Arhiv za April, 2011

Ali Bog res blagoslavlja po papežih in duhovnikih?

Sobota, April 30th, 2011

V medijih zelo pogosto zasledim, kako duhovniki ob različnih priložnostih blagoslavljajo nove ceste, gasilska vozila, motorje, jedi, zvonove, lokomotive, lovske domove, spomenike, podjetja, pločnike, ustanove, kapelice, športnike pred tekmo, živali, drevesa, vino, brvi, športna igrišča, umetniške slike, kavarne, rože, vernike pri spovedi…

V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag dasWort, citiram: »Sprašujem se in mislim, da gre za temeljno vprašanje: Ali pravzaprav lahko blagoslavlja grešnik? Saj je župnik tudi grešnik. Kako naj si razlagamo, da župnik, torej grešnik, podeli blagoslov?

Že v poganstvu je bilo v navadi, da je nekdo, ki je imel določeno funkcijo, duhovnik ali škof – saj je vse to obstajalo že takrat – bil pač določen za opravljanje te funkcije. Cerkev je prevzela to prakso. Duhovnik lahko zato izgovori blagoslov, neodvisno od tega, kakšen človek je. Ločuje se torej med funkcijo in človekom, čeprav je to konec koncev shizofreno in tudi nasprotuje nauku Jezusa, Kristusa, ki sploh ni postavil funkcij. Kakšen blagor lahko pride od človeka, ki mogoče v sebi nosi zelo veliko zla? To v celoti nasprotuje logiki zdravega človeškega razuma – in nauku Jezusa, ki je učil: Dobro drevo prinaša dobre sadove …Toda v poganstvu so tako delali in cerkev je to prevzela. Tako da je zdaj duhovnik ali škof ali papež v principu pozvan, da podeli blagoslov ne glede na to, kakšne vrednote ali nevrednote uteleša. Če energija, ki izhaja iz njega, ni etično moralno višja, božanske narave, tako njegov »blagoslov« seveda ne more in ne bo mogel  prinesti niti moči niti svetlobe niti blagra.

In celo če duhovnik ni prevelik »grešnik« – v čigavem imenu podeli blagoslov? To stori v imenu in po nalogu svoje institucije, torej cerkve. Ta pa je, poganski duhovniški kult z malikom na vrhu. Kdor torej sprejme blagoslov od duhovnika, je v vsakem primeru »blagoslovljen« – namreč z zlom te kaste.

Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

Blagoslavljajo lahko celo posiljevalci otrok

Pri nadaljnjem razmišljanju se vsiljuje misel: Kako pa je s posiljevalci otrok med duhovniki. Po določilu institucije cerkve je celo možno, da takšen duhovnik lahko takoj po posilstvu otroka nato pri uradnem opravilu izgovori »blagoslov«. Po cerkvenem videnju gre samo za zunanje znamenje, ki postane zakon, samo za obred tako imenovanega zakramenta. Kdo podeli ta zakrament, je popolnoma vseeno. Če se drži zunanje oblike, potem po cerkvenem nauku pride do tako imenovanega odrešenjskega učinkovanja tega zakramenta. Zategadelj ne gre za nič drugega kot za magično kultno opravilo, kajti to je popolnoma brez vsebine in naravnano samo na zunanje.

Resnično veren človek, ki se trudi, da se v svoji  notranjosti poveže z Bogom, bo verjetno rekel: Blagoslov bi rad izključno od Kristusa, od resničnega, večnega Duha, ki biva v vsaki duši in v vsakem človeku. In blagoslov večnega Duha lahko sprejmem ko oprostim, ko obžalujem svoje grehe, jih očistim, poravnam narejeno škodo ali krivico, če  je to še možno, in nedobrega več ne delam. Z ne-več-storiti-greha, ki sem ga spoznala, priteka v mojo dušo blagoslov Kristusa Boga, Njegova svetloba, Njegova moč. Zame je jasno, da Bog ne blagoslavlja po papežih in duhovnikih, ampak da blagoslovi vsakega človeka, ki živi po Desetih Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na Gori.

Toda zakaj potem potrebujem župnika?

Ugotavljam: Ne potrebuje človek župnika – ampak župnik potrebuje človeka. Kajti župnik živi od vernikov. Od njih jemlje in dobiva energijo in denar, da bi sam lahko živel in vzdrževal drago institucijo.

Marsikaterega župnika peče slaba vest

Neki prakristjan, ki je bil pred leti evangeličanski župnik, torej sam del »sistema cerkev«, to potrjuje. Poroča: »Stal sem pri oltarju in sem vprašal zbrane: ‘Če verujete, da je odpuščanje, ki vam ga zdaj vsem dajem, odpuščanje Boga, potem glasno izgovorite da! Ko so zdaj vsi prisotni vzkliknili ‘da’, sem rekel: ‘Tako vam odpuščam vse vaše grehe’ – čeprav sploh nisem vedel, kako je s  posameznim vernikom. Toda nauk cerkve je to tako določil. Če zdaj razmišljam o tem, me ta avtomatski ‘da’  nekoliko spominja na bebljanje otrok. Verniki morajo samo reči ‘da’, in župnik potrebuje ta da, da bi lahko izgovoril odpuščanje, ki v bistvu to sploh ni.«

Nekdanji župnik priznava, da ga je slaba vest pregnala iz cerkve. Opazil je: to ni prav; ni v redu tako ravnati. Na osnovi tega spoznanja je zaključil: tega ne morem opravljati naprej. Postalo mu je jasno, da je ogoljufal soljudi. Kajti ljudi se ne ogoljufa samo za denar, ampak tudi za dušni blagor. Tega se je treba enkrat zavedeti.

Tudi župniki, duhovniki torej, se očitno kdajpakdaj uspejo rešiti iz »sistema cerkev«. Na podlagi uvidenja in občutka odgovornosti kot v zgoraj omenjenem primeru, če je človekova vest še živa. Ta duhovnik je vedel, komu je pravzaprav v srcu hotel slediti in služiti. Gotovo je tudi vprašanje karakterne trdnosti in moči, ali je nekdo voljan živeti po svojem spoznanju. Je možno, da so številni pripadniki duhovniške kaste že zgubili te pozitivne lastnosti in vrednote? Ali pa gledajo na svoje priviligirane življenjske pogoje kot na najvišjo vrednoto v tem bivanju? Ali niso pripravljeni svoje »prečastitosti« zamenjati za skromno življenje enakega med enakimi?

Očitno potrebujejo to vzvišeno pozicijo, da lahko nadaljujejo s prevaro, ki je v bistvu dvojna: na eni strani zato, ker pozunanjenost, magična sredstva, nikakor ne morejo voditi k Bogu, na drugi strani pa tudi zato, ker mnogi župniki – večina njih – sami ne verujejo več v to, pa kljub temu zahtevajo od ljudstva, da mora slediti tem katoliškim določitvam.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Po nauku katoliške cerkve je uživanje hostije kanibalizem?

Petek, April 29th, 2011

Pod naslovom članka Hčerka ploska pri maši, objavljeno v reviji Naša družina, je bralka vprašala kaj naj naredi s štiriletno hčerko, ki je pri nedeljski maši začela ploskati. Rekla je, da je to videla v gledališču. Bralki je odgovorila Marija Krebelj, ki med drugim zaskrbljeni mamici svetuje: »Mogoče lahko kdaj obiščeta cerkev v tednu, ko bosta v njej sami. Hčerki pokažita tabernakelj, kjer je Jezus v hostiji. Preden greste k maši, ji lahko poveste, da duhovnik ne igra na gledališkem odru, ampak moli – se pogovarja z Bogom – in govori ljudem. (…) Ne pozabite ji pokazati povzdigovanja, ko duhovnik dvigne hostijo. Povejte ji, da je to Jezus.«

V nadaljevanju sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag da Wort, citiram: „Hostija je po katoliški predstavi telo Jezusa, Kristusa – ne samo simbolično, ampak v resnici. Ta nauk je bil razglašen za dogmo šele leta 1215 na Lateranskem koncilu in nima nič opraviti s prvotnim kristjanstvom. Na telovo nosijo naokrog hostijo in jo vsem prikazujejo kot utelešenje magičnih moči, ki naj bi baje izhajale iz te hostije. Če cerkev trdi, da je hostija Jezus in to hostijo potem obiskovalci maše pojedo, se lahko vprašamo ali ni to kanibalizem. V kulturah kamene dobe so verjeli, da pri uživanju ubitega sovražnika njegova moč preide na uživalca. V tem primeru je podobno.

Po drugi strani je s katoliškega vidika obstajala tako imenovana „skrunitev hostije“: vsakdo, ki s hostijo ne postopa tako, kot se po katoliškem verovanju z njo ravna, velja za zločinca. V preteklosti je takšne ljudi usmrtila inkvizicija. Predvsem Jude so obdolžili skrunjenja hostije. Še pred nekaj leti so v Indoneziji obsodili nekega moškega na večletni strogi zapor, ker je hostijo, ki jo je prej posvetil duhovnik, vzel s seboj domov. Skrunilec hostije bi bil s katoliškega vidika tudi nemški pisatelj Arno Holz, ki je živel v začetku 20. stoletja in je napisal naslednjo pesem:

Oh, vam pravim, kot vse Biblije koristnejša

trenutno osnovnošolska so berila naša.

Kajti danes samo še norec klanja se bogovom,

ki pečeni so iz pšenične moke.“

Da se katoliške „bogove“ peče iz pšenične moke, kot se je izrazil Arno Holz v svoji pesmi, je med drugim zapisala tudi vatikanska cerkev. V kodeksu kanonskega prava, torej katoliškega cerkvenega prava, v kanonu 924, paragraf 2 beremo: „Kruh mora biti narejen iz čiste pšenične moke in še svež.“ Domnevno torej deluje spreminjanje hostije samo s pšenično moko. Tu ima človek občutek, da so pomembne „prave“ sestavine – kot pri magiji ali čarovniji.

Najhujše ponarejanje nauka Jezusa iz Nazareta s strani katoliške cerkve

Tu gre celo za osrednje in najhujše ponarejanje nauka Jezusa iz Nazareta. V tako imenovani „mašni daritvi vidi cerkev – kot pravi nekrvavo – podoživetje Jezusove krvne daritve na križu. Pri vsaki maši se to krvno daritev ponovno tematizira in simbolizira. Gre za misel žrtvovanja prapoganskega izvora. Prvotno so to bile človeške žrtve, nato so bile živalske žrtve in zatem je spet bila človeška žrtev, zdaj žrtev Božjega Sina. Na Zemljo naj bi prišel, da bi umrl kot „žrtveno jagnje, da bi človeštvo „pomiril z bogom. Tako je oznanjal Pavel, tako je skozi stoletja razlagala cerkev in zato še danes na ta način razmišlja vsak normalen katolik. Če vprašamo „Zakaj je Jezus prišel na Zemljo?, bi večina odgovorila: „Da bi za nas umrl, kajti samo tako nas je lahko odrešil.Jezus iz Nazareta pa , kot vemo, sploh ni prišel na Zemljo, da bi umrl, ampak da bi na Zemlji ustanovil Božje kraljestvo; prišel je, da bi ljudem prinesel veselo sporočilo, nauk, ki človeka vodi v življenje v Božjem Duhu, v mir, v veliko enost življenja in predvsem k Bogu v njegovi notranjosti.

Misel na krvno daritev, lahko bi rekli „krvava mistika, je v tako imenovano krščanstvo prišla s Pavlom. Kdor veruje v misel žrtvovanja, ne zastopa Jezusovega nauka; prav tako ne zastopa kristjanskega nauka ampak pavlinski nauk. Tukaj gre za najhujše izkrivljanje Jezusovega nauka nasploh. Kajti tu se postopa tako, kot da obstaja jezni bog, ki je tako brutalen in krut, da zahteva lastnega sina za spravno žrtev in ga zato pošlje na Zemljo. Huje in brutalnejše pravzaprav sploh ne bi moglo biti.”

Če cerkev trdi, da je Jezus s svojo smrtjo na križu odrešil in odvzel grehe vsemu človeštvu, zakaj potem verniki hodijo k spovedi, če nimajo grehov?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev je razvila umetno religijo s poganskimi elementi

Četrtek, April 28th, 2011

Založba Družina je pripravila debatno kavarno, ki je bila namenjena temi o moči papeževe besede. »Ko spregovori papež, pogosto naleti na kritiko, kar pa je po mnenju patra Marija Osredkarja znak, da mu kritiki, vpeti v sodobni čas, pritrjujejo. Radi bi se strinjali z 2000 let staro mislijo, a tega zaenkrat še ne zmorejo.«

Gospod pater Osredkar morda ne ve, da se mnogi ljudje strinjamo z dva tisoč let staro mislijo, ki jo je prinesel Jezus iz Nazareta, največji prerok vseh časov, knez miru, duhovni revolucionar in zdravilec. Toda ne strinjamo se, da cerkev zlorablja ime Kristusa v svoje namene, kajti cerkveni nauk z dogmami, rituali, obredi, zakramenti nima skoraj ničesar skupnega s tistim, kar je On učil in delal. Toda cerkev ni zlorabila samo Kristusa, pač pa tudi ostale preroke.

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort, lahko beremo, citiram: »Ostudno je, da so izkrivili tudi sijajnih Deset Božjih zapovedi. Vsi na eni strani poznamo prvotnih Deset Božjih zapovedi, ki nam jih je Bog dal po Mojzesu: »Spoštuj Boga iznad vsega. Ne ubijaj. Ne pričaj po krivem.« Na drugi pa je malo pozneje v 2. Mojzesovi knjigi druga verzija Božjih zapovedi. Dve od teh domnevnih zapovedi se na primer glasita: »Krvi moje žrtve ne daruj istočasno s kislim testom.« (2. Mojzes 23, 18) in: »Ne kuhati kozlička v mleku njegove matere.« (2. Mojzes 23, 19) Tu so v ozadju predstave grozotnih žrtev živali. Pripisali so jih Bogu in položili na jezik Božjemu preroku Mojzesu.

Preroki Izraela so pričali o tem, da se Bog ne spreminja. Na primer piše pri preroku Maleachiji: »Jaz, Gospod, se ne spreminjam.« (Mal 3, 6) Če izhajamo torej iz tega, da se Bog ne spreminja, v stari zavezi pa ugotavljamo odstopanja, spremembe, potem jih je logično moral nekdo drug noter zapisat. In kdo? Nihče drug kot duhovniška kasta, ki je popačila tako staro kot pozneje tudi novo zavezo. Iz tega sledi: Treba bi bilo razmisliti o tem in rehabilitirati tudi preroke v stari zavezi, kajti oni so stalno govorili proti duhovniški kasti, proti početju duhovnikov.

Načelno velja: V antiki, nekje do 15. stoletja, je sploh samo duhovniška kasta imela možnost pisanja zgodovine, dajanja tistega, kar se je dogodilo, v večjem obsegu naprej potomcem. Duhovniška kasta je vedno popačila zgodovino in resnico v takem smislu, da je koristilo njej, poganskemu malikovalskemu kultu. Na ta način je prišlo do tega, da so na najhujši način klevetali velike preroke in jim podtaknili besede, ki so v resnici izvirale od poganskih malikovalcev.

Cerkvi, katoliška in evangeličanska, sta poganska umetnina, ki s pravim življenjem, pravim Božjim sporočilom, ki je samo delno prisotno v bibliji, nima nič, sploh nič opraviti. Razvili sta umetno religijo, ki je sestavljena iz mnogih poganskih elementov, ki jih Jezus iz Nazareta ni učil.

Cerkve so si biblijo prikrojile po svoje, tako da so vanjo zapisale, kar se je njim zdelo pravilno, ne držijo pa se osrednjih izjav Jezusa iz Nazareta. Zato lahko rečemo: To sta dva svetova, ki nista združljiva. Na eni strani resnične besede prerokov in prvotni nauki Jezusa iz Nazareta, ki so tu in tam delno ohranjeni v bibliji, na drugi strani nauki ali usodna zgodovina cerkve.

Vsak človek lahko svobodno sklene, ali si bo dopustil, da mu vlada zdrav človeški razum in se vprašal: Ali je mogoče, da je Bog po Svojem vrojenem sinu prinesel tako paradoksen nauk, kot ga cerkev oznanja kot Njegov nauk? Ali je mogoče, da Bog grozi ljudem, da jih pošilja v večno prekletstvo ali jih hoče pritegniti z magičnimi sredstvi?

Vsak človek nosi v sebi, globoko v svoji duši, božansko. Kaj vam signalizira vaša budna vest? Boste verjeli, zaupali tem občutkom ali pa se boste podredili nespametnim, koristoljubnim in svetohlinskim pravilnikom duhovniške kaste, ki bi si s svojimi diktati prisile rada zagotovila oblast nad dušami in ljudmi. Naj vsak odloči zase.

Pa dajmo enkrat s kompliciranimi cerkvenimi dogmami primerjati enostavna, genialna pravila, ki svet vodijo k miru in ljudi k Bogu, katere je Jezus, Kristus po smislu učil v Svojem Govoru na gori. Na primer: Kar bi rad, da ti drugi naredijo, to najprej ti stori njim. Ljudsko paralelo k tej izjavi najdemo v stavku »Česar nočeš, da ti drugi storijo, tega tudi ti ne stori nikomur.«

Kdor uporabi zdrav človeški razum, bo torej bral Jezusov Govor na gori in Deset zapovedi in ugotovil, da imajo s cerkvenimi dogmami in obredi malo ali nič opravka. Nato se bo verjetno vprašal, ali želi še naprej ostati v tej cerkvi in pustiti, da mu grozi še naprej.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Nemški župniki vodili zahvalne maše za pokojnega Hitlerja?

Sreda, April 27th, 2011

Nacistična koncentracijska taborišča so bila “ekstremni simbol zla in pekla na Zemlji”, je v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo dejal papež Benedikt XVI., so poročale tuje tiskovne agencije.

Nepoučeni bralec bi ob tej izjavi lahko dobil vtis, da se je cerkev v preteklosti borila proti koncentracijskim taboriščem, in da sedanji papež to s svojimi besedami samo še potrjuje. In kaj se je v resnici dogajalo? Prelistajmo malo knjigo Hitlerjev papež, v kateri je avtor John Cornwell zbral veliko dokazov o politiki katoliške cerkve do nacističnega režima. Nekaj odlomkov: „V oktobru 1942 so prihajale prošnje papežu od judovskih skupnosti in organizacij po vsem svetu. Med njimi je bilo tudi natančno poročilo Jana Karskega, ki je bil v varšavskem getu in potem v taborišču Belzec. 18. decembra je britanski veleposlanik v Vatikanu, Osborne, Tardiniju izročil zbrane podatke o judovskih deportacijah in množičnih pobojih in upal, da bo papež Pij XII obsodbo vključil v svojo božično poslanico svetu. Ko je kardinal Tardini od Osborna prevzel dokumentacijo, je rekel, da „se papež ne more postavljati na eno ali drugo stran“. Jezo je Osborne zlil v svoj dnevnik. „Njegova svetost se za vsako ceno, celo ob najhujših zločinih proti človeštvu in Bogu, sklicuje na nekaj, čemur pravi nevtralna politika, ker upa, da bo lahko odigral svojo vlogo v obnavljanju miru. Ne razume pa, kako s svojim molkom škodi Svetemu sedežu in kako sam sebi spodkopava vsako možnost, da bi ga sploh še kdo poslušal.“ V Londonu, Washingtonu in Moskvi so zavezniki objavili skupno izjavo o preganjanju Judov, Osborne pa jo je odnesel papežu in ga prosil, naj jo preprosto podpre. Preko Maglioneja je dobil preprost odgovor – ne.“ „Predstavniki Francije, Poljske, Brazilije, Združenih držav in Velike Britanije so se sredi septembra dogovorili, da bodo skupinsko in posamično zahtevali od papeža, naj obsodi nacistične zločine, britanski veleposlanik pa je še posebej poudarjal množične poboje Judov.“ „Settima Spizzichina je edina rimska Judinja, ki je preživela deportacijo in so jo našli, potem ko je izmučena dva dni spala na kupu mrtvih sojetnikov. Leta 1995 je v intervjuju za BBC povedala: „Pij XII. bi nas lahko opozoril, kaj se pripravlja. Lahko bi zbežali iz Rima in se pridružili partizanom. Pomagal pa je Nemcem. Vse se je zgodilo prav pred njegovim pragom. Bil je antisemitski papež, bil je papež, naklonjen Nemcem. Niti najmanj ni hotel tvegati. In če pravijo, da je papež kot Jezus Kristus, to ni res.“ „Dokaze o protijudovstvu in antisemitizmu najdemo med vojno tudi v samem osrčju Vatikana. Vodilni dominikanski teolog in pristaš naukov Tomaža Akvinskega, Garrigou-Lagrange je bil papežev svetovalec za teologijo, hkrati pa vnet pristaš Petaina ter tesen prijatelj vichyjevskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V svojem znamenitem dopisu je diplomat svoji vladi sporočil, da Sveti sedež ne nasprotuje vichyevski protijudovski zakonodaji.“ „Pij XII je prvič dokazljivo pokazal svoj skriti verski in rasni odpor do Judov pri štiriintridesetih letih v Münchnu, čeprav je kasneje to zanikal ter trdil, da Jude spoštuje, svoja dejanja in nedejanja med vojno pa je opravičeval z najboljšimi nameni. Od leta 1917 do 1939 sta papež in urad, za katerega je bil zadolžen, izvajala protijudovsko politiko, ki je temeljila na prepričanju o judovsko-boljševistični zaroti za uničenje krščanstva.“ Kakšno politiko je imela katoliška cerkev do Hitlerja pove v knjigi tudi naslednja zgodba: „Kardinal in takrat berlinski nadškof Adolf Bertram je v trenutku, ko je izvedel za smrt Adolfa Hitlerja, lastnoročno podpisal ukaz vsem župnijskim duhovnikom v njegovi nadškofiji, „naj pripravijo zahvalne maše za firerja in vse tiste pripadnike wehrmachta, ki so padli v boju za našo nemško domovino…“

Slavko Brumen, Križe

  • Share/Bookmark

So katoličani kristjani ali pogani?

Torek, April 26th, 2011

Ker  katoliški rituali, obredi, kulti, zakramenti izhajajo iz poganstva, se lahko upravičeno vprašamo – so katoličani kristjani ali pogani? Kajti vsi ti obredi nimajo nič opraviti s preprostim naukom Jezusom iz Nazareta.

Številne poganske elemente in kulte je v katoliško cerkev uvedel Konstantin, ki je krščanstvo povzdignil v državno religijo. V tedanjem času je namreč še veliko prebivalcev izvajalo poganske kulte, zato so jih najlažje privabili v drugo vero tako, da so njihove poganske rituale kopirali v katoliško cerkev. Poglejmo si nekaj teh cerkvenih kultov, ki izvirajo iz poganstva. Celoten spodnji tekst je citiran iz trilogije knjig Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das.

Krst otrok in čaščenje trupel sta poganskega izvora

Ceremonija krsta je polna magije in ta magijska šega izvira iz poganstva. V knjigi Roberta Kehla Die Geheimnisse der Kirche najdemo zanimive podrobnosti o tem, kako so krst izvajali v poganskih kultih. Tam navaja „pomakanje oz. potapljanje v vodo…, polivanje z vodo, pihanje, mazanje s slino, nošenje snežno belih oblek novo krščenih, predstavo, da krst izganja hudiča“. Nadalje omenja: „takoj nato praznik z obdarovanjem novo krščenih“. Imeli so „sveče … krstne botre, poduk o krstu, ki so se mu morali podvreči katehumeni, nadalje krst v sili, krst otrok in svečano krstno obljubo“. Vidimo, da je tisto, kar je bilo v poganstvu običajno, cerkev prevzela in je zdaj tam običajno – obilica poganskih vplivov. Prvi kristjani pa so poznali samo svečan sprejem v skupnost. To so bili seveda odrasli, ki so povsem zavestno in svobodno napravili ta korak.

Del tega kar katoliška cerkev prakticira, oz. je stoletja prakticirala, pogosto daleč presega prakso prvotno afriškega voodoo kulta. Naj tukaj navedemo samo en primer: razkosavanje trupel škofov v Würzburgu. Od leta 1150 do začetka 19. stoletja so v Würzburgu po smrti škofov odpirali njihova telesa. Njihovo drobovje so pokopali v cerkvi na trdnjavi. Srce je največkrat šlo kot relikvija na potovanje in pogosto pristalo v samostanu.  Telo umrlega so oblekli v škofovski mašni ornat, mu nadeli mitro in prstan. V grob so največkrat dali še škofovsko palico, kelih ali pa tudi meč. Ritual grobnih pridatkov nima kristjanskega ozadja, ampak je poganska šega. Poznamo grobne pridatke egipčanskih faraonov in pridatke pri drugih poganskih ljudstvih.

Tudi ritual razkosavanja trupel seveda nima kristjanske, ampak pogansko korenino. V starih legendah piše: Ko je umrl Nimrod iz Babilona, tiran in lovec, so mu enega za drugim odtrgali ude. En kos so pokopali tukaj, drugega drugje. Če kdo misli, da je danes drugače, potem je najbrž pozabil, kaj je pred leti pisalo v medijih, da so namreč katoliški Poljaki hoteli srce umrlega papeža, da bi ga shranili na Poljskem, torej ločeno od telesa.

Podobnosti med poganskim kultom mrtvih in katoliškim kultom »svetnikov«

V katoliški cerkvi najdemo tudi paralele z religioznimi predstavami iz Babilona. Babilonci so imeli okrog 5000 bogov in boginj. Tako kot katoličani mislijo o svojih svetnikih, so Babilonci mislili o svojih bogovih, da so ti nekoč bili živeči junaki na zemlji, ki pa se zdaj nahajajo na višji bivanjski ravni. Vsak mesec in vsak dan v mesecu je bil pod zaščito posebnega božanstva. Za vsak problem so imeli boga, za vsak poklic in za vsako življenjsko situacijo. Prav tako to najdemo v katolicizmu. Zdaj jih imenujejo preprosto „svetniki“ in ne „bogovi“, toda v bistvu gre za enako malikovalsko obnašanje; mogoče bi lahko celo rekli spiritizem, ker kličejo mrtve in jih častijo. V mnogih poganskih kultih, npr. v starem Egiptu, so gojili kult mrtvih. V bistvu je kult svetnikov nadaljevanje kulta mrtvih. Vemo npr., da so v Mitrovem kultu heroji imeli podobno funkcijo kot „svetniki“ v katolicizmu. To so bili mrtvi, ki so v času življenja prišli do ugleda in so zapustili veliko premoženje. V krajih njihovega delovanja so zgradili majhne templje, spominska mesta, h katerim so ljudje romali. V tem bi lahko videli zgled za čaščenje svetnikov v današnjem času. Če si podrobneje pogledamo vprašanje, zakaj ljudje molijo k „svetnikom“, spoznamo star temeljni vzorec: verjamejo, da potrebujejo nekoga, ki bo pomiril jeznega Boga, da bo blag in milosten. Vedno znova torej naletimo na prvotno pogansko naravnanost, da se Bog jezi in maščuje. Šlo je celo tako daleč, da je leta 610 takratni papež Bonifacij IV. iz Panteona, svetišča za vse bogove rimskega cesarstva, napravil „krščansko cerkev“ in ob tej priložnosti  takoj uvedel praznik „vseh svetnikov“. Torej tudi tukaj gre za neposredni prevzem zbirke vseh bogov v praznik vseh svetnikov in to s posvečenjem te cerkve.

Koncil v Trientu je odredil čaščenje trupel mučenikov in poleg tega preklel tiste, ki ne verujejo v relikvije. Citat: „Sveta trupla svetih mučenikov … morajo verniki častiti, kajti po teh telesih bog ljudem daje številne dokaze milosti, tako da morajo tisti, ki pojasnjujejo, da relikvijam svetnikov ne pripadata spoštovanje in čast … biti popolnoma prekleti; in tako cerkev zdaj tudi vas prekolne. V starem Egiptu je bilo veliko kultnih krajev, v katerih so častili ostanke umrlih, tako imenovanih „bogov“ in iz katerih naj bi izhajala magična moč. Torej bi lahko rekli, da sta verovanje in praksa katoliške cerkve zares osnovana na kosteh; to je kult mrtvih. V tem oziru je upravičena izjava: to čaščenje relikvij je stopnjevanje poganskega kulta. Teh nekaj primerov kaže: iz bogov-malikov je Petrov stol naredil svetnike. Kako se to ujema z zapovedjo „Poleg Mene ne imej drugih bogov“, ki jo je Bog dal po Mojzesu? To je grobo nasprotje! To je naravnost neverjetno zasmehovanje te zapovedi.

Oblačila,  blagoslovi, molitve za dež, vstajenje mesa, zakramenti, oltarji…

Že v poganstvu je bilo v navadi, da je nekdo, ki je imel določeno funkcijo, duhovnik ali škof – saj je vse to obstajalo že takrat – bil pač določen za opravljanje blagoslovov. Cerkev je prevzela to prakso. Tudi oblačila današnje duhovniške kaste so zelo podobna opremi duhovnikov v stari zavezi, izvirajo torej iz poganstva.

Radio Vatikan je junija 2005 poročal, da so zaradi katastrofalne suše na širokih prostranstvih Avstralije eno nedeljo proglasili za dan molitve za dež. Če prosim Boga za dež, potem to vendar pomeni, da je Bog odgovoren za to, da dežuje ali ne. Od kod prihaja ta vera? Ali ne prihaja tudi ta iz poganstva? V poganstvu, torej v mnogoboštvu, kultu malikov, je bilo v navadi, da je bil en bog ali več bogov odgovornih za vreme in posebno za dež. Pri Germanih je bil to bog Doner, pri Egipčanih bog Seth, ki je pozneje postal bog Baal, pri Grkih je bil Zevs bog vremena in pri mezopotamskih bogovih sta bila bogova Anu in Enlil, da imenujemo le nekaj primerov. Ljudje so takrat verovali, da so bogovi odgovorni za vreme in ustrezno temu so morali tem bogovom tudi žrtvovati, da bi pozitivno vplivali na vreme. Če katoliška cerkev zdaj poziva, naj prosijo za dež, je torej v direktni povezavi s pogansko tradicijo.

Tudi katoliški kult Marije kot „božje matere“ je zakoreninjen globoko v predkristjanskem poganstvu.

V kultu Mitre so verovali tudi v vstajenje mesa. O tem pa Jezus prav tako ni ničesar rekel. Toda danes se to uči v katoliški cerkvi. Tudi „sodni dan“ in še mnogo drugega, kar je sestavni del katoliškega cerkvenega reda, je poznal ta poganski kult.

Celo božič je bil nekoč, v Mitrovem kultu, praznik boga sonca. Jasno je, da je 24. december datum, ko so v Mitrovem kultu – pa tudi v drugih kultih, npr. v Egiptu – prirejali velika praznovanja. Vemo, da so v tem kultu imeli zakramente, ki jih je cerkev prevzela: krst, obhajilo, birmo in zakrament pokore. V poganstvu so verovali, da božja moč s pomočjo ritualov preide na ljudi. Takšen prenos magičnih moči še danes najdemo v katoliški cerkvi. Katoličani so prepričani, da z jemanjem obhajila doživijo posebno krepitev svoje duše.

Tudi v poganstvu so obstajala postajališča, oltarji, ki so jih verniki lahko postavili pred svoje hiše in pri katerih se je procesija nato na kratko ustavila. Imeli so nočne procesije z baklami in voščenimi svečami. Vse te poganske rituale do podrobnosti spet najdemo v katoliški cerkvi.

Zvonove in kadila so uporabljali že v voodoo kultu

Za ljudi na zahodu je normalno, da ima cerkev zvon, s katerim zvonijo. Toda zakaj zvonijo? In zakaj zvonove blagoslavljajo? Kdor se za to zanima, vedno znova srečuje magične, ritualne vidike. O zvonu npr. beremo: „Služi za obrambo pred vsemi demonskimi močmi. Ker je neposvečen zvon podvržen hudičevi moči, pozna cerkev posvetitev zvonov. In posvečenim zvonovom pripisujejo čudovite moči – po eni strani zvoku, pa tudi mazivu zvonov, odbrušeni kovini zvonov ali nitkam s konopca zvonov – te so nekdaj v ljudskem zdravilstvu uporabljali kot zdravilna sredstva.“ Vse to najdemo tudi v voodoo kultu, s katerim je neverjetno veliko paralel. V voodoo kultu prav tako uporabljajo zvonove. Ljudje tam vedo, kateri zvoki pritegnejo določene duhove, kako pogosto in v kakšnem ritmu morajo udarjati. Nadaljnje paralele: iz poganskih kultov poznamo fetiš steklenice, katere vsebini so pripisovali čarobno delovanje. V srednjem veku se je dalo v katoliški cerkvi – in danes še npr. v Lurdu – dobiti blagoslovljeno vodo. Blagoslovljeno vodo, kadilo – vse te ritualne elemente imajo tudi v voodoo kultu in vse ima veliko opraviti z magijo. Zgovorno je tudi poljubljanje tal, star ritual iz voodoo kulta, ki ga je papež Janez Pavel II. redno prakticiral na svojih številnih potovanjih. Vedno, ko je stopil iz letala, je najprej poljubil tla. Zelo malo ljudi ve, da to počno samo voodoo duhovniki. Od Jezusa in Njegovih apostolov vsekakor nimamo izročil o takšnih ritualih.

Kdo si je izmislil duhovnike in ime za poglavarja cerkve?

Kaj pomeni »papež« in od kod prihaja ta pojem? Ali tudi ta prihaja od tam? »Papež« po italijansko pomeni »papa«, to pomeni »pater patrum« – »oče očetov«. Ta naziv je bil oznaka za vrhovnega poganskega svečenika Mitrovega kulta in – kdo se še čudi? – se je potem uporabljal v nastajajoči cerkvi. Sprva ni šlo samo, kot danes, za vrhovnega poglavarja katoliške institucije, ampak tudi za mnoge druge škofe, dokler rimski škof potem naziva papa »pater patrum« papež ni terjal zase, naziva poganskega vrhovnega svečenika. Naziv drugega vrhovnega svečenika, namreč vrhovnega poganskega svečenika rimskega cesarstva, si je prav tako nadel lastnik Petrovega stola in se ustrezno imenuje: »pontifex maximus«, prevedeno: »vrhovni graditelj mostov«. Torej tudi tukaj aspekti iz poganstva. Z Jezusom to vsekakor nima nič opraviti. On je rekel: »Vi pa se ne imenujte rabi, kajti samo eden je vaš mojster. Vi vsi pa ste bratje. Tudi nikogar na zemlji ne imenujte oče, kajti samo eden je vaš oče, tisti v nebesih.«

Duhovniki in pismouki so bili tisti, proti katerim je govoril Jezus, Kristus. Obstajali so že pred Abrahamom, kajti vse zgodnje religije od kamene dobe naprej so negovale obredne kulte in magične praktike. To je bilo v navadi tako pri ljudstvih kamene dobe kot tudi v tako imenovanih visokih kulturah. V starem Egiptu so npr. častili množico bogov, duhovniki pa, ki so študirali spise, takratna izročila, so bili pristojni za izvajanje sakralnih opravil. Pri tem je vedno šlo za zunanje religije, v katerih naj bi z verskimi obredi pomirili „boga“ in dosegli, da bi bili „bogovi“ milostni. V teh religijah torej ne gre za notranjo preobrazbo človeka, ampak vedno za zunanje dejanje.

Mašna daritev –  prakticirana poganska misel na krvno daritev

Tu gre celo za osrednje in najhujše ponarejanje nauka Jezusa iz Nazareta. V tako imenovani „mašni daritvi“ vidi cerkev – kot pravi nekrvavo – podoživetje Jezusove krvne daritve na križu. Pri vsaki maši se to krvno daritev ponovno tematizira in simbolizira. Gre za misel žrtvovanja prapoganskega izvora. Prvotno so to bile človeške žrtve, nato so bile živalske žrtve in zatem je spet bila človeška žrtev, zdaj žrtev Božjega Sina. Na Zemljo naj bi prišel, da bi umrl kot „žrtveno jagnje“, da bi človeštvo „pomiril z bogom“. Tako je oznanjal Pavel, tako je skozi stoletja razlagala cerkev in zato še danes na ta način razmišlja vsak normalen katolik. Če vprašamo „Zakaj je Jezus prišel na Zemljo?“, bi večina odgovorila: „Da bi za nas umrl, kajti samo tako nas je lahko odrešil.“

Jezus iz Nazareta pa sploh ni prišel na Zemljo, da bi umrl, ampak da bi na Zemlji ustanovil Božje kraljestvo; prišel je, da bi ljudem prinesel veselo sporočilo, nauk, ki človeka vodi v življenje v Božjem Duhu, v mir, v veliko enost življenja in predvsem k Bogu v njegovi notranjosti.

Cerkveni obred je poln poganskih kultov

Poganske evharistične slavnosti kažejo zelo obsežne skupne značilnosti z današnjo katoliško mašo. Tako tu kakor tam si duhovnik umije roke, duhovniku strežeta ministranta, obstajajo posebna mašna oblačila; nadalje uporaba hostije z vrezanimi križi. Na vrhuncu slavnosti – npr. pri prikazovanju hostije ali keliha ali „boga“, medtem ko je Izisin duhovnik kazal ljudstvu svojega „boga“, podobno kot pri katoliškem povzdigovanju – naj bi oba ministranta, ki stojita ob njem, istočasno stresala zvoneči sistrum, kar ustreza današnjemu katoliškemu ministrantskemu zvončku.

Znano delo o katolicizmu Roman Catholicism takole povzema duhovnikovo zunanje izvajanje katoliške maše: „Duhovnik naredi šestkrat znamenje križa; se šestkrat obrne k zbranim; obrne oči enajstkrat proti nebu; osemkrat poljubi oltar, štirikrat sklene roke; se desetkrat potrka po prsih; enaindvajsetkrat skloni glavo, osemkrat upogne koleno; sedemkrat upogne ramena; tridesetkrat blagoslovi oltar z znamenjem križa; devetindvajsetkrat položi dlani na oltar; enajstkrat tiho moli; trinajstkrat moli glasno; vzame kruh in vino in ju spremeni v Kristusovo telo in kri; desetkrat pokrije in odkrije kelih; gre dvajsetkrat sem ter tja.“ Četudi se to komu zdi smešno – je vendarle zelo resno! Če bi odgovorni za neko prakristjansko skupnost pri večerji zganjal takšne neumnosti, bi ga verjetno spravili v umobolnico ali izključili iz skupnosti. In: ali si lahko kdo predstavlja, da bi Jezus, Kristus, pri zadnji večerji priredil takšen kult, takšen spektakel? Prav gotovo ne.

Tega Jezus iz Nazareta ni učil! Kruh in vino naj bi služila edino kot simbol, da je žrtvoval Svoje telo in kri. Narediti iz tega ceremonijo je v popolnem nasprotju s tem, kar je hotel in hoče Jezus, Kristus. Človek naj bi se Ga skromno spominjal v občutkih, mislih, besedah in dejanjih. To je bilo torej mišljeno kot simbol – cerkev je iz tega naredila ritual, tako da se je naslonila na poganske kulte. In povrhu je dodala še svoje pleteničenje, da bi ceremonijo oblikovala posebej misteriozno in učinkovito.

V poganskem kultu Oziris so npr. zares verovali, kakor morajo danes verovati katoličani, da pri „svetem obedu“ jedo meso boga, ki se je žrtvoval. Po Robertu Kehlu najdemo celo obrazec ob povzdigovanju pri današnji katoliški maši v bistvu že pri tistih poganskih kultih.

Cerkev in pogansko uživanje hrane

Zgodnji kristjani niso imeli ritualnega obeda. Preprosto so skupaj obedovali, skupaj jedli svečan obrok, obed ljubezni, agape. Obed ljubezni se je nato sprevrgel v cerkveno ritualno večerjo, ki temelji na poganstvu. V poganskih kultih so imeli takšne raznovrstne, deloma krvave obede, pri katerih so klali živali kot npr. v Mitrovem in v Atisinem kultu. To so bili deloma tudi obedi, pri katerih so uživali vodo in kruh ali vino in kruh. To so predhodniki ritualnih večerij, ki so se potem zasidrale v cerkvi. Tako tu kot tam je v ozadju predstava: z žrtvovanjem – živali ali celo boga, ki se žrtvuje ali se bo žrtvoval za ljudi – se ljudje osvobodijo bremena grehov. Ni treba, da sami za to kaj naredijo, ni potrebno, da sami postanejo aktivni, ni potrebno, da delajo na sebi, ni se jim treba spremeniti, ampak so s pomočjo te žrtve baje že samodejno odrešeni.

Vidimo torej, da je katoliški kult popolnoma v tradiciji poganstva, ki je nasprotje tega, kar je učil in uči Jezus, Kristus. Marsikdo, ki doslej ni o tem ničesar vedel, je morda ogorčen, da v poganski voziček vpregajo velikega učitelja, učitelja ljubezni in miru, Jezusa, Kristusa.

Če natančneje pogledamo vse dogme, verske obrede, kulte današnje cerkvene religije in se vprašamo: Od kod prihajajo kulti? Od kod prihajajo dogme in verski obredi? Tako lahko vsak spozna, komu služi: konstantinski poganski religiji – ali Jezusu, Kristusu?

Cerkvi, katoliška in evangeličanska, sta poganska umetnina, ki s pravim življenjem, pravim Božjim sporočilom, ki je samo delno prisotno v bibliji, nima nič opraviti. Razvili sta umetno religijo, ki je sestavljena iz mnogih poganskih elementov, ki jih Jezus iz Nazareta ni učil.«

Vir: revija Mag, 4.2.2009

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Ali nadškof Turnšek ne jemlje resno papeževo opravičilo?

Ponedeljek, April 25th, 2011

Marjan Turnšek, mariborski nadškof, je v intervjuju za www.zurnal24.si izjavil: »Če nekdo ukrade avto ter pride k spovedi in pove, da je avto ukradel, spoved ne velja, če avta ne vrne.«

Je Turnšek je s tem razmišljanjem želel povedati, da tudi zgolj uradno opravičilo, ki ga je pokojni papež Voitila javno izrazil pred desetletjem, za odkup storjenih cerkvenih grozodejstev, ne velja? Da takšnega opravičila v svojem srcu ne jemlje resno. Kajti cerkev še do danes ni vrnila na stotine milijard dolarjev nakradenega bogastva v zadnjih dva tisoč letih. Kdaj je opravičilo iskreno? Preprosto preverimo kaj je o tem rekel Jezus: »Spoznajte svoje grehe, obžalujte, popravite, kar je mogoče popraviti in tega ne počnite več.« Gospod Turnšek, če bi vas nekdo okradel in bi se potem želel opravičiti, kakšno opravičilo bi za vas bilo iskreno: Da se vam samo formalno opraviči, ker vas je okradel, vendar vam okradeno ne vrne, ali da se vam opraviči, iz srca obžaluje to dejanje in vam nakradeno blago vrne ter vam zagotovi, da vam tega nikoli ne bo več storil? Če bi izbrali drugo opravičilo, zakaj potem kot visok cerkveni predstavnik nič ne naredite, da se nakradeno cerkveno bogastvo vrne? Zakaj javno ne pozovete svojega nadrejenega v Vatikanu, da naj vrne vso naropano bogastvo. Verjetno vam je znano, da je cerkev v preteklosti na najbolj sramotne načine prišla do bogastva. O tem piše tudi pravnik Vlado Began v svoji knjigi Resnica in cerkev se izključujeta, citiram: »Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega še danes živi. Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli »Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Tudi tlačani so povečevali bogastvo cerkve, od česar še danes živi. Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji.  Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«. Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogata. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlažje obogati s sežiganjem čarovnic. Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine. Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Papež ne pozna zakona setve in žetve?

Nedelja, April 24th, 2011

Sedemletna japonska deklica, ki je preživela cunami, se sprašuje, zakaj mora toliko otrok trpeti v naravnih katastrofah. “Odgovora nimamo…« je med drugim odgovoril papež, kot so poročali na spletnem portalu www.zurnal.si.

Papež, ki se ima za božjega namestnika na Zemlji, očitno ne pozna zakona setve in žetve. Ta zakon pravi, da se nobena energija ne izgubi in da se vrne k pošiljatelju. Če v življenju sejemo slabe misli, besede in dejanja, potem bomo poželi slabe stvari: bolezni, usode, nesreče… In obratno.

Toda, kako je možno, da otroci trpijo, saj niso nikomur nič slabega storili? In zakaj se nekateri rodijo invalidi, zakaj v vojnah umirajo “nedolžni” ljudje? Potrebno je razumeti, da v celotnem vesolju ni naključja, sicer bi nastal kaos. Če se ljudje rodijo pohabljeni ali umirajo v naravnih nesrečah in vojnah, potem so v prejšnih življenjih morda bili soodgovorni za smrt mnogih ljudi oziroma so tudi sicer grešili proti Božjih zapovedim in Jezusovem Govoru na gori. S tem, da so sedaj oni umrli, morda že kot otroci, je poravnan del dolga, to je njihova žetev, ki so jo posejali v enem od prejšnjih življenj. Kajti ne pozabimo: nobena energija se ne izgubi in se enkrat vrne k pošiljatelju. Zakon setve in žetve velja tako za posameznike kot tudi za organizacije ali celotne države. Tukaj govorimo o kolektivni karmi. Na primer, če nekdo samo kot član energijsko podpira organizacijo, ki je zagrešila največ zločinov v zadnjih dva tisoč letih in ki s svojim naukom deluje proti Jezusu iz Nazareta, bo prav tako moral nekoč prenašati negativne učinke v svojem življenju. Celo v Bibliji, v Janezovem razodetju, je možno prebrati priporočilo za izstop iz cerkve, sicer bo vsak posameznik soudeležen pri njeni slabi žetvi, citiram: “Pojdite iz nje ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge!” (Raz 18, 4)

Večkrat sem slišal kakšne starejše ljudi, ki so tarnali, da ta svet ni pravičen, saj vidijo, da mnogim ljudem, ki izkoriščajo ljudi, vse življenje gre dobro, na drugi strani pa “pošteni” ljudje praviloma bolj nastradajo v nesrečah ali jih prizadenejo hude bolezni.  Kako je to možno? Ti “pošteni” ljudje prav tako morajo prenašati učinke svojih vzrokov, morda iz prejšnjih življenj. Ker mnogi ne poznajo tega zakona setve in žetve, mislijo, da  jih je zadela Božja jeza. Toda Bog nam ne pošilja jeze in maščevanja, Bog je ljubezen in pravičnost. Mi sami si po zakonu akcije in reakcije prikličemo v svoje življenje bolezni in usode.

Nekateri, ki izkoriščajo ljudi v tem življenju, bodo morda učinke, izravnave svoje krivde, doživeli šele v naslednjem življenju ali pa v kraljestvu duš. Obstaja še en razlog, da pri nekaterih zelo grešnih ljudeh ne pride tako hitro do učinkov napačnega obnašanja. Tem ljudem nasprotniki Boga morda iz astralnih območij dovajajo energijo, da lahko še v pozna leta ohranjajo zdravje in delajo za njihove demonske interese na tem planetu.

Vsak človek se lahko izogne karmi, s tem, da pravočasno spozna svoje grehe, jih očisti, še preden pride do učinka. Jezus nam je glede tega smiselno svetoval, naj spoznamo svoje grehe, jih iskreno obžalujemo, prosimo bližnjega za odpuščanje in tudi mi odpustimo tistemu, ki je grešil nad nami, popravimo škodo, če je še možno, ter se odločimo, da teh grehov ne bomo več počeli.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Jezusa so obsodili na smrt tedanji duhovniki

Sobota, April 23rd, 2011

Jezusa so obsodili na smrt tedanji duhovniki, med drugim tudi zato ker je učil, da ubijanje živali in uživanje mesa ni dovoljeno.

V delu Jezusov evangelij, Kaj je bilo pred 2000 leti? Rottweil 1986, ki ga cerkev ni želela uvrstiti med biblične spise, med drugim piše:

»Juda je dobil od velikih duhovnikov in farizejev četo oboroženih hlapcev in stotnikov. Prišli so s svetilkami, baklami in orožjem. Ko so Jezusa prijeli, so Ga peljali h Kajfi, visokemu duhovniku. Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval, da bi bilo koristno, če bi en človek umrl za grehe ljudstva. Kajfa ga je med drugim vprašal: »Koga delaš iz Sebe? Kaj učiš?” In Jezus mu je odgovoril: “ Zakaj sprašuješ Mene? Njih, ki so Me poslušali, vprašaj, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem povedal.” Ko pa je to izrekel, je eden izmed poveljnikov, ki so stali zraven, Jezusa udaril z dlanjo in rekel: “Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?” Jezus mu je odgovoril: “Če sem govoril slabo, potem dokaži, da je zlo; če pa sem govoril prav, zakaj si Me udaril?” Zdaj so iskali visoki duhovniki, starešine in ves zbor lažne priče proti Jezusu, da bi Ga lahko usmrtili, a niso našli nobene. Nastopilo je veliko lažnih prič, a se niso ujemale. In vprašali so Ga: “Si Ti Kristus? Povej nam.” In On jim je rekel: “Če vam to rečem, Mi ne bi verjeli. In če bi Jaz vas prav tako vprašal, Mi ne bi niti odgovorili niti Me pustili oditi.” In spraševali so Ga naprej: “Ali tajiš zakone in prepoveduješ uživanje mesa, kot je zapovedal Mojzes? In odgovoril je: ”Glejte, tukaj stoji večji od Mojzesa.” In veliki duhovnik Mu je odgovoril in dejal: “Rotim Te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si Ti Kristus, Božji Sin.” Jezus mu je rekel: “Ti si to rekel; toda povem vam: Kmalu boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.”

Tedaj je veliki duhovnik raztrgal svoje oblačilo in rekel: “Bogokletno je govoril; kaj potrebujemo še pričevanja? Glejte, zdaj ste slišali Njegove bogokletne besede. Kaj mislite?” Odvrnili so in rekli: “Smrt si zasluži.” In ko se je zdanilo, so se vsi veliki duhovniki in starešine ljudstva in ves zbor posvetovali o Jezusu, da bi Ga lahko usmrtili. In izrekli so sodbo zoper Jezusa, da si zasluži smrt in da Ga zvežejo in odvedejo. In predali so Ga Pilatu. Pilat ga je vprašal:  “Tvoj lastni narod in veliki duhovniki so Te izročili meni; kaj si storil?” Jezus je odgovoril: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Če bi bilo Moje kraljestvo od tega sveta, bi se Moji privrženci bojevali, da ne bi bil izročen Judom; toda Moje kraljestvo ni od tod.” In ko je to slišal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: “Nobene krivde ne najdem na Njem.” In ko so Ga veliki duhovniki in starešine obtoževali, jim ni odgovarjal.

Upravitelj dežele Pilat in vladar Herod nista želela ubiti Jezusa

In ko je slišal, da spada pod Herodovo sodno oblast, Ga je poslal k Herodu, ki je bil v tistem času tudi v Jeruzalemu.  Herod pa je bil zelo vesel, ko je videl Jezusa; kajti že dolgo si je želel, da bi Ga videl, kajti veliko je slišal o Njem in je upal, da bo videl kak Njegov čudež.  Z veliko besedami Ga je spraševal, toda On mu ni nič odgovoril. Zraven so stali veliki duhovniki in pismouki in so Ga silovito obtoževali; in veliko lažnih prič  se je dvignilo proti Njemu in Ga obtoževalo mnogih stvari, ki jih ni poznal. In Herod s svojimi vojščaki Ga je zaničeval in zasmehoval,Ga oblekel v krasno oblačilo in Ga spet poslal k Pilatu. In Pilat jim je dejal: “K meni ste pripeljali tega človeka, češ, da hujska ljudstvo in glejte, pred vami sem Ga zaslišal in na Njem nisem našel nobene krivde zaradi stvari, katerih Ga obtožujete. Še Herod, h kateremu sem Ga poslal, ni na Njem našel nič takega, zaradi česar bi zaslužil smrtno kazen. Toda še kar naprej so na ves glas kričali in zahtevali, da naj bo križan. In njihovi glasovi ter glasovi velikih duhovnikov so preglasili vse. Ko je Pilat videl, da ne obvladuje položaja, temveč da je nastala precejšnja zmeda, je vzel vodo in si pred ljudstvom umil roke ter rekel: “Za kri tega pravičnika sem nedolžen: Vi odločite!” In Pilat je ukazal, da se vse zgodi tako, kot so zahtevali. In izročil jim je Jezusa, kakor je bila njihova volja.

Ko je bil Jezus križan, so Ga tudi veliki duhovniki s pismouki in starešinami zasmehovali in govorili: “Pomagal je jagnjetu, toda Sebi ne more pomagati.«

Naslednji dan po križanju, so prišli k Pilatu veliki duhovniki in farizeji in rekli: “Gospod, spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je še živel, dejal: ’Po treh dneh bom vstal.’ Zato zapovej, da se grob zavaruje, dokler ne mine tretji dan, da ne bi prišli ponoči Njegovi učenci in Ga ukradli ter dejali ljudstvu: ’Vstal je od mrtvih.’ Zadnja prevara je hujša od prve.”

Za zaključek: kaj bi se danes zgodilo z Jezusom Kristusom, če bi ponovno prišel kot človek na Zemljo. Bi bila današnja tako imenovana krščanska duhovniška kasta, predvsem papež, patriarhi, kardinali, škofi in duhovniki navdušena nad njim? Močno dvomim, kajti On se ni spremenil. Večja verjetnost je, da bi ga zaradi njegovega, pacifističnega, miroljubnega in preprostega nauka o Bogu ponovno preganjala kot sektaša in ga obrekovala s pomočjo oblasti in medijev.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Šolski verouk stane Italijane okoli milijardo evrov letno

Petek, April 22nd, 2011

Nadškof Stres je poudaril, da je Slovenija v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli velika izjema. Kot je dejal, “tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi…« Nadškof je znova poudaril razliko med veroukom kot vzgojo za verovanje in versko življenje in verskim poukom kot versko-duhovnim izobraževanjem, ki vodi k poznavanju verstev s posebnim – a ne izključujočim – poudarkom na religiji okolja, krščanstvu torej,” poročajo na spletnem Dnevniku.

Cerkev vedno bolj pritiska na državo, da bi v šolah lahko indoktrinirali učence in dijake s katoliškim naukom. Stres si bržkone želi, da bi naši politiki tako na široko odprli vrata za verski pouk kot se je to zgodilo v katoliški Italiji. O tem piše novinar Curzio Maltese v svoji knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, citiram: »Neobvezen verouk stane italijanske davkoplačevalce približno milijardo evrov letno. To je po velikosti druga postavka neposrednega državnega financiranja katoliške veroizpovedi, s cifro, ki je le za nekaj milijonov nižja od vsote, ki jo dobi Cerkev od države preko osmih promilov. Grozi pa, da se bo financiranje katoliškega šolstva v kratkem prebilo kar na prvo mesto. Zadnji uradni podatek ministrstva je naslednji: 650 milijonov evrov gre za plače učiteljem verouka, toda ta podatek je iz leta 2001, ko je bilo učiteljev le 22 tisoč in so bili vsi zaposleni le začasno. Leta 2008 se je število učiteljev povišalo na 25.679, med temi pa je redno zaposlitev dobilo 14.670 učiteljev, in to po zaslugi vrste hitrih in nekoliko smešnih razpisov za številna delovna mesta, ki jih je leta 2004 odobrila Berlusconijeva vlada, pozneje pa še Prodijeva. To darilo – redna zaposlitev učiteljev verouka – je še vedno predmet neskončnih prepirov med pravniki, in to iz vsaj dveh razlogov. Prvi ugovor je načelen. Verouk je neobvezen predmet in kot takšen ne bi smel vključevati rednih učiteljev. Za nameček učitelje verouka izbirajo škofje in ne država; glede na vse to obstaja nevarnost, da bo Evropska komisija sprožila sodni postopek zaradi nezakonitega postopka izbiranja učiteljev. Toda če škofija pozneje izrazi mnenje, da je posamezen učitelj neprimeren za poučevanje verouka, do česar lahko pride zaradi tisoč razlogov (denimo zato, ker se je razvezal), ga mora država obdržati v službi do upokojitve. Drugi razlog za prepire pa je neenak materialni položaj “normalnih” učiteljev in učiteljev verouka. Pri enakem številu učnih ur učitelji verouka zaslužijo več od kolegov, ki poučujejo obvezne predmete. Tudi ko so bili zaposleni začasno, so bili najbolj plačani učitelji v Italiji.

Ena od mnogih italijanskih birokratskih skrivnosti je zakonska odredba, ki sicer predvideva 2,5 odstotni dvig plače na vsaki dve leti delovne dobe za vse začasno zaposlene, vendar pa so to določilo v resnici uporabljali le za eno kategorijo: za učitelje verouka. Ugodnost je bila potrjena in utrjena v trenutku, ko so ti učitelji postali redno zaposleni. Nerazložljiv privilegij je najprej desetine začasnih, zdaj pa tudi na stotine redno zaposlenih učiteljev drugih predmetov prignal do tega, da so sprožili sodne postopke, v katerih zahtevajo odškodnino, pri čemer jim na državni ravni pomaga izvedenec za delovno pravo Claudio Zaza.«

Janez Škorjanc

Šentjanž pri Dravogradu 112

2373 Dravograd

  • Share/Bookmark

Cerkev svojo slo po prevladi skriva za humanitarnimi pretvezami

Četrtek, April 21st, 2011

V knjigi Jezuiti, avtor Edmond Paris piše: »Med vsemi izmišljotinami, ki jih na splošno sprejema človeštvo, je morda še najbolj zakoreninjena ta, da sta mir in sožitje glavni vrednoti, ki ju zastopa Sveti sedež – saj se zdi, da je to neločljivo povezano s samim apostolskim naukom. Kljub vsem zgodovinskim izkušnjam, ki jih bodisi premalo poznamo ali pa prehitro pozabljamo, so tisti, ki se imajo za Kristusove namestnike, za mnoge vernike simbol ljubezni in bratstva.

Toda cerkev je preudarna – kot nas ves čas opominja – in se le redko spušča v kakršnakoli dejanja, ne da hkrati poskrbela za svojo javno podobo. Star pregovor pravi, da je dober ugled boljši od zlate verige. Najbolje pa je imeti oboje, in Vatikan, ki je neznansko bogat, se ravna temu primerno. Svojo politična slo po prevladi vedno skriva za duhovnimi in humanitarnimi pretvezami, ki jih urbi et orbi oznanja z intenzivno propagando, kakršna brez pozlačenih verig seveda ne bi bila mogoča. Tako vzdrževan ugled v javnosti pa mu seveda omogoča redne in dovolj velike prilive zlata. Vatikan od takšnega načina nikoli ne odstopa, če pa kdaj zaradi nespretnega ravnanja predstavnikov hierarhije neprijetna stališča, ki jih zavzema o mednarodnih zadevah, vendarle pridejo v javnost, v kuriji poskrbijo, da se legenda o popolni nevtralnosti Svetega sedeža ohranja pri življenju s tistimi vzvišenimi in dvoumnimi enciklikami ter drugimi papeškimi dokumenti. Hitlerjansko obdobje je bilo polno takšnih primerov.

Če sta bila papeža Pij XI. in Pij XII. Hitlerju vedno naklonjena in prijateljska, pa moramo tudi njemu priznati, da je izpolnil vse obljube, ki jih je dal Vatikanu s podpisom sporazuma. Obljubil je, da bo utišal protiklerikalne kroge in zares jih je začel pošiljati v koncentracijska taborišča kmalu za liberalci in judi. Vemo tudi, kakšno usodo je namenil slednjim: ali so bili takoj ubiti, ali pa so, tisti ki so imeli srečo, prisilno delali, dokler niso umrli od izčrpanosti. V tem primeru je bila končna rešitev zgolj nekoliko odložena. Poglejmo, kaj je o odnosu med Vatikanom in nacisti povedal diktator Franco, ki je bil kot vitez Kristusovega reda še posebej poklican za takšne sodbe. Kot so povzeli v časopisu Reforme, so španski mediji 3. maja 1945 objavili, kar je napisal ob Hitlerjevi smrti: “Adolf Hitler, sin katoliške cerkve, je umrl, ko je branil krščanstvo. Zato je razumljivo, da nam zmanjka besed, ko obžalujemo njegovo smrt. Nad njegovimi posmrtnimi ostanki se dviguje zmagovita moralna podoba. Z mučeniško palmo mu Bog izroča lovoriko zmage.” Posmrtna hvalnica nacističnemu vodji, ki je bila klofuta zmagovitim zaveznikom, je preko španskih medijev prihajala iz samega Vatikana. V resnici je bilo to preko Madrida poslano vatikansko sporočilo za javnost. Preminuli junak si je seveda zaslužil hvaležnost Rima in tam tega tudi niso skrivali. Cerkvi je zvesto služil. “Od Družbe Jezusove sem se veliko naučil,” je priznal Hitler. “… Še nikoli ni bilo na zemlji nečesa tako veličastnega, kot je hierarhična organizacija katoliške cerkve. Veliko tega sem prenesel tudi v svojo stranko … Povedal vam bom skrivnost … Ustanavljam svoj Red … V naših trdnjavah bomo vzgojili mladino, pred katero bo trepetal ves svet … Hitler se je nato ustavil in rekel, da več kot toliko ne more povedati …”

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark