Arhiv za Maj, 2011

Za cerkvenega učitelja so ženske hudičeva vpadna vrata

Torek, Maj 31st, 2011

Na spletni strani Dela je bila objavljena novica, da so posebne policijske enote vdrle v samostan v kraju Kazimierz Dolny na vzhodu Poljske in začele prisilno izseljevati 65 uporniških nekdanjih nun in meniha, ki so samostan nezakonito zasegali kar dve leti. Nune so poslopje zavzele v uporu proti Vatikanu, ki je odredil zamenjavo njihove matere prednice Jadwige Ligocke. Ko je Vatikan nune lani uradno izključil, te niso hotele zapustiti samostana in so se popolnoma odrezale od zunanjega sveta.

Čudi me, da še vedno toliko žensk, oziroma v tem primeru nun vztraja v tej organizaciji, čeprav jih RKC ponižuje, tako v preteklosti kot danes. Poglejmo kaj piše o tem v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »V katoliškem cerkvenem nauku je cerkveni učitelj Tertulijan oklevetal žensko kot „hudičeva vpadna vrata”. Ob tem se nam lahko porodi vprašanje: Če naj bi bila ženska hudičeva vpadna vrata, zakaj potem obstajajo ženski samostani? Je mogoče zato bilo in je toliko nunskih samostanov, ker hudič ali hudiči tukaj najlaže vdrejo v ženske, oz. planejo po njih? Hudič si vedno znova ustvarja vpadna vrata, skozi katera lahko zlorablja ljudi za svoje namene. Hudič ali hudiči – to so bili v tem primeru kleriki in menihi, ki so iz ženskih samostanov skozi stoletja, vsaj delno, naredili bordele.

V knjigi Karla Heinza Deschnerja Das Kreuz mit der Kirche je naslednja opomba: Sinoda v Aachnu, to je bilo v času Karla Velikega, je pojasnila: nunski samostani so bolj javne hiše … ” (str. 137)  „Kot odprti bordeli so bili nadalje splošno znani nunski samostani v Interlaknu, Frauenbrunnu, Trubu, Gottstadtu pri Bernu, Ulmu in Mülhausnu.“ (str.139)

V 16. stoletju so v 88 avstrijskih samostanih opravili vizitacijo. Našteli so 387 menihov in 86 nun. Teh 387 menihov je imelo v svojih božjih hišah 237 priležnic in 49 zakonskih žena. Teh 86 nun je skupaj imelo 50 lastnih otrok.

Tako je to potekalo od antičnih časov do časa reformacije. Tega seveda ne moremo posplošiti. Ponekod so bili ženski samostani tako rekoč tudi delovne ustanove, kjer so izkoriščali poceni žensko delovno silo. Samostani so služili tudi kot izgnanstvo za mlade aristokratske hčere, ki jih niso mogli ali niso hoteli poročiti. Tam so bile praktično zaprte. Obstajali so tudi bogati samostani, kjer so nune in predvsem menihi živeli v luksuzu in kjer je moralo za enega meniha delati 6 do 8 hlapcev. V samostanih so imeli sužnje in hlapce, ki so jih držali ujete. Menihi v teh samostanih so zaradi požrešnosti trpeli za vsemi mogočimi boleznimi, najpogosteje za sladkorno boleznijo ali različnimi deformacijami kosti.

Za samostanstvo torej ne velja splošno veljavna definicija; z gotovostjo pa lahko rečemo: Vse skupaj ni imelo nič opraviti z Jezusom iz Nazareta. On je rekel: „Božje kraljestvo je (znotraj) v vas.” (Lk 17, 21) To pomeni, da ga ni treba iskati drugje, ne pri duhovnikih in prav tako ne v samostanu, ampak je treba razviti Notranje življenje, tako da tam, kjer živimo, v družini, v poklicu, samim sebi pridemo na sled, se torej spoznamo in to obžalujemo ter spremenimo, kar ne ustreza Božji volji. Prvi kristjani niso imeli samostanov. Živeli in delali so skupaj. Šele od 4. stoletja naprej so cerkve imele samostane – takrat, ko je institucija cerkev že odstranila zgodnje kristjanstvo. Ljudje, ki niso bili kos tej nekristjanski instituciji, so mogoče izbrali „beg” v odmaknjenost samostana, ker so verjeli, da se bodo tam približali idealom kristjanstva.

Življenje v samostanu je pogosto pomenilo „biti živ zazidan”

Ustanovitev samostanov izvira – kakor marsikaj v cerkvi – iz poganstva. Predhodniki ženskih samostanov so obstajali v Egiptu, Babilonu in starem Rimu. Tamkajšnje tako imenovane tempeljske svečenice, ki so veljale za zastopnice velike boginje matere, so se v mnogih primerih ukvarjale s tempeljsko prostitucijo. Tempeljske svečenice so pogosto prisilili v to službo. Tako je bilo že v starem Rimu. Romul, ustanovitelj Rima, je bil sin tempeljske svečenice. Kot glavni šef klana je pozneje „preskrbel” tempelj, tako da je ugrabil Sabinke. Podobno neprostovoljen je bil pogosto vstop v poznejše ženske samostane. Nune so mnogokrat obljubili samostanu že kot otroke, včasih že kot dojenčke. Na ta način je bil zagotovljen podmladek. Postavlja se vprašanje, če so pogosto že otroke vtaknili v samostan, ali so ti lahko pozneje izstopili? To ni bilo možno. Ker so bile nune simbolično „poročene” z Jezusom iz Nazareta, je izstop veljal za prešuštvo in je sledila stroga kazen. Lahko se je zgodilo, da so jih potem za celo življenje zaprli v kakšno posebno celico ali v ječo. Izstop iz samostana je tudi dandanes povezan s hudimi posledicami. Ljudje vedno znova zapuščajo samostane in so potem na cesti. Deležni so komajda kakšne finančne podpore in nimajo pokojninskega zavarovanja. Samostan je zanje plačeval minimalne pavšalne zneske. Odpravnine so majhne, njihova eksistenca je ogrožena, ker jim samostan tudi v tej situaciji niti malo ne pomaga.

Lahko torej rečemo: bivanje v samostanu je bilo v mnogih primerih zaznamovano z odvzemom svobode, s stalnim trpinčenjem že za najmanjši prestopek, z odvzemom spanja, skratka s stalnim nadzorom ter indoktrinacijo. V nekaterih samostanih so se morali menihi celo življenje dvakrat na dan spovedati, nato pa so jim še natvezili, da se bodo na ta način približali Bogu. Gre torej za zlorabo ljudi, telesno in duševno – in to pogosto že od otroštva. Stanovalce samostana so izkoriščali in jih izkoriščajo. Če delajo npr. kot učitelji, oddajo svojo plačo samostanu in od nje ne vidijo več niti beliča. Bivanje v samostanu je tudi še danes povezano z mnogimi omejitvami. V mnogih samostanih je tako, da morajo vprašati opata, če želijo gledati televizijo, brati določeno knjigo ali sprejeti obisk sorodnikov. Vse to nasprotuje nauku Jezusa, Kristusa. On je učil svobodo.

Papež Janez Pavel II je ignoriral redovnice

Nekateri še vedno mislijo, da ženske v samostanih živijo vendar popolnoma samostojno in jih cerkev ceni ter spoštuje. Prav je, da redovnice same pustimo do besede. Leta 1996 se je na primer skupina redovnic, ki pripadajo redu z 2000 ženskimi člani, v pismu obrnila na papeža Janeza Pavla II.. Med drugim so pisale: „… Me ženske bi morale za vedno ostati v totalni odvisnosti. Neprestano nas imajo za nedoletne. Duhovniki potegnejo iz naše poceni delovne sile kar največjo korist zase in se ne ustavijo niti pred tem, da nas postavijo pod moralni pritisk, če ne izpolnimo njihovih nepravičnih zahtev. Me redovnice se pogosto sprašujemo, če mora naše življenje biti izpolnjeno s tem, da smo služkinje duhovnikov v celibatu. V nas ne vidijo človeških bitij. Od nas samo pričakujejo, da izpolnimo zahteve duhovščine, ki misli, da smo tukaj samo zato, da storimo, kar nam zapovejo. Čudno je, da celo še danes, v 20. stoletju, moški predpostavljajo, da lahko samo oni posredujejo božanski načrt.” To je le kratek odlomek iz dolgega pisma teh žensk, objavljenem v Kirche Intern, izdaja 6, 1996. Odgovora niso prejele.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Vabilo na predstavitev knjige Afera papež

Ponedeljek, Maj 30th, 2011

V Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve so pred kratkim izdali knjigo z naslovom Afera papež, ki je prevod nemškega dela Der Fall des Papstes.

Avtorja, odvetnika Seiler in Hezel, sta v knjigi objavila kazensko ovadbo, ki sta jo na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu v imenu šestih državljanov EU vložila zoper papeža dr. Josepha Ratzingerja.

Dr. Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in sedanji papež je ovaden zaradi treh zločinov proti človečnosti in sicer zaradi:
1. ohranjanja in vodenja svetovnega totalitarnega prisilnega režima, ki svoje člane podjarmlja z grožnjami, ki zastrašujejo in ogrožajo zdravje;
2. ohranjanja smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, tudi takrat, ko obstaja nevarnost infekcije z virusom HIV;
3. vzpostavljanja in ohranjanja svetovnega sistema za prikrivanje in podpiranje seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, kar omogoča vedno nove zločine.

O kazenski ovadbi je poročal tudi Dnevnik, zapis si lahko preberete na http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042444927

Vabijo vas na predstavitev knjige, ki bo

v sredo, 1.6.2011 ob 17.00 uri v Hostlu Celica, Metelkova 8, Ljubljana.

Več o knjigi na http://www.zrtve-cerkve.org/

Na predstavitvi bo knjigo mogoče tudi kupiti. Cena je 7,80 evra.

Vstop prost!

Lep pozdrav!

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:

Zanj Janja Škrjanc, predsednica

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Zaloše 15, 4244 Podnart

Tel.:             041 214 233 begin_of_the_skype_highlighting 041 214 233 end_of_the_skype_highlighting
TRR: 05100-8011968046
http://www.zrtve-cerkve.org/

info@zrtve-cerkve.org

  • Share/Bookmark

Seksualni napadi duhovnikov na nune – nezaželene otroke so ubijali

Sobota, Maj 28th, 2011

Za cerkvenimi zidovi se ne dogajajo samo pedofilski škandali, pač pa so žrtve pohotnih duhovnikov tudi ženske. O tem sledi zanimiv odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »Pojdimo malo nazaj, v leto 2001, in si ponazorimo udarne naslove v takratnih časopisih: „Vatikan priznava: Duhovniki silijo nune k spolnosti. Škofje v Afriki silijo ženske k spolnosti.“ Vatikan je takrat to omalovaževal; češ da je to izjema. Toda malo kasneje se je o podobnih dogodkih izvedelo iz 24 dežel, med njimi iz Brazilije, Kolumbije, Indije, s Filipinov, iz Italije in z Irske. Prednica, ki je iskala pomoč pri škofu, je bila disciplinsko kaznovana.

Vidimo, da ženski tudi leta 2001, torej v današnjem času, cerkvena duhovniška kasta še vedno ne priznava človeškega dostojanstva. V zvezi s tem se je leta 1988 na zgovoren način izrazil pred dvemi leti umrli papež Janez Pavel II.: „Ženska naj tiho posluša in se popolnoma podredi. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se povzdigniti nad moškega.« Sedanji papež pa je v intervjuju dne 3.3.2005 na prvem nemškem TV programu, ARD, torej malo pred začetkom svojega ustoličenja. Rekel je, da je inkvizicija pomenila napredek, saj je uvedla pred obsodbo zasliševanje, torej dala možnost obtoženemu, da pojasni in se zagovarja (vir Brošura Ženske so žrtve cerkve). Če človek o inkvizicijskih procesih ne ve kaj dosti, bi lahko tej izjavi celo verjel. Če pa pozna sežiganje  t.i. čarovnic in so mu poznani le drobci o grozljivih mučenjih, ki so jih izvajali med t.i. zasliševanji, pa je šokiran nad tolikšnim cinizmom in sprenevedanjem.

Naj omenim še nekaj izjav cerkvenih učiteljev – večina njih je tudi razglašenih za svetnike. Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“ Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“ Še beseda Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Po vsem tem ne preseneča, da duhovniki tako postopajo do žensk. Študija, ki so jo izvedli v Ameriki, kaže, da pri teh seksualnih napadih ne gre za posamezne primere. Po tej študiji je bilo 40% ameriških nun – okrog 34.000 žensk! – najmanj enkrat žrtev seksualnega napada s strani duhovnikov ali drugih nun. Torej ne moremo govoriti o posameznih primerih.

Pa poglejmo še cerkveno prakso v preteklosti. Malokomu je znano, da so kleriki in menihi iz ženskih samostanov skozi stoletja, vsaj delno, naredili bordele. V knjigi Karla Heinza Deschnerja Das Kreuz mit der Kirche je naslednja opomba: Sinoda v Aachnu, to je bilo v času Karla Velikega, je pojasnila: nunski samostani so bolj javne hiše … kot samostani”. (str. 137) „Kot odprti bordeli so bili nadalje splošno znani nunski samostani v Interlaknu, Frauenbrunnu, Trubu, Gottstadtu pri Bernu, Ulmu in Mülhausnu.“ (str.139) V 16. stoletju so v 88 avstrijskih samostanih opravili vizitacijo. „Našteli so 387 menihov in 86 nun. Teh 387 menihov je imelo v svojih božjih hišah 237 priležnic in 49 zakonskih žena. Teh 86 nun je skupaj imelo 50 lastnih otrok.”

Obstaja veliko poročil o tem, kaj se je dogajalo npr. na koncilih. Na stotine priležnic in prostitutk je vsakokrat šlo s škofi in so bile navzoče na cerkvenih zborih. Citiramo iz knjige Karla Heinza Deschnerja Das Kreuz mit der Kirche (Križ s cerkvijo, op. prev.): Pri slovesnih državnih srečanjih in velikih cerkvenih zborih prav tako niso manjkale potujoče gospodične. V Reichstag v Frankfurtu je leta 1394 hitelo 800 prostitutk, na koncil v Baslu in Konstanci domnevno 1500. Pa tudi potujoči uradniki so lahko stroške obiskov v bordelih dobili povrnjene kot potne stroške.“

Ni slučajno, da so bila papeška mesta neprestano preplavljena s prostitutkami. Petrarka poroča o tem iz Avignona. Potem pa je Rim dolgo časa blestel zaradi množice njegovih puellae publicae.

Precej zanesljiva kronika iz leta 1490 poroča, da je bilo tam 6800 honorarnih deklet – pri manj kot 100.000 prebivalcih. Vsaka sedma Rimljanka je bila prostitutka. Mogoče je celo moderna kurtizana nastala (…) na papeškem dvoru v Avignonu. Tam je bila množica lepih žensk in ženska je bila lahko v okolju cerkvenega kneza vedno samo metresa, kar se je potem nadaljevalo tudi v Rimu.“ (str. 370)

Metrese pa so tu in tam tudi zanosile. Preprečevanje zanositve takrat še ni tako dobro delovalo. Torej so se vedno znova rojevali otroci. Kaj so naredili z njimi?

Pri Deschnerju beremo, da so v Brigitinem samostanu v Stralsundu in v samostanu Mariakron našli „skrite in zakopane otroške glavice, tudi cela trupelca“. (str. 139) V izpraznjenem rimskem samostanskem ribniku je prišlo na dan celo na tisoče otroških skeletov. Otroci nun, menihov ali duhovnikov, ki so ušli tej usodi, so večinoma postali cerkveni sužnji.

Kako svetohlinski je vendar ob tem poziv kölnskega kardinala Meisnerja, ki rohni proti splavom: „Najprej je bil Herod, ki je dal pobiti otroke v Betlehemu, nato med drugim Hitler in Stalin, ki sta dala uničiti milijone ljudi, in v današnjem času pobijajo na milijone nerojenih otrok.“ To lahko preberemo v Spieglu, dne 7. januarja 2005. Niti besede o njegovi instituciji, niti besede o tem, kaj so njeni zastopniki počeli z nerojenim in rojenim življenjem – skozi vsa stoletja in tisočletja.

Mogoče pa je Meisner v teh izjavah samodejno mislil tudi na svojo institucijo? Lahko izhajamo iz tega, kajti svetohlinstvo katoliške cerkve ne pozna meja. Leta 2005 je Vatikan obsodil prostitucijo kot moderno suženjstvo. Mi pa smo ravnokar slišali, kdo je bolj ali manj glavni odgovorni za to, da se je lahko prostitucija v toliki meri razširila v „krščanskih deželah“. V svetohlinstvu je Vatikan torej komajda prekosljiv.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Prisilni krst otrok ni spoštovanje otrokovih pravic

Petek, Maj 27th, 2011

Vse več ljudi se sprašuje kako dolgo bodo še cerkveni dostojanstveniki manipulirali vernike s populistično – namenskimi frazami, kajti njihova praksa govori en drugi jezik in to je jezik kršenja ljudskih pravic svojih vernikov. Npr. krst otrok, s katerim jih proglaša za večno lastnino katoliške cerkve (Codex Juris Canonici). Krst dojenčka je proti temeljnim ljudskim pravicam in se ga mora imenovati nasilni krst. To je poseg v svobodno voljo posameznika, je proti Bibliji, v kateri piše »najprej učite, šele potem krstite«, je nasilno pokristjanjevanje in je čudež, da vlade posameznih držav proti temu nič ne ukrepajo.

Toda cerkev ima o tem vprašanju povsem drugačno prepričanje. V knjigi Pereča pravna vprašanja avtor Stanislav Slatinek navaja, da pri krstu otrok vero izpovejo njihovi starši, ker otroci takega dejanja še niso sposobni. »S tem ko starši otroka krstijo, dejansko branijo njegove pravice. S krstom ga uvedejo v svet duhovnih vrednot in ga vključijo v skupnost vernih,« piše o stališču cerkve Slatinek. Višek omejevanja človekovih pravic pa je člen v kanonskem pravu, ki dovoljuje, da se v smrtni nevarnosti sme krstiti otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev, tudi proti volji staršev. »Staršem, ki nasprotujejo, se s tem ne dela krivica. Krst je dejanje vere. Otroku, ki umira, se s krstom podari vera v večno življenje,« lahko preberemo v tej knjigi.

Kristus in Bog sta učila o brezpogojni ljubezni, cerkev grozi s peklom

Po nauku katoliške cerkve namreč vsi ljudje, ki niso krščeni, gredo v večni pekel. Predstavljamo si to. Nekaj milijard nekrščenih ljudi je po tej cerkveni dogmi večno prekletih in bodo deležnih peklenskih muk za vekomaj. Toda ta ista cerkev govori, da je Bog ljubezen. Ali bi si Bog res želel za svoje otroke, da se cvrejo v večnem peklu? To bi bil Bog, ki sovraži svoje otroke. To kar počne katoliška cerkev v imenu Boga in Jezusa Kristusa, je premišljeni in namenski zločin nad Bogom in Kristusom. Vsi vemo, da je Jezus učil, da je Bog, naš in Njegov oče, brezpogojna ljubezen, ki ne pozna nobenega večnega prekletstva. Odkod naenkrat katoliški cerkvi pekel? Tudi po Njemu ne obstaja Božja jeza in maščevanje, ampak razlaga da so naše nesreče in t.i. udarci usode samo možni rezultati zakona setve in žetve. Odkod potem katoliški cerkvi božja kazen in božje maščevanje? In sedaj ključni vidik v tej stvari: cerkev je, znanstveno dokazano, iz Biblije izbrisala eno od osnovnih duhovnih zakonitosti, to je reinkarnacija. Vprašanje  je zakaj so to naredili? Odgovor je, če bi cerkvene institucije začele zagovarjati reinkarnacijo, bi se ta hip njihova dogmatska hiša iz kart podrla, kajti reinkarnacija izključuje večno prekletstvo in kaznujočega boga. Vsak človek bi takoj zastopil, da je reinkarnacija Božja milost in pomeni, da lahko ponovno pridemo na zemljo in očistimo vse, kar smo v prejšnjih življenjih napačnega storili ali pa ne očistili, ter se po tej poti lahko ponovno vrnemo v Očetovo hišo.

Ali bodo spet začele goreti grmade?

Da katoliška cerkev spada med totalitarne režime, ne dokazuje samo prisilno pokristjanjevanje, pač pa tudi njihov pristop do ljudi, ki želijo izstopiti iz cerkve. V pričujoči knjigi lahko preberemo: »Formalni izstop iz Katoliške cerkve predpostavlja dejanje krivoverstva, odpadništva in razkola. Vernika, ki osebno, zavestno in svobodno želi izstopiti iz Cerkve, škof ali župnik najprej povabi, da odstopi od trdovratnosti in mu da ustrezen čas za spametovanje. Če kljub opominu še vedno trdovratno vztraja, se njegova zahteva po formalnem izstopu iz Cerkve ustrezno zaznamuje v krstni knjigi župnije, kjer je bil krščen.«  In potem sledi grožnja: »Izstop iz Katoliške cerkve v obliki krivoverstva, odpadništva ali razkola je hudo kaznivo dejanje proti veri in edinosti Cerkve.« Kaj pomeni pravzaprav hudo kaznivo dejanje proti veri in edinstvo Cerkve? Ta cerkvena obsodba (hudo kaznivo dejanje) nam je že poznana iz časa inkvizicije, kajti tako je bila formulirana smrtna kazen za drugače misleče in drugače verujoče. O tej formulaciji je razmišljal filozof Karl Jaspers in je rekel: »Samo je vprašanje časa je, kdaj bodo spet začele goreti grmade!

Danes, ne samo po svetu in v skupni Evropi, pa tudi v Sloveniji, veliko stvari kaže na to, da od tega nismo tako daleč. Napredni politologi pravijo, da smo trenutno v fazi »konsolidiranja« cerkvenega premoženja in vseh vrst kapitala, ki je po vseh predpisih in zakonih politike predpogoj za inštalacijo oblasti.

Pravzaprav je to skoraj nedoumljivo: človeku, ki je bil prisilno včlanjen v neko organizacijo, mu sedaj grozijo, ko želi izstopiti in če vseeno izstopi, ga še naprej vežejo zakoni cerkve. Kakšni absurd in cinizem. In to se dogaja v enaindvajsetem stoletju tudi v svobodni in demokratični Sloveniji. Neverjetno!

Da katoliška cerkev ne jemlje resno teh izstopov, kaže tudi ta izjava iz knjige: »Po zakramentu krsta postane vernik član Katoliške cerkve. S krstom se trajno in ontološko vzpostavi zakramentalna vez pripadnosti Kristusovemu telesu, ki je Cerkev. Ta vez se imenuje tudi neizbrisno znamenje in krščenca neločljivo poveže s Cerkvijo. Kdor je veljavno prejel zakrament krsta, mu ga nobena človeška oblast nikoli več ne more izbrisati ali odvzeti. Tudi z izstopom iz Cerkve se ta vez ne pretrga. Za nekatere je to nerazumljivo in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Dejstvo je, da duhovno članstvo v Cerkvi oziroma neizbrisno znamenje, ki se ob krstu vzpostavi, ni stvar razuma in Ustave RS, ampak je stvar vere.« In še tale komentar iz omenjene knjige: »V Sloveniji je vse več vernikov, ki želijo izstopiti iz Katoliške cerkve zato, ker so postali člani različnih cerkvenih ločin. Taki izstopi so pogosto posledica nevednosti, bolezni, starosti in osamljenosti, zato se v praksi ne štejejo za resnične izstope iz Cerkve.« Neverjetno, da takšna dejanja proti človečnosti in duhu slovenske ustavnosti, da ne govorimo proti duhu Desetih zapovedi in Govora na Gori Jezusa iz Nazareta, ostanejo za slovensko sodstvo neopazna.

Da je cerkev v teh izjavah zelo resna, kaže tudi misel avtorja te knjige, ki na začetku nagovori bralce z naslednjimi besedami: »Knjiga Pereča pravna vprašanja je šotor, kamor se je treba zateči in napisano premišljevati, da črka ne ostane »črka«, temveč da postane življenje.«

V Bibliji je priporočilo naj izstopimo iz cerkve

Za konec še nekaj o izstopu iz cerkve: Zanimivo, da izstop iz Cerkve priporoča celo Biblija. Namreč iz Janezove apokalipse so katoliško – luteranski teološki cenzorji pozabili izbrisati naslednji nasvet: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4 )

To pomeni, da sta tako posameznik kot vsaka organizacija podvržena zakonu setve in žetve. Če vemo, kakšna je bila setev cerkve v zadnjih skoraj dva tisoč letih (genocidi nad ljudstvi, inkvizicija, ropanja, posilstva, pedofilija, gospodarski kriminal, neplačevanje davkov, ponarejanje dokumentov, nasilno pokristjanjevanje, cerkveni nauk, ki je v popolnem nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, zaničevalen odnos do živali, žensk, drugih ras, podpora nacizmu in fašizmu, potvarjanje Biblije…), potem bo temu primerna žetev. Če je za verovati katoliški Bibliji, bo vsak, ki s svojim članstvom, tudi vlada s svojim protiustavnimi (država je ločena od cerkve) dejanji, podpira to organizacijo, bo soudeležen, pri tej žetvi.

Moris Hoblaj, sociolog in teolog

  • Share/Bookmark

Papež za zgled mladim priporoča človeka, ki je poniževal ženske

Četrtek, Maj 26th, 2011

V časopisu Družina, je v članku z naslovom Ponižni kot sv. Avguštin opisan papežev obisk italijanskih škofij Vigavano in Pavia. V njem med drugim piše: »Tudi sv. Avguština, velikega zahodnega cerkvenega učitelja, je papež pri večernicah v baziliki sv. Petra, med katerimi so v kristalnem relikviariju izpostavili 226 koščic, ki so od 8. stoletja v Pavii, priporočil za zgled mladim in vsem drugim vernikom. Povedal je, da je zamisel za svojo prvo okrožnico in njen naslov »Bog je ljubezen« dobil prav pri omenjenem svetniku.

Ni naključje, da je papež izpostavil tega svetnika, saj so jima skupne izjave o poniževanju žensk. Sv. Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, je zapisal: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« (Markus Gänsel, a.a.O).

V zadnjem času prihaja na dan mnogo skoraj neverjetnih resnic o zgodovini cerkve, njeni moči, bogastvu in načinu vladanja. V zavest »razvitega zahoda« vse bolj prihajajo milijoni »v imenu križa« pobitih indijancev, lovljenje črncev in prevozi milijonov brezpravnih za sužnje v Ameriko, morjenje milijonov čarovnic in milijonov heretikov (torej tistih, ki niso slepo verjeli v nauk cerkve), ki se je vleklo več stoletij pod zloglasno senco inkvizicije. Za sodobnega človeka je to, da inkvizicija še vedno obstaja najbrž čisto neverjeten podatek. Pa je dejstvo. Zdajšnji papež, gospod Ratzinger, je bil pred začetkom svojega papeževanja perfekt kongregacije za doktrino vere, ki je direktna naslednica inkvizicije. S tega vidika je morda manj presenetljiva njegova izjava, ki jo je dal v intervjuju dne 3.3.2005 na prvem nemškem TV programu, ARD, torej malo pred začetkom svojega ustoličenja. Rekel je, da je inkvizicija pomenila napredek, saj je uvedla pred obsodbo zasliševanje, torej dala možnost obtoženemu, da pojasni in se zagovarja (vir Brošura Ženske so žrtve cerkve). Če človek o inkvizicijskih procesih ne ve kaj dosti, bi lahko tej izjavi celo verjel. Če pa pozna sežiganje  t.i. čarovnic in drugovercev in so mu poznani le drobci o grozljivih mučenjih, ki so jih izvajali med t.i. zasliševanji, pa je šokiran nad tolikšnim cinizmom in sprenevedanjem.

Ali je verovanje in praksa katoliške cerkve osnovana na kultu mrtvih?

V članku so bile omenjene tudi kosti tega svetnika: javno so izpostavili 226 njegovih koščic.

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort, o tem piše: »Lahko bi rekli, da sta verovanje in praksa katoliške cerkve osnovana na kosteh; to je kult mrtvih. Znano je, da kdor relikvijam svetnikov ne izkazuje spoštovanja in časti, je preklet s strani katoliške cerkve. V tem oziru je upravičena izjava: to čaščenje relikvij je stopnjevanje poganskega kulta. Nasploh lahko ugotovimo, da marsikaj v katoliški cerkvi, skoraj vse njene navade, izvira iz poganstva. Tu ne gre samo za korenine iz poganstva, ampak je katoliška cerkev poganstvo še neizmerno stopnjevala. V poganstvu takšne navade z relikvijami niso bile znane v tem obsegu.

Cerkev je zadevo z relikvijami že na samem začetku vzel v svoje roke: „Okrog leta 750 so v Rim kar naprej prihajale dolge kolone vozov, polnih lobanj in skeletov, ki so jih potem papeži sortirali, etiketirali in prodajali. Ponoči so ropali grobove in v cerkvah so grobove  stražili oboroženi možje! V cerkvi sv. Prassede je še danes nameščena marmorna plošča, na kateri je zapisano, da je leta 817 papež Paskal dal v to cerkev s pokopališč prinesti trupla 2300 mučenikov. Ko je papež Bonifacij IV. okrog leta 609 spremenil Panteon v krščansko cerkev, „naj bi bili iz katakomb odstranili 28 vozov naloženih s svetimi kostmi in jih položili v kotanjo pod velikim oltarjem. Temelji te cerkve so stotine in stotine okostij in nanje so postavili veliki oltar.

In kaj je učil Jezus iz Nazareta? Ali se v naukih Jezusa iz Nazareta pojavlja kakšna od teh navad ter verskih obredov in kultov. Prav nikakršne osnove za to ne bomo našli! Splača se ponovno primerjati: Kaj je učil Jezus Kristus in ostali Božji preroki – in kaj zdaj uči katoliška cerkev?”

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež je pomagal pobegniti najhujšim vojnim zločincem

Sreda, Maj 25th, 2011

V Nedeljskem dnevniku je bil pod naslovom Ko jim teče voda v grlo, kopljejo kosti, objavljena tudi informacija o papežu Piju XII, ki je prosil zaveznike, naj Hrvate, ki so sodelovali z okupatorjem, brez sojenja spuste čez ocean, v Argentino. Ob tem sem se spomnil izjave teologa dr. Ivana Štuheca, ki je v časopisu Večer, 23. junij 2007 izjavil, da so se vsi papeži v 20. stoletju prizadevali za mir.

Kako si je papež Pij XII prizadeval za mir, s tem, da je pomagal pobegniti v Argentino najhujšim nacističnim in ustaškim zločincem, ni jasno. Še več. Argentinski novinar Uki Goni v knjigi Resnična Odessa do podrobnosti razkriva neizpodbitne dokaze, da je celotna operacija načrtovanega in organiziranega bega potekala ob vedenju in izrecnem soglasju papeža Pija XII. (str. 325, 326, zadnja stran) Z njegovim »blagoslovom« so se številni vojni zločinci skrivali v cerkvenih ustanovah, preden so jih pretihotapili v Argentino. Takratni britanski zunanji minister je zaradi skrivanja nacističnih in ustaških klavcev s strani Vatikana izrazil trpko pripombo: »Če želi papež Pij XII nadeti plašč svetnika Gregorja VII, bi si lahko izbral kaj primernejšega kot je varovanje ustašev. (str. 330) « 27. aprila 1947 je papež za 15 ustašev, ki so čakali na izročitev v britanskem vojaškem zaporu v Rimu izjavil, da so bili »ti možje od nekdaj zapriseženi zagovorniki človekoljubnih načel«. (str. 330) Glede na konkretne posameznike in krvoločno naravo režima, ki so mu služili, je bila to vsekakor nenavadna izbira besed. Na Hrvaškem je rimskokatoliška cerkev Paveličevo ustaško zločinsko politiko goreče podpirala. Časopis Katolicki tjednik je 31. avgusta 1941 pisal: »Zdaj se je Bog odločil za uporabo drugih sredstev. Ustanavljal bo misijone po Evropi in svetu. Vzdrževali jih ne bodo duhovniki, ampak vojaški poveljniki pod Hitlerjevim vodstvom. V pridigah bo odmeval hrup topov, tankov in letal. Jezik teh pridig bo razumel ves svet.« (str. 212)

Glavni ustaški »misijon« je bil Jesenovac, kjer so ustaši tako zverinsko klali Srbe, da so bili nad razsežnostmi krvave morije na Hrvaškem zgroženi celo predstavniki nacistične vojske. Zato je Nemčija zahtevala od hrvaškega režima, da s položajev umakne najnasilnejše ustaške krvnike. (str. 213) Toda papež Pij XII je imel do zloglasnega Paveliča prav posebno spoštljiv odnos in ga je leta 1941 sprejel v zasebno avdienco prav v času, ko je njegov režim na Hrvaškem izvajal najhujše nasilje. (str. 217) Vatikan je po koncu vojne Paveliča skrival na tudi v Rimu. Kadar je tam šel po opravkih, je uporabljal avto z vatikanskimi tablicami. (str. 230) Pri množičnem povojnem begu ustaških zločincev je pomagal tudi frančiškanski duhovnik Blaž Štefanić iz Buenos Airesa. Skupaj s še tremi frančiškanskimi brati je postal glavni steber hrvaške skupnosti v Argentini. Najmanj eden od največjih ustaških zločincev, oče Vladimir Bilobrk, ki je Hrvate pozival, naj Srbe pobijejo s krampi, motikami in kosami, se je v prošnji za vizo preprosto skliceval na očeta Štefanića. (str. 223) Po pripovedi očividcev, ki so v Argentino pripotovali na istih ladjah, so mnogi nacisti in ustaši bežali preoblečeni v duhovnike. Novinar omenjene knjige Resnična Odessa je denimo dokazal, da je pomembni vojni zločinec potoval v izposojenih oblačilih španskega karmelitskega meniha. (str. 250) Ob bogastva, ki je bilo pokradeno Judom in Srbom ter namenjeno financiranju ustaške organizacije v izgnanstvu so v vrednosti približno 200 milijonov švicarskih frankov sprva hranili na varnem v Vatikanu. Enkrat leta 1948 se je pobeglim ustašem uspelo dokopati tudi plena, ki je bil pospravljen na švicarskih bančnih računih. Občutljiva operacija je bila zaupana slovenskemu škofu, razvpitemu antisemitu in vojnemu zločincu Gregorju Rožmanu. Marca 1948 je ameriška obveščevalna služba ugotovila, da je »Rožman odšel v Bern, da bi poskrbel za ta sredstva. Denar je v švicarskih bankah, on pa načrtuje, da bi večino teh sredstev dvignil z računov in jih preko Italije kanaliziral k ustašem v Argentino. (str. 220, 221)

Najuspešnejši vatikanski tihotapec nacistov je bil hrvaški duhovnik Krunoslav Draganović, ki je bil tudi sam ustaški polkovnik in vojni zločinec. (str. 214) Ko je rešil esesovskega množičnega morilca Klausa Barbia, ki je vodil iztrebljanje Judov v Franciji, ga je klavec Barbie vprašal zakaj mu pomaga pri pobegu v Argentino. Duhovnik je odgovoril: »Vedno si moramo pustiti nekaj rezerve, ki jo bomo morda uporabili kdaj v prihodnje.« Natančno 25 let pozneje je argentinska vojaška diktatura po nacističnih metodah in z vso podporo katoliške cerkve pobila kakšnih 20 tisoč ljudi. (str. 255)

Vatikan v opravičilo za svoje sodelovanje v nezakonitem preseljevanju zločincev navaja obrambo vere. Ameriška obveščevalna služba je ugotovila, da je bilo za Vatikan, ko so njegovi duhovniki spravljali na varno obsojene ustaške in nacistične zločince, pomembno le eno: da je na prošnji za potni list pisalo, da je prosilec »katolik«. (str. 259) Da je šlo res za obrambo vere, dokazuje izjava avstrijskega škofa Hudala, ki je v knjigi Temelji nacionalsocializma sicer kritiziral določene nekrščanske elemente v nacistični filozofiji, toda ocenil je, da v celoti gledano Hitler vsekakor pripravlja temelje za dokončno utrditev krščanske Evrope. Škof je kopijo knjige celo poslal Hitlerju z lastnoročno napisanim posvetilom: »Arhitektu nemške veličine.« (str. 240)

Opomba: Vsi viri po straneh so iz knjige Resnična Odessa

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Spovednice so najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov

Torek, Maj 24th, 2011

Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V knjigi Umor v Vatikanu, avtor Lucien Gregoire opisuje papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleri. Sledi odlomek iz te knjige:

Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah

»Papež je šel je po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh. Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno. Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez Pavel I.  Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega otroka.”

Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je vsaka spolnost izven zakona, vključno s samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti Melbournu, 1996).

Žrtev: “Prešuštoval sem.”

Duhovnik: “Kolikokrat?”

Žrtev: “Štirikrat.”

Duhovnik: “Kje?”

Žrtev: “V kopalnici.”

Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”

Žrtev: “Pod trebuhom.”

Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”

Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”

Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”

V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer Griffin proti. Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc- Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili spovednice za spolno zlorabo otrok.

Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.

Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo seksualnih umorov.

Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe

Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna: “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim zrezkom.”

Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal, da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh, če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo. Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal: “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve, in to enkrat za vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika. Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega doletelo v prihodnje.”

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Znani obelisk v Vatikanu je simbol za okrutno tiranijo

Ponedeljek, Maj 23rd, 2011

Obelisk! Mnogo ljudi se ni nikoli vprašalo, kakšen je sploh pomen tega obeliska? Zakaj ga je Vatikan preselil iz Egipta in postavil na trg. svetega Petra?

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu?, drugi del, izdajatelj Verlag das Wort, lahko o tem prebermo: »Obeliski izvirajo iz Egipta, od koder so jih trinajst prenesli v Rim. Skoraj vsi stojijo pred cerkvami, med drugim pred Petrovo katedralo in pred Lateransko palačo. Ti obeliski simbolizirajo poganstvo. Nadeli so jim kristjansko krinko, mogoče nanje postavili križ in zdaj pravijo, da je to kristjansko. Toda vse skupaj ni nič drugega kot pogansko malikovanje.

Zastavlja se vprašanje: Ali se lahko s pomočjo takšnega obeliska vzpostavi stik z astralnimi, nizkimi močmi? Nekoč, v starem Egiptu, so v to verovali. Kajti kot piše v Wikipedii, svobodni enciklopediji, predstavlja obelisk „povezavo med tukajšnjim svetom in svetom bogov“. Vprašajmo torej: Kaj vse se odigrava v Vatikanu? Kaj papež sploh namerava z obeliski? Pri postavljanju obeliskov v Rimu so bili vedno soudeleženi papeži – mogoče so pa vedeli, kako lahko s pomočjo teh kamnov vzpostavijo komunikacijo? Spričo tega, da gre pri svetu bogov za astralni svet, ki je satanski, bi lahko iz tega zaključili, kdo vpliva na Petrov stol.

Papež, ki je dal postaviti obelisk neposredno pred Petrovo katedralo, je bil Sikstij V. Ta papež je sicer vladal samo pet let – od 1585 do 1590 – toda bil je izrazito častihlepen. Hotel je ustvariti novi Rim. V svoji državi, tako imenovani cerkveni državi, pa je širil strah in grozo z brezobzirnim ravnanjem s prebivalstvom. Izrekal je smrtno kazen npr. za splav, za zvodništvo in tatvino. Z velikim številom tistih, ki so zagrešili kaznivo dejanje, je na svoj način napravil kratek proces po načelu: „Dokler jaz živim, mora vsak zločinec umreti.“ Dejansko „je dal obglaviti nešteto ljudi in odsekane glave za ustrahovanje ljudstva javno natakniti. Kmalu zatem se je v Rimu govorilo, da je na Angelskem mostu videti več odsekanih glav, kot je melon na tržnici“. Če zdaj pomislimo na obelisk, po grško „suličica“,  potem najbrž ni slučajno, da je ta mož, ki je dal ljudi obglaviti in natakniti njihove glave na kole, dal postaviti tudi obelisk.

Obelisk pred Petrovo katedralo so Rimljani prvotno pripeljali iz Egipta in najprej so ga dali postaviti v Neronovem cirkusu, kjer je bilo zelo veliko usmrtitev, tudi kristjanov. Obelisk se tu spet dokazuje kot simbol za veliko nasilje in okrutnost. Zanimivo je vedeti, da je ta obelisk prej stal natančno v centru egipčanskega poganstva, zraven templja v Betshemešu, imenovanem tudi Heliopolis. Verjetno je globok pomen v tem, da ta obelisk zdaj stoji pred Petrovo katedralo.

Podatki o zunanjosti tega obeliska: težak je 320 ton, dolg 40 m, iz rdečega granita in ga je bilo takrat zelo zelo težko prevažati. Toda papež Sikstij ga je hotel na vsak način prestaviti na Petrov trg. In v primeru, da bi se obelisk pri problematičnem prevozu poškodoval, je papež gradbenemu inženirju zagrozil s smrtno kaznijo. Tako so s pomočjo 45 vitlov, 160 konjev in 800 delavcev – potem ko je za las manjkalo, da spodleti – 10. septembra 1585 končno uspeli prestaviti obelisk.

Da bi prestavili ta veliki kamen, so porabili neznansko veliko energije. Trajalo je nekaj mesecev, dokler končno ni stal tam, kjer naj bi. Vedeti moramo, da je obelisk simbol za egipčanskega boga sonca, Amona Raja, ki je v mitologiji Kanaancev in Babiloncev soroden Baalu. Ta kamen, ki je nabit s simboli, spominja tudi na to, da je bila boginja Ištar (tudi Astarte) usmrčena, ker se je odvrnila od „boga“ Amona Raja ali Baala in sicer so jo nataknili na kol. Kol – prav tako obelisk – je torej orodje za usmrtitev in opozorilni znak za vse nasprotnike „boga“, da se ne bi odtegnili kultu tega „boga“.

Ker je ta obelisk simbol za okrutno tiranijo, je prav, da se vprašamo, zakaj so Rimljani izrecno tega in druge prinesli iz Egipta in zakaj ga je nato papež 1000 let pozneje dal prestaviti in v to vložil toliko energije. Drugega je namestil pred Lateransko palačo, takratno stanovanje papežev. Pozneje so drugi tirani, npr. Napoleon, dali postaviti takšne obeliske tudi v svojih mestih. Eden je v Parizu, eden v Londonu, prav tako eden v New Yorku. Vidimo, kako se je ta magični simbol dejansko zasidral na tako imenovanem „krščanskem zahodu“ kot simbol za tiranijo in kot simbol za magijski kontakt z demonskim „svetom bogov“, konec koncev z bogom podzemlja.«

Kot ni slučajno, da je sedež proti-Kristusove sekte ravno v Rimu, bivši prestolnici propadlega krutega imperija, ki je med drugim ubil tudi Jezusa Kristusa, našega Odrešitelja in Sovladarja celotnega stvarstva, tako tudi ni niti najmanj slučajna vloga Vatikana in papežev pri prenosu obeliska v zahodno „krščanstvo“ in njegovi simbolni zasidranosti na imperialnem zahodu.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Mati Tereza je gasila požar, ki ga je sama pomagala ustvariti

Nedelja, Maj 22nd, 2011

Zakaj je v Indiji toliko ubogih, ki živijo v popolni bedi? Zakaj takšna nekontrolirana rast prebivalstva? O tem piše Lucien Gregoire v knjigi Umor v Vatikanu: »Mnogi ne vedo, da je mati Tereza z Vatikana dobivala milijone dolarjev, s katerimi je v Indiji pomagala revnim, lačnim in okuženim; toda hkrati je sama še kako prispevala k ohranjanju nevzdržnih razmer. Čeprav je neposredno opazovala, kam vodi nenadzorovana rast prebivalstva, je bila mati Tereza v Indiji najvplivnejša oseba, ki je ljudi prepričevala, naj imajo toliko otrok, kolikor jih bo Bog dal.« Ona je torej samo gasila požar, ki ga je v imenu doktrine katoliške cerkve, ki prepoveduje kontracepcijo, sama ustvarjala.

Vemo, da je rimskokatoliška cerkev odvisna predvsem od velikih družin, katerih aktivno članstvo v cerkvi je ponavadi povezano z versko vzgojo njihovih mladoletnih otrok. Pretežno majhne družine pomenijo hiter osip katoliške populacije, s tem pa je seveda manjši tudi

vpliv cerkve v družbi. O tem je leta 1987 govoril že Osho v knjigi Duhovniki in politiki, dušna mafija, ko je zapisal: »Interes Vatikana pri nadzoru rojstev je v resnici v tem, da se populacija poveča. Ne glede na to, kakšne bodo posledice za ljudi, to ni njihov problem. Če so ljudje revni in lačni, jih je mogoče z lahkoto spreobrniti v krščanstvo, posebej v katoliško cerkev. Njihove šole, bolnišnice, sirotišnice niso nič drugega kot tovarne za spreobračanje ljudi v katolike.« Glede kontracepcije je dejal: »Presenečeni boste, ko boste izvedeli, da papež po eni strani govori proti metodam preprečevanja rojstev, po drugi strani pa ima Vatikan skrito tovarno, kjer proizvajajo pilule proti zanositvi – ker je to dober biznis, prinaša milijone dolarjev.«

To je glavni razlog zakaj je cerkev proti kontracepciji in splavu. Populistične besede, da je vsako življenje sveto, so zelo neverodostojne, če pomislimo na vso krvavo cerkveno zgodovino in njen nauk, ki je v popolnem nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta. Absurdno je, da cerkev po drugi strani vzpodbuja splav. Še ne dolgo nazaj so v katoliških deželah nezakonski otroci veljali za pankrte. Da bi se matere samohranilke izognile tem predsodkom in družinski sramoti, so rajši naredile splav. Ta strah pred izobčenjem nezakonskega otroka je gotovo še danes prisoten pri mnogih ženskah.

Danes se mladi niti ne zavedajo, da je večina katolikov še sredi prejšnjega stoletja verjela, da je spolnost umazana in grešna, zato se v ’spodobnih’ družinah o tem ni govorilo. To prekletstvo je prekinil škof Luciani (kasneje je postal papež Janez  Pavel I), ki je poročenim in neporočenim parom, pa tudi najstnikom govoril: »Iz spolnosti smo naredili smrtni greh, čeprav je to v resnici le del naše narave in nikakor ni nič slabega.« Mladim je še posebej vztrajno ponavljal: »Spolnost je nekaj dobrega in lepega – pravo božje darilo. Toda zapomnite si, z božjimi darili je vedno enako – z njimi prevzemate tudi odgovornost.”  Sicer pa ob vprašanjih spolnosti in osebne intimnosti Luciani ni nikoli razumel, kako lahko skupina starcev v Vatikanu, ki nikoli ni prestopila  praga zakonske spalnice, odloča o tem, kaj v spalnicah lahko in česa ne smejo početi njihovi verniki.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Ker ga je župnik spolno zlorabil, je naredil samomor

Sobota, Maj 21st, 2011

Odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »Po nekem poročilu iz Irske je katoliški duhovnik majhne vasi zlorabil mladostnika, starega 16 let. Mladenič se je zaupal svoji materi in ji rekel: „On sploh ni duhovnik; počne, kar moški ne bi smel storiti moškemu.“ V mladostniški govorici je hotel izraziti, kaj mu je bilo storjenega. Mati pa je bila popolnoma brezobzirna; svojemu sinu ni verjela. Naslednjo noč si je mladenič poskusil vzeti življenje; pravočasno ga je našel bratranec, zato je preživel. Tega bratranca je prav tako zlorabil isti župnik, zato si je pozneje dejansko vzel življenje.

To poročilo med drugim ilustrira, kako postopajo takšni župniki. Dotični župnik je v tem primeru rekel mladeniču, da je v njem hudobno, in da on, župnik, lahko to izžene iz njega ter ga vodi nazaj k Bogu. Zato pa mora mladenič molčati. – To povzemamo iz poročila v časopisu Süddeutsche Zeitung, dne 17. 1. 2004.

Nekemu drugemu mladeniču je župnik rekel: „Obstajata dve možnosti. Ali povem tvojim staršem ali pa prideš še enkrat k meni.“ Na tako rafiniran način torej postopajo duhovniki, da mladostnike vežejo nase in da preprečijo, da bi doma pripovedovali o seksualni zlorabi. Če kljub temu doma o tem spregovorijo, jim v številnih primerih žal ne verjamejo. Takrat prizadeti mladenič je danes odrasel človek. Predstava o nedostojnem duhovniku, pravi, je bila takrat zanj tako absurdna kot „dva meseca na nebu ali človek s petimi rokami“.

Vemo, da tu ne gre za posamezne primere, ampak da je na tisoče duhovnikov, ki so zagrešili seksualno skrunjenje otrok. V Spiegel online, dne 17. 2. 2004 lahko preberemo, da se je pri uradnem izvedenjskem mnenju po nalogu ameriške škofovske konference izkazalo, da se je – samo v ZDA – med leti 1950 in 2002 skoraj 4500 duhovnikov pregrešilo nad otroki. V tem času je v 195 škofij prispelo 10.667 tožb. Lahko si mislimo, da je ta številka veliko prenizka, kajti večina primerov zlorab sploh ne pride na dan.

O poskusih prikrivanja pedofilije za cerkvenimi zidovi se je v javnosti že veliko govorilo. Ravno v ZDA se je glede tega zelo izkazal kardinal Bernhard Law. Leta in leta je vedel za seksualne zlorabe, pa proti storilcem ni nič ukrenil. Nekemu storilcu so to na primer očitali od osemdesetih let, toda vedno znova so ga premeščali iz ene občine v drugo. Tudi to poročilo lahko preberemo v Spiegel online .

In kaj je bilo s tem kardinalom, ki je prikrival storilce? Bernhard Law je napravil kariero. Maja 2004 je bil imenovan za arhipresbitra rimske bazilike Santa Maria Maggiore in se preselil v Rim. 11. aprila 2005 je v Petrovi katedrali obhajal eno od maš za umrlega papeža. Bil je tudi eden izmed 115 kardinalov, ki so teden dni pozneje volili papeža. In novo pečeni papež Benedikt XVI. ga je takoj, 7. maja, obiskal v njegovi baziliki. Torej, ta kardinal se obnaša tako, kot pač ukaže Petrov stol. Kajti, kot smo že omenili: kdor obelodani primere seksualne zlorabe – tako je zapisano v uradnem spisu Vatikana – mora biti kaznovan z izobčenjem. Vemo pa, da izobčenje pomeni izključitev iz cerkve in po katoliškem nauku večno prekletstvo.

Človek premišljuje, kaj se tu dogaja: zločine je treba javnosti prikriti, cerkev pa okrivljenega duhovnika enostavno premesti v drugo faro. Kaj to pomeni za tamkajšnje otroke in tudi za starše! Če natančno pogledamo, je nezaslišano, da cerkev ne nastopi energično proti tem zločinom.

V nadaljevanju navajam izjavo teologa in psihoterapevta Wunibalda Müllerja, ki med drugim zdravi tudi pedofilske duhovnike. Wunibalda Müllerja je maja leta 2002 intervjuval „Spiegel“ in on v tem intervjuju odgovornost nalaga staršem teh otrok: „Starši naj bi se vendar pobrigali, komu zaupajo svoje otroke. Ali je duhovnik odrasel človek ali pa se obnaša nezrelo? Ali ima prijatelje ali pa svoj prosti čas in mogoče celo dopust preživlja z mladimi? Pri meni bi se tedaj vključil alarmni zvonec.“

Cerkveni mož torej pravi, da naj bi starši bili pozorni, ali gre za duhovnika, ki je nevaren, in bi mogoče lahko zlorabil otroke. To je neverjetno! In zato znani cerkveni kritik in nekdanji profesor teologije dr. Hubert Mynarek svetuje: „Otroci naj ne bi imeli nikakršnega kontakta z duhovnikom, kajti od staršev se zahteva preveč, s tem ko bi morali presojati, ali je duhovnik pedofil ali ne.“

In kaj se pogosto v praksi dogaja, če starši hočejo zaščititi otroka?

O tem imamo poročila tudi iz Nemčije, kot je naslednje iz škofije Würzburg. Tam je oče zlorabljenega otroka stopil pred skupnost in izjavil: „Ta župnik je zlorabil mojega otroka“. Posledica tega je bila, da so potem vaščani vršili hud pritisk na njegovo družino. – Takšne so razmere danes.

In kako gre nato tem ljudem? Žrtev z Irske, o kateri smo poročali, je še danes tako rekoč nezmožna za delo, ne more zdržati v nobenem poklicu in živi od socialne pomoči. Mnogi ljudje, ki so jih zlorabili duhovniki, trpijo zaradi pomanjkanja koncentracije, motenj pri spanju in zaradi hudih psihičnih problemov.

Cerkvene pedofilske afere, ki pridejo v javnost, so samo vrh ledene gore

Nadaljnje številke kažejo obseg teh zločinov. Skoraj 11.000 zlorabljenih žrtev samo v Združenih državah, skoraj 4.500 katoliških duhovnikov, ki so se izkazali kot seksualni zločinci. Pri tem je treba pomisliti: Združene države so pretežno protestantska dežela. Delež katoliških pedofilnih ali zločinskih duhovnikov je glede na število prebivalcev torej ekstremno visok. Toda ta številka je veliko prenizka, kajti večina primerov zlorab sploh ne pride na dan. Tudi v Sloveniji.

Prej citirani strokovnjak, ki pedofilne duhovnike psihiatrično oskrbuje, ima v principu prav: kdor po vsem znanem svojega otroka sploh še pošlje k duhovniku, ga zavestno spravlja v nevarnost. In konec koncev lahko sprejmemo tudi očitek psihoterapevta, da so starši sami krivi. Ker je zdaj že znano, kakšna nevarnost preti, bi moral vsak odrasel človek, ki svojega otroka zaupa kasti s tako visokim številom pedofilnih ali zločinskih duhovnikov, za to pravzaprav sam odgovarjati.

Vendar pa bi bilo zmotno misliti, da se vse dogaja pretežno v Združenih državah ali v angleško govorečih deželah – v Nemčiji je prav tako. Preden pridemo do posameznih primerov v Nemčiji, naj spomnimo, kako poteka vzgoja v katoliških semeniščih. Vsakdo še ima v ušesu ime St. Pölten, kjer sta vodja semenišča kot tudi njegov namestnik imela homoerotične odnose z oskrbovanci. Bilo pa je tudi znano, da je pristojni škof Krenn že davno pred tem vedel za to, a očitno vse odrinil in prikril.

Razen tega se je treba zavedati: to, kar izvemo iz tiska, je samo vrh ledene gore. Kajti v večini zločinov si cerkev z milijoni kupi molčečnost prizadetega. Tudi to npr. piše v Süddeutsche Zeitung, dne 22. 3. 2002: „V večini primerov nikoli ni prišlo do procesa. Čisto enostavno so si kupili molčečnost nadlegovanih otrok in njihovih staršev. Cerkveni odvetniki govorijo o najmanj 1000 postopkih“ – tu govorimo o škandalih v ZDA – „in dogovorih izven sodišča od sredine 80 let. Tožilce pogosto odpravijo z nekaj tisoč dolarji, včasih pa tudi z milijoni. Skupno, tako te dni poroča New York Times, je cerkev v ZDA za odškodnino in molčečnost porabila skoraj nepredstavljivo vsoto ene milijarde dolarjev.“ Lahko samo slutimo, kaj leži pod vrhom ledene gore, koliko škandalov je še ostalo neodkritih. To gre v tisoče in tisoče.

Ko pa takšni škandali nato pridejo v javnost in mora cerkev plačati, se ji niti ne zdi preveč predrzno zahtevati od zavarovalnice, da ona pokrije odškodnino za bolečine, kot smo 20. 8. 2004 povzeli iz sporočila evangeličanskega oddelka za stike z javnostjo. Tam je pisalo: Katoliška škofija Rotterdam je tožila zavarovalnico Aegon, ker ta ni hotela nadomestiti odškodnine za bolečine žrtvi, ki jo je spolno zlorabil duhovnik. Tudi škodo zaradi spolne zlorabe bi morala pokriti odgovorna zavarovalnica“, je trdil škofijski predstavnik za tisk, Jan Willem Wits. Zavarovalnica pa je odklonila, da nadomesti odškodnino. „Ne plačujemo pri zločinih“, tako v zavarovalnici predstavnik za tisk.Vidimo, da zastopniki zavarovalne družbe, ki še normalno čutijo, zločin označujejo kot zločin. Pristojna škofija pa izhaja iz tega, da gre pri zločinih nad otroki za normalni riziko pri izvajanju katoliškega posla.

Kot je rečeno, na spolno zlorabo otrok s strani klerikov ne moremo gledati kot na ameriški problem. Navajamo nekaj primerov, ki so prišli v javnost v Nemčiji:

Primer iz leta 1993: uvedli so preiskavo proti 65-letnemu katoliškemu dušnemu pastirju iz škofije Augsburg. Leta in leta naj bi zlorabljal 12-letno deklico, ki so mu jo zaupali.

Državno tožilstvo Coburg je obtožilo nekega župnika, ki je v svoji župniji  trinajstkrat zlorabil tri fante, stare od 9 do 11 let.

V škofiji Aachen so prijeli 62-letnega duhovnika. Pri hišni preiskavi župnišča so v Krefeldu našli 58.000 otroških pornografskih slik in 300 video kaset. Največji del hardcore produkcije je župnik leta in leta pripravljal sam v svoji izvedbi, poroča Spiegel dne 15. 7. 2002.

Marca 1999 je bil odkrit primer v Sigmarszellu pri kraju Lindau, ki spada pod škofijo Augsburg. Tam so suspendirali 58-letnega katoliškega župnika in ga namestili v nek samostan namesto v preiskovalni zapor. Priznal je, da je večkrat spolno zlorabil 15-letnega mladeniča. Vprašanje je, ali ni zlorabil še več otrok.

Aprila 1999 so nekdanjega katoliškega župnika iz kraja Wald v okrožju Sigmaringen v škofiji Freiburg obsodili na tri in pol leta zapora. Med februarjem 1997 in sredino leta 1998 je, na začetku še niti 12 let starega dečka, sedemindvajsetkrat spolno zlorabil. Nek drugi mladenič je bil star 14 let, ko ga je ta župnik v času od julija do novembra 1996 zlorabil okrog tridesetkrat; za 12-letno sestro tega mladeniča pa je prav tako dokazano, da jo je dvakrat zlorabil.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark