Mati Tereza je gasila požar, ki ga je sama pomagala ustvariti

Zakaj je v Indiji toliko ubogih, ki živijo v popolni bedi? Zakaj takšna nekontrolirana rast prebivalstva? O tem piše Lucien Gregoire v knjigi Umor v Vatikanu: »Mnogi ne vedo, da je mati Tereza z Vatikana dobivala milijone dolarjev, s katerimi je v Indiji pomagala revnim, lačnim in okuženim; toda hkrati je sama še kako prispevala k ohranjanju nevzdržnih razmer. Čeprav je neposredno opazovala, kam vodi nenadzorovana rast prebivalstva, je bila mati Tereza v Indiji najvplivnejša oseba, ki je ljudi prepričevala, naj imajo toliko otrok, kolikor jih bo Bog dal.« Ona je torej samo gasila požar, ki ga je v imenu doktrine katoliške cerkve, ki prepoveduje kontracepcijo, sama ustvarjala.

Vemo, da je rimskokatoliška cerkev odvisna predvsem od velikih družin, katerih aktivno članstvo v cerkvi je ponavadi povezano z versko vzgojo njihovih mladoletnih otrok. Pretežno majhne družine pomenijo hiter osip katoliške populacije, s tem pa je seveda manjši tudi

vpliv cerkve v družbi. O tem je leta 1987 govoril že Osho v knjigi Duhovniki in politiki, dušna mafija, ko je zapisal: »Interes Vatikana pri nadzoru rojstev je v resnici v tem, da se populacija poveča. Ne glede na to, kakšne bodo posledice za ljudi, to ni njihov problem. Če so ljudje revni in lačni, jih je mogoče z lahkoto spreobrniti v krščanstvo, posebej v katoliško cerkev. Njihove šole, bolnišnice, sirotišnice niso nič drugega kot tovarne za spreobračanje ljudi v katolike.« Glede kontracepcije je dejal: »Presenečeni boste, ko boste izvedeli, da papež po eni strani govori proti metodam preprečevanja rojstev, po drugi strani pa ima Vatikan skrito tovarno, kjer proizvajajo pilule proti zanositvi – ker je to dober biznis, prinaša milijone dolarjev.«

To je glavni razlog zakaj je cerkev proti kontracepciji in splavu. Populistične besede, da je vsako življenje sveto, so zelo neverodostojne, če pomislimo na vso krvavo cerkveno zgodovino in njen nauk, ki je v popolnem nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta. Absurdno je, da cerkev po drugi strani vzpodbuja splav. Še ne dolgo nazaj so v katoliških deželah nezakonski otroci veljali za pankrte. Da bi se matere samohranilke izognile tem predsodkom in družinski sramoti, so rajši naredile splav. Ta strah pred izobčenjem nezakonskega otroka je gotovo še danes prisoten pri mnogih ženskah.

Danes se mladi niti ne zavedajo, da je večina katolikov še sredi prejšnjega stoletja verjela, da je spolnost umazana in grešna, zato se v ’spodobnih’ družinah o tem ni govorilo. To prekletstvo je prekinil škof Luciani (kasneje je postal papež Janez  Pavel I), ki je poročenim in neporočenim parom, pa tudi najstnikom govoril: »Iz spolnosti smo naredili smrtni greh, čeprav je to v resnici le del naše narave in nikakor ni nič slabega.« Mladim je še posebej vztrajno ponavljal: »Spolnost je nekaj dobrega in lepega – pravo božje darilo. Toda zapomnite si, z božjimi darili je vedno enako – z njimi prevzemate tudi odgovornost.”  Sicer pa ob vprašanjih spolnosti in osebne intimnosti Luciani ni nikoli razumel, kako lahko skupina starcev v Vatikanu, ki nikoli ni prestopila  praga zakonske spalnice, odloča o tem, kaj v spalnicah lahko in česa ne smejo početi njihovi verniki.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !