino in ponarejeno listino si je samostan s prevaro pridobil zemljo.

Nadaljnji, pogosto prakticiran način za povečanje premoženja, je bil lov na dediščino. Že papež Aleksander III. je odredil leta 1170: »da noben testament ni veljaven, ki ni bil napisan v prisotnosti duhovnika. Vsakega svetnega notarja, ki sestavi testament, ne da bi zadostil papeževemu predpisu, se kaznuje z izobčenjem.»

Cerkev ni rada videla, če so otroci podedovali premoženje. Cerkveni oče Salvian iz Marseilleja je pridigal v 5. stoletju: »Kdor svoje premoženje zapusti otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji lastni koristi. Medtem ko skrbi za zemeljsko dobrobit svojih otrok, ogoljufa sebe za lastno dobrobit v nebesih.«  In duhovniki vseh stoletij so vedno znova pripovedovali ljudem: če darujete denar prav na smrtni postelji, bo vaši duši lažje v vicah.

»Večna renta« iz Napoleonovih časov je v nasprotju z ustavo

Pred približno 200 leti je prišlo do tako imenovane sekularizacije. Takrat so zasegli veliko cerkvenih posesti, da bi dali odškodnino knezom levega Porenja, ki jih je razlastil Napoleon. In cerkve so nato zahtevale zase, da se jim da odškodnina za naropano blago, ki so jim ga odvzeli, in leta 1803 zavezale državo k ustreznim pogodbam. In te pogodbe veljajo še danes. V nemški ustavi sicer piše, da je država dolžna odstraniti te finančne dajatve. Ampak kaj to pomaga? Do danes se ni zgodilo še nič, tako da so se stare obveznosti iz sekularizacije izkazale kot »večna renta«. To kar so takrat odvzeli knezoškofom, so ti že zdavnaj dobili povrnjeno. Subvencije pa še kar naprej tečejo.

Ker so dejstva tako jasna in tako ekstremna, je presenetljivo, da na primer v Nemčiji niso znana. Ali ne dobimo vtisa, da so se cerkve popolnoma infiltrirale v državo? Da tudi tam, kjer se izmenjujejo informacije, sledi neke vrste cenzura, tako da se ne izve za tiste informacije, ki bi lahko kaj razkrinkale? Ali se ni skozi več stoletij – ne da bi kdo to opazil – v državi razvila država? Potem bi za mnoge ljudi lahko bilo še prej razumljivo, zakaj v današnjem času ravno Nemčija izstopa kot primer verske nesvobode. V kapitalizmu imajo tisti, ki imajo denar, tudi moč. Cerkve očitno nimajo samo denarja, ampak tudi moč de facto odpraviti versko svobodo v Nemčiji.

Kaj ima vse to opraviti s Kristusom? Kajti ne pozabimo: totalitarni malikovalski kult se ne ne imenuje samo »katoliški«, ampak tudi »krščanski«. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.«  Vir: Gandhi, Christus und die Christen« (Gandhi, Kristus in kristjani), 1931.

Že leta 1986 je ugotovil svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stoert den oeffentlichen Frieden?« (Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) Deschner piše: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Če ne bi cerkev prikrila, da je bil Jezus Jud, ali bi se zgodil holokavst?

Sreda, Maj 11th, 2011

Borci proti goloti na javnih mestih iz Innsbrucka so prepričani, da je kip na križu razpetega Jezusa Kristusa, ki stoji v centru mesta, pornografija, proti kateri se je treba boriti. Vir: http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/277333/

Razpelo z Jezusom je škandal za razmišljujoče ljudi. Bolj kot golota se je dobro vprašati zakaj ima RKC sploh mrtvega Jezusa za simbol, če pa je znano, da je simbol zmage nad smrtjo križ brez trupla? Upravičeno se postavlja vprašanje koga RKC zdaj z mrtvim truplom na križu zastopa? Boga in Njegovega sina in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ali pa satana, njegovega nasprotnika?

Zakaj je Jezus na razpelih s predpasnikom okoli bokov?

V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige Kristusovi namestniki, avtor Peter de Rosa:

»Ko so cerkveni umetniki Jezusu na križu pustili tisto poslednjo sled spodobnosti, so mu s predpasnikom odvzeli njegovo judovstvo. Dobesedno so prekrili njegov ponos in ga spremenili v častnega arijca. Kajti skrili niso le njegovega spola, temveč tudi sled noža na njegovem mesu, sled obrezovanja, ki bi govorila, da je bil Jud. To je tisto, kar so želeli skriti. Brez tistega predpasnika bi bilo vsakomur takoj jasno, da se je na Kalvariji zgodil umor Juda. Jezus je bil Jud. Bi kristjani vsa ta stoletja izvajali pogrome nad Judi v imenu križa, če bi bil na njem upodobljen obrezani Jezus?

Ta prevara, ki traja zdaj že skoraj trinajst stoletij se je zgodila v samem jedru krščanstva, v rimskokatoliški in apostolski cerkvi. Nobenega nauka niso učili tako univerzalno in z večjo gotovostjo – ali če rečemo v katoliškem jeziku, bolj nezmotljivo –, kot to, da so “Judje večno prekleti zaradi uboja Boga”. To je obtožba, ki ni bila preklicana. Judje so postali za cerkvene teologe edini krivci za uboj odrešenika, ki je bil eden od njih samih.

Na tretjem in četrtem lateranskem koncilu (leta 1179 in 1215) je rimska cerkev potrdila vse že uveljavljene ukrepe proti Judom. Nositi so morali sramotilno znamenje. V Angliji je bil to rumeni znak v obliki Mojzesove ploščice, v Franciji in Nemčiji pa okrogel. V Italiji so morali nositi rdečo čepico, dokler ni neki kratkovidni rimski duhovnik zamenjal Juda za kardinala. Kako pa je bilo v Sloveniji? O tem nič ne vemo. Zakaj ne? Nato so jim določili rumeno barvo. Judom so bili prepovedani vsi stiki s kristjani, odrinjeni so bili od javnih služb, vzeli so jim zemljiško pravico in prepovedali ukvarjanje s trgovino ter jih stlačili v geta, ki so jih ponoči zaklepali. Noben sistem apartheida ni bil tako dosleden v ločevanju. Samo zato, ker so vztrajali pri veri svojih prednikov in zavračali prestop v krščanstvo, so jih preganjali iz ene države v drugo. Neki papež jim je dal mesec dni, da izpraznijo svoje domove v Italiji in jim dal na voljo le dve zatočišči. Med križarskimi vojnami so jih v imenu Kristusa pobili na tisoče. Jud, ki je pomolil nos na plano na veliki petek, je praktično naredil samomor, pa četudi je imel tisti mož na križu judovsko zakrivljeni nos. Tako so skozi stoletja trpeli in umirali milijoni. Slabi umetniki in pošastni teologi so tlakovali pot Hitlerju in njegovi “končni rešitvi”.

V nacistični Nemčiji so na judovske hiše in trgovine načečkali zvezde, kar je bilo znamenje, da je tu mogoče razbijati in ropati. V nekaterih mestih so se tako kot v srednjeveških časih lahko pohvalili, da so Judenrein, neokuženi z Judi.  Leta 1936 je imel škof Berning iz Osnabrückna uro dolg pogovor s Hitlerjem. Firer je škofa prepričeval, da med nacionalsocializmom in katolicizmom ni velike razlike. Kaj ni imela tudi cerkev Judov za parazite in kaj jih ni zapirala v geta? “Delam samo tisto,” se je pridušal, “kar cerkev počne že tisoč petsto let, le da sem bolj učinkovit.”

Ker je tudi sam katolik, želi zgolj “koristiti krščanstvu, ki ga visoko spoštujem,” je rekel Berningu.

Kaže, da Hitler ni nikoli niti pomisli, da bi lahko bil Jezus, o katerem je v Mein Kampfu napisal, da je “veliki ustanovitelj te nove črede” in šiba božja za Jude, tudi sam Jud. In zakaj ni pomislil? Bi še tako zavzeto širil svojo verzijo krščanstva, če bi imel vsaj enkrat priložnost videti Jezusa golega na križu, takšnega, kot je bil v resnici? Denimo, da bi se Jezus gol pojavil na vseh križih v Nemčiji. Bi nemški škofje s papežem Pijem XII. vseeno tako dolgo molčali ob judovskem trpljenju?Toda kljub vsej okrutnosti krščanstva, ki je dolgo pripravljalo vse potrebno za holokavst, nekateri katoliki še vedno trdijo, da se njihova cerkev ni nikoli motila.

Cerkev je med šestim in dvajsetim stoletjem objavila kakšnih sto protijudovskih dokumentov in v nobenem od teh niso zapisali, da Jezusova zapoved Ljubi svojega bližnjega velja tudi za Jude. Ker je bil Jezus Jud in to cerkev dobro ve, očitno s tem daje svojim vernikom sporočilo: Ne ljubite Jezusa!«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Člani Opus Dei so bili vpleteni v orožarske posle, prevare…

Sreda, Maj 11th, 2011

Avtor knjige Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja, Robert Hutchison, pravi, da je Opus Dei globalna in najmočnejša cerkvena organizacija visoko usposobljenih, v strogo hierarhijo povezanih profesionalcev, z milijardami dolarjev kapitala in člani na najpomembnejših položajih v vladah, državni upravi, medijih ter poslovnem svetu. Opus Dei je svoj rastoči vpliv gradil na dostopu do ljudi na pomembnih položajih v šolstvu, financah ali politiki.  Njegovi člani so bili vpleteni v prevare, državne prevrate, orožarske posle, v sodelovanje s kriminalci in vojaškimi diktaturami. »Vodstvo Opus Dei se je še kako dobro zavedalo, da denar upravlja s svetom in da je prevlada cerkve v neki državi ali na neki celini odvisna od njene finančne pomoči,« je potrdil profesor Javier Sainz Moreno.

Še nekaj odlomkov iz knjige: »Cilji Opus Dei so med drugim tudi, da bi se njihova ustanova usmerila predvsem na vzgojno področje, predvsem zasebnih šol srednjega sloja. Ustanovitelj Opus Dei narekuje tudi, da sama ustanova naj ne bi imela lastnih vzgojnih središč pač pa naj bi se člani Opus Dei profesionalno uveljavljali predvsem v državnih ustanovah in z državnimi sredstvi. Člani Opus Dei se kot vzgojitelji trudijo predvsem za ohranjanje hierarhičnega družbenega modela, tradicionalne družine.

Opus Dei je kot izjemno močna  organizacija v samem osrčju vatikanske strukture moči – organizaciji, ki je na krščanski strani vsaj tako skrajna, kot je na islamski strani Turobi s svojimi pristaši. Med njenimi člani je papežev osebni tajnik, njegov glasnik in vrste ministrov. Za njimi stojijo vrste političnih in ideoloških strategov v štabu Opus Dei v Rimu, za njimi pa po vsem svetu spet kakih 80 tisoč, po veliki večini zelo uspešnih, posebej indoktriniranih laikov. Člani Opus Dei imajo tudi posebne privilegije s strani  RKC, ki jih je odobril papež Pij XII.  Med drugim tudi odpustek za 500 dni vsakič, ko član  predano poljubi križ pred vhodom v katerokoli kapelo Opus Dei.

Avtor Robert Hutchison, pravi, da je  pri pisanju knjige stopil v svet polnem spletk, skrivnosti, svetniških manipulantov v svetu, ki ga poganjajo brezobzirni interesi. Za Opus Dei je v ljubezni in vojni vse dovoljeno, po besedah ustanovitelja morajo člani v boj za cerkev.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev je mnoge kriminalce razglasila za svetnike

Torek, Maj 10th, 2011

Na spletni strani Dnevnika je bila objavljena novica o tem, kako je cerkev pomagala nacistom po vojni pobegniti v Argentino. Več informacij o sodelovanju med nacionalsocialisti in cerkvijo si lahko preberemo v knjigi Resnična Odessa. Toda v zgodovini Rimskokatoliške cerkve je zaslediti še več takšnih pobratenj z zločinci. Malokdo ve, da je cerkev ogromno kriminalcev razglasila za svetnike. Toda preden razkrijemo nekaj teh »svetih« množičnih morilcev, se vprašajmo, zakaj cerkev za svete proglaša mrtve, ne pa žive?

V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »Po nauku Jezusa, Kristusa, je svet samo eden, nebeški Oče. Tako so preroki vedno učili in tako je učil tudi Jezus: edino Bog je svet. Petrov stol pa to zanika, s tem da ljudi proglaša za „svetnike“. Nenavadno se zdi, ko danes človek pri katoliški božji službi sliši, kako pri izpovedovanju vere častijo „skupnost svetnikov“ in znotraj cerkve na vsakem vogalu vidi stati sveti kip.  Če torej cerkev neprestano proizvaja „svetnike“ ali pa lastnika Petrovega stola označuje s „sveti oče“, ali s tem ne zasmehuje, sramoti ter se javno in neprikrito norčuje iz velikega Duha, nebeškega Očeta, Boga? Odgovor na to je preprost. Ker se pripadniki Petrovega stola spoznajo na spise, lahko trdimo, da Petrov stol na ta način zavestno sramoti Boga

Jezusova beseda v Mt. 23, 9 jasno pove: „Tudi na zemlji nikomur ne pravite ‘oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih..“ Cerkev pa razlaga, da je papež „sveti oče“. S tem Petrov stol obrekuje Jezusa, Kristusa. To počne zlasti na ta način, da svojim vernikom celo predpisuje verovati v tako imenovane „svetnike“, ki jih je imenovala cerkev. V cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“.

To ni samo nasprotje tega, kar je učil Jezus iz Nazareta, je tudi nasprotje tega, kar so delali prvi kristjani in kako so živeli. Niso častili svetnikov; tega sploh niso poznali. Vedeli so, da je vsak človek tempelj Svetega Duha, da je vsak človek poklican prizadevati si za popolnost in da Bog na tej poti v notranjost stoji ob strani vsakemu človeku, ki Ga pokliče na pomoč. Torej ne potrebujemo posredništva duhovnikov, tudi ne „svetnikov“, ampak se lahko neposredno povežemo z Bogom, s Kristusom v notranjosti človeka samega. To je bil nauk prvih kristjanov in tudi njihovo življenje: Človek je tempelj Boga in Bog biva v človeku, globoko na dnu njegove duše.

Nekaj nam da misliti: Zakaj za svete proglašajo mrtve in ne živih? Zakaj mora telo prej umreti, preden človeka proglasijo za svetega? Ali ljudstvo mogoče ne bi smelo opaziti, da omenjeni sploh ni bil tako svet? Kajti vse mogoče lahko razširjajo o umrlem, vsakovrstne legende, ki v ljudeh ustvarjajo utvaro, da je taisti živel „sveto“. Ko se družimo z živim človekom, si mogoče lahko zelo hitro ustvarimo drugačno sliko. Razen tega lahko poveličevanje umrlega pogojuje tudi to, da so v mnogih poganskih kultih, npr. v starem Egiptu, gojili kult mrtvih. V bistvu je kult svetnikov nadaljevanje kulta mrtvih.

V katoliški cerkvi najdemo tudi paralele z religioznimi predstavami iz Babilona. Babilonci so imeli okrog 5000 bogov in boginj. Tudi v cerkvi ima prav tako vsaka poklicna skupina svojega svetnika. Obstajajo svetniki za pleskarje, za odvetnike, za lekarnarje, za spovednike, za rudarje, za žganjarje, za knjigotržce, za puškarje, celo za paznike v zaporih, za menjalce denarja, pridelovalce zelenjave, sodnijske služabnike, mavčarje, župnike in ne pozabimo, za gospodinje v župniščih. Celo za ameriškega pilota v vojni, za iskalce zakladov in vojake so pristojni posebni svetniki. Prav tako lahko človek pokliče svetnika za vse mogoče pripetljaje – na primer pri invaziji mravelj, ali kadar je v brezupnem položaju. Obstajajo tudi svetniki, ki naj bi človeku pomagali ravnati z vestjo in s svobodnim duhom, na primer svetniki proti svobodomislecem. Obstaja svetnik proti slabi vesti; če ima človek slabo vest, lahko moli k temu svetniku in ta jo potem zatre. Zanimivo je, da je Ignacij iz Loyole, ustanovitelj jezuitskega reda, med drugim dejal: „Da bi v vseh stvareh služili resnici, moramo verjeti, da je to, kar sem imel za belo, v resnici črno, če tako določi hierarhična cerkev.“ Tudi proti pretirani želji za plesom, za loterijo ali če nekdo išče igre na srečo, obstajajo svetniki, za telefon in tudi za internet, za vse to človek lahko pokliče „svetnike“.

Toda povrnimo se k vprašanju, ali so vsi ti tako imenovani svetniki za časa zemeljskega življenja delali čudeže, za kar bi lahko bili razglašeni za svetnike. Kakšni so pogoji, da nekdo postane „svetnik“?

Pred razglasitvijo za svetnika morata biti izpolnjena dva pogoja: prvič sloves svetosti in zglednega življenja, drugič sloves čudodelnosti. Tu imamo primer svetnika, ki je patron kovačev in zlatarjev, kolarjev in živinozdravnikov, škof Eligij iz Noyona, z naslednjo – v pravem pomenu besede „legendarno“ – predzgodovino: v 7. stoletju je bil Eligij kovač. Pripovedujejo, da je upornemu konju nogo kar odrezal in ko jo je podkoval, spet namestil. Nogo je torej odnesel s seboj v kovačnico, nanjo prikoval podkev in jo potem zunaj konju spet namestil tja, kamor je spadala. Tako pravi legenda. Zato zdaj Eligija častijo kot patrona kovačev.

Takšnim legendam se pogosto smejimo. Toda kar je veliko bolj usodno: mnoge kriminalce so razglasili za svetnike in tu postaja vse skupaj zares grozljivo. Vzrok, zakaj mora nekdo že biti mrtev, da ga razglasijo za svetnika, bi bil lahko tudi  v tem, da temu človeku mogoče to ne bi bilo po volji. Kajti „svetnikov“ ne vprašajo, če hočejo postati svetniki. Marsikdo bi potem rekel: „Proti mravlji nadlogi sploh ne morem pomagati.“ Ali: „Kovaču oz. pilotu v vojni ne morem pomagati.“ Ali pa bi ga bilo strah, da njegovi zločini pridejo na dan. Možno je, da se sploh ne bi strinjal, da ga razglasijo za svetnika. Mogoče si je predstavljati, da razglasitev za svetnika tudi zaradi tega izpeljejo šele po človekovi smrti.

Celota je tako kult mrtvih in konec koncev spiritizem: klicanje mrtvih. In kaj pravi cerkev o spiritizmu? Cerkev prepoveduje spiritizem le, če se drugi ukvarjajo z njim. Sama ga prakticira vse do danes, npr. v obliki izganjanja hudiča. V Rimu obstajajo tečaji o tem, kako se iz ljudi izganja hudiča in pri takšnih izganjanjih hudiča je umrlo že precej ljudi. Če si podrobneje pogledamo vprašanje, zakaj ljudje molijo k „svetnikom“, spoznamo star temeljni vzorec: verjamejo, da potrebujejo nekoga, ki bo pomiril jeznega Boga, da bo blag in milosten. Vedno znova torej naletimo na prvotno pogansko naravnanost, da se Bog jezi in maščuje. Če bi človek rad, da ga usliši, tedaj je potreben posrednik, ki Boga pomirja – naj bo to s tistimi brutalnimi žrtvami, o katerih smo že slišali, ali pa tako, da mrtvi, ki jih povzdignejo v „svetnike“, pri Bogu zastavijo dobro besedo.

Načeloma lahko postavimo še nadaljnje vprašanje: Zakaj sploh potrebujemo priprošnjike pri Bogu, ko je vendar sam papež „usmerjevalec zemeljske oble“? Ravno on, kot usmerjevalec zemeljske oble, bi torej moral posedovati moč, da vse usmerja. Zakaj potem potrebujemo tako imenovane priprošnjike, svetnike? In še eno vprašanje: Če je toliko svetnikov, zakaj je potem na svetu toliko gorja? Kakšni pa so bili ti ljudje, ki so jih proglasili za svetnike? Nekateri so bili zločinci, torej sploh ne morejo vladati s Kristusom v nebesih in ne morejo izboljšati Zemlje. Kaj dobrega naj bi se na primer izcimilo, če molimo h Konstantinu ali h Karlu Velikemu, ki sta bila množična morilca?

Janez Pavel II. je na primer kmalu zatem, ko si je v Izraelu prizadeval za simpatije Judov, proglasil za blaženega Pija IX. – papeža, ki je dal ugrabiti judovskega otroka, ga prisilno vzgojiti v katoličana in na koncu v duhovnika. Ta papež je v svoji cerkveni državi spet odprl judovski geto, v katerem so morali judovski someščani živeti v najbolj bednih razmerah. To je samo en primer iz novejšega časa, kaj katoliška cerkev razume pod „blažen“ ali „svet“.

In kako je s cesarjem Konstantinom, ki je bil odgovoren za številne zločine? Je cerkev tudi njega razglasila za svetnika? Konstantin je bil resnično zločinec. Vseskozi je bil cilj njegovega delovanja povečati svojo moč: leta 310 je dal obesiti svojega tasta, cesarja Maksimijana; svojega svaka Licinija je dal zadaviti; njegovega sina je degradiral v sužnja in ga dal na smrt pretepsti. Krispa, svojega sina iz prvega zakona in Fausto, svojo ženo, je dal umoriti, ker je oba osumil skupnega razmerja. Torej ni vprašljivo, da je bil Konstantin zločinec. V katoliškem imenskem koledarju navajajo Konstantina kot svetnika: katoliška cerkev torej dopušča, da ga častijo. Dejansko ga za svetnika niso razglasili, kar pa ni bilo povezano z njegovo zločinsko potjo, ampak samo s tem, da ga je krstil pripadnik arianizma, Evzebij, ki so ga pozneje preganjali kot krivoverca. Zaradi tega Konstantin ni formalno priznan za svetnika, ne zaradi načina življenja, ampak zaradi katoliške formalnosti. Smejo pa ga častiti kot svetnika. Cerkev tudi pravi, da je tisti, ki se nahaja v imenskem koledarju, patron. Če otroka tako kličejo, potem mu je samodejno zagotovljena priprošnja tega zaščitnika. Konstantin torej vsakomur, ki se danes imenuje Konstantin, zagotavlja svojo priprošnjo – tako nauk katoliške cerkve. Iz teh dejstev bi budni analitik lahko naredil zaključke in postavil vprašanje: Ali je zato na svetu toliko zločinov?

Naslednji primer je Karel Veliki. Tudi njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi. Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Kasneje so to zločinstvo, ki ga razglašajo za sveto, prenesli na nekatere papeže. Obstajali so papeži, ki so bili kot inkvizitorji odgovorni za poboje mnogih soljudi in so jih pozneje razglasili za svetnike.

Morali bi si enkrat ponazoriti, kakšne posledice ima to za posameznega vernika. Če zdaj nedolžen, pobožen človek moli k množičnemu morilcu – ali je potem mogoče, da molivca inspirirajo morilčeva dela? Po znanem pravilu, da enako vedno pritegne enako in nanj vpliva, je to povsem mogoče. Zato je tudi skrajno zaskrbljujoče, da na primer v Aachnu vsaki dve leti podelijo tako imenovano „Karlovo nagrado“. Evropski politiki romajo v Aachen, da bi jim podelili nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikem, ki je zagrešil celo vrsto zločinov, danes pa velja za „velikega očeta Evrope“. Če Karel Veliki velja za „svetnika“, kaj so bili njegovi čudeži? Morjenje? Njegovi „čudeži“ so bili bojni pohodi, na katerih je uničeval svoje sovražnike. Nadalje je njegov „čudež“, da je z morjenjem in ubijanjem naropal državo, iz katere je na koncu izšla Evropa. Zato o Karlu Velikem govorijo kot o ustanovitelju Evrope.

Karel Veliki je torej z orožjem širil katoliško vero. In kar je bilo za cerkev še tudi pomembno: Karel Veliki je – prav tako z orožjem – izterjeval cerkveno desetino. To je bilo za Petrov stol zelo pomembno. Še tretje: bil je prvi vladar v takratni germanski državi, ki se je dal okronati papežu – papežu Leonu. To pomeni, da je vzpostavil povezavo med prestolom in oltarjem, ki se je potem obdržala mnogo stoletij in v nemški državi privedla do krvavih državljanskih vojn. Zveza s cerkvijo, ki jo je vzpostavil Karel Veliki, je imela prednosti za obe strani: papež je lahko okrepil svojo pozicijo, razširil svoj vpliv, ker je okronal cesarja; za cesarja Karla pa je s tem njegova dinastija, dinastija roparjev prestolov, lahko postala legitimna – njegov stari oče je prišel na oblast tako, da je ukradel prestol. Če se točno izrazimo, lahko torej Karla Velikega zato častimo kot svetnika – ker je moril za cerkev.

Še danes velja, da so v zgodovinopisju tistega, ki je naropal veliko zemljiško posest, imenovali „veliki“. Zločini so bili tisti, ki so Karlu prinesli vzdevek „veliki“. Po drugi strani običajno gledamo na človeka, ki pobije svoje sosede ter izropa njihove hiše kot na roparskega morilca. To shizofrenijo v zgodovini beležijo vse do danes. V aachenski katedrali je razstavljena mala knjižica, ki je napisana za otroke in v njej piše: „Karel Veliki je obhodil vso Evropo, da bi branil meje svoje države.“ Mogoče bodo čez tisoč let pisali o Adolfu Hitlerju: „Obhodil je vso Evropo, da bi v Stalingradu in Moskvi branil meje nemške države.“ To bi bila približno enaka logika. Pri doslednem logičnem razmišljanju bi lahko celo postavili vprašanje: Ali ne obstaja možnost, da bodo nekoč tudi Hitlerja imenovali za svetnika? Težko verjetno, da bi se to zgodilo. Zakaj ne? Hitler je moril zase in za svoj rajh, ne v korist in čast Rimskokatoliške cerkve.

Če od Karla Velikega potegnemo lok malo dlje, ugotovimo: mnoge druge, ki so morili za cerkev – npr. v križarskih vojnah – so prav tako poplačali s statusom „svetnika“. Primer za to bi bil papež Leon I. Tudi on je neusmiljeno preganjal drugoverce, manihejce, skoraj že s krvoločnostjo inkvizitorja. Tudi on je konec koncev cerkvi pomagal do več moči in razglasili so ga za svetnika – po pomoru drugovercev. Papeža Leona I. niso samo razglasili za svetnika, ampak so ga kot enega od dveh papežev povrhu imenovali še za cerkvenega učitelja. Leon je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih zaničujejo. Ukazal je izogibati se nekatolikov „kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi.“ Ni občestva s tistimi, ki so sovražniki katoliške vere in so kristjani samo po imenu!“ To je „originalni ton“ Leona Velikega, „svetnika“ katoliške cerkve.

Spričo tukaj povedanega bi prikrivali dejstva, če stvari ne bi navedli poimensko: kar se tu dogaja – in to pod imenom „kristjansko“ – je resnično satansko. Kajti Jezus, Kristus, ni nikdar učil kaj takega. On je bil mož miru, mož enakosti, mož ljubezni, ki nam je našega večnega Očeta približal kot Očeta ljubezni in Ga tudi utelešal. Govoril je: „Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.“ (Mt. 26, 52) On je bil in je knez miru.«

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark