Manipulacije pri zdravljenju osteoporoze

Nedavno je na Hrvaškem izšla knjiga zagrebške zdravnice dr. Lidije Gajski z naslovom „Zdravila ali zgodba o prevari“. V njem ta specialistka interne medicine razkriva delovanje farmacevtske industrije od znotraj, njihovo navezo z zdravniško stroko in manipulacije s kliničnimi odobritvami zdravil, vse z namenom povečanja dobička. Z dovoljenjem avtorice objavljamo odlomek o manipulacijah pri zdravljenju osteoporoze, ki je izšel v Liječniških novinah.

Zdravniki, ki so delali v osemdesetih in devetdesetih letih, vedo, da se v tistem času ni govorilo o osteoporozi, ni se zdravila, ni je bilo. Od takrat do danes so se stvari bistveno spremenile. Svetovna zdravstvena organizacija je osteoporozo že razglasila za enega največjih zdravstvenih problemov. Letno naj bi za osteoporozo zbolelo na stotine milijonov ljudi in pri milijonih ljudi naj bi zaradi te bolezni prišlo do zlomov kosti. Ocenjujejo, da ima osteoporozo tretjina žensk v starostnem obdobju 60 – 70 let in dve tretjini žensk, starejših od 80 let.

Kaj se je zgodilo, da je osteoporoza od praktično neobstoječega medicinskega problema, ki ga človeški rod tisoče let ni poznal, samo v enem desetletju prerasla v globalno epidemijo?

Odločilnega pomena je bila definicija, ki se je pojavila leta 1994. Za razliko od prejšnje opisne in kvalitativne določitve, ta uvaja številčno T-vrednost gostote kosti. Opusti primerjavo s skupino istega starostnega obdobja in referenčno vrednost pomakne v življenjsko obdobje mladosti (20 – 30 let), ko ima človek maksimalno kostno maso. Takšna definicija bolezni, ki ne samo, da ne vključuje subjektivne težave in funkcionalne motnje, ampak kot normalno postavlja gostoto kosti mlade ženske, je zelo sporna. Izguba kostne mase je fiziološki pojav, povezan s staranjem. Ker so kosti starejših žensk primerjali s kostmi občutno mlajših žensk (denzitometrija), je ta konstrukcija povzročila, da so pri zelo velikem številu žensk v postmenopavzi avtomatsko postavili diagnozo osteoporoza.

Zdravila za osteoporozo ne zadovoljujejo kriterija učinkovitosti

Glavni cilj zdravil za osteoporozo bi moral biti preprečevanje kostnih zlomov. Raziskave so pokazale, da najbolj učinkovita in najpogosteje uporabljena terapijska skupina, bisfosfonati, točneje njihov predstavnik alendronat, po dveh letih zmanjša tveganje za zlom kolka za 0,4% (od 0,86 na O, 46%) pri ženskah z osteoporozo. To pomeni, vzeto za eno leto, da je bilo takšno zdravljenje koristno za približno vsako 475. žensko. Jasno je, da alendronat s takšnim izvidom pri preprečevanju kolčnega zloma ne zadovoljuje kriterija učinkovitosti. O določenem, majhnem učinku bisfosfonata lahko govorimo pri skupini žensk, ki so že doživele osteoporotični zlom (najpogosteje zlom vretenca). Pri populaciji z osteoporozo brez zlomov je učinkovitost teh pripravkov zanemarljiva.

Druga zdravila, ki jih uporabljamo pri zdravljenju osteoporoze, so še manj učinkovita kot bisfosfonat. Kako je potem mogoče, da tudi med zdravniki in v javnosti obstaja prepričanje o koristnosti in potrebi po zdravljenju osteoporoze?

Odgovor je v dejstvu, da je farmacevtska industrija prevzela velik del medicinske znanosti, izobraževanja in politike. Ona danes financira večino raziskav z zdravili in z njimi manipulira na tak način, da svoj proizvod prikaže v čim lepši luči. Poskusi z zdravili za osteoporozo  dokazujejo, da so se nekateri podatki izključevali, anketiranci so bili bolj zdravi od tistih, s katerimi imajo zdravniki opraviti v praksi, in trajanje raziskave je bilo prekratko za realno oceno učinkovitosti in škodljivosti. Dejansko zmanjšanje možnosti za zlom od 0,8 na 0,4% so prikazali samo v relativnih številkah, kot 50%-no, kar predstavlja čisto manipulacijo. Pretirane in olepšane rezultate raziskav so potem na pristranski način predstavili zdravnikom, in sicer s strani plačanih profesorjev medicine na predavanjih in kongresih, ki jih financirajo farmacevtske družbe.

Osteoporoza je korporacijski in politični projekt

Za laike so z veliko kampanjo kreiranja javne ozaveščenosti, ki jo plačuje industrija zdravil, iz osteoporoze naredili »nevarno in zahrbtno stanje, ki onesposablja«, za katero obstajajo »nedvoumni dokazi za dramatično učinkovito zdravljenje«. Poleg medicinskih strokovnjakov so pomembno vlogo v teh kampanjah odigrala društva bolnikov z osteoporozo. Ta društva, ki jih financirajo in pogosto tudi ustanavljajo farmacevtske družbe, so pomagale delati propagando za zdravila in izvajati pritisk na zdravstvene zavarovalnice, da bi te preparate uvrstili na osnovni seznam zdravil. Velika civilna društva tega tipa, kot je na primer Mednarodni sklad za osteoporozo (International Osteoporosis Foundation), so prave politične organizacije s ciljem lobiranja za interese multinacionalnih družb.  Pod krinko borbe proti bolezni se takšne organizacije usmerjajo, po eni strani proti nacionalnim vladam in po drugi strani proti organom Evropske unije in proti Svetovni zdravstveni organizaciji, s ciljem »izboljšanja pristopa v diagnostiki in terapiji«.

Ugotavljamo torej, da je projekt »osteoporoza« ne samo korporacijski, temveč tudi politični projekt. Deluje s pomočjo jasne podpore političnih organizacij in institucij, vključujoč države, ki nudijo infrastrukturo in podporo iz javnih virov. S takšnimi projekti se v pogojih globalizacije izvaja transfer tehnologije in centri korporacijske moči osvajajo nova tržišča. V okoliščinah, kjer zmanjkuje resničnih bolnikov, še naprej služijo na izmišljenih boleznih.

Damjan Likar

Vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !