Prisilni krst otrok ni spoštovanje otrokovih pravic

Vse več ljudi se sprašuje kako dolgo bodo še cerkveni dostojanstveniki manipulirali vernike s populistično – namenskimi frazami, kajti njihova praksa govori en drugi jezik in to je jezik kršenja ljudskih pravic svojih vernikov. Npr. krst otrok, s katerim jih proglaša za večno lastnino katoliške cerkve (Codex Juris Canonici). Krst dojenčka je proti temeljnim ljudskim pravicam in se ga mora imenovati nasilni krst. To je poseg v svobodno voljo posameznika, je proti Bibliji, v kateri piše »najprej učite, šele potem krstite«, je nasilno pokristjanjevanje in je čudež, da vlade posameznih držav proti temu nič ne ukrepajo.

Toda cerkev ima o tem vprašanju povsem drugačno prepričanje. V knjigi Pereča pravna vprašanja avtor Stanislav Slatinek navaja, da pri krstu otrok vero izpovejo njihovi starši, ker otroci takega dejanja še niso sposobni. »S tem ko starši otroka krstijo, dejansko branijo njegove pravice. S krstom ga uvedejo v svet duhovnih vrednot in ga vključijo v skupnost vernih,« piše o stališču cerkve Slatinek. Višek omejevanja človekovih pravic pa je člen v kanonskem pravu, ki dovoljuje, da se v smrtni nevarnosti sme krstiti otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev, tudi proti volji staršev. »Staršem, ki nasprotujejo, se s tem ne dela krivica. Krst je dejanje vere. Otroku, ki umira, se s krstom podari vera v večno življenje,« lahko preberemo v tej knjigi.

Kristus in Bog sta učila o brezpogojni ljubezni, cerkev grozi s peklom

Po nauku katoliške cerkve namreč vsi ljudje, ki niso krščeni, gredo v večni pekel. Predstavljamo si to. Nekaj milijard nekrščenih ljudi je po tej cerkveni dogmi večno prekletih in bodo deležnih peklenskih muk za vekomaj. Toda ta ista cerkev govori, da je Bog ljubezen. Ali bi si Bog res želel za svoje otroke, da se cvrejo v večnem peklu? To bi bil Bog, ki sovraži svoje otroke. To kar počne katoliška cerkev v imenu Boga in Jezusa Kristusa, je premišljeni in namenski zločin nad Bogom in Kristusom. Vsi vemo, da je Jezus učil, da je Bog, naš in Njegov oče, brezpogojna ljubezen, ki ne pozna nobenega večnega prekletstva. Odkod naenkrat katoliški cerkvi pekel? Tudi po Njemu ne obstaja Božja jeza in maščevanje, ampak razlaga da so naše nesreče in t.i. udarci usode samo možni rezultati zakona setve in žetve. Odkod potem katoliški cerkvi božja kazen in božje maščevanje? In sedaj ključni vidik v tej stvari: cerkev je, znanstveno dokazano, iz Biblije izbrisala eno od osnovnih duhovnih zakonitosti, to je reinkarnacija. Vprašanje  je zakaj so to naredili? Odgovor je, če bi cerkvene institucije začele zagovarjati reinkarnacijo, bi se ta hip njihova dogmatska hiša iz kart podrla, kajti reinkarnacija izključuje večno prekletstvo in kaznujočega boga. Vsak človek bi takoj zastopil, da je reinkarnacija Božja milost in pomeni, da lahko ponovno pridemo na zemljo in očistimo vse, kar smo v prejšnjih življenjih napačnega storili ali pa ne očistili, ter se po tej poti lahko ponovno vrnemo v Očetovo hišo.

Ali bodo spet začele goreti grmade?

Da katoliška cerkev spada med totalitarne režime, ne dokazuje samo prisilno pokristjanjevanje, pač pa tudi njihov pristop do ljudi, ki želijo izstopiti iz cerkve. V pričujoči knjigi lahko preberemo: »Formalni izstop iz Katoliške cerkve predpostavlja dejanje krivoverstva, odpadništva in razkola. Vernika, ki osebno, zavestno in svobodno želi izstopiti iz Cerkve, škof ali župnik najprej povabi, da odstopi od trdovratnosti in mu da ustrezen čas za spametovanje. Če kljub opominu še vedno trdovratno vztraja, se njegova zahteva po formalnem izstopu iz Cerkve ustrezno zaznamuje v krstni knjigi župnije, kjer je bil krščen.«  In potem sledi grožnja: »Izstop iz Katoliške cerkve v obliki krivoverstva, odpadništva ali razkola je hudo kaznivo dejanje proti veri in edinosti Cerkve.« Kaj pomeni pravzaprav hudo kaznivo dejanje proti veri in edinstvo Cerkve? Ta cerkvena obsodba (hudo kaznivo dejanje) nam je že poznana iz časa inkvizicije, kajti tako je bila formulirana smrtna kazen za drugače misleče in drugače verujoče. O tej formulaciji je razmišljal filozof Karl Jaspers in je rekel: »Samo je vprašanje časa je, kdaj bodo spet začele goreti grmade!

Danes, ne samo po svetu in v skupni Evropi, pa tudi v Sloveniji, veliko stvari kaže na to, da od tega nismo tako daleč. Napredni politologi pravijo, da smo trenutno v fazi »konsolidiranja« cerkvenega premoženja in vseh vrst kapitala, ki je po vseh predpisih in zakonih politike predpogoj za inštalacijo oblasti.

Pravzaprav je to skoraj nedoumljivo: človeku, ki je bil prisilno včlanjen v neko organizacijo, mu sedaj grozijo, ko želi izstopiti in če vseeno izstopi, ga še naprej vežejo zakoni cerkve. Kakšni absurd in cinizem. In to se dogaja v enaindvajsetem stoletju tudi v svobodni in demokratični Sloveniji. Neverjetno!

Da katoliška cerkev ne jemlje resno teh izstopov, kaže tudi ta izjava iz knjige: »Po zakramentu krsta postane vernik član Katoliške cerkve. S krstom se trajno in ontološko vzpostavi zakramentalna vez pripadnosti Kristusovemu telesu, ki je Cerkev. Ta vez se imenuje tudi neizbrisno znamenje in krščenca neločljivo poveže s Cerkvijo. Kdor je veljavno prejel zakrament krsta, mu ga nobena človeška oblast nikoli več ne more izbrisati ali odvzeti. Tudi z izstopom iz Cerkve se ta vez ne pretrga. Za nekatere je to nerazumljivo in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Dejstvo je, da duhovno članstvo v Cerkvi oziroma neizbrisno znamenje, ki se ob krstu vzpostavi, ni stvar razuma in Ustave RS, ampak je stvar vere.« In še tale komentar iz omenjene knjige: »V Sloveniji je vse več vernikov, ki želijo izstopiti iz Katoliške cerkve zato, ker so postali člani različnih cerkvenih ločin. Taki izstopi so pogosto posledica nevednosti, bolezni, starosti in osamljenosti, zato se v praksi ne štejejo za resnične izstope iz Cerkve.« Neverjetno, da takšna dejanja proti človečnosti in duhu slovenske ustavnosti, da ne govorimo proti duhu Desetih zapovedi in Govora na Gori Jezusa iz Nazareta, ostanejo za slovensko sodstvo neopazna.

Da je cerkev v teh izjavah zelo resna, kaže tudi misel avtorja te knjige, ki na začetku nagovori bralce z naslednjimi besedami: »Knjiga Pereča pravna vprašanja je šotor, kamor se je treba zateči in napisano premišljevati, da črka ne ostane »črka«, temveč da postane življenje.«

V Bibliji je priporočilo naj izstopimo iz cerkve

Za konec še nekaj o izstopu iz cerkve: Zanimivo, da izstop iz Cerkve priporoča celo Biblija. Namreč iz Janezove apokalipse so katoliško – luteranski teološki cenzorji pozabili izbrisati naslednji nasvet: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4 )

To pomeni, da sta tako posameznik kot vsaka organizacija podvržena zakonu setve in žetve. Če vemo, kakšna je bila setev cerkve v zadnjih skoraj dva tisoč letih (genocidi nad ljudstvi, inkvizicija, ropanja, posilstva, pedofilija, gospodarski kriminal, neplačevanje davkov, ponarejanje dokumentov, nasilno pokristjanjevanje, cerkveni nauk, ki je v popolnem nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, zaničevalen odnos do živali, žensk, drugih ras, podpora nacizmu in fašizmu, potvarjanje Biblije…), potem bo temu primerna žetev. Če je za verovati katoliški Bibliji, bo vsak, ki s svojim članstvom, tudi vlada s svojim protiustavnimi (država je ločena od cerkve) dejanji, podpira to organizacijo, bo soudeležen, pri tej žetvi.

Moris Hoblaj, sociolog in teolog

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !