Arhiv za Marec, 2011

Ženske so žrtve cerkve

Sreda, Marec 30th, 2011

V marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Odkod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? A se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav piše na bombah, katere meče Zahod na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kje je ne samo po mojem prepričanju glavni vir sovražnosti do žensk in to ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj? Seveda kot pri večini drugih moralno iztirjenih zadevah tudi tu naletimo na rimskokatoliško cerkev in njene klone, predvsem evangeličansko-luteransko cerkev. Verjetno se bodo tu kleriki in njihovi pristaši zadrli, da oni pač častijo ženskost v podobi »Device Marije«, še državni praznik in dela prost dan 15. 8. v čast »Marijinega vnebovzetja« so izsilili, kaj bi še radi več.

Pa si malce poglejmo katoliško »čaščenje« žensk.

Po prepričanju cerkvenih očetov so ženske med drugim »napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški« ter »žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna do popolnega«. Citata sta iz zapisov Tomaža Akvinskega, do danes glavnega katoliškega teologa. Ali pa: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« – nauki Avguština, katoliškega »svetnika«. »Največja čast, ki jo ima ženska, je zlasti ta, da se po njej rodijo moški.« – Martin Luter, ustanovitelj evangeličanske cerkve. Takih izjav, ki so seveda podlaga za prakso, je ogromno do dandanes in dokazujejo izjemno katoliško/protestantsko sovražnost do žensk. Vrhunec pa je po mojem mišljenju bilo razpravljanje na sinodi v Maconu (585 leta) o vprašanju, »če ne bi morale zaslužne ženske pri vstajenju mesa biti najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa«.

Podrobno si lahko o vsem tem preberete v publikaciji sociologa in bivšega katoliškega teologa Morisa Hoblaja: »Ženske so žrtve cerkve«:

http://www.zrtve-cerkve.org/html/_enske_-__rtve_cerkve.html

Nihče teh »biserov« katoliške ideologije do danes ni preklical in so še vedno veljavni. Tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske tam ne morejo biti, ker so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev je ne samo zame tako praznik Marijinega vnebovzetja kot tudi materinski dan in dan žena simbol globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve in s katoliško ideologijo zastrupljene zahodne družbe. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, santo-subito papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.« (Jezuit Wild v 20. stol.) Župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila  grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko. Tako da se normalen človek resnično začudi, ne samo, če vidi kakšno žensko v cerkvi, ampak da so ženske sploh še članice rimskokatoliške cerkve in njenih klonov. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je začuda še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal svetnim oblastem naročila za ubijanje in kurjenje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico Vatikana, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev, po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot sedanja vlada trenutno obravnava katoliško cerkev?

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst) in komunistične zločine (npr. povojni poboji v Sloveniji) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Če so demokratične institucije zaradi vsem znane zgodovine upravičeno prepovedale nacionalsocialistično stranko in njeno ideologijo, je zanimivo, da se nihče ne spotakne ob totalitarni Vatikan in njegove nauke. Vatikan kot nedemokratična, avtokratsko vodena država s tiranom, absolutističnim vladarjem, t. i. »svetim očetom« na čelu. Vatikan kot primer versko diktatorske države par excellence in zgled vsem ostalim diktaturam – tako komunističnim in nacionalsocialističnim kot islamskim. Hitler je konec koncev zatrjeval, da s svojo politiko izpolnjuje cerkvene nauke – tako katoliške kot luteranske – samo bolj dosleden in učinkovit da je. Po padcu klerofašizma na Pirenejskem polotoku v sedemdesetih letih 20. stoletja in komunizma v vzhodni Evropi konec osemdesetih let je Vatikan vsekakor zadnja diktatura na starem kontinentu. Američani danes rušijo islamsko totalitarne režime zaradi njihove domnevno zločinske ideologije, kot so v preteklosti rušili komunistične režime, na diktatorski Vatikan pa so pri svojem izvozu demokracije po vsem svetu »pozabili«. Resnično zanimivo. Pa ne da so ameriški protestantski križarji na podobni valovni dolžini kot rimskokatoliška cerkev in usklajujejo svoje »demokratično« bombaške akcije z Vatikanom kot nosilcem sicer propadajoče svetovne katoliške diktature?!

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Spominska obeležja cerkvenih čarovniških procesov po svetu

Torek, Marec 29th, 2011

SALEM ZDA

9.5.1992 je bilo odkrito spominsko obeležje pred več kot 3.000 ljudmi. S tem so se

spomnili 300. obletnice divjaških pobojev tkzv. »salemskih čarovnic« v režiji in pod

taktirko RKC.

IDSTEIN, ZRN

Ob vznožju pečine je bila odkrita spominska plošča v spomin na pobite, potem ko so

bili obtoženi čarovništva. Idstein je bil namreč znan po svojih čarovniških procesih, ki

jih je organizirala RKC.

BIDEFORD, VB

V tem angleškem mestecu v Exeteru so bile zaradi čarovništva obsojene in obešene

številne ženske, med njimi S. EDWARDS in M. TREMBLES.  Spominska plošča v

spomin tem tragičnim žrtvam cerkve je bila odkrita na zidu Rougemont Castle v

Exeteru.

FREIBURG, ZRN

V divjaških lovih na čarovnice in pobojih nedolžnih žrtev v organizaciji RKC, ki so

dosegli višek leta 1599, je bilo pobitih mnogo ljudi, večinoma žensk. Na kraju, kjer so

žrtve sežigali, je danes na starem mestnem obzidju obeležje v opomin na te tragične

dogodke.

SOENDERPOSTGADE, ZRN

Leta 1904 je bila v zid hiše Marena Splida vzidana spominska tabla kot opomnik na

sežiganje nedolžnih žensk leta 1641, v t.i. čarovniških procesih v režiji RKC.

TRENTO, ITALIJA

Leta 2007 so mestne oblasti mesta Trento postavile spominsko ploščo kot spomin na

nedolžne Žide, ki so jih v pogromih, organiziranih s strani RKC, pobili pred več kot

500 leti.

BAD FREDEBURG, ZRN

V mestnem muzeju hranijo obsežno dokumentacijo o čarovniških procesih in njihovih

žrtvah.

BOCHUM,  ZRN

Mesto je iniciralo projekt »čarovniška umetnost«, v katerem so zbrali več kot 100

eksponatov o čarovniških procesih v tem mestu.

BUEREN, ZRN

V tkzv. »čarovniški kleti«, kjer so se leta 1631 odvijali čarovniški procesi, je Okrajni

muzej iz Wewelsburga organiziral spominsko razstavo, ki opozarja na te tragične

dogodke, sprožene s strani RKC.

BLOMBERG, ZRN

Na mestnem trgu je vodnjak s kipom, ki je bil postavljen leta 1989 kot spomin na

sežig »čarovnika« leta 1460.

DORTMUND, ZRN

V spomin na 26 čarovniških procesov, ki jih je organizirala v tem mestu in okolici

RKC, je mesto Dortmund organiziralo razstavo in izdalo knjigo z naslovom »Živi

sežgani pred mestnimi vrati – dortmundške čarovnice in njihovi morilci«.

GESEKE, ZRN

V tem mestu je moč najti informacije o čarovniških procesih. Leta 1991 je bila na

mestnem vodnjaku odkrita bronasta plastika s sceno «sežiganje čarovnic«.

HAMM, ZRN

V ulici Dolberger Strasse je bila leta 1991 odkrita kamnita spominska plošča z imeni

nedolžnih žrtev, ki jih je leta 1603 pobila RKC v čarovniških procesih.

HIRSCHBERG, ZRN

Leta 1986 je bil postavljen spominski križ za nedolžne žrtve RKC, pobite v

čarovniških procesih v začetku 18.stoletja. Leto poprej (1985) je bila izdana knjiga »Iz

zgodovine Hirschberga«, ki se obsežno ukvarja s čarovniškimi procesi in sramotno

vlogo RKC v njih.

KAMEN, ZRN

V mestnem muzeju in arhivu je obsežna dokumentacija o čarovniških procesih iz

konca 16. in  začetka 17. stoletja v tem mestu.

LEMGO, ZRN

Leta 1994 je mestna oblast na cerkvi Sv. Nikolaja postavila kamnito spominsko

obeležje (“Stein des Anstoßes”) kot pomnik na nedolžne žrtve RKC, pomorjene

konec 17.st. (največ leta 1681). RKC je v tem mestu pobila več kot 200 ljudi.

LIPPSATDT, ZRN

V mestnem arhivu je obsežno gradivo o župniku A. PRETORIUSU, ki se je prvi uprl

divjaškemu lovu na čarovnice in ga je zato RKC obsodila.

LUEDINGHAUSEN, ZRN

Spominska bronasta tabla je bila postavljena v spomin na žrtve čarovniških procesov

ob »čarovniškem ribniku«, kjer je RKC uprizarjala odvratna mučenja nedolžnih žrtev

s t.i. »vodnim preizkusom« (počasnim utapljanjem).

MENDEN, ZRN

Od leta 1628 do 1631 je bilo v tem mestu sežganih v organizaciji RKC na

»zažigalnici« (“auf dem Brandplatz”) 27 nedolžnih žrtev. Po eni od žrtev se danes

imenuje mestna knjižnica. Na grozodejstva spominja fontana na mestni tržnici. V

mestnem muzeju obstoji o teh zločinih obsežno zgodovinsko gradivo.

MUENSTER, ZRN

V tem mestu je RKC obtožila »čarovništva« 32 žensk in 8 moških. Šest so jih umorili.

O tem priča spominska sobica v Niesingturm v mestenm obzidju med Ludgeri- in

Servati vrati. Leta 1993 so po eni od žrtev (Greta Bünichmanns) skušali poimenovati

eno od mestnih ulic, vendar je to spodletelo zaradi nasprotovanja lokalnega

katoliškega župnika.

RECKLINGHAUSEN, ZRN

V mestnem muzeju je razstava o 130 čarovniških procesih, organiziranih s strani

RKC največ v obdobju od 1580 – 1589, končalo pa se je to divjanje šele leta 1706.

RUETHEN, ZRN

To mesto je znano po čarovniških procesih in danes za obiskovalce organizirajo

»čarovniško turo«, kjer jih podrobno seznanijo z zgodovinskimi dejstvi. Leta 1991 je

bila odkrita tudi bronasta plošča.

SCHMALLENBERG, ZRN

Od leta 1984 je v tem kraju v mestnem arhivu stalna razstava o čarovniških procesih.

Podobne razstave in vodeni ogledi so organizirani tudi v TECKLENBURGU,

WEWELSBURGU, WITTNU.

DUESSELDORF, KOELN, ZRN

V teh dveh velikih nemških mestih so obeležja v obliki tabel, ki opozarjajo na

čarovniške procese. V Koelnu je poimenovana ulica po eni od žrtev (Katharina-Henot

Straße), umorjeni leta 1627 s strani RKC.

OSNABRUECK, ZRN

Na več kot 250 žrtev RKC v tem mestu spominja bronasta plaketa na mestnem

vodnjaku »sežig čarovnic«, odkrita konec 80′ prejšnjega stoletja.

LEMGO, ZRN

Leta 1994 je bila odkrita spominska plošča žrtvam čarovniških procesov.

BALVE, ZRN

Na Griču vislic (Galgenberg) je RKC med leti 1590 in 1630 sežgala okoli 300 žrtev,

obtoženih čarovništva. 9.8.2006 je bil v spomin na nedolžne žrtve postavljen obelisk.

WINNINGEN, ZRN

Na Čarovniškem griču (Hexenhügel) v tem mestu stoji najstarejše poznano obeležje

žrtvam čarovniških procesov v ZRN. V 17.st. (od 1641 – 1651) je tu RKC pomorila

več kot 20 nedolžnih ljudi. Postavljeno je bilo leta 1925.

GELNHAUSEN, MARBURG

Leta 1986 so bile na moriščih žrtev čarovniških procesov postavljena spominska

obeležja.

BAMBERG, ZRN

V tem mestu teče projekt, v okviru katerega bodo najkasneje do leta 2011 v City

Passage odkrili spominsko obeležje več kot 1.000 žrtvam tkzv. Bamberških sežiganj

čarovnic.

Na osnovi virov na svetovnem spletu pripravilo:

Združenje ateistov Slovenije

april – junij 2010

  • Share/Bookmark

Katoliška cerkev predlaga homoseksualcem naj se skrivajo

Ponedeljek, Marec 28th, 2011

Kakšen je uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih? V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je v celoti božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki. Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in še seveda danes.

V knjigi Opus Gay, ki jo bo letos izdalo Filargo Publishing, je veliko zanimivih podatkov na temo katoliške cerkve in homoseksualnosti. Citiram (z dovoljenjem Filargo Publishing): »Del teksta (pasus), ki najbolj vznemirja strokovnjaka, je tisti, v katerem Kongregacija za doktrino vere poziva geje, naj se ne razkazujejo v javnosti in naj se raje skrivajo. Teolog, ki je obenem tudi psihoterapevt razlaga: »To je najboljši način, da spodbujaš jezo do samega sebe, ki je, kot pravijo psihologi, najbolj patološko možno vedenje. In po mnenju Cerkve je to idealna norma, h kateri moramo težiti.« (…) Vsa ta razprava sega že v devetdeseta leta dvajsetega stoletja. Nekaj let pozneje pa je Sveti sedež še okrepil svoje stališče do omenjene teme: ko je decembra 2008 Francija (takratna predsednica Evropske unije) predlagala OZN-ju projekt univerzalne dekriminalizacije homoseksualnosti, se je Vatikan temu odločno uprl. (…) Diskriminacija homoseksualcev je po svetu precej razširjena: osemdeset držav ima še vedno zakone, ki spolne odnose z ljudmi istega spola kaznujejo z mučenjem, prisilnim delom in dosmrtno ječo, v devetih državah pa je zanje predvidena smrtna kazen, in sicer v Mavretaniji, Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih, Jemnu, Sudanu, Iranu, Afganistanu, Nigeriji, Somaliji.«

Glede na to, da je stara zaveza podlaga tudi koranu, lahko upravičeno domnevamo, da so zgoraj omenjene islamske države sprejelo smrtno kazen za homoseksualce na osnovi citata iz stare zaveze: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Italijanska škofovska konferenca je očitno v molitvi Oče naš odkrila bogokletje!

Nedelja, Marec 27th, 2011

Za kaj gre? Molitev Oče naš je stara že dva tisoč let. Dal nam jo je Jezus v svojem Govoru na gori. Tisti, ki poznajo cerkveno vsebino molitve Oče naš, vedo, da je v njem vrstica, ki se glasi: «in ne vpelji nas v skušnjavo!« In prav za to vrstico: »in ne vpelji nas v skušnjavo« so italijanski škofje zaradi spoznanja, da ne izvira od Jezusa, nedavno uradno spremenili v »ne prepusti nas v skušnjavi«. Toda ta sprememba bo veljala samo za duhovnike, v cerkvah bodo zapeljani verniki še vedno molili po starem. Kajti, če bi Vatikan priznal napako, bi bila ogrožena dogma o cerkveni in papeški nezmotljivosti. Ta poteza italijanskih škofov potrjuje že znano tezo, da je cerkev mnoge stvari, ki jih je učil največji prerok vseh časov, potvorila ali zamolčala. Svobodni kristjani, ki se trudijo slediti prvotnemu nauku Jezusu iz Nazareta, že od nekdaj molijo »ti nas vodiš v skušnjavi«.

Pomislimo na cerkveno vrstico «in ne vpelji nas v skušnjavo!« To je čisto bogokletje. Ali resno verjamemo, da moramo prositi Boga in Kristusa, da nas ne bosta več vpeljevala v skušnjavo? Kdo človeka napeljuje v skušnjavo? Bog ali satan? Če bi ta izjava bila točna, nas je Bog stoletja zavajal v skušnjavo, da bi še bolj grešili in ga sedaj prosimo naj preneha z zavajanjem. Kakšen Bog bi bil to? Dejansko so verniki stoletja v cerkveni molitvi Oče naš častili satana. Z napačno molitvijo Oče nas jim je cerkev zaprla pot do Kristusa in Njegovega Očeta. Stoletja so vernikom prali možgane in jih usmerjali v napačno smer. Lahko rečemo, da to kar počne katoliška cerkev v imenu Boga in Jezusa Kristusa, je premišljeni in namenski zločin nad Bogom in Kristusom.

Še ena razlika je med cerkvenim Oče našem in originalnim. Cerkev moli: »Tvoje kraljestvo prihaja«. Originalna Jezusova molitev se glasi: »Naše kraljestvo prihaja«.  Kajti globoko v duši smo vsi Božji otroci. V nas je Božje kraljestvo. Naše božansko bitje prihaja iz večnega kraljestva. Mi smo tempelj Boga. Vprašanje je zakaj je cerkev to potvorila. Morda zato, da cerkveni verniki ne bi spoznali, da so globoko v sebi božanska bitja, da je v njih Božje kraljestvo. Kajti, če bi prišli do tega spoznanja, potem je vsa cerkvena navlaka z dogmami, rituali, obredi odveč.

In še nekaj o dvojni morali cerkve, ki je nedavno podprla idejo, da Združene države Amerike odpravijo smrtno kazen. Toda v katoliškem katekizmu piše, da cerkev dopušča smrtno kazen. Cerkev je spremenila tudi pomen pete Božje zapovedi iz »ne ubijaj« v »ne mori«. Zakaj je to storila? Zato, da lahko zagovarja pravične vojne in množične pokole živali za korist ljudi. Predstavljajmo si sedaj absurdno situacijo, ko bi nek katoliški vojak v »pravični« vojni ubil drugega katoliškega vojaka. Je po katoliški pameti pravično, da katolik ubije katolika?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Starši zaradi cerkvenega nauka pobijajo svoje otroke

Četrtek, Marec 24th, 2011

V Nigeriji se v imenu krščanstva dogajajo nepojmljivi zločini nad otroki. Tamkajšnji evangeličanski duhovniki so več tisoč otrok obtožili čarovništva. Posledice?  Starši in vaščani se pogosto v pobesnemu stanju groze in strahu znesejo nad otroki, ki jih je duhovnik obtožil čarovništva. Tako nemalokrat lastni starši zažgejo otroka, polijejo s kislino, zastrupijo, živega zakopljejo, prebičajo ali priklenejo k drevesu in ga tam pustijo. Nato starši odidejo k duhovniku in mu plačajo za »odrešitev«. Eden od duhovnikov pravi, da njihova vera temelji na Bibliji. Vir: Žurnal 24

Ta izjava je resnična. Dejansko ti duhovniki samo izpolnjujejo cerkveni nauk, kajti znano je, da cerkev označuje Biblijo kot resnično Božjo besedo od prve do zadnje črke. V katoliškem katekizmu namreč piše pod obrobno številko 136: »Bog je avtor Svetega pisma kot navdihovalec njegovih človeških avtorjev; Bog deluje po njih. S tem daje gotovost, da njihovi spisi brez zmote učijo zveličavno resnico.«

In kakšna je ta zveličavna resnica, ki jo tako vestno izpolnjujejo nekateri duhovniki v Nigeriji in bi tako zaradi izpolnjevanja cerkvenega nauka morali biti vzor vsem drugim duhovnikom ter vernikom:

Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)

Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; …” (5. Mojzes 17, 12)

Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre…’” (5 Mz 21,18-22).

Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola!“ (4 Mojzes 31, 17)

In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča: “Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)

Evangeličanska in katoliška cerkev tako učita vse do danes. V do danes veljavnem Katekizmu katoliške cerkve se temu primerno glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige je inspiriral Bog in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.  Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Misel, da bi zavrnili Staro zavezo, ker jo je Nova razveljavila, je cerkev vedno odločno zavračala.” (121 in 123)

Pomislimo koliko ljudi še danes verjame, da je Bog res avtor celotne Biblije. Koliko ljudi je v zgodovini človeštva umrlo in še danes umira zato, ker nekateri verjamejo, da je morjenje Božja volja in da je avtor zločinskih citatov iz Svetega pisma, ki pozivajo ljudi k ubijanju, Bog? Zato bi država morala Biblijo, ki v zastrašujoči meri spričo hude kriminalne vsebine krši človeško dostojanstvo, dati na indeks nevarnih spisov.

Cerkev je organizacija, katere svetna in duhovna moč je v preteklosti temeljila predvsem na morjenju in ubijanju, sedaj pa predvsem na indoktrinaciji in grožnjah z večnim prekletstvom. Toda pozor! Svojih grmad ni pogasila prostovoljno. Če ji bodo politične razmere spet dovolile, je zelo velika verjetnost, da bo svojo nestrpnost in morilske nauke, ki izvirajo iz Biblije, ponovno nasilno uveljavila. Tudi v Sloveniji. Več informacij o kriminalni in protiustavni vsebini Biblije je na strani http://www.zrtve-cerkve.org

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev je pobudnika inkvizicije razglasila za svetnika

Sreda, Marec 23rd, 2011

V prilogi Dnevnika je bil pred časom objavljen članek z naslovom Cerkev je mnoge kriminalce razglasila za svetnike. V članku avtor ni omenil še enega zločinca, ki ga je cerkev razglasila za svetnika. Gre za sv. Dominika, ustanovitelja dominikanskega reda.

Na uradni spletni strani slovenskega dominikanskega reda lahko preberemo: »Cerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Dominik v svojih duhovnih otrocih živi in deluje v obhajanju liturgije, v molitvi in premišljevanju in v skrbi za neverujoče, skratka: v hvalospevu, blagoslavljanju in pridigi. Za dominikance je torej največji izziv zgled sv. Dominika – osebna poglobitev v božje skrivnosti in nato oznanjevanje tega, kar človek spozna kot svojo najglobljo resnico. Pri tem pa oznanjevalec spozna tudi za nujno, da se poglobi v ljudi, ki jim oznanja. Poglobi pa se zato, ker jih ljubi. Gotovo je na vsakega izmed nas naredil močan vtis naš redovni ustanovitelj Sv. Dominik, ki se je noč in dan poglabljal v Boga, da bi bil v njem čim bogatejši, pri tem pa ni odtegnil misli od ljudi, ki jim je želel pomagati k zveličanju.«

In kaj je v resnici predstavljal Dominik? Če želimo biti objektivni pri takšnem presojanju, bi morali najbrž dopustiti, da o tem presodijo njegova življenjska dejanja. Ta pa na žalost, če pobrskamo po njegovem življenju, so vse drugo, samo ne svetniška in kristjanska. Poglejmo kako se je Dominik noč in dan poglabljal v Boga in kako se je poglabljal v ljudi, ker naj bi jih ljubil.

V knjigi Inkvizicija avtorja Michael Baigent in Richard Leigh podrobno opisujeta njegovo življenje in celotno inkvizicijo. Dominik, je bil eden od pobudnikov inkvizicije v trinajstem stoletju, ko je katoliška cerkev začela genocid nad katari. To je bila skupnost, ki se je trudila živeti preprost Jezusov nauk, zato so bili njeni člani v očeh cerkve označeni za heretike, ki jih je bilo potrebno iztrebiti. Sledi nekaj odlomkov iz knjige.

Govor, ki ga je leta 1208 imel Dominik v Prouillu pred katari, pove mnogo o njegovem duševnem stanju: »Mnogo let sem vam laskal s sladkimi besedami, pridigal sem vam, silil v vas, moledoval. Toda kot imajo navado reči ljudje v moji domovini: kjer ne zaleže milostljivost, naj zmaga palica. Sedaj bomo proti vam poslali vojskovodje in prelate, ki bodo – žal – z združenimi močmi ukrepali proti tej deželi… in mnogim ljudem sodili z mečem, ki bodo zravnali z zemljo vaše stolpe, podrli in razrušili vaša obzidja in vas vse prisilili v hlapčevstvo…

Celo Dominiku najbolj naklonjeni življenjepisci priznavajo, da je prisostvoval sežigu številnih heretikov in videti je, da mu njihova nasilna smrt ni obremenjevala vesti. Tako ne preseneča, da je Dominik napredoval do tesnega prijatelja Simona de Montforta, neusmiljenega vrhovnega vojaškega poveljnika križarskega pohoda, in je bil vedno ob njem, ko je s svojimi možmi moril in pustošil po deželi. Njegove pridige so vojakom dale tak polet, da so premagali tudi aragonskega kralja.

Dominikanci, opremljeni s posebnimi papeškimi pooblastili, so bili specializirani za odkrivanje heretikov in lov nanje: zaradi gorečnosti, s katero so se lotili stvari, so postali za Cerkev dolgoročno nepogrešljivi. Po zaslugi papeževega edikta so bili dominikanski inkvizitorji zakonito pristojni, da osumljene krivoverstva obsodijo brez možne pritožbe – v končni fazi torej po hitrem postopku izrekajo smrtne obsodbe.

In še ena grozljiva zgodba: leta 1234 so dominikanci v čast ustanovitelja obhajali slavnostno mašo.  Pred obedom je do njih prišlo sporočilo, da so v sosedstvu katari dajali podporo neki bolni ženi. Več dominikancev je s škofom nemudoma odšlo do te žene in škof jo je v imenu Jezusa Kristusa takoj obsodil kot krivoverko. Potem je ukazal, naj jo skupaj s posteljo, v kateri je ležala, odnesejo na morišče in jo brez odlašanja sežgejo.

Dominik je bil razglašen za svetnika leta 1234 in najbrž je le malo svetnikov, katerih roke so bile bolj krvave.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Je sodelovanje s kriminalci božji dar?

Torek, Marec 22nd, 2011

Pred nekaj leti je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika Jožefmarija Escrivá, ustanovitelja Opusa Dei, najmočnejše cerkvene organizacije. Tedaj je v nagovoru zbrani množici je dejal: “Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in dokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti.” Vir: http://si.opusdei.org/sec.php?s=376

Deset let prej, 17. maja leta 1992 je pokojni papež pred več kot 200.000 romarji na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil Jožefmarija Escrivája za blaženega. “Z nadnaravnim uvidom,” kot je to izrazil papež v svoji pridigi, “je blaženi Jožefmarija oznanjal celostno poklicanost k svetosti in apostolatu”. Vir: http://si.opusdei.org/sec.php?s=376

Papež Janel Pavel II: »Opus Dei je božji dar cerkvi našega časa!«

Papež je med drugim ob beatifikaciji dejal: Cerkev z zelo velikim upanjem posveča svojo pozornost in materinsko skrb Opusu Dei, ki ga je po božjem navdihu ustanovil Escriva de Balaguer, tako da bo lahko za vedno primerno in učinkovito orodje v odrešitvenem poslanstvu, ki ga Cerkev izvaja v življenju vsega sveta.« (vir: knjiga Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja, str. 276 – 277).  Izjava je potrdila, da se papež strinja, da Opus Dei ni Escrijeva domislica, temveč božja volja.  Ob tem dogodku ga je papež označil kot »božji dar cerkvi našega časa«.

Na uradni slovenski spletni strani Opusa Dei prav tako lahko preberemo veliko informacij o ustanovitelju. Med drugim piše: »Sveti Jožefmarija Escrivá je bil v prvi vrsti učitelj duhovnega življenja. Jedro njegovega sporočila je globoko dejstvo, da so prav vsi ljudje poklicani k svetosti. Svetost pomeni biti v vsem podoben Jezusu Kristusu: v mislih, čustvih, besedah in dejanjih. Bistvo svetosti je ljubezen (ljubiti Boga bolj kot vse stvari in bližnjega kakor samega sebe), ki oblikuje vse kreposti: ponižnost, pravičnost, delavnost, čistost, pokorščino, veselje … Kaj pomeni posvečevati delo? To pomeni delati po duhu Jezusa Kristusa, delati dobro, kakovostno, s pravičnostjo in spoštovanjem zakonov, z namenom ljubiti Boga in služiti drugim ljudem.«

Ali je Escriva res delal po duhu Jezusa Kristusa in si prizadel biti v mislih, čustvih, besedah in dejanjih podoben njemu? Ali pa je ime največjega preroka vseh časov le zlorabljal za svoje nekristjanske, nepoštene namene? Ali je Opus Dei res ustvarjen po božji volji, kot je ob beatifikaciji dejal bivši papež? Na ta in še mnoga druga vprašanja daje odgovor knjiga Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja, v kateri je Robert Hutchison razkril mnogo šokantnih dejstev o Opusu Dei in njegovem ustanovitelju. Sledi nekaj odlomkov iz knjige.

Resnično poslanstvo Opusa Dei je reševanje cerkve

Avtor pravi, da je Opus Dei globalna in najmočnejša cerkvena organizacija visoko usposobljenih, v strogo hierarhijo povezanih profesionalcev, z milijardami dolarjev kapitala in člani na najpomembnejših položajih v vladah, državni upravi, medijih ter poslovnem svetu. Njegovi člani so bili vpleteni v prevare, državne prevrate, orožarske posle, v sodelovanje s kriminalci in vojaškimi diktaturami. »Vodstvo Opus Dei se je še kako dobro zavedalo, da denar upravlja s svetom in da je prevlada cerkve v neki državi ali na neki celini odvisna od njene finančne pomoči,« je potrdil profesor Javier Sainz Moreno.

Opus Dei spodkopava lastno verodostojnost, ko trdi, da živi od božje previdnosti – kot da je vse njeno finančno bogastvo nebeška mana. Začeli so izkoriščati svetovni finančni in denarni sistem za širjenje »božje besede«. Toda v javnosti je Opus Dei rad govori: Opus Dei je revna družina z množico otrok.« Zato po njegovem prepričanju poslanstvo Opusa Dei nima kaj dosti opraviti z reševanjem duš posameznikov. Namenjeno je reševanju ustanove, ki ji je pripadal Escriva – rimskokatoliške cerkve. Vendar tega niso nikoli javno razglašali. Sporočilo je bilo namenjeno le vrhovom. Za široko javnost razlagajo, da je njihovo poslanstvo širjenje svetosti, ki jo človek lahko doseže ob delu.

Trditve, da bi Escriva zanimalo le duhovno blagostanje njegovih učencev so nesmiselne. Po besedah Hutchinsona je njega zanimala oblast. Bil je božji spletkar. Hotel je dobiti nadzor nad visokim šolstvom in kasneje tudi nad vladnimi ministrstvi. O političnem poslanstvu je celo sam Escriva dejal: »Veliko bolje se mi zdi, da imamo množico visoko usposobljenih katolikov, ki se sicer ne predstavljajo kot »uradni« katoliki, ki pa delujejo znotraj političnih struktur na najodgovornejših položajih in s svojo iskreno ljubeznijo do sodelavcev zagotavljajo resnično prisotnost katolicizma.

Escriva je »obljubljal nebesa« vsem članom, če bodo svoje resnično poslanstvo opravili vzorno – če bodo z naborom novih članov v svoje odrede ubranili Cerkev. In da bi zavaroval Cerkev, je Opus Dei želel z zasedanjem »najbolj odgovornih položajev« v posvetnih ustanovah zagotoviti »resnično prisotnost katolicizma«. To je bistvo delovanja Opusa Dei od leta 1939 dalje. Vodilni ideolog Opusa Dei, Juan Bautista Torello je dejal, da je osvajanje pomembnih položajev »tipično krščansko poslanstvo«.

Escriva je papežu Piju XII. predlagal, da mu zagotovi čete bojevnikov hladne vojne, ki bodo sposobni na diskreten način uveljaviti katoliški vpliv na ključnih gospodarskih področjih in ministrstvih po vsem svetu. (str. 101) Ko se je preselil v Rim in prvič videl, kako zares deluje Cerkev, je ugotovil, da oblast temelji na osvajanju vplivnih položajev. Opus Dei je svoj rastoči vpliv gradil na dostopu do ljudi na pomembnih položajih v šolstvu, financah ali politiki. Njegovi člani, bodi kot vladni ministri ali direktorji podjetij, so veliko bolj podrejeni duhovnemu vodstvu kot katerikoli drugi katoliški laiki. To kaže denimo primer podjetnika Ruiz Mateosa iz holdinške družbe Rumasa, ki je dajal prispevke v povprečnem znesku 1.65 milijona dolarjev v Opusovo blagajno. »Denar mi je poklonil Bog, zato ga tudi Bogu vračam,« je dejal. (str. 212) Še en primer: na poslovni šoli IESE v Barceloni, ki je v lasti Opusa Dei, so vzgojili vrsto prodornih španskih poslovnežev. Po diplomi je Opus Dei spremljal razvoj svojih študentov, in kadar se je zdelo primerno, tudi pomagal pri napredovanju. (str. 119)

Escriva: »Če želite postati svetniki, umazano perilo perite doma!«

Escriva je bil prepričan, da je za zagotavljanje močne katoliške prisotnosti – se pravi prisotnosti Opusa Dei – v vrhovih družbe dovoljene, včasih pa celo nujne umazane zvijače. »Naše življenje je en sam boj za ljubezen, v ljubezni in vojni pa je vse dovoljeno«, je dejal. Pri tem se je opiral na prepričanje, da se tisti, ki so v politiki in velikih poslih najbolj uspešni, nenehno zatekajo k umazanim zvijačam, zato so te še toliko bolj upravičene za tiste, katerih izključni cilj je delo za Boga. (str. 108) Da gre za duhovnega diktatorja je Escriva, je potrdil v dveh odstavkih Cronice, zaupne publikacije prelature: »Nauk je jasen, popolnoma jasen: vse, kar naredim, je zakonito, ni pa vse tudi koristno. Umazano perilo peremo doma. Najvišji dokaz tvoje predanosti Opusu Dei je, da z umazanim perilom ne odhajaš v javnost – seveda če želiš postati svetnik. Če tega ne želiš, potem te ne potrebujemo.« (str. 386)

V svoji predrznosti si Opus Dei dovoli marsikaj: uporablja enaka orožja, kot jih uporablja njihov sovražnik. Za svoje potrebe najema ljudi, ki zanj niso vredni nobenega spoštovanja, in ti opravijo najbolj umazane posle. Na ta način uresničuje cilje, ne da bi se neposredno vpletal. Potem jih Opus Dei zavrže, tako kot človek odvrže umazan robček. Tako Opus Dei denimo najema odvetnike, ki mu svetujejo, kako naj se izogne plačevanju davkov – kasneje bodo seveda trdili, da je bil tako prihranjen denar namenjen širjenju vere. Najemajo arhitekte, ki se znajo izogniti gradbenim omejitvam in mu pridobijo lokacijska dovoljenja, npr. za šole. Najemajo lahke ženske, ki izzivajo škandale in spravljajo ob dober glas politike, ki nasprotujejo Opusu Dei.

Opus Dei in orožarski posli

Eden od numerarijev Opusa Dei, ki naj bi bil zavezan krščanski morali, je v prostem času proizvajal vojaška vozila in drugo orožje. Vojaško oklopno transportno vozilo so v svojo oborožitev sprejele vsaj tri vojske. V Čilu so transporter po licenci izdelovali v podjetju Explosivos Industriales Cardoen, kjer so med drugim proizvajali tudi klasterske bombe, ki jih je Cardoen med prvo zalivsko vojno prodajal Iraku. Ob tem nas ne sme vznemiriti dejstvo, da je numerarij Michael Adams pomagal pri terorističnih bombnih napadih irske republikanske armade. Njegova uradna izjava je bila, da je metanje bomb opravičljivo, če prispeva k temu, da Britanci sedejo za pogajalsko mizo. Takole je zapisal: »Nihče – vsaj upajmo, da je tako – od gverilcev na Severu (se pravi v Ulstru) ne uživa v pobijanju britanskih vojakov, pa vendar vsaka smrt britanskega vojaka prinaša neko zadoščenje, saj je smrt, kot kaže, edini jezik, ki ga razumejo Britanci. (…) Kaže le, da učinkujejo bombe.« Ustanovitelj pa je leta 1972 dejal: »Če kateri od mojih otrok zapusti spopad in odide iz vojne ali pa nam obrne hrbet, mu dajte vedeti, da je izdal vse nas, Jezusa Kristusa, Cerkev, svoje brate in sestre in Delo.« (str. 190) Bankir Roberto Calvi pa je leta 1992 dejal: »Po vsej Latinski Ameriki sem zagotovil financiranje za nakupe bojnih ladij in druge vojaške opreme, ki bo služila v boju proti dobro organiziranim komunističnim silam. Zahvaljujoč tem operacijam, lahko Cerkev danes povsem drugače nastopa v državah, kot so Argentina, Kolumbija, Peru, Nikaragva…« (str. 239)

Bivši član: »Opus Dei nima nobene zveze z Bogom!«

Escriva je v svojem življenju izdal več knjig, med drugim tudi knjigo Pot. Gre za zbirko 999 duhovnih pravil, v kateri je ponujal duhovno pomoč tistim, ki želijo na pot odrešitve. Pot je v resnici priročnik avtoritativnega klerikalizma. V 387. pravilu piše: Mera svetosti, ki jo Bog zahteva od nas, je določena s tremi točkami: s sveto nepopustljivostjo, s svetim nasiljem in s sveto predrznostjo. Da je lahko še bolj prepričljivo vezal nase ljudi, govori 377 pravilo: Kako naj vstopim v »naš red«, kako naj zadržim »našega duha«? Tako, da sem zvest pravilom, ki ti jih nalaga in razlaga tvoj voditelj: bodi mu zvest in postal boš apostol. V pravilu 941 je šel še korak dlje, ko je zapisal: Nedvoumna pokornost vsakomur, ki je nad teboj. To je pot do svetosti. 623 pravilo pravi, da mora biti posameznik poslušen v »sleherni, tudi najmanjši podrobnosti«.

Vladimir Felzmann je Opus Dei zapustil po triindvajsetih letih je takole razlagal svoj odhod: »Ugotovil sem, da Opus Dei nima nobene zveze z Bogom«. Bil je prepričan, da je vsak, ki dalj časa živi v Opusu Dei intelektualno tako »ohromljen«, da postane čustveno odvisen in popolnoma zavezan organizaciji. Začne se v trenutku zaprisege, potem pa utrjuje z »vzgojnimi prijemi«, ki se jim je prisiljen podrejati. Sistem prisili visoko inteligentne ljudi, da lastne sposobnosti etične presoje popolnoma podredijo višji avtoriteti in se v posameznih primerih popolnoma odrečejo moralni odgovornosti za svoje ravnanje v zunanjem svetu. (str. 167) Opus Dei v svoje šole vabi predvsem otroke staršev srednjega razreda, ki zmorejo plačati razmeroma visoko šolnino. Duhovni razvoj svojih učencev usmerjajo in spremljajo od samega začetka. S tem jih pripravljajo na njihovo članstvo v Opusu Dei. Opus Dei zanika, da bi novačil med mladimi, toda človek si more le ogledati primerna gradiva, pa bo razumel kolikšen pomen pripisuje mladim: »Mladost je čas, ko se izoblikuje posameznik. To je čas idealov in ljubezni, ko je njegova duša odprta – in nadvse dovzetna – za luč spoznanja… To je najbolj primeren čas za sejanje… (uvodnik v Cronica VII, 1962). S široko mrežo šol je Opus Dei v osemdesetih letih pridobil bolj zanesljive in predane člane, ki jih je od otroštva dalje vzgajal v duhu interesov Opusa Dei. (str. 175 – 176)

Kaj ima torej cerkveni Opus Dei opraviti z Bogom in Kristusom? Kajti ne pozabimo: totalitarni malikovalski kult se ne ne imenuje samo »katoliški«, ampak tudi »krščanski«. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.«  Vir: Gandhi, Christus und die Christen« (Gandhi, Kristus in kristjani), 1931.

Veliko pa pove tudi izjava znanega cerkvenega zgodovinarja Karla Heinza Deschnerja: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.« Vir: Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Ali je bil pri smrti papeža Janeza Pavla I. vpleten njegov naslednik Woytila?

Ponedeljek, Marec 21st, 2011

Že več kot trideset let je minilo od smrti papeža Janeza Pavla I. Po 33 dneh papeževanja so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Nasledil ga je kardinal Karol Woytila, sedaj že pokojni papež Janez Pavel II.

Čeprav je bilo v zadnjih letih napisano veliko knjig o zelo sumljivih in nenavadnih okoliščinah smrti Janeza Pavla I, pa morda ponuja največ logičnih odgovorov prav zadnja knjiga Umor v Vatikanu. Avtor Lucien Gregoire, ki se je osebno kar nekajkrat srečal s pokojnim papežem, je brez dvoma, da je v tej zgodbi šlo za umor in zaroto. Papež Janez Pavel I je bil namreč oster kritik svoje cerkve in ji je že kot škof očital, da deluje povsem v nasprotju z naukom Jezusa Kristusa. Kot papež je dobil moč, da revolucionarne spremembe tudi uresniči. Toda potem se je zgodil 28. september 1978… V nadaljevanju sledijo nekateri najbolj zanimivi in šokantni odlomki iz omenjene knjige.

Zakaj Vatikan ni dovolil obdukcije trupla papeža Janeza Pavla I?

Dr. Buzzanetti, ki je papeža uradno razglasil za mrtvega, je kot vzrok smrti navedel srčni napad. To domnevo je podkrepil oče Magee, ki je novinarjem izjavil, da je papež pri kosilu potožil zaradi bolečin v prsnem košu. Toda ko so novinarji o tem povprašali vse druge, ki so bili prisotni pri kosilu, se tega ni nihče spomnil, nasprotno, papež naj bi bil zelo razigran in nasmejan. Ko so mediji objavili vsa ta nasprotujoča si pričevanja, je iz Vatikana prišlo ustno opravičilo, da so v zmedi, ki je nastala ob smrti, v prvotno uradno sporočilo zapisali nekatere netočnosti. Zaradi cele mreže laži, v katere se je ujel Vatikan, so se govorice o zaroti takoj razširile po vsej Evropi.

Neodgovorjeno ostaja tudi vprašanje, kako je papež ob tako hudem srčnem napadu ostal vzravnan v sedečem položaju in v rokah obdržal papirje? Da je tako po božji volji, kot so rekli v Vatikanu, so verjeli le najbolj lahkoverni.

Uradno sporočilo o papeževi smrti je izrecno navajalo, da je bilo truplo odkrito ob pol sedmih zjutraj. Toda do takrat je bilo že balzamirano. Kardinal Villot, ki se je še dobro spominjal značilnega neprijetnega vonja, ki ga je le dober mesec prej oddajalo truplo mrtvega Pavla VI., je ukazal posmrtne ostanke Janeza Pavla I. takoj balzamirati, da bi preprečil tisto, kar se je dogajalo s Pavlovim truplom, saj so morali takrat celo za en dan prestaviti javno slovo od pokojnega v baziliki svetega Petra. Zato so tako zgodaj pripeljali balzamerja. Vendar pa je prav ta naglica še podžigala govorice o zastrupitvi. Znano je bilo, da je počasno zastrupljanje z arzenikom uporabljala italijanska mafija in če so truplo takoj po smrti balzamirali, je bilo to skoraj zanesljivo znamenje, da so želeli odstraniti sledi zastrupitve. Zato je bilo v Italiji zakonsko prepovedano balzamiranje trupla, preden ni od smrti preteklo štiriindvajset ur. Toda v Vatikanu ne veljajo italijanski zakoni. Treba pa je povedati, da bi sledi arzenika, če bi bil ta v primeru Janeza Pavla zares uporabljen, ostale v telesu, še zlasti v nohtih in laseh, vse do danes.

Zaradi nenavadno hitrega balzamiranja trupla so novinarji sprožili pravo preiskavo. Pogovarjali so se s prav vsemi, ki so bili tistega dne v papeški palači in njihovi pogovori so ostali ohranjeni na mikrofilmih. Pravzaprav so ohranjeni podatki prav o vseh, ki so vstopili v palačo. Novinarji, ki so slutili, da so na sledi zgodbe stoletja, so popisali prav vse, celo kdo je imel tistega dne dostop do papeževe kuhinje. Tretjega dne po Lucianijevi smrti pa so vse, ki so delali v papeževih prostorih, razselili na neznane lokacije po vsej Evropi. Odšle so tudi štiri nune, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo in oba tajnika, John Magee in don Diego Lorenzi. Sestra Vincenza, ki je Lucianiju služila dvanajst let, se ni mogla udeležiti niti njegovega pogreba. Novinarji so bili ogorčeni, saj so jim odvzeli ključne priče, ki bi lahko kaj vedele o okoliščinah smrti. Potezo Vatikana so kritizirali prav vsi italijanski mediji, češ, zakaj bi nekdo odstranil ključne priče, če ni kaj skrivati?

Iz množice nikoli odgovorjenih vprašanj glede papeževe smrti je tudi dejstvo, da je njegova sestra Antonia zaprosila za koder njegovih las, štirinajst dni po pogrebu pa so ji poslali šop sajasto črnih las, ki zanesljivo niso bili njegovi, saj je bil že močno osivel. Ne pozabimo na to, da je v laseh možno odkriti sledi arzenika. Zelo nenavadno je bilo tudi to, da niso nikoli našli njegove oporoke, še posebej, ker zelo natančna pravila določajo, da mora novi papež shraniti oporoko v Vatikanu.

Še nekaj zelo nenavadnega se je zgodilo ob Lucianijevi smrti. Ko umre papež, je zelo verjetno, da bo prej ali slej postal svetnik, zato ne gre nobeno papeško truplo v grob neoskrunjeno. Ponavadi vsakemu odvzamejo vsaj en del, denimo prst, da bi ga uporabili kot relikvijo, ko bo razglašen za svetnika. V Vatikanu te dele skrbno hranijo. Včasih so za zbirko jemali jezike, čeljusti, glasilke, roko ali nogo, v zadnjem času pa so operacije bolj preproste, toda še vedno vsakemu nekaj odvzamejo. Celo Pavel VI. je denimo izgubil prst. Le Luciani je bil izjema. Upravičeno torej lahko sklepamo, da zunaj grobnice ni nobenega dela njegovih posmrtnih ostankov, ki bi bil lahko uporaben za analizo DNA.

Domneva, da je bil papež umorjen, je zelo utemeljena, saj je bilo motivov in priložnosti več kot dovolj. To so nenazadnje posredno potrdili tudi v Vatikanu, ko niso nikoli dovolili obdukcije, čeprav bi ta enkrat za vselej utišala govorice ter odpravila dvome in ugibanja, ki jih kar ne more biti konec. Potem pa so svetovno javnost zavajali še enkrat – ko so poskušali Janeza Pavla prikazati drugačnega, kot je bil v resnici. Da bi prikrili cerkvene motive za umor, so ga predstavljali kot skrajnega konservativca, torej papeža, ki si ne želi sprememb v cerkvi.

Vatikan je po smrti papeža zavajal javnost, da je bil pokojni slabega zdravja

Takoj po Lucianijevem pogrebu so začeli iz Vatikana pošiljati v javnost dobro premišljene zavajajoče informacije, ki naj bi o umrlem papežu ustvarile podobo, da je bil ob izvolitvi za papeža že hudo bolan in na robu smrti. Napisali so, da je pokojni papež v zadnjem letu doživel vsaj šest srčnih napadov, vendar pa naj bi svoje zdravstveno stanje skrbno skrival, ker si je preveč želel postati papež. Lucianijeva družina ni ničesar vedela o domnevnih srčnih težavah. Njegov osebni zdravnik iz Benetk ni nikoli slišal česa takšnega. Novinarji so se pogovarjali s praktično vsemi kardiologi v beneški pokrajini in niso našli nikogar, ki naj bi pregledoval in zdravil kardinala. Prav tako ni bilo o tem nobenih sledi v bolnišnicah. Zelo nenavadno bi bilo, če bi nekdo doživel šest srčnih napadov zapovrstjo v zelo kratkem času, pa ne bi obiskal kardiologa in bolnišnice. Ostaja le dejstvo, da je temeljiti pregled šest mesecev pred smrtjo pokazal, da je Albino Luciani izjemno dobrega zdravja.

V času smrti Janez Pavel ni imel nobenih znanih zdravstvenih težav – razen nepojasnjenega otekanja nog v dneh pred smrtjo, kar je njegov zdravnik prepoznal kot začetek artritisa. Otekanje okončin je lahko posledica zelo številnih fizičnih težav. Toda za tiste, ki niste izkušeni v prebiranju detektivskih romanov, je treba povedati: otekanje, še zlasti gležnjev, je lahko tudi eno prvih znamenj postopnega zastrupljanja z arzenikom, podobno kot nenadna popoldanska utrujenost.

Toda večina katolikov je mirno sprejela pojasnilo, da je papež umrl naravne smrti, kar kaže, kako učinkovit je bil vatikanski propagandni stroj. Navkljub očitnim protidokazom so uspeli ne le svoje vernike, temveč ves svet prepričati, da je Janez Pavel umrl naravne smrti. Ves svet so prepričali, da v trenutku strahotnega srčnega napada ni utegnil potegniti niti za vrvico, ki mu je visela ob desni rami, vseeno pa je “ob strahotni bolečini po božji volji obsedel zravnano in v rokah obdržal papirje, ki jih je prebiral.«

V obdobju nekaj mesecev  je umrlo še nekaj ljudi, ki so bili povezani s papežem

V zelo kratkem časovnem obdobju nekaj mesecev so drug za drugim umrli Aldo Moro, papež Pavel VI., Yu Pin, Nikodim, Janez Pavel I. in Jack Champney.  Vsi v zelo nenavadnih in nepojasnjenih okoliščinah in vsi vpleteni v politični načrt, s katerim bi civilizacijo približali Jezusu. Šest mrtvih, eden za drugim. To so dejstva.

Poglejmo na kratko ozadja njihovih smrti:

Papež Janez Pavel I je Jacka Champney imenoval za posrednika med papežem in kurijo, z nalogo, da pomiri nekatere vatikanske kardinale, ki so predstavljali jedro upora katoliške skrajne desnice. Dva dneva po nepričakovani papeževi smrti je Jacka zunaj vatikanskega obzidja ubil neznanec z mimo drvečim avtomobilom. Voznika niso nikoli odkrili.

Aldo Moro je prevzel vodenje krščanske demokracije in se je začel odmikati od ideologije rimskokatoliške cerkve, ker zakone družbe poskuša prilagajati svojemu nauku. Predlagal je zakonodajo, ki bi tudi v Italiji zagotavljala popolno svobodo veroizpovedi. Dobro se je vedelo, da je to ena od ključnih programskih točk njegove predsedniške kampanje, katere skupno izhodišče je bilo, da je treba italijansko zakonodajo približati volji ljudi in jo zavarovati pred pritiski iz Vatikana. Našli so ga ustreljenega v prtljažniku avtomobila.

Umiranje papeža Pavla VI., ki je bil v dobrih odnosih z njegovim naslednikom Janezom Pavlom I, saj sta oba želela narediti temeljite spremembe v cerkvi, je kazalo vse simptome počasne zastrupitve z arzenikom. Pravzaprav so bili to zelo natančni simptomi zastrupitve z arzenikom, od dremeža in omrtvičenih nog, do neznosnega smradu, ki ga je oddajalo njegovo truplo, zaradi česar so morali za en dan preložiti javni ogled v svetem Petru.  Nuna, ki je imela neprijetno nalogo prazniti papeževo nočno posodo, je novinarju povedala, da “v posodi že ves teden ni bilo drugega kot kri«,  kar je še en dokaz resne bolezni, ki nima nič skupnega s srčnim napadom kot je to rekel njegov zdravnik. Krvavi izločki iz sečnega mehurja so najbolj zgovoren dokaz zadnjega stadija zastrupitve z arzenikom.

Yu Pin, najvišji in najvplivnejši kardinal vzhodnega katoliškega sveta, je želel na prihodnjih papeških volitvah zagotoviti potrebno podporo njegovemu favoritu Janezu Pavlu I. Sredi pogreba Pavla VI. je omedlel. Čeprav nikoli ni imel težav s srcem, so iz Vatikana sporočili, da je šlo za srčni napad. V medijih so omenjali zastrupitev in pozivali k obdukciji. Tako kot v drugih primerih nepojasnjenih smrti, so takšne zahteve v Vatikanu tudi tokrat zavračali. Truplo so takoj balzamirali in ga v zapečateni krsti poslali v Taipei.

5. septembra 1978 zjutraj je papež Janez Pavel I gostil v svojih prostorih prijatelja, pravoslavnega nadškofa Nikodima. Sestra je s seboj prinesla dve skodelici kave in nekaj mandljevih keksov. Pozneje je papež novinarjem povedal: “Ko je sestra Vincenza odšla iz sobe, je metropolit segel po eni od skodelic, si jo dvignil do ust, potem pa je ugotovil, da je kava prevroča in je skodelico spet postavil na mizo. Takoj nato se je mrtev še sam zgrudil na mizo.« Kot so sporočili iz Vatikana, prav tako, kot vsi drugi v tej zgodbi, umrl zaradi srčnega napada. Zelo nenavadno, saj je bil Nikodim amaterski maratonec in nekaj mesecev prej je na eni od preizkušenj zasedel tretje mesto v svoji kategoriji.

Praviloma je morilec tisti, ki ima najmočnejši motiv za umor

Vrnimo se k sumljivi smrti papeža Janeza Pavla I. Avtor je v knjigi omenil nekaj oseb, ki bi lahko zagrešile zločin nad papežem. Škofa Casaroli in Caprio sta bila iz družine Gambino, ki je bila najmočnejša mafijska družina v Italiji in največja zasebna finančna dobrotnica cerkve. Zato sta se konec koncev tudi lahko povzpela do škofovskega naslova. Razen tega sta bila Casaroli in Caprio pomembna člana Opusa Dei.

Pisatelj še nekoga prišteva med glavne osumljence in temu je bilo takrat ime Karol Wojtyla. Prav on je imel največ koristi od smrti Janeza Pavla I., kajti teden dni pozneje je sam postal novi papež, Janez Pavel II. Čeprav se takšno govorjenje morda komu zdi neprimerno, bi bilo pozabiti na Wojtylo podobno, kot če bi med možnimi osumljenci ženinega umora ne upoštevali moža, ki je po njeni smrti podedoval sto milijonov dolarjev njenega življenjskega zavarovanja.

Ko gre za umore na visoki ravni, je širša javnost včasih pripravljena povsem spregledati motive morebitnih osumljencev. Vsak kriminalist ve, da je v devetnajstih od dvajsetih primerov morilec prav tista oseba, ki je imela najmočnejši motiv za zločin; zato se v preiskavi praviloma osredotočajo prav na takšne osumljence. Toda ko gre za umore javnih osebnosti, mnogi radi pozabljajo na ta pomembni sestavni del zločina. Zelo malo je morilcev, ki bi ubijali brez razloga. Če torej ugotovimo, kdo je imel najmočnejši motiv za umor Janeza Pavla I, imamo vsaj devetdeset odstotno verjetnost, da smo našli pravega morilca ali morilce. Prav zato moramo med osumljence, ki naj bi skovali zaroto proti Albinu Lucianiju, vsekakor prišteti tudi Janeza Pavla II. V to smer kaže cela vrsta dejstev; on je bil tisti, ki je osebno zbral sto milijonov dolarjev sredstev za financiranje; tudi najbolj lahkovernemu opazovalcu je očitno, da je še kako aktivno sodeloval v načrtu, ki ga je pripeljal na papeški položaj.

Kako je možno, da so kardinali najprej izvolili naprednega papeža, čez mesec dni pa skrajnega konzervativca?

Kadar imamo opraviti z umori velikih svetovnih voditeljev, so motivi morilcev ponavadi ideološki, le redko pa osebni. Pomembni ljudje ne ubijajo sebi enakih zaradi osebne koristi. Ubijajo jih zaradi načel in zato, da bi omogočili uresničitev lastne ideologije. To so ljudje, ki načelom podrejajo vse svoje življenje, pogosto pa so ga pripravljeni tudi tvegati. Za nekoga, ki je dobesedno verjel v krvavo Staro zavezo, je bil lahko umor Janeza Pavla sveto dejanje. Iz lastnih zapisov Janeza Pavla I se lahko prepričamo, da ni verjel v staro zavezo, ki je polna pozivov k ubijanju ljudi. Kdorkoli je torej verjel v staro zavezo in je sodeloval v zaroti proti Janezu Pavlu, je imel sam pri sebi čisto vest, kajti, kaj bi lahko bilo nečastnega, če ubiješ papeža, ki bi sicer milijonom katolikom dovolil uporabo kondomov in bi jih s tem potisnil v brezno večnega prekletstva. Opravka imamo z dobro staro igro žrtvovanja peščice v dobro množice – v tem primeru celo žrtvovanja ene same osebe v dobro milijarde ljudi, in to ne le njihovih življenj, temveč tudi njihovih duš. Janez Pavel II. in drugi visoki predstavniki rimskokatoliške cerkve, ki so predstavljali jedro cerkvene desnice, so imeli torej dober motiv, saj je Luciani očitno ogrožal njihove cerkvene cilje.

Razen ideološko verskega pa imamo še veliko prepričljivejši razlog, da poljskega kardinala uvrščamo med osumljence. Na konklavu, ki je izvolil Janeza Pavla I., sta glasove preštevala liberalec, kardinal Leon Joseph Suenens in konservativec, kardinal Karol Wojtyla. Le onadva sta lahko vedela, kakšni so vmesni rezultati vsakega kroga glasovanja. Če je bil Janez Pavel I. žrtev zarote, potem so to zelo pomembna dejstva, saj sta morala biti vanjo tako ali drugače vključena oba preštevalca. Bila sta namreč edina, ki sta lahko predvidela, kaj se bo zgodilo na naslednjih volitvah. Edina sta bila, ki sta poznala rezultate posameznih krogov glasovanja na prvem konklavu in sta zato edina lahko vedela, kdo bi zmagal, če bi ne bil v igri kardinal Luciani. S tem pa sta seveda poznala tudi najverjetnejšega zmagovalca naslednjega konklava. Popolnoma nesmiselno bi bilo namreč tako zelo tvegati in ubiti liberalnega papeža, če bi ga spet nasledil nekdo iz liberalnega kroga.

Toda kako je mogoče, da so isti kardinali v istem mesecu najprej izvolili liberalnega človeka, ki bi najverjetneje preklical doktrino o prepovedi kontracepcije, nato pa človeka, za katerega je bilo povsem gotovo, da bo doktrino ohranil? Za dve tretjini kardinalov iz razvitih zahodnih držav je to pomenilo, da bodo njihovi verniki, ki uporabljajo kontracepcijo, v primeru Wojtylove izvolitve obsojeni na življenje v smrtnem grehu, za tretjino kardinalov iz nerazvitih držav pa, da se bo še povečevala prenaseljenost, revščina in lakota. Kako je torej Wojtyla prepričal 40 zmernih kardinalov? Zelo verjetno je, da je Wojtyla uspel pridobiti prav njihove glasove, saj je težko verjeti, da bi lahko prepričal liberalce z levice. Prav tako je očitno, da zmernežev ni dobil na svojo stran z obljubo, da bo preklical doktrino o kontroli rojstev, kajti ta je predstavljala jedro njegovega cerkvenega delovanja. Kaj jim je torej ponudil v zameno za podporo? To nam govori, da jih je lahko kupil na še edini preostali način, s katerim se da kupovati glasove volivcev. Z denarjem.

Nenavadno srečanje Woytile in dveh škofov pred papeževo smrtjo

Preden podrobno odgovorimo na to vprašanje, poglejmo poročilo italijanskega časopisa o obisku kardinala Woytyle v Genovi le dva tedna po Lucianijevi izvolitvi in tri tedne pred njegovo smrtjo. Na sestanku v Genovi se je pridružil tudi škof Casaroli, ki je prispel iz Rima. Casaroli je tri tedne pozneje ob smrti Janeza Pavla I. poslal medijem naslednje sporočilo: “Čeprav smo užaloščeni, pa je dejstvo, da bi nadaljevanje pontifikata Janeza Pavla pomenilo pogubo za stotine milijonov človeških duš.” Wojtyla je kmalu po izvolitvi povišal šest ljudi, ki so bili v noči, ko je umrl Janeza Pavel I., v papeški palači; po naključju sta bila med njimi tudi oba

škofa, s katerima se je sestal v Genovi tri tedne pred Lucianijevo smrtjo. Zelo nenavadne pa so okoliščine, v katerih se je le tri tedne pred papeževo smrtjo sestal z obema kurijskima škofoma. Pred tem je bil namreč dva tedna v Rimu na pogrebu Pavla VI. in na konklavu, ko so izvolili Janeza Pavla I. Vrnil se je na Poljsko in se takoj odpravil več kot tisoč kilometrov nazaj na sestanek s škofoma v Genovo. So bili pogovori takšni, da jih ni bilo mogoče opraviti po telefonu? Morda je to zares povsem naključno, toda takrat, ko je Janez Pavel II. povišal Capria, je v Rim poklical tudi kardinala Josepha Ratzingerja in ga imenoval za prefekta kongregacije za nauk vere. Vsi štirje skupaj, Janez Pavel II., Casarolli, Ratzinger in Caprio, so pri različnih donatorjih zbrali približno dvesto petdeset milijonov dolarjev denarja, s katerimi je bilo mogoče vplivati na dogajanja v Vatikanu. Že samo to je dovolj, da jih obdržimo na seznamu osumljencev za smrt Janeza Pavla I.

Zakaj je papež Janez Pavel II takoj po izvolitvi prevzel nadzor nad vatikansko banko?

Kot skrajni konservativec ni Wojtyla prinašal ničesar novega in si je le redko prislužil opaznejše naslove v časopisih, kar je sicer redno uspevalo skrajnemu liberalcu Lucianiju. Wojtyli pa je manjkalo še nečesa. Kot smo že rekli, so vsi sodobni papeži prišli do papeštva s pomočjo svojega predhodnika. Le kako je potem on, neitalijanski in v medijih ter v javnosti skoraj neznani škof, prišel do prestola? Kot skrajni konservativec si pri Pavlu VI. kot zmernemu liberalcu ne bi nikoli prislužil podpore. Tega se je zavedal, zato je tudi vedel, da si mora glasove kardinalov priskrbeti sam. Pozneje je zaslovel je kot potujoči papež, toda začel je že kot kardinal in v desetih letih je obiskal več kot sto petdeset mest po vsem svetu. Obiskal je praktično vse kardinale, na dveh turnejah leta 1969 in 1977 pa je od ene do druge kardinalske palače prepotoval vso severno ameriško celino. V časopisnih poročilih iz tistega časa ni namigov, da naj bi Wojtyla zbiral finančno pomoč. Toda kakšne razloge je potem imel, da je za draga potovanja po vsem svetu zapravljal cerkvena sredstva, ki naj bi bila namenjena revežem. Kako neki so bila ta potovanja povezana z njegovimi nadškofovskimi obveznostmi v Krakovu? Edini logični odgovor je, da si je nabiral glasove.

Karol Wojtyla je imel svojega skrivnega dobrotnika, ki mu je utiral pot proti vrhu. Cela vrsta dokazov obstaja, da je desetletno kampanjo poljskega kardinala financiral njegov dober prijatelj Josemaria Escrivá, sicer ustanovitelj Opusa Dei; da, Karol Wojtyla je bil kandidat Opusa Dei za naslednika Pavla VI. Opus Dei je skrajno desničarski red verskih fanatikov, ki delujejo povsem v vrhu rimskokatoliške cerkve. Hkrati je red danes ena finančno najmočnejših organizacij na svetu, ki pa svoja sredstva uporablja skoraj izključno za utrjevanje oblasti znotraj cerkve in vpliva

zunaj nje. Leta 1982 je Wojtyla kljub ostremu nasprotovanju v cerkvenih vrstah in od zunaj njih povzdignil Opus Dei v osebno prelaturo. To je storil prav sredi in navkljub velikemu finančnemu škandalu v vatikanski banki, ki je bil posledica finančnih spletk Opusa Dei.

Predvolilne obljube so bile torej lahko razlog, zaradi katerega je Janez Pavel II. že naslednji dan po izvolitvi prevzel osebni nadzor nad vatikansko banko. Hkrati je pod preprogo pometel tudi dokaze o izvoru petih milijonov dolarjev primanjkljaja in preusmeril nekaj cerkvenega denarja, ki je bil namenjen revežem, v prenovo vatikanskih palač; toda poglavitni razlog naj bi bila goljufiva uporaba več sto milijonov dolarjev kapitala evropskih vlagateljev za kupovanje kardinalskih glasov. Wojtylovi motivi za nadzor nad banko so torej očitni. Toda zakaj je bil vpleten tudi bančnik Roberto Calvi? Denar ni mogel biti pravi motiv, kajti Calvi je bil zelo bogat človek. Vedel je, da so med lastniki denarja, ki ga je skrivaj selil v vatikansko banko, tudi bogate mafijske družine, najbogatejše italijanske družine nasploh. Zakaj bi se spuščal v tolikšno tveganje in jih goljufal za stotine milijonov dolarjev, natančno 1.4 milijarde dolarjev, kolikor je bilo preneseno na vatikansko banko? Vsekakor se je moral zavedati, da se bodo maščevali; in vsi vemo, kako se maščuje mafija. Odgovor bomo našli, če gremo po sledi Calvijeve vpletenosti v tisti prvi, pet milijonov dolarjev velik primanjkljaj v vatikanskih financah, ki ga je odkril Janez Pavel I. Calvijeva banka Ambrosiano je nadzorovala vse italijanske mednarodne tokove denarja. To pomeni, da so šli skozi njegovo banko tudi vsi denarni posli z Vatikanom. Če je torej tistih pet milijonov dolarjev, s katerimi naj bi bil plačan umor Alda Mora, zares prišlo iz Vatikana, je prišel denar do Calvija. Le on je vedel, na kateri račun so položili ta denar. Zelo verjetno je, da so bili v umor Janeza Pavla I. vpleten isti kardinali, kot v umor Alda Mora.

Calvija so leta 1982 pripeljali pred sodnike zaradi prirejanja bančnih podatkov. Bil je zmeden in se niti ni poskušal braniti. Pogojno je bil obsojen na štiri leta zapora. Ko so ga novinarji spraševali, zakaj se ni branil, je odgovoril: “Zato, ker sem v službi nekoga, ki je onstran zidu.” Kadar v Italiji za nekoga rečejo, da je onstran zidu, pomeni, da je v Vatikanu. Odgovor se je naslednjega dne pojavil na prvih straneh vseh italijanskih časopisov. Oseba ali osebi onstran zidu sta bila lahko le Paul Marcinkus ali papež, ali pa kombinacija teh dveh s še katerim od zelo tesnih sodelavcev.  Ko so o škandalu v začetku leta 1982 začeli pisati mediji, so novinarji Marcinkusa preganjali z vprašanji, kako se je to sploh lahko zgodilo. Ob neki priložnosti mu je ušlo: “Janeza Pavla II sem opozoril, da ne bo dobro, če bomo zadevo neprestano pometali pod preprogo.”

Teden dni po svoji izjavi je naredil Calvi nekaj zelo nenavadnega. Ker je vedel, da je v nevarnosti njegova žena, je prekršil pogojno kazen in izginil iz svojega stanovanja v Milanu. Le teden dni pozneje, 17. junija 1982, so ga našli obešenega pod blackfriarskim mostom v Londonu. Uradna preiskava ni mogla ugotoviti ali je šlo za umor ali samomor, čeprav je bilo povsem očitno, da bi bilo za samomor v tistih okoliščinah potrebno veliko več telesne moči in spretnosti, kot ju je pri svojih letih in telesni teži premogel Calvi; še posebej, ker je imel vse žepe napolnjene z zidaki.

Prav tistega dne pa se je na pločniku pod oknom njegove pisarne raztreščilo truplo Calvijeve tajnice Grazielle Corrocher. Za seboj je pustila pismo, v katerem se je opravičila za svojo vlogo v velikem vatikanskem finančnem škandalu. Nekaj mesecev pozneje se je pod istim oknom raztreščilo še truplo Giuseppeja Dellacha. Ta za seboj ni pustil pisma. Dellacha je bil Calvijev pomočnik, zadolžen za račun Ambrosiane v vatikanski banki; najverjetneje je on skrbel za formalne postopke finančnih transferjev v vatikansko banko, še prej pa za prenos tisti petih milijonov dolarjev iz vatikanske banke v Ambrosiano. Sočasna ’samomora’ Calvija in njegove tajnice na stotine kilometrov vsaksebi sta sprožila nov val govoric, ki so se širile po vsej Evropi, še zlasti potem, ko uradni preiskavi nista dali nobenega odgovora. To, da sta si oba odločila vzeti življenje v istem trenutku, je bilo preveč tudi za najbolj lahkoverne. Povsem očitno je, da sta morala biti odstranjena oba v istem trenutku, kajti če sta vedela karkoli, kar bi lahko ogrozilo tistega ‘onstran zidu’, bi tisti, ki bi še živel, ob smrti drugega gotovo takoj zahteval zaščito države.

Leta 1982, kmalu po umoru Calvija in njegove tajnice, je na varovani oddelek bolnišnice v Firencah prišel ukaz iz Vatikana, da morajo z naprav za ohranjanje življenja odklopiti hudo bolnega kardinala Benellija in ga poslati v njegovo rezidenco. Dve uri pozneje je umrl. Ko je njegov zdravnik protestiral zaradi ukaza, so v Vatikanu trdili, da je Benelli sam zahteval, naj ga odklopijo. Njegov osebni zdravnik je novinarjem izjavil: “Dobra zvijača! Sicer je vse kazalo, da se kardinalu stanje izboljšuje, toda za odklop in selitev so izkoristili trenutek, ko je bil v komi.” Benelli je bil eden najglasnejših kardinalov, ki so zahtevali obdukcijo Janeza Pavla I.

Za tiste, ki nikakor ne morejo verjeti, da je šlo za zaroto, pa je treba omeniti še eno podrobnost, ki bi lahko pomenila, da si je Wojtyla kupoval kardinalske glasove. Le mesec dni po svoji izvolitvi je Janez Pavel II. za osemnajst odstotkov povišal plače kardinalov. To je bilo največje povišanje plač v vsej vatikanski zgodovini in ker se je zgodilo tako neposredno po volitvah, lahko upravičeno domnevamo, da je bila obljuba po višjih prejemkih kardinalov sestavni del Wojtylovega predvolilnega programa; še posebej, če upoštevamo, da se je to zgodilo v času, ko je imela vatikanska banka 20 milijonov dolarjev primanjkljaja.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Po nauku Katoliške cerkve je Jezus Kristus za večno preklet

Nedelja, Marec 20th, 2011

Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti zakramente. Mnogi bralci bodo zdaj vprašali: »Da, to vendar delam. Redno hodim k maši, prejemam zakramente in vem da so mi grehi odpuščani. Tako mislijo verniki katoliške cerkve, da so si zagotovili dušni blagor. Ampak pozor! Tudi če nevede živite proti cerkvenemu nauku in dogmami in v tej nevednosti  umrete, je vaša duša vseeno prekleta! Zato se izplača natančno zvedeti kaj Katoliška cerkev uči, da ne bo presenečenja na drugem svetu.

Vsi citati, ki jih bomo danes omenili, izvirajo iz uradnega učbenika Vere katoliške cerkve, v kateri piše, da »vsebuje najpomembnejše listine o katoliški veri od časov apostolske veroizpovedi do današnjih dni.… Ravno danes ima vernik pravico in dolžnost, da ve, kaj je v listinah oznanjevanja cerkev sama rekla in govori o svoji veri.« In v tem uradnem učbeniku je jasno in naravnost napisano: »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega sporočila, napisanega kot nenapisanega, naj se ga izključi.« Pri tem beseda »izključi« pravzaprav zveni relativno nedolžno. Človek dobi vtis, kot da bi nekoga izključili iz društva, ker ne spoštuje pravil. V resnici je beseda »izključi« v dogmah katoliške cerkve sinonim za grško in latinsko besedo »anathema sit«. Prevedeno to ne pomeni nič drugega kot: »ta naj bo preklet« – mišljen je tisti, ki ne verjame ali dvomi v prej citirano dogmo. »Ta naj bo preklet« tudi pomeni: na večno  preklet.

To torej velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je učil preprost nauk brez dogem, ceremonij, cerkvene hierarhije, zakramentov, ritualov, prisilnih krstov, večnih groženj s peklom. Po nauku Katoliške cerkve je torej Jezus Kristus večno preklet, ker njegov nauk ne temelji na cerkvenih poganskih običajih, obredih, ritualih, zakramentih in dogmah, pač pa na svobodi, miru, enakosti, ljubezni do vsega stvarstva, pravičnosti. Poglejmo si nekaj dogem:

Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen. Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen. Kdor celotne Biblije v stari latinski vulgatini izdaji, ne priznava za svete in kanonične, in kdor vedoma in premišljeno zaničuje njena izročila, bodi izobčen. Kdor trdi, da so človeške duše prej v nebeškem prebivališču grešile in bile zato pahnjene na zemljo v človeška telesa, bodi izobčen. Kdor trdi, da zakramentov (krst, birma, evharistija, pokora, poslednje maziljenje, sveti red in zakon) ni postavil naš Gospod Jezus Kristus, bodi izobčen. Kdor trdi, da je krst dan na prosto voljo, to se pravi, da ni potreben za zveličanje, bodi izobčen. Kdor trdi, da nihče ne sme biti krščen, razen v tisti starosti, v kateri je bil krščen Kristus, ali pa v smrtni uri, bodi izobčen.  Kdor trdi, da malih otrok po njihovem prejemu krsta ne smemo šteti med vernike, ker še niso izvršili dejanja verovanja, in da jih je zaradi tega tedaj, ko pridejo v leta razločevanja, treba znova krstiti, ali da je bolje opustiti njihov krst, kakor pa jih krstiti brez njihovega lastnega dejanja vere zgolj na temelju vere, ki jo ima Cerkev, bodi izobčen. Kdor trdi, da je treba takšne krščene otroke tedaj, ko odrastejo, vprašati, ali hočejo potrditi, kar so ob krstu v njihovem imenu obljubili botri, in da jih je treba, če odgovorijo odklonilno, prepustiti njihovi lastni razsodbi ter jih medtem ne siliti z nikakršno drugo kaznijo h krščanskemu življenju razen s to, da se jim odreče prejemanje evharistije in drugih zakramentov, dokler se ne poboljšajo, bodi izobčen. Kdor trdi, da je birmovanje krščenih prazna ceremonija in ne resnični in pravi zakrament, bodi izobčen. Kdor trdi, da Kristusa, ko se nam daje v evharistiji, uživamo le duhovno, ne pa tudi zakramentalno in stvarno, bodi izobčen. Kdor trdi, da se pri maši ne daruje Bogu resnična in prava daritev, ali da daritveno dejanje ne obstoji v ničemer drugem kakor le v tem, da se nam Kristus daje v jed, bodi izobčen. Kdor trdi, da je mašna daritev bogoskrunstvo zoper presveto daritev, ki jo je Kristus opravil na križu, bodi izobčen. Kdor trdi, da je sleparstvo, če opravljamo maše v čast svetnikom in za dosego njihove priprošnje pri Bogu, kakor to razume Cerkev, bodi izobčen. Kdor trdi, da so bogoslužna dejanja, oblačila in zunanja znamenja, ki jih Cerkev uporablja pri opravljanju maše, bolj dražila za pot v brezbožnost kakor pa sredstva za dolžno pobožnost, bodi izobčen. Kdor trdi, da dela zadoščevanja, s katerimi spokorniki po Jezusu Kristusu odkupujejo grehe, niso resnično češčenje Boga, temveč človeško izročilo, ki zatemnjuje nauk o milosti in resnično češčenje Boga ter celo dobroto Kristusove smrti, bodi izobčen. Kdor trdi, da v katoliški Cerkvi ni hierarhije, ki je postavljena po božji uredbi in ki sestoji iz škofov, duhovnikov in služabnikov, bodi izobčen.

Vse več cerkvenih kristjanov v svojem življenju in veri ne sledi več temu cerkveno dogmatskemu nauku in se ravna po principu logičnega življenja. Ta pravi, da če človek želi spoznati resnico, mora vključiti srce, razum in lastno vest in se ravnati v svojem življenju po božjih zakonih, katere pravi kristjan najde v naukih Jezusa Kristusa.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Ali je katoliška cerkev res moralna avtoriteta?

Četrtek, Marec 17th, 2011

Dr. Romana Jordan Cizelj, evropska poslanka, je v eni od oddaj Piramida izjavila, da je cerkev moralna avtoriteta.

Ob tej izjavi sem se spomnil na nagrajenega pisatelja in znanega cerkvenega zgodovinarja Karla Heinza Deschnera, ki je dejal: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.

Nedavno sem prebral knjigo Nadškof genocida, v kateri je avtor Marco Aurelio Rivelli temeljito raziskal zgodovino ustaške diktature v Neodvisni državi Hrvaški in njihovo tesno sodelovanje z RKC, nacisti in fašisti. Če se zaenkrat ne usmerimo na starejšo zgodovino RKC, ali lahko rečemo, da je nekdo moralna avtoriteta, če podpira in vzpodbuja najbolj krute in zverinske pokole, ki so jih med drugo svetovno vojno izvajali katoliški ustaši nad Srbi? Avtor je po dvajsetih letih znanstvenega dela v knjigi zbral ogromno dokazov, ki bremenijo tedanjega hrvaškega nadškofa Stepinca in Vatikan kolaboracije z ustaškimi klavci. V nadaljevanju sledijo citati iz knjige:

Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov in na desettisoče Judov in Romov. Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja. Etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja je potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja. V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih.

Med klavci so bili tudi številni hrvaški duhovniki

Jugoslovanski zgodovinar M. Bulajić je uredil seznam z imeni 629 katoliških cerkvenih predstavnikov, ki so bili neposredno odgovorni za ustaške poboje. Poveljnik zloglasnega taborišča Jasenovac je bil denimo frančiškanski redovnik Miroslav Filipović Majstorović, ki je bil poznan pod imenom Fra Satan. Med njegovimi zločini je tudi pokol otrok v osnovni šoli v Krivaji. Eden od očividcev poboja je povedal: »Filipovič, oblečen v redovniško oblačilo in z ustaško kapo na glavi, je v spremstvu z nekaterimi ustaši vstopil v razred in ukazal učiteljici, naj pravoslavne otroke loči od katoliških in muslimanskih. Učiteljica, ki ni ničesar slutila, je iz učilnice poklicala srbske učence. Ko so prišli na hodnik, se je fra Filipovič z nožem pognal na eno od skupin in vse poklal v prisotnosti ostalih otrok, ki so kričali od groze. Z razparanimi, okrvavljeni vratovi in prsmi, so otroci kot ponoreli tekali po hodniku, se vračali v učilnico in tulili od bolečine in groze.«

V vseh ustaških enotah so delovali katoliški kaplani in nekateri med njimi so kar v duhovniški obleki tudi osebno sodelovali v akcijah množičnega pobijanja, drugi pa so bili bolj zadržani in so v božjem imenu pokole zgolj blagoslavljali. Njihov nadrejeni je bil Alojzij Stepinac. Na Dvoru na Uni so ustaške enote leta 1941 v akciji, ki jo je osebno vodil župnijski vikar iz Divuše Ante Djurič, ubile občinskega tajnika in enajst drugih oseb srbskega porekla, potem ko so jim ožgali roke in noge. Pavelič je nato duhovnika odlikoval s križem za zasluge. Ustaši, med katerimi je bil tudi menih Jovan Popović, so poslanca beograjskega parlamenta Dobrosavljeviča prisilili, da je gledal usmrtitev svojega sina, nato pa so ga več ur mučili in končno ubili. V Hercegovini so 559 Srbov vrgli v brezno Golubinke, kjer je v naslednjih dneh končalo na tisoče žrtev. Pri množičnem poboju sta bila prisotna dva katoliška duhovnika. 14. maja 1941 je predstojnik frančiškanskega samostana v Čuntiću, pater Hermenegild, z ustaškim ministrom organiziral pokol 700 oseb v pravoslavni cerkvi. Ljubo Jednak, edini preživeli v pokolu, je jeseni 1946 na zagrebškem procesu proti nadškofu Stepincu povedal med drugim: »Ena od prvih žrtev je morala glavo prisloniti na mizo, eden od ustašev pa ji je z nožem prerezal grlo. Ob tem je tulil: »Zdaj pa poj!« In oni je začel peti. Iz grla mu je bruhnila kri in brizgala dva metra daleč. Eden od nas je dejal: »Vsem bodo naredili isto, drugemu za drugim.« Ob teh besedah so se ustaši drli: »Zakolji tega sina srbske kurbe!« Vrgli so se na onega, ki je spregovoril in ga dva do trikrat zabodli. Ko je padel na tla, sta se druga dva vrgla nanj in mu raztreščila glavo.«

V taboriščih so med krvniki organizirali spretnostna tekmovanja, v katerih so morali taboriščnim zapornikom kar najhitreje prerezati grlo s posebnim ukrivljenim nožem. Zmagovalec teh tekmovanj je bil Petar Brzica, nekdanji gojenec frančiškanskega kolegija. V noči 29. avgusta 1942 naj bi v taborišču Jasenovac uspel pobiti 1300 ljudi.

V vaseh Drakulić in Sargovac so na pobudo bližnjega frančiškanskega samostana pobili 2300 ljudi. Redovnik Agostino Cievola iz splitskega frančiškansega samostana je kot vodja ustaških oddelkov nosil kuto in pištolo, duhovnik Božidar Bralo je bil obtožen za sodelovanje v množičnem poboju 180 Srbov v Alipašinem Mostu, duhovnik Nikolas Pilogrv iz Banje Luke je bil odgovoren za sistematične poboje pravoslavnih Srbov iz njegovega okrožja, redovnik in vojaški kaplan Dionis Juričević je vodil napade na srbske vasi, v taborišču Stara Gradiška so redovnice pomagale ustaškim krvnikom…

RKC: Paveličeva diktatura je blagoslovljena od boga

Toda duhovniki niso samo klali in organizirali klanja, pač pa so tudi zelo pogosto motivirali svoje vernike s prižnic cerkva in preko katoliških časnikov. Župnik iz Udbin Mate Moguša je svojim vernikom v pridigi 31. junija 1941 povedal: »Doslej smo za katoliško vero delovali s knjigo molitev in Kristusovim križem v roki. Zdaj je nastopil trenutek, da začnemo uporabljati puško in pištolo. S Hrvaške bomo pregnali ali iztrebili srbsko prebivalstvo. Poglejte, ljudje, teh šestnajst ustašev, ki so ob meni. V nabojnikih imajo šestnajst tisoč krogel in pobili bodo šestnajst tisoč Srbov.«

Dnevnik Hrvatski narod je 24. junija 1941 objavil poročilo o srečanju med Paveličem in vodjo Katoliške akcije duhovnikom Jesihom. Potem, ko je krvoločnemu ustaškemu diktatorju predal darila, je svoj obisk zaključil z besedami: »Naša vera v to, da vam je Bog dodelil svojo pomoč, se je izkazala kot pravilna, saj vam je uspelo očistiti polje krščanstva na Hrvaškem.« Pri podpiranju in širjenju ustaške ideologije ter pri prepričevanju vernikov, da je krvoločna Paveličeva diktatura blagoslovljena od boga, je hrvaška katoliška cerkev sodelovala s svojim celotnim razvejanim ustrojem, od Katoliške akcije, ki jo je vodil nadškof Stepinac do križarjev. Njihova propaganda je bila objavljena v reviji Nedelja, 6. julija 1941: »Ustaška Hrvaška bo Kristusova in naša in od nikogar drugega. Ves hrvaški narod, od Paveliča do najmanjšega otroka, je v teh dneh občutil Kristusovo roko.« V istem tedniku so križarji 27. aprila 1941 zapisali: »Bog, ki upravlja z usodami narodov in vodi srca kraljev, nam je dal Pavelića in je vzpodbudil Hitlerja, voditelja prijateljskega in zavezniškega naroda, da uporabi svoje enote za uničenje naših zatiralcev in nam omogoči ustanovitev Neodvisne države Hrvaške. Slava Bogu!«

Skorajda vsi hrvaški katoliški duhovniki in njihovi najvišji upravni organi so torej brezpogojno in neizpodbitno podprli ustaško diktaturo. Nadškof Stepinac je od vsega začetka pel hvalnice genocidnemu diktatorju. Ob njegovem prihodu v Zagreb, 15. aprila 1941, mu je izrekel dobrodošlico: »Veliki človek je prispel, da bi uresničil največjo nalogo v vsem svojem življenju.«  V pastoralnem pismu, ki ga je 5. maja 1941 objavila nadškofijska revija Katolički list, je Stepinac spodbujal katoliški kler, da se pridruži diktatorju in podpre novo državo, pa ne zato, ker je hrvaška, temveč zato, ker »predstavlja sveto katoliško cerkev«.

Cilj Pavelića in nadškofa Stepinca je bil rasno versko očiščenje Hrvaške

Polna podpora Stepinca ustaški diktaturi ni bila omejena le na javno izražanje stališč in blagoslove. Takoj po razglasitivi Neodvisne države Hrvaške se je zagrebški nadškof dejavno vključil v prizadevanja, da bi Vatikan diplomatsko priznal novo ustaško državo. Stepinac je med obiskom pri Paveliću pohvalil diktatorja, o čemer sta 30. junija pričala katoliška časopisa Katolički list in Hrvatski narod: »Mi vemo, da poglavnikovo delovanje razsvetljuje Gospod v svojem usmiljenju… Cilj Paveliča in Stepinca je bil, da Hrvaška postane domovina hrvaškega naroda, brez rasnih primesi in očiščenega posameznikov, ki jim je tuja katoliška vera. Ustaški režim si je zastavil nalogo, da bo Neodvisno državo Hrvaško spremenil v edino državo na svetu poleg Vatikana, ki bo naseljena samo s pripadniki katoliške vere. Zato je Pavelič kmalu po prevzemu oblasti razglasil katoliško vero za državo vero, razpustil vse politične stranke in v začetku leta 1942 ustanovil parlament, v katerem je bilo enajst poslanskih mest zagotovljenih visokim predstavnikom hrvaškega katoliškega klera na čelu z nadškofom Stepincem.

Kljub številnim protestom in kritikam zaradi genocida je poglavar hrvaške katoliške cerkve molčal in vsa štiri leta aktivno sodeloval z ustaši pri etnično verskem čiščenju. Po koncu vojne je stopil v ospredje propagandni vatikanski stroj. Jezuit Cavalli je leta 1947 na izrecno naročilo katoliške cerkve objavil knjigo Proces zagrebškega nadškofa. V njem je nadškofa označil za svetnika in žrtev komunizma, vse dokaze o njegovi odgovornosti za balkanski holokavst pa je zavrnil z eno samo besedo: »zavajanje«. Vatikan je leta 1953 Stepinca povišal v kardinala. Papež Pij XII je ob tem dejal: »Hočemo, da bi vsi vedeli, da smo ga s podelitvijo kardinalske časti hoteli nagraditi v skladu z njegovimi zaslugami.« Vatikan je med drugim izobčil raziskovalca Viktorja Novaka, avtorja knjige Magnum crimen, ki predstavlja dokumentirani zgodovinski prispevek o balkanskem holokavstu. Papež Janez Pavel II. je leta 1998 razglasil Stepinca za blaženega. Eno najbolj škandaloznih izjav v zgodovini RKC pa si je privoščil nadškof Josip Bozanić ob stoti obletnici rojstva Stepinca, 8. maja 1998, ko je o njem dejal: »Stepinac je pogumno in neustrašno obsodil vsako krivico in vsako vrsto sovraštva: rasno, razredno, nacionalno, versko, politično. Brez obotavljanja je zagovarjal človekove pravice vsakega človeka in vsakega naroda, še posebej preganjanih Judov, Srbov, Romov.«

Zelo podobno blamažo si je leta 2006 privoščil tudi dr. Anton Stres, tedanji celjski škof, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK: »Blaženi Alojzij Stepinac je bil pogumen mož, ki je pokončnost izkazoval tudi v odnosu do nacističnih, ustaških in komunističnih oblastnikov. Nedvoumno je obsojal pobijanje nedolžnih ljudi in vsako teptanje človekovega dostojanstva.«

Vir: http://radio.ognjisce.si/novice/cerkvene_slovenija/20060718254249740125.php

Slike o etnično verskem genocidu, ki ga je podpiral nadškof Stepinac, so na strani

http://www.ciceron.si/site/images/stories/ciceron/pdf/Nadskof_genocija_foto.pdf

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark