Arhiv za Marec, 2011

Bog ljubezni nima ničesar skupnega s katoliškim bogom

Sreda, Marec 16th, 2011

Na strani http://www.pozareport.si so objavili novico o senatorju Nebraske, ki je tožil Boga, kajti prepričan je, da je za vse trpljenje na svetu kriv Bog.

Mnogi ljudje, morda tudi omenjeni senator, so zaradi cerkve izgubili vero v Boga. Kajti mnogi ljudje enačijo Boga in cerkev in ko vidijo, kaj je cerkev počela in še vedno počne v imenu Boga, potem nočejo več slišati za Boga. Vendar pa Bog ljubezni nima ničesar skupnega z okrutnim katoliškim bogom, v imenu katerega je cerkev  pomorili okoli sto milijonov ljudi (inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…) in v imenu katerega pošilja v večni pekel vse, ki niso katoliki. V imenu katoliškega boga je cerkev izvedla tudi genocid nad Indijanci, kar je opisano v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, avtorja Bartolome de Las Casasa, citiram: »Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kakor jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje. Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: “Utopi se lopov!” Vse tiste, ki so jim bili na poti in druge otroke skupaj z materami so zaklali. Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah po trinajst ljudi so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali. Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: “Ponesite pisma!”, kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Gospodarjem in plemenitašem so ponavadi pripravili takšno smrt: privezali so jih na mreže, ki so jih naredili iz lesenih palic. Podnje so položili žerjavico in jih pustili, da so počasi, med kriki in v mukah in obupu, spustili svojo dušo. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov, privezali na kole in jih počasi sežigali (in še danes mislim, da je teh kolov moralo biti še več). Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj, ki jih je sežigal (vem kako se imenuje, celo njegovo družino sem spoznal v Sevilli), in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli – torej, dokler ni dosegel svojega namena.Vse zgoraj omenjeno sem sam videl in še neskončno drugih stvari. Če so le mogli, so Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi, ki so bili bolj kruti od samih zveri in so se izkazali za iztrebljevalce in glavne sovražnike človeške vrste. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Ti psi so prelili veliko krvi in poklali mnogo ljudi. V tem osvajalskem pohodu katoličanov je bilo umorjenih 75 milijonov Indijancev, veliko jih je umrlo tudi zaradi suženjstva in bolezni, ki so jih prinesli belci.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bog ljubezni nima ničesar skupnega s katoliškim bogom

Sreda, Marec 16th, 2011

Na strani http://www.pozareport.si so objavili novico o senatorju Nebraske, ki je tožil Boga, kajti prepričan je, da je za vse trpljenje na svetu kriv Bog.

Mnogi ljudje, morda tudi omenjeni senator, so zaradi cerkve izgubili vero v Boga. Kajti mnogi ljudje enačijo Boga in cerkev in ko vidijo, kaj je cerkev počela in še vedno počne v imenu Boga, potem nočejo več slišati za Boga. Vendar pa Bog ljubezni nima ničesar skupnega z okrutnim katoliškim bogom, v imenu katerega je cerkev  pomorili okoli sto milijonov ljudi (inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…) in v imenu katerega pošilja v večni pekel vse, ki niso katoliki. V imenu katoliškega boga je cerkev izvedla tudi genocid nad Indijanci, kar je opisano v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, avtorja Bartolome de Las Casasa, citiram: »Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kakor jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje. Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: “Utopi se lopov!” Vse tiste, ki so jim bili na poti in druge otroke skupaj z materami so zaklali. Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah po trinajst ljudi so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali. Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: “Ponesite pisma!”, kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Gospodarjem in plemenitašem so ponavadi pripravili takšno smrt: privezali so jih na mreže, ki so jih naredili iz lesenih palic. Podnje so položili žerjavico in jih pustili, da so počasi, med kriki in v mukah in obupu, spustili svojo dušo. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov, privezali na kole in jih počasi sežigali (in še danes mislim, da je teh kolov moralo biti še več). Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj, ki jih je sežigal (vem kako se imenuje, celo njegovo družino sem spoznal v Sevilli), in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli – torej, dokler ni dosegel svojega namena.Vse zgoraj omenjeno sem sam videl in še neskončno drugih stvari. Če so le mogli, so Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi, ki so bili bolj kruti od samih zveri in so se izkazali za iztrebljevalce in glavne sovražnike človeške vrste. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Ti psi so prelili veliko krvi in poklali mnogo ljudi. V tem osvajalskem pohodu katoličanov je bilo umorjenih 75 milijonov Indijancev, veliko jih je umrlo tudi zaradi suženjstva in bolezni, ki so jih prinesli belci.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bog ljubezni nima ničesar skupnega s katoliškim bogom

Sreda, Marec 16th, 2011

Na strani http://www.pozareport.si so objavili novico o senatorju Nebraske, ki je tožil Boga, kajti prepričan je, da je za vse trpljenje na svetu kriv Bog.

Mnogi ljudje, morda tudi omenjeni senator, so zaradi cerkve izgubili vero v Boga. Kajti mnogi ljudje enačijo Boga in cerkev in ko vidijo, kaj je cerkev počela in še vedno počne v imenu Boga, potem nočejo več slišati za Boga. Vendar pa Bog ljubezni nima ničesar skupnega z okrutnim katoliškim bogom, v imenu katerega je cerkev  pomorili okoli sto milijonov ljudi (inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…) in v imenu katerega pošilja v večni pekel vse, ki niso katoliki. V imenu katoliškega boga je cerkev izvedla tudi genocid nad Indijanci, kar je opisano v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, avtorja Bartolome de Las Casasa, citiram: »Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kakor jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje. Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: “Utopi se lopov!” Vse tiste, ki so jim bili na poti in druge otroke skupaj z materami so zaklali. Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah po trinajst ljudi so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali. Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: “Ponesite pisma!”, kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Gospodarjem in plemenitašem so ponavadi pripravili takšno smrt: privezali so jih na mreže, ki so jih naredili iz lesenih palic. Podnje so položili žerjavico in jih pustili, da so počasi, med kriki in v mukah in obupu, spustili svojo dušo. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov, privezali na kole in jih počasi sežigali (in še danes mislim, da je teh kolov moralo biti še več). Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj, ki jih je sežigal (vem kako se imenuje, celo njegovo družino sem spoznal v Sevilli), in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli – torej, dokler ni dosegel svojega namena.Vse zgoraj omenjeno sem sam videl in še neskončno drugih stvari. Če so le mogli, so Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi, ki so bili bolj kruti od samih zveri in so se izkazali za iztrebljevalce in glavne sovražnike človeške vrste. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Ti psi so prelili veliko krvi in poklali mnogo ljudi. V tem osvajalskem pohodu katoličanov je bilo umorjenih 75 milijonov Indijancev, veliko jih je umrlo tudi zaradi suženjstva in bolezni, ki so jih prinesli belci.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

So cerkvene freske res vrelci našega duhovnega življenja?

Torek, Marec 15th, 2011

Država in občine zelo pogosto sofinancirajo obnovo slovenskih fresk. Kar precej našega davkoplačevalskega denarja gre za obnovo cerkvenih stenskih poslikav, kljub temu, da sta cerkev in država ločeni. Janez Gril, založnik štirih knjig Srednjeveške freske v Sloveniji, je o freskah napisal: »Biseri sakralne umetnosti, s katerimi se ponašajo slovenske cerkve po mestih, vaseh in gričih, so naše največje kulturno bogastvo. Pri Družini želimo, da bi s pomočjo teh knjig odkrivali lepoto slovenskih cerkva in ob njej rastli v duhovnem sozvočju. Z mislijo na rodove, ki bodo, tudi z našo pomočjo, v novem tisočletju zajemali iz istih vrelcev duhovnega življenja.« Na spletni strani Družine pa je naslednji opis knjig: »Delo bo vsekakor prispevalo pomemben delež k prečiščevanju našega sodobnega občutka za lepoto na pragu tretjega tisočletja in za duhovno prenovo Slovenije.«

Po sporočilu cerkvenih fresk je Bog kriv za vojne in bolezni

So slovenske freske res naši vrelci duhovnega življenja in nam prečiščujejo sodoben občutek za lepoto? Vprašanje je ali ljudje ob pogledu na številne grozljive freske, na katerih avtorji pogosto zlorabljajo Boga, Kristusa, Njegovo mater Marijo, apostole, doživljamo vrelišče svojega duhovnega življenja? Ali ni to norčevanja iz brezpogojno ljubečega Boga in Kristusa, da mu pripišemo vojaške in maščevalne lastnosti? In prav to je vsebina nekaterih fresk. Sv. Primož nad Kamnikom, cerkev sv. Primoža: prikaz treh nadlog, ki jih je Bog poslal nad ljudstvo: kuga, kobilice in vojna. Zgoraj v oblakih lebdi Bog Oče in vleče meč iz nožnice, da kaznuje grešno ljudstvo. Komentar na vsebino te freske: Bog je zdravje. Bog nikoli ni ustvaril bolezni, vojn, skrbi, trpljenja, lakote in stiske. Bolezen ne pride od Boga, ampak od človeka, od nas samih, zaradi našega napačnega mišljenja in obnašanja. Odmev tega je naša bolezen. Bog nikoli ne kaznuje ljudi, ampak se zaradi grešnih misli, besed, občutkov in dejanj kaznujemo sami po zakonu setve in žetve. Bog vedno daje, tako kot naše sonce, ki vedno sije. Če se obrnemo k Bogu, podobno kot se  del zemlje obrne k soncu, potem sprejemamo zdravilno svetlobo, ljubečo moč, ki greje in osrečuje. Svete Gore, kapela sv. Fabijana in Sebastijana: Bog Oče vtika meč v nožnico. Ptuj, cerkev sv. Jurija: Kristus blagoslavlja skupino vojakov v bojni opravi, duhovnika pri mašni daritvi in skupino kmetov pri oranju. Komentar: Jezus je bil proti vsakršnemu nasilju do vseh oblik življenja. Njegov nauk je miroljuben, zelo jasno uči, naj ljubimo celo svoje sovražnike. Bil je tudi kritičen do duhovnikov. V Govoru na gori jim je rekel: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja. Ljudem zapirate nebeško kraljestvo. Sami ne greste vanj; noter pa ne puščate niti tistih, ki hočejo iti noter.« (Mt. 23, 13)

Vojaške elemente najdemo tudi pri apostolih. Primer je v Godešiču, v cerkvi sv. Mihaela: apostoli z orožjem: Jernej, Matej z dvema mečema, Matija s sekiro, Tomaž s sulico. Zato ne preseneča, da je tudi ogromno svetnikov upodobljenih z nožem, mečem, lokom in drugim orožjem. Celo svetnice so prikazane z mečem, denimo sv. Katarina. Njena smrt je upodobljena v  cerkvi sv. Križa, Sv. Križ nad Selci: »sveti« škof, ki blagoslavlja Katarinino obglavljenje.

Cerkev je za večno preklela več milijard ljudi

Toda Kristus na nekaterih freskah ni bil le vojni hujskač, pač pa je imel tudi službo sodnika. Primer: Godešič, cerkev sv. Mihaela: Kristus, sodnik in upodobljeno peklensko žrelo s pogubljenimi. Vstajenja mrtvih ni, tudi ni blaženih na poti v raj. Crngrob, cerkev Marijinega oznanjenja, freska: Sveta Nedelja. Smisel te slike je v tem, da pokaže vsa tista opravila, s katerimi je človek lahko mučil Kristusa, če jih je izvrševal ob nedeljah in praznikih, zato ga je čakalo tudi peklensko žrelo, ki se odpira desno spodaj. Med temi prizori so lov, kopanje v skupnih kopališčih, obiskovanje gostišč in ples, tkanje, šivanje oblačil, prodajanje… Predjama, cerkev Žalostne matere božje: Kristus, sodnik. Srednja vas pri Šenčurju, cerkev sv. Radegunde: Kristus v predpeklu. Podbela, cerkev sv. Helene: Kristusovo objokavanje, Kristusov spust v predpekel. Komentar: Po nauku katoliške cerkve vsi ljudje, ki niso krščeni, ki nimajo vseh zakramentov, ki ne verjamejo v nekaj sto dogem, gredo v večni pekel. Predstavljamo si to. Nekaj milijard ljudi je po tej cerkveni formuli večno prekletih in bodo deležni peklenskih muk za vekomaj. Toda ta ista cerkev govori, da je Bog ljubezen. Ali bi si Bog res želel za svoje otroke, da se cvrejo v večnem peklu? To bi bil bog, ki sovraži svoje otroke. Z naukom o večnem peklu in zanikanjem reinkarnacije je cerkev naredila ljudem največjo škodo. Reinkarnacija je Božja milost in pomeni, da lahko ponovno pridemo na zemljo in očistimo vse, kar smo v prejšnjih življenjih napačnega storili ali pa ne očistili, ter se po tej poti lahko ponovno vrnemo v Očetovo hišo.

Cerkveno prekletstvo je razvidno tudi iz fresk v cerkvi sv. Petra nad Begunjami: peklenščka, ki nosita duše pogubljenih v torbah, sprejem blaženih v raj, pot pogubljenih v peklensko žrelo. Slovenj Gradec, cerkev sv. Duha: sv. Peter vodi izvoljene v raj, peklenščki pogubljene porivajo v peklensko žrelo. Črešnjice, cerkev Naše ljube Gospe rožnovenske: glava peklenščka z lasmi v podobi ognjenih zubljev.

Marija z razgaljeno dojko vzpodbuja Jezusa k samopomilovanju

Tudi Marijin kult je bistven sestavni del katoliškega verovanja; kult „matere božje“, ki naj bi bila po dogmi celo telesno vzeta v nebesa. To je skregano z vsako zdravo pametjo in naravnimi zakoni, ki jih je postavil Bog. Če  bi Jezus Kristus ponovno prišel na zemljo, kaj bi si mislil ob naslednjih freskah, na katerih je upodobljena njegova preprosta mati: Dole pri Kraščah, cerkev sv. Andreja: nadangel Gabrijel kot lovec z rogom s pomočjo štirih psov lovi enorožca, ki se je pred zasledovalcem zatekel v Marijino naročje. Sv. Primož nad Kamnikom, cerkev sv. Primoža: spodaj levo kleči Kristus, trpin, in opozarja očeta na rane, ki jih je pretrpel za človeštvo, Marija pa ga, z razgaljeno dojko spominjajoč na svoje materinstvo, k temu vzpodbuja. Koper, gimnazija Koper, nekdanji frančiškanski samostan: Marija sedi na prestolu z bogatimi gotskimi arhitekturnimi motivi, mati božja z otrokom, na njeni desni »sveti« škof, na levi diakon. Marija Gradec pri Laškem, cerkev matere božje: Bog Oče, Kristus in sv. duh polagajo Mariji krono na glavo. Vuzenica, cerkev sv. Nikolaja: na vrhu stene vidimo mater božjo, stoječo na polmesecu in z rokami, sklenjenimi v molitvi, ki jo angeli peljejo v nebo – Marijino vnebovzetje. Ptuj, nekdanji dominikanski samostan: Kristus polaga Mariji krono na glavo.

Sodeč po freskah tudi v cerkvenih nebesih obstajajo mandatna obdobja, po katerih določajo, kdo bo sedel na prestolu. Enkrat je to Bog, drugič Kristus s cesarsko krono, kar prikazuje freska v cerkvi Marije pomočnice v Zagorju pri Pilštanju, tretjič Marija in celo svetniki. Primer iz Dobrine, cerkev sv. Jakoba na Žusmu: svetnik sedeč na prestolu, zraven dva angela, desni pomaga svetniku držati križ. Komentar: Po nauku Jezusa, Kristusa, je svet samo eden, nebeški Oče. Tako so preroki vedno učili in tako je učil tudi Jezus: edino Bog je svet. Poleg tega je cerkev za svetnike razglasila veliko kriminalcev, množičnih morilcev. Freska v cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju predstavlja svetnika Jurija, ki je z molitvijo dosegel, da se je Apolonov tempelj v Sileni, pred katerimi se je zbrala poganska množica s kraljevo družino, podrl. Zelo morbidna je tudi freska v cerkvi sv. Martina, Martjanci: mašni obred s svetnikom na mrtvaškem odru, dopolnjen s pohabljenci, ki si nadejajo ozdravitve z njegovo čudežno pomočjo.

V slovenskih cerkvah je še veliko več fresk, ki imajo zelo malo ali nič skupnega s preprostim naukom Boga in Kristusa, zato tudi nimajo moči, da bi v ljudeh lahko prebudile vrelce duhovnega življenja. Če ne prebudijo Božjih moči, vprašanje je kakšne moči prebudijo v človeku? Vemo, da vse kar ni Božjega, je delo nasprotnika Boga, torej demonov.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Resnični bog katoliških klerikov je denar

Torek, Marec 8th, 2011

Seveda je bil originalni nauk Jezusa Kristusa za pogane (beri: pozunanjene častilce okostenelih form tradicije s pozabljeno vsebino)  v njegovem času prava “bomba”.  Med pogane prištevam npr. tudi judovsko tempeljsko duhovščino in njene privržence, saj niso uresničevali nauka, ki ga je Bog Oče-Mati učil preko Mojzesa in drugih prerokov.

Najprej so takratni poganski kulti mnogoboštva preko države (v tem primeru rimske) udarili po resničnih kristjanih (to nikakor niso bili katoliki ali pravoslavci) z nasiljem (metanje levom, križanja,….), z namenom popolnega uničenja. Ko jim to ni uspelo, pa so spremenili taktiko. Z naslombo na Pavlovo pogansko herezijo so se infiltrirali v prvotne kristjanske skupnosti in originalni Kristusov nauk s pomočjo državnega terorja razbili od znotraj. Nekje v četrtem stoletju n. š. je nastala katoliško-pravoslavna cerkev s kasnejšim luteransko-protestantskim klonom.

Ta katoliška cerkev je v svoji 1700 letni zgodovini vedno znova, jahajoč državnega konja, v teoriji in praksi dokazovala in še dokazuje, da ne samo da ni krščanska, ampak je v svojem bistvu udarna bojna pest militantnega poganskega totalitarizma. Komunisti, nacional-socialisti in podobni so samo bled odsev svojega katoliškega učitelja. Če temu ni tako, kam bi sicer umestili množično katoliško-luteransko iztrebljanje žensk, drugovercev oz. drugače mislečih, homoseksualcev, vegetarijancev, ameriških Indijancev, živali, ….. oz. katoliški teoretično-teološki odvzem duše ženskam, živalim in drugim “podvrstam”.

Duše ženskam in živalim še do danes niso vrnili, niti se jim opravičili za storjena grozodejstva. “Krščanski” Zahod se pomilovalno zmrduje nad muslimani in drugimi verskimi skupnostmi, kaj da počnejo s svojimi ženskami. Toda ni je verske skupnosti kadarkoli v zgodovini ali sedanjosti, ki bi izvajala tak psihološki teror nad ženskami in jih toliko pobila na najgrozovitejše načine kot ravno katoliško-luteranska sekta. Sekta zato, ker se je s svojo teorijo in prakso odcepila, ločila od originalnega Kristusovega nauka, ki uči nesebično ljubezen in odpuščanje – ne pa pohod z ognjem in mečem nad drugače verujoče. Danes na našo srečo v glavnem vsaj v Evropi tega ne počnejo več, ampak samo z neverjetno nesramnostjo blatijo, zasramujejo in podtikajo, tu in tam tudi kakšnega neposlušnega bankirja “samomorijo” z obešanjem pod kakim mostom – kot recimo pred leti Calvija.

Čeprav je bila inkvizicija ustanovljena takoj po letu 1000 n. š., višek katoliškega klanja na evropskih tleh vsekakor ni bil v srednjem veku, kot večina ljudi misli, ampak na začetku “novega” veka, v času renesanse in baroka. Pospešek feminicidu je dala ustrezna papeška bula in besedilo dveh menihov z naslovom “Kladivo čarovnic” – tu so v glavnem napotki, kako mučiti in ubijati.  Žrtev inkvizicije je dokazanih 3 milijone revežev, večinoma žensk. Če pomislimo, da je na ozemlju današnje Francije v renesansi (okoli l.1500) živelo 1 milijon ljudi (danes 60 milijonov), potem si lahko predstavljamo, do kakih razsežnosti se je katoliško-luteransko genocidno divjanje razbesnelo po Evropi.

Vse to s Kristusom, ki nas uči tudi o nesebični ljubezni do “sovražnikov”, nima po mojem mnenju druge povezave kot te, da je katoliška cerkev direkten napad teme na univerzalno, večno Božjo ljubezen. Vse skupaj pa je zaradi večje učinkovitosti preoblečeno v krščanski plašček. Konec koncev je današnji papež Benedikt XVI. kot kardinal Ratzinger ugotavljal, da je kongregacija za čistost vere, katere predstojnik je bil, v popolni KONTINUITETI z INKVIZICIJO, ki naj bi za svoj čas predstavljala civilizacijski napredek, ker niso nikogar obsodili brez “preiskave”. Vemo pa, kakšne so bile te preiskave – raznorazni španski škornji, natezalnice, lomljenja udov, rezanja erogenih con – predvsem pri ženskah – itd.

In ni slučajno, da Vatikanska kurija še kar naprej skriva pobegle hrvaške vojne zločince, kot je npr. generala Gotovino, sodelujočega v balkanski vojni v devetdesetih letih 20. stoletja, ki se je na vse načine skrival pred mednarodnim sodiščem v Haagu – čeprav bi tam lahko dokazal, da ni to, za kar ga obtožujejo. In se je morala bivša haaška tožilka Carla del Ponte javno pritoževati nad početjem Vatikana. Papež že ve, zakaj to dela. Očitno je katoliška cerkev vedno znova na podoben način vpletena v zločine v Bosni kot med drugo svetovno vojno. Takrat so najhujši ustaški klavci prišli iz vrst hrvaških frančiškanov. Na to raven so katoliški kleriki degradirali nauk Frančiška iz Assisija, ki je tako kot Jezus ljubil VSA živa bitja, tudi živali.

To je konec koncev “formula”, katero Vatikan uporablja še dandanes. Namreč skozi vso zgodovino katoliške cerkve so se znotraj nje utelešali razsvetljeni možje in žene (kot npr. Origen, Klara in Frančišek Asiški, Hildegarda iz Bingna, Meister Eckhart, Tereza Avilska, Janez od Križa, Savonarola, …. pa do Johna Henryja Newmana v 19. stoletju), da bi s svojim teoretičnim in praktičnim zgledom pomagali katoliški duhovniški kasti in njihovim privržencem najti pravo pot ven iz labirinta človeškega jaza, k Bogu. Vatikanska formula v boju z njimi je bila: če jih ni mogel utišati ali potisniti na stranski tir, v pozabo, jih je umoril ali razglasil za “svete”, za nekakšne v krščanski plašček preoblečene poganske polbogove. Pa čeprav piše tudi v katoliški bibliji, da je svet samo eden – in to je Bog-Oče v nebesih. Mimogrede, s “Svetim očetom” v bibliji verjetno tudi po mnenju večine katoliških teologov ni mišljen avtokratski vodja svetovnega verskega imperija iz Vatikana. Z razglašanjem skromnih in poštenih ljudi iz svojih vrst za “svetnike” se seveda Vatikan posmehuje vsemu, kar so ti razsvetljeni ljudje govorili in delali. Še danes jih Vatikan ponuja javnosti kot nekakšno meglo, ki prekriva poblaznelo katoliško greznico inkvizicije, križarskih vojn, diktatorske družbene strukture, parazitskega odnosa do države, ipd. Da bi njihov zgled kleriki uresničevali, to pa seveda ne. Kleriki so svojim vernikom tudi spretno zamolčali, da je večina katoliških svetnikov to postala zato, ker so za življenja kot pripadniki “vojskujoče se cerkve” z raznoraznimi grozodejstvi in manipulacijami širili svetovni vpliv Vatikana in obenem polnili njegov in tudi svoj žep.

Podobno, čeprav posodobljeno taktiko “preiskave” kot katoliški inkvizitorji so uporabljali tudi komunisti na raznih stalinističnih procesih, pa dandanes zahodno – “demokratični” protiteroristični zasliševalci recimo v Guantanamu. Še vedno živimo v današnjemu duhu prilagojenemu srednjemu veku.

Zanimivo je, kako ljudje nočemo videti, da še kar naprej živimo pod diktaturo katoliško – luteranske cerkve. Mislimo, ker nimajo več moči za kurjenje grmad z živimi človeškimi žrtvami na oltarju svojega boga podzemlja, da je tisočletna katoliška diktatura premagana, razkrojena. Navsezadnje so francoski razsvetljenci v 18. stoletju, napoleonske vojne, komunisti, potrošniška družba ipd. resno načeli moč Vatikana. Toda le zakaj pred vsako večjo odločitvijo svetovni politiki “romajo” na posvet v Vatikan? Da bi uresničevali Božji nauk 10 zapovedi/priporočil in Govora na gori, ki nas edini lahko pripelje do te famozne, marksistične, brezrazredne, pravične družbe? Naj si vsak sam odgovori, če hoče seveda, na to vprašanje. Ne samo po mojem prepričanju lahko posledice teh srečanj vidimo povsod po svetu, še najbolj pa npr. v Afganistanu, Sudanu, Iraku in drugod. Vsekakor tudi ni slučajno, da se večina zahodnih novo izvoljenih predsednikov držav katere-že-koli politične barve, vključno s sedanjim slovenskim, najprej prikloni imperatorju v Vatikanu.

Če prebiramo zgodovinske učbenike, je večini povprečnih državljanov bolj ali manj jasno, da cerkev res nima kaj dosti opraviti z resničnim naukom pacifista Jezusa. Kje je torej resnični bog klerikov? Kaj vidimo, ko slečemo cerkvenemu bogu plašček, na katerem piše Jezus Kristus?  Mogoče ponuja odgovor navidez nepomembno poimenovanje vatikanske banke: IOR – Istituto per le Opere di Religione, torej: Inštitut za verske zadeve. Sedaj ni pomembno, če so kleriki v svoji aroganci zavestno izbrali to ime za zelo posvetno bančništvo, ali pa je to bil lapsus. Pod Jezusovim plaščkom na cerkvenem bogu se brez senčice dvoma skriva malikovanje denarja. Sicer so to kleriki že na začetku obstoja svoje cerkve sami priznali:

“Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj. ” (Škof Hieronim)

Čeprav je katoliški mnogoboški panteon poln raznoraznih antičnim besom in furijam podobnih polbogov, katerim katoliki rečejo “svetniki”, “božje matere”, ipd., je samo en bog – to je katoliški Zevs, Jupiter oz. Odin, pred katerim kleči večina klerikov. To je vsekakor denar.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev vsiljuje svojo vero tudi ob novem letu

Nedelja, Marec 6th, 2011

V mnogih slovenskih vaseh je navada, da lokalni duhovniki v prvih dneh januarja obiščejo vaščane in jim voščijo vse dobro v novem letu. Takšno gesto lahko vsekakor pozdravimo, vendar imajo obiski duhovnikov »lepotno napako«. Pogosto duhovniki poleg voščila vaščanom poklonijo tudi različno cerkveno literaturo in molilne obrazce. S tem ni nič narobe, če ne bi izročali te literature tudi vaščanom, ki niso katoliške veroizpovedi. Takšno potezo si lahko marsikdo od njih razlaga kot vsiljevanje vere. Če obrnemo situacijo: bržkone mnogim katoliškim vaščanom ne bi bilo prijetno, če bi jih ob novem letu obiskal predstavnik kakšne druge verske skupnosti, npr. muslimanske, Jehovovih prič, Hare Krišna…, in jim poleg voščila izročil še njihovo duhovno literaturo.

Katoliški duhovniki so po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod. Očitno to velja tudi ob novem letu, ko voščijo krajanom. Vsiljevanje katoliške vere se začne že pri krstu dojenčkov, ki tako prisilno postanejo člani cerkve. Vlado Began je v svoji knjigi Resnica in cerkev se izključujeta! o tem zapisal, citiram: »Po nauku cerkve morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le tega krstiti. (…) Po tem nauku pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. Katoliška cerkev vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekrščen. (…) Katoliška cerkev očitno deluje v direktnem nasprotju z Jezusovim naukom, saj je ta rekel, da je potrebno prvo učiti in šele nato krstiti. Katoliška cerkev tako pri krstih dojenčkov oziroma otrok ne krši samo slovenske ustave, temveč celo lasten nauk oziroma nauk, ki ga je posredoval njen ustanovitelj, tako ta cerkev namreč trdi, Jezus Kristus. Ali ni cerkev zelo neverodostojna, če krši celo lasten nauk? (…) Krst dojenčka je velika zloraba otroka, saj gre za zlorabo nemočnega bitja. Krščeni otroci so po nauku katoliške cerkve njena last, vsaj v duhovnem smislu, in so dolžni poslušati in ubogati katoliške klerike ter jih upoštevati s spoštovanjem in ljubeznijo. Pred ljudmi so dolžni izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske in misijonske dejavnosti cerkve. Vse te dolžnosti otroci niso prevzeli svobodno, temveč so jim bile vsiljene. Če se otrok želi rešiti cerkvenega obroča, mu to, po nauku cerkve, sploh ne more uspeti, saj ga krst večno veže na cerkev. (…) Sto tisočem otrok v Sloveniji in stotinam milijonov po vsem svetu je katoliška cerkev, ob molku države, ob grožnjah z večnim peklom in ob mnogih zavedenih starših, vsilila svojo vero in jim kršila osnovno pravico, ki izhaja iz njihovega dostojanstva, to je pravico do svobode vesti in veroizpovedi ter Boga po lastni izbiri. (…) Sploh niso imeli možnosti, da bi se izrekli, ali želijo vstopiti v cerkev ali ne. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, v kakšno organizacijo bodo prišli. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, ali v resnici drži ugotovitev znanega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.««

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Kratkotrajni energetski doping v katoliški cerkvi

Sreda, Marec 2nd, 2011


V oddaji Preverjeno so predstavili zelo popularno gibanje v katoliški cerkvi z imenom Prenova v duhu. V prispevku so prikazali tudi, kako je duhovnik polagal roke nad bolne ljudi, ki so po prejemu energije kar padli po tleh in bili v transu. Nekateri so tudi poročali o ozdravitvah.

Ko je po poročanju raznih evangelijev, tudi apokrifnih, Jezus s polaganjem rok zdravil ljudi, nihče od ozdravljenih ni padel v trans, ali se zgrudil po tleh. Tisti, ki so ozdraveli, so normalno vstali in Jezus jim je rekel, da jih je ozdravila njihova vera. Vsak od ozdravljenih je točno vedel, zakaj je ozdravel. Se pravi, da so lahko ozdraveli le tisti, ki so resnično želeli videti korenine svojega napačnega ravnanja, obžalovati le-to in s pomočjo vere v ozdravljajočo, notranjo moč Kristusa ne početi več,  kar jih je pripeljalo do bolezni.

Tudi vsi resnični preroki v zgodovini človeštva so vedno govorili pri budni zavesti. Nihče od njih ni bil v transu, ko je skoznje govoril Vseduh, Bog. Kdaj človek pade v trans? Človek je v transu samo tedaj, ko sprejema onstranske, astralne sile, ki niso od Boga. Pri teh silah so mišljene interesne skupine duš oz. raznorazni mojstri v astralnih svetovih, ki skušajo vplivati na ljudi, jih odvrniti od Boga in vezati nase. Saj brez energije ničesar ni in če nisi, kot ta hierarhija »mojstrov«, usmerjen na edini kozmični energetski vir, Boga, pač moraš tako ali drugače energijo za svoj obstoj dobiti drugje, najlažje od naivnih in zavedenih ljudi.  Ko je tako človek »priklopljen« na te duše, te začnejo dovajati po telepatski poti energijo vanj in mu tako vzpodbudijo duhovni obtok. Na ta način pridejo za kratek čas vsi duhovni centri zavesti – tudi fizično telo – v povišano nihanje. Ljudje se počutijo vzneseno in polni energije ter ponovno zdravi. Gre za neke vrste kratkotrajni energetski doping. Toda dolgoročno bodo morali »ozdravljenci« vrniti posojilo-dajalnim dušam vso energijo, ki so jo dobili od njih, skupaj z obrestmi. Ko jim te duše vzamejo še več energije, kot so jo navidezno »dale« za ozdravitev, lahko ljudje nenadoma spet hudo zbolijo. Kajti niso rešili oz. odpravili vzrokov za bolezen, ki so vedno najprej duhovni, šele posledično telesni – se pravi niso raziskali svoje napake, grehe, jih obžalovali, prosili za odpuščanje, odpustili, povrnili škodo, če je to še možno, in se odločili, da teh napak ne bodo več delali.

Katoliško gibanje Prenova v duhu je v luči teh informacij zelo škodljivo, saj ljudi odvrača od samospoznanja in s tem od Vseprežemajoče energije, Boga v naši notrini, ki je edini dolgoročni vir zdravja. Seveda tipično za katoliško cerkev je, da se praktično vsa gibanja, katera sproži, sklicujejo na »boga«, pa čeprav se cerkev že 1800 let v Božjem imenu vztrajno na vse možne načine bori proti Njemu. Dokazov za to je v zgodovini ničkoliko.

Samo tisti ljudje lahko pomagajo zdraviti s pomočjo vere, kateri so v zelo veliki meri očistili svoje občutke, mišljenje, čustvovanje in delovanje v vsakdanu v skladu s kozmičnimi zakoni, katerih izvleček je vsebovan v desetih Božjih zapovedih/priporočilih in Jezusovem Govoru na gori. Le preko takšnih ljudi, ki imajo že skoraj povsem očiščeno notrino, dušo, lahko Kristusov duh vzpodbudi zdravilne procese v človeku.

Res je, da postaja življenje vedno težje in bolj stresno, kar pomeni tudi več bolezni. To stisko velikokrat poskušajo izkoristiti mnoge verske skupine ali društva in posamezniki, ki nam ponujajo marsikaj. Največkrat pa gre zopet za krajo energije, duhovne ali materialne (finančne). Le redki so, ki resnično in nesebično pomagajo soljudem, živalim in naravi. Bolj kot kdajkoli prej, je danes dobro ljudi in skupine preveriti, če to, kar govorijo, tudi v resnici sami počnejo. Če temu ni tako, so lažni učitelji. Predvsem mladi so še posebej izpostavljeni.

Torej, dobro je preveriti ozadje in motiv posameznika ali skupine. Ker pa imamo ljudje svobodno voljo, je odločitev, kako bomo ravnali, prepuščena vsakemu posamezniku.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark