Za cerkvenega učitelja so ženske hudičeva vpadna vrata

Na spletni strani Dela je bila objavljena novica, da so posebne policijske enote vdrle v samostan v kraju Kazimierz Dolny na vzhodu Poljske in začele prisilno izseljevati 65 uporniških nekdanjih nun in meniha, ki so samostan nezakonito zasegali kar dve leti. Nune so poslopje zavzele v uporu proti Vatikanu, ki je odredil zamenjavo njihove matere prednice Jadwige Ligocke. Ko je Vatikan nune lani uradno izključil, te niso hotele zapustiti samostana in so se popolnoma odrezale od zunanjega sveta.

Čudi me, da še vedno toliko žensk, oziroma v tem primeru nun vztraja v tej organizaciji, čeprav jih RKC ponižuje, tako v preteklosti kot danes. Poglejmo kaj piše o tem v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »V katoliškem cerkvenem nauku je cerkveni učitelj Tertulijan oklevetal žensko kot „hudičeva vpadna vrata”. Ob tem se nam lahko porodi vprašanje: Če naj bi bila ženska hudičeva vpadna vrata, zakaj potem obstajajo ženski samostani? Je mogoče zato bilo in je toliko nunskih samostanov, ker hudič ali hudiči tukaj najlaže vdrejo v ženske, oz. planejo po njih? Hudič si vedno znova ustvarja vpadna vrata, skozi katera lahko zlorablja ljudi za svoje namene. Hudič ali hudiči – to so bili v tem primeru kleriki in menihi, ki so iz ženskih samostanov skozi stoletja, vsaj delno, naredili bordele.

V knjigi Karla Heinza Deschnerja Das Kreuz mit der Kirche je naslednja opomba: Sinoda v Aachnu, to je bilo v času Karla Velikega, je pojasnila: nunski samostani so bolj javne hiše … ” (str. 137)  „Kot odprti bordeli so bili nadalje splošno znani nunski samostani v Interlaknu, Frauenbrunnu, Trubu, Gottstadtu pri Bernu, Ulmu in Mülhausnu.“ (str.139)

V 16. stoletju so v 88 avstrijskih samostanih opravili vizitacijo. Našteli so 387 menihov in 86 nun. Teh 387 menihov je imelo v svojih božjih hišah 237 priležnic in 49 zakonskih žena. Teh 86 nun je skupaj imelo 50 lastnih otrok.

Tako je to potekalo od antičnih časov do časa reformacije. Tega seveda ne moremo posplošiti. Ponekod so bili ženski samostani tako rekoč tudi delovne ustanove, kjer so izkoriščali poceni žensko delovno silo. Samostani so služili tudi kot izgnanstvo za mlade aristokratske hčere, ki jih niso mogli ali niso hoteli poročiti. Tam so bile praktično zaprte. Obstajali so tudi bogati samostani, kjer so nune in predvsem menihi živeli v luksuzu in kjer je moralo za enega meniha delati 6 do 8 hlapcev. V samostanih so imeli sužnje in hlapce, ki so jih držali ujete. Menihi v teh samostanih so zaradi požrešnosti trpeli za vsemi mogočimi boleznimi, najpogosteje za sladkorno boleznijo ali različnimi deformacijami kosti.

Za samostanstvo torej ne velja splošno veljavna definicija; z gotovostjo pa lahko rečemo: Vse skupaj ni imelo nič opraviti z Jezusom iz Nazareta. On je rekel: „Božje kraljestvo je (znotraj) v vas.” (Lk 17, 21) To pomeni, da ga ni treba iskati drugje, ne pri duhovnikih in prav tako ne v samostanu, ampak je treba razviti Notranje življenje, tako da tam, kjer živimo, v družini, v poklicu, samim sebi pridemo na sled, se torej spoznamo in to obžalujemo ter spremenimo, kar ne ustreza Božji volji. Prvi kristjani niso imeli samostanov. Živeli in delali so skupaj. Šele od 4. stoletja naprej so cerkve imele samostane – takrat, ko je institucija cerkev že odstranila zgodnje kristjanstvo. Ljudje, ki niso bili kos tej nekristjanski instituciji, so mogoče izbrali „beg” v odmaknjenost samostana, ker so verjeli, da se bodo tam približali idealom kristjanstva.

Življenje v samostanu je pogosto pomenilo „biti živ zazidan”

Ustanovitev samostanov izvira – kakor marsikaj v cerkvi – iz poganstva. Predhodniki ženskih samostanov so obstajali v Egiptu, Babilonu in starem Rimu. Tamkajšnje tako imenovane tempeljske svečenice, ki so veljale za zastopnice velike boginje matere, so se v mnogih primerih ukvarjale s tempeljsko prostitucijo. Tempeljske svečenice so pogosto prisilili v to službo. Tako je bilo že v starem Rimu. Romul, ustanovitelj Rima, je bil sin tempeljske svečenice. Kot glavni šef klana je pozneje „preskrbel” tempelj, tako da je ugrabil Sabinke. Podobno neprostovoljen je bil pogosto vstop v poznejše ženske samostane. Nune so mnogokrat obljubili samostanu že kot otroke, včasih že kot dojenčke. Na ta način je bil zagotovljen podmladek. Postavlja se vprašanje, če so pogosto že otroke vtaknili v samostan, ali so ti lahko pozneje izstopili? To ni bilo možno. Ker so bile nune simbolično „poročene” z Jezusom iz Nazareta, je izstop veljal za prešuštvo in je sledila stroga kazen. Lahko se je zgodilo, da so jih potem za celo življenje zaprli v kakšno posebno celico ali v ječo. Izstop iz samostana je tudi dandanes povezan s hudimi posledicami. Ljudje vedno znova zapuščajo samostane in so potem na cesti. Deležni so komajda kakšne finančne podpore in nimajo pokojninskega zavarovanja. Samostan je zanje plačeval minimalne pavšalne zneske. Odpravnine so majhne, njihova eksistenca je ogrožena, ker jim samostan tudi v tej situaciji niti malo ne pomaga.

Lahko torej rečemo: bivanje v samostanu je bilo v mnogih primerih zaznamovano z odvzemom svobode, s stalnim trpinčenjem že za najmanjši prestopek, z odvzemom spanja, skratka s stalnim nadzorom ter indoktrinacijo. V nekaterih samostanih so se morali menihi celo življenje dvakrat na dan spovedati, nato pa so jim še natvezili, da se bodo na ta način približali Bogu. Gre torej za zlorabo ljudi, telesno in duševno – in to pogosto že od otroštva. Stanovalce samostana so izkoriščali in jih izkoriščajo. Če delajo npr. kot učitelji, oddajo svojo plačo samostanu in od nje ne vidijo več niti beliča. Bivanje v samostanu je tudi še danes povezano z mnogimi omejitvami. V mnogih samostanih je tako, da morajo vprašati opata, če želijo gledati televizijo, brati določeno knjigo ali sprejeti obisk sorodnikov. Vse to nasprotuje nauku Jezusa, Kristusa. On je učil svobodo.

Papež Janez Pavel II je ignoriral redovnice

Nekateri še vedno mislijo, da ženske v samostanih živijo vendar popolnoma samostojno in jih cerkev ceni ter spoštuje. Prav je, da redovnice same pustimo do besede. Leta 1996 se je na primer skupina redovnic, ki pripadajo redu z 2000 ženskimi člani, v pismu obrnila na papeža Janeza Pavla II.. Med drugim so pisale: „… Me ženske bi morale za vedno ostati v totalni odvisnosti. Neprestano nas imajo za nedoletne. Duhovniki potegnejo iz naše poceni delovne sile kar največjo korist zase in se ne ustavijo niti pred tem, da nas postavijo pod moralni pritisk, če ne izpolnimo njihovih nepravičnih zahtev. Me redovnice se pogosto sprašujemo, če mora naše življenje biti izpolnjeno s tem, da smo služkinje duhovnikov v celibatu. V nas ne vidijo človeških bitij. Od nas samo pričakujejo, da izpolnimo zahteve duhovščine, ki misli, da smo tukaj samo zato, da storimo, kar nam zapovejo. Čudno je, da celo še danes, v 20. stoletju, moški predpostavljajo, da lahko samo oni posredujejo božanski načrt.” To je le kratek odlomek iz dolgega pisma teh žensk, objavljenem v Kirche Intern, izdaja 6, 1996. Odgovora niso prejele.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Za cerkvenega učitelja so ženske hudičeva vpadna vrata”

  1. nevenka komentira:

    Sploh se ne morem dovolj načuditi ženski, ki se odloči biti nuna.
    Jih kar poznam nekaj, ki jih je posvetno življenje razočaralo, pa so menile, da je nunstvo boljša izbira. Kakšna napaka.
    Evo Vida Žabot je primer ženske, ki je ugotovila, kaj je bolje.

  2. Marcella Barriga komentira:

    Is downloading a copyright content through rapidshare & megaupload is illegal in uk?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !