Arhiv za Februar, 2011

Se tudi pri rojstvu otrok vračamo nazaj k naravi?

Nedelja, Februar 27th, 2011

V zadnjem času smo priča pravemu razcvetu storitev in izdelkov, ki so prijazni naravi, človeku in živalim. Naravna kozmetika, naravno pridelana hrana, naravno zdravljenje… Tudi na področju rojevanja se očitno vračamo nazaj k naravi. V Sloveniji obstaja kar nekaj mamic, ki so najbolj posvečen trenutek svojega življenja, rojstvo otroka, doživele med domačimi štirimi stenami. Vsaka ima svoj razloge za takšno odločitev. Darja Perše iz Ajdovščine, pravi, da je rojstvo v intimnem, domačem okolju nekaj najbolj naravnega. Te prvinske občutke je izkusila pri rojstvu tretjega otroka.

Zakaj ste se pri tretjem otroku odločili za porod na domu?

V času tretje nosečnosti sem doživljala obdobje večjih sprememb. To je bilo leto zorenja, osveščanja, prevzemanja odgovornosti za vse vidike mojega življenja. Ko sem zanosila z Ano, sem prišla v kontakt z bivšo sošolko Gretto, ki mi je omenila, da je rodila doma. Posodila mi je nekaj tuje literature o porodih v domačem okolju. Izkušnje mamic, ki so rodile na naravni način, so me navdušile in takrat sem se odločila, da tudi sama rodim v intimnem družinskem okolju.

Kaj vas je v teh knjigah najbolj navdušilo?

V porodnišnicah ženske pogosto obravnavajo kot paciente. Kot da je nosečnost bolezen, ne pa nekaj naravnega. V teh knjigah pa opisujejo predvsem človeški odnos do porodnic. Najbližji ustvarijo okoli nje prijetno atmosfero, dajejo ji podporo in ljubezen. Ženska se v takšnem okolju lahko sprosti in posluša svojo intuicijo, ki je pri porodih zelo pomembna. Prihod otroka torej pričakujejo v ozračju miru, ljubezni, topline in spoštovanja.

Ali je še kaj vplivalo na vašo odločitev?

Miselnost, da mora ženska roditi v porodnišnici, je tako močno zakoreninjeno v nas, da sploh ne razmišljamo o naravnih porodih. Še preden sem prebrala knjige o porodih na domu, je name vplivala tudi stara mama, ki je doma rodila kar devet otrok. Spomnim se, ko sem poslušala njene zgodbe o porodih, ki so bili zelo preprosti. Pripovedovala mi je, da je včasih dobila popadke kar sredi trdega dela na njivi, potem je poklicala sosedo, ki ji je pomagala roditi v domači sobi.

Zakaj torej porod doma in ne v porodnišnici?

Zame porod nima nobene zveze z medicino, razen če pride do komplikacij. Takrat je pomoč uradne medicine nujno potrebna. Če lahko dam primerjavo: tudi nek delavec na gradbišču nima zraven sebe zdravnika. Potrebuje ga šele takrat, če pride do nepričakovane poškodbe pri delu. Porod je nekaj najbolj naravnega, zato medicinski postopki včasih samo otežujejo proces rojevanja. Oni gledajo predvsem na telo novorojenčka, premalo pa upoštevajo ostale vidike.

Kako pa ste rodili prva dva otroka?

Nejca in Marka sem skoraj brez težav rodila v porodnišnici. Nejc je bil sicer rojen z umetnimi popadki, kar mi ni bilo všeč. Ker porodna pot še ni bila povsem odprta je zato med rojevanjem dobil buško, izpahnila se mu je tudi ključnica. Zdravnik se je odločil za umetne popadke, ker je pri CTG zaznal nižji srčni utrip. Kasneje sem ugotovila, da zato, ker je bila popkovina krajša in različna količina kisika je prihajala vanj, odvisno od položaja njegovega telesa. Očitno je bil ob merjenju v takem položaju, ko ni dobil največje doze kisika. Prepričana sem, da bi brez težav lahko rodila brez umetnih popadkov. Že takrat sem dobila občutek, da z znanjem, ki ga uporabljajo zdravniki pri porodu, včasih povzročijo težave, ki jih sicer sploh ne bi bilo.

Kaj so rekli v porodnišnici, ko ste se odločili za porod na domu?

Dobila sem podporo od njih, kajti prepričani so bili, da bom lahko brez problemov rodila doma, ker sta moja prva dva poroda potekala precej gladko. V rezervi sem imela tudi odhod v postojnsko porodnišnico, vendar sem čutila, da ne bom potrebovala pomoči zdravniškega osebja.

Kako je potekal porod?

Popadke sem dobila na sprehodu v naravi in čez eno uro sem ob podpori moža v spalnici brez težav rodila hčerko Ano. Med porodom kleče na blazini sem poslušala telo in točno sem vedela kdaj se moram postaviti bolj pokončno, ko je bila porodna pot že bolj odprta. Veliko žensk mi je kasneje reklo, da bi jih bilo strah roditi na domu. Jaz sem doživljala ravno obratno. Zaupala sem v naravni proces, znala sem prisluhniti občutkom.

Ali porod na domu priporočate tudi drugim ženskam?

Priporočam ga samo tistim nosečnicam, ki popolnoma zaupajo v takšen naravni porod. Popolna odsotnost strahu pri rojevanju je ključnega pomena. Sicer pa menim, da so za porod na domu najbolj primerne ženske, ki tudi sicer živijo po naravnih principih. Jaz se recimo prehranjujem vegetarijansko in med nosečnostjo ter v obdobju dojenja nisem imela nikakršnih težav z zdravjem. Rastlinska hrana ti bolj prefini občutke in intuicijo. Poleg tega ne jemljem zdravil, ki niso naravna in nikoli ne pozdravijo telesa. Pri bolezni je potrebno odstraniti vzrok težav, ne pa zdraviti simptome bolezni.

Kaj pravi Ana, ko ji omenite, da ste jo povili za domačimi štirimi stenami?

Najprej se samo nasmehne in zadovoljno pokima. Pove, da je vesela, ko si predstavlja, da se je rodila v domači spalnici in sva bila z njo ata in mama. Zaenkrat še nima potrebe več razmišljati o porodu in dojema ta dogodek doma kot nekaj običajnega.

Damjan Likar

Vir: revija Aura

  • Share/Bookmark

Za zdravnike je nosečnost bolezen, za ozaveščene ženske je to blagoslov

Četrtek, Februar 24th, 2011

Michelangelo Chiecchi je študiral medicino in športne vede. Na začetku svoje poti je imel kar nekaj svojih klinik za rehabilitacijo različnih obolenj, mongoloidnih otrok, športnih poškodb. Prav tako je predaval na raznih univerzah in klinikah, kjer so spoznavali njegov pristop do bolezni in bolečine. Imel je ogromne uspehe, vendar vseskozi mu je pri svojem tedanjem delovanju nekaj primanjkovalo. V življenju so mu začeli nasproti prihajati razni strokovnjaki iz alternativnega področja, od katerih se je učil in vse to znanje je začel povezovati med seboj. Treniral je borilne veščine, učil se je refleksologije stopal, iridiologije, akupunkture, ortobionomije, osteopatije, kiropraktike in še mnogo drugih veščin in starodavnih znanj. Chiecchi je tudi velik zagovornik naravnih porodov oziroma porodov na domu, katerim medicinska doktrina v Sloveniji ni naklonjena.

Zakaj vi zagovarjate porode na domu?

Najprej bi vam rad razložil mojo filozofijo. Kajti če človek razume principe te filozofije, potem mu bo bistveno lažje sprejeti zakaj jaz zagovarjam porode na domu. Potrebno se je vprašati v kakšnem sistemu živimo. Na žalost že mnogo stoletij prevladuje sistem, ki pravi, da je narava nepopolna, zato jo je potrebno popraviti. To stališče o nepopolni naravi se je izoblikovalo zato, ker v naravi lahko najdemo bolečino, smrt, bolezen. Človek je bil prepričan, da je Stvarnik naredil napako. Tradicionalna medicinska znanost torej temelji na strahu pred naravo, bolečino, smrtjo, boleznijo. Te temelje strahu so prenesli tudi na nosečnost, ki jo obravnavajo kot bolezen. Zdravniki nosečnice obravnavajo kot pacientke. V bistvu pa je ravno nasprotno. Ko ženska zanosi, jo narava obdari še z več energije, da se lahko čim bolje pripravi na porod. Zaradi povečane energije v njenem telesu včasih pride do bolezni, ki ji rečemo tudi ozdravitvena kriza. To je zdravilna bolezen, kjer se iz organizma nosečnice izločajo odpadne snovi. Bolje bi seveda bilo, da bi se telo očistilo pred nosečnostjo.

Čiščenje telesa je najbrž stvar napačne prehrane? Kako pomembna je hrana med nosečnostjo?

Zelo. Če ženska uživa meso, je to najslabše za otroka, kajti v mrtvih telesih živali je veliko negativnih čustev. Poglejte žival pred zakolom? Se vam zdi srečna, da jo ubijejo? Prašiči že veliko dni prej čutijo, da bodo šli v klavnico. To so izjemno inteligentna bitja, ki jih v Kaliforniji in na Kitajskem uporabljajo za ugotavljanje potresov. Tudi pri cunamiju so nekateri ljudje preživeli, ker so jih živali opozorile na prihajajočo katastrofo. Živali je pred zakolom strah, doživljajo tesnobo, paniko, izločajo tudi adrenalin in vse te emocije z mesom sprejmemo ljudje v svoje telo. Mati mojega otroka je veganka in tako se je prehranjevala tudi med nosečnostjo in po porodu. Rezultat je izjemno zdrav, krepak, miren in inteligenten sin. V razredu je pri mnogih predmetih med najboljšimi učenci. Tudi on je od rojstva veganec.

Torej je veganska hrana primerna tudi za nosečnice?

Absolutno. To je super hrana za nosečnice. V vseh teh letih sem spoznal veliko nosečnic po celem svetu, ki so uživale to hrano in njihovo zdravje ter zdravje otroka je bilo vrhunsko. Nekatere so med nosečnostjo izvajale celo post.

Ali ni pri postu nevarno, da se izločajo strupi tudi v mlečne žleze in v posteljico? Lahko post med nosečnostjo škodi otroku?

Vsak zarodek si želi živeti v čistem okolju. Če ženska ni poskrbela za svoje telo pred nosečnostjo, se čiščenje (ozdravitvena kriza) telesa lahko začne med nosečnostjo. Izvajanje posta pa vsekakor pospeši čiščenje. Povedati je potrebno, da post ni stradanje, temveč post telesu omogoča, da se strupi izločijo iz telesa  in zopet vzpostavi ravnotežje med organi. Ko enkrat prekinemo dovajanje novih strupov v telo, ima telo na razpolago dovolj energije, da izvrže balast in strupe. Telo pa vsekakor poskrbi, da se ti strupi izločajo po poteh, ki ne ogrožajo mlečne žleze ali posteljice. Strupi se izločajo v mlečne žleze ali posteljico le takrat, ko so ostale čistilne poti v telesu že prenatrpane s strupi. Zato postenje nikakor ne škoduje otroku, temveč mu nudi še boljše, čistejše in bolj zdrave pogoje za njegovo devet mesečno bivanje v materi.

Kakšne pa so prednosti naravnih porodov?

Že prej sem dejal, da je za zdravnike nosečnost bolezen, toda za ozaveščene ženske je to blagoslov. Tudi v živalskem svetu je porod nekaj naravnega in poteka vedno brez problemov, razen tam, kjer se vmešava človek. Na kmetijah recimo žival začuti vibracije strahu od gospodarja in to ji lahko povzroči porodne težave. Torej, vedno je človek problem.

Nekatere ženske med naravnim porodom doživijo orgazem, zato ker so sposobne bolečino poroda preobraziti v užitek. Toda tega ne morejo doseči v porodnišnicah, kjer jo opazuje pet zdravnikov in zdravnic. Tam ni intimnosti. Tudi položaj rojevanja v porodnišnicah je neustrezen. Ležeči položaj namreč ne izkorišča gravitacijske sile. Saj tudi ko gremo na stranišče, se ne uležemo na posteljo. (smeh) Ali veste zakaj se je ta položaj rojevanja uveljavil?

Ne.

Neka kraljica iz srednjega veka je želela videti gospodinjo pri rojevanju, kako otrok prihaja ven iz nožnice. Od takrat naprej je ta položaj postal prevladujoč. To je noro, da se še danes oklepamo tako nesmiselnih tradicij.

Ali zdravniki v porodnišnicah po vašem mnenju delajo še kakšne napake?

Ena od največjih napak je, da zdravniki otroku prezgodaj prerežejo popkovino. Otrok se zato pogosto začne dušiti, ker še ni navajen dihati v zunanjem okolju, in potem ga zdravniki našeškajo. Ali veste kakšen šok je to za dojenčka? Takoj ko pride na svet, ga pretepejo. Prvi vtis, ki ga otrok ob rojstvu dobi je: življenje je grozno, nasilno, polno strahu. Ne morem biti svoboden. To travma mnoge ljudi spremlja celo življenje. Večina ljudi se jo sploh ne zaveda, vendar je skrita v naši podzavesti in nam preprečuje, da bi zaživeli bolj harmonično in srečno življenje. Vsakič, ko se srečamo z novo situacijo v življenju, nas je strah, ker mislimo, da bomo spet doživeli podobno travmatično izkušnjo kot ob rojstvu. Ne upamo si tvegati in premakniti naprej.

Kako se lahko osvobodimo te porodne travme?

Pomagamo si lahko tako, da s pomočjo metode rebirthinga podoživimo to grozno izkušnjo in jo tako sprostimo iz naše podzavesti. Bil sem prisoten pri mnogih ljudeh, ki so izvajali rebirthing in ne morete verjeti kako boleče je bilo za njih, ko so zavrteli film na začetek svojega življenja. Po čiščenju porodne travme so se počutili svobodne in lahkotne. Nekateri so doživeli dramatično preobrazbo v življenju. Ena največjih neumnosti po porodu je tudi, da otroka umijejo, ker menijo, da je umazan. Otrok ima ob rojstvu na koži naravno kremo verniks, ki v maternici ščiti otrokovo kožo. Ta krema se v nekaj dneh vsrka v njegovo telo in mu krepi imunski sistem. Zato je najbolj nesmiselno, da otroka po rojstvu umivamo.

Zakaj zdravniki v porodnišnicah delajo te stvari?

Porodnišnice so tempelj strahu in zdravniki so njeni duhovniki. Materialistična medicinska znanost gleda na človeka samo kot na fizično bitje, ne pa kot na duhovno bitje. Platon je rekel, da je razlika med človekom in živaljo, da človek lahko izbira. Toda če želiš izbirati, moraš poznati dve možnosti. Naš sistem uči samo eno možnost, to je materialistični pogled na svet. Šele, ko človek spozna tudi naravne principe, ima možnost izbirati. Enako je pri porodu. Ta sistem hoče nadzarovati vsak človekov korak. In ko spoznaš drugačno filozofijo življenja, postaneš svoboden. Takrat te ne more nihče več nadzirati in manipulirati s strahom.

Kako pomemben pa je kvaliteten spolni odnos, poln ljubezni in spoštovanja pri spočetju otroka?

To je izredno pomembno. Kajti na svetu sta samo dve energiji: energija ljubezni in energija strahu. Orgazem je posledica ljubezni med partnerjema. Če moški in ženska ustvarjata otroka brez ljubezni, torej z občutkom strahu, jeze, posesivnosti, ljubosumja, potem se bo to gotovo poznalo na lastnostih otroka. Tisti otroci, ki so bili ustvarjeni kot sad resnične ljubezni med partnerjema, imajo v življenju bistveno manj težav v medsebojnih odnosih, so bolj miroljubni…

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Kredibilnost novega predstojnika klinike za pediatrijo UKC Mariboru pod vprašajem

Petek, Februar 18th, 2011

V Žurnalu 24, 12.2.2011 so objavili intervju z novim predstojnikom klinike za pediatrijo UKC Maribor, dr. Martinom Bigecem. Na vprašanje kako bo popravil slab ugled klinike, je odgovoril: »Menim, da se ugleda ne da popraviti, lahko ga samo na novo zgradimo…«

Upravičeno bi pričakovali, da je nekdo, ki postavlja take trditve zaupanja vreden. Da ve, kaj govori in da je njegova izjava trdna in utemeljena. Je res tako? Dvom v dr. Bigčevo kredibilnost se je pojavil v mogoče nedolžnem nastopu v javni televizijski oddaji pred skoraj dvema letoma. Tema oddaje je bila vegetarijanstvo otrok in dr. Bigec je v oddaji zastopal stališče, da taka prehrana ni primerna za otroke, kar je povsem legitimno. Težava nastopi v tem, da je s svojim nastopom javnosti dajal vtis, da je strokovnjak s področja prehrane, hkrati pa je v oddaji izjavil nekaj stvari, ki so povsem v nasprotju s prehransko znanostjo.V sami oddaji je gledalec dr. Bigca opozoril na to, da so nekatere njegove trditve glede prehrane, podane v oddaji, napačne. Če ne prej, bi vsaj po opozorilu na napako lahko dr. Bigec javnosti priznal, da o prehrani ne ve dovolj in da v oddaji ne sodeluje kot strokovnjak za prehrano. Vendar tega ni storil. Še več, avtoritativno je zanikal kakšno koli napako ter večkrat ponovil svoje napačna stališča na način, ki je pri gledalcih še okrepil njegovo navidezeno avtoriteto strokovnjaka.

Vendar se stvar še ni končala pri oddaji sami. Po oddaji je bil dr. Bigec seznanjen z izčrpnimi strokovnimi podatki, kjer je bila napaka njegovega stališča očitna in znanstveno utemeljena. Hkrati je dr. Bigec prejel poziv, naj svoja napačna stališča na osnovi dokazov prekliče, ali pa vsaj strokovno utemelji. Ne enega ne drugega dr. Bigec ni storil, še več, ponovil je svoja napačna stališča ter se ponovno skliceval na svoje “poznavanje” stroke.

Šele ko je bil dr. Bigec za svoj zavajajoč nastop prijavljen zdravniški zbornici je priznal, da za prehrano ni strokovnjak in da je v oddaji sodeloval le kot “navaden občan”.

Zato se sprašujemo, kako lahko gradi ugled klinike nekdo, ki se v javnosti zavajajoče predstavlja kot strokovnjak s področij, za katera to ni? Kako lahko ugled gradi nekdo, ki je na lastne napake večkrat opozorjen in zavrne kakršnokoli možnost spremembe svojih dokazano napačnih stališč? Kako je lahko kredibilen nekdo, ki vse pozive, da naj vsaj strokovno utemelji svoja napačna stališča, preprosto arogantno zavrne?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Mnogi delavci se v klavnicah izživljajo nad živalmi

Četrtek, Februar 17th, 2011

Gail A. Eisnitz, glavna preiskovalka pri ameriškem Združenju za humano kmetovanje, je napisala knjigo Slaughterhouse (Klavnica), ki še ni prevedena v slovenščino. V svoji knjigi je objavila pogovore z ducati delavcev v klavnicah po vseh ZDA. Prav vsi so priznali, da so sami sodelovali pri mučenju živali ali pa niso prijavili sodelavcev, ki so to počeli.

Kaj je bil cilj intervjujev z delavci v klavnicah?

Želela sem ugotoviti, če se brutalna izživljanja nad živalmi dogajajo samo v nekaterih klavnicah, ali je to problem klavnic v vsej državi. Uspelo mi je opraviti intervjuje z delavci in veterinarskimi inšpektorji ameriškega Oddelka za kmetijstvo, ki so preživeli skupno več kot tri milijone ur v klavnici. Uspelo mi je dokumentirati, da se grozote, kot na primer vlečenje, davljenje, odiranje, razkosavanje in poparjenje živali pri polni zavesti dogajajo v vseh klavnicah v Združenih državah Amerike.

Ali so bili intervjuji anonimni? Kako vam je uspelo pridobiti njihove odgovore?

Združenje za humano kmetovanje je privatna, nevladna organizacija, ki jo podpira 250 tisoč članov. V večini primerov intervjuji niso bili anonimni  in izjave mnogih med njimi so bile podane pod prisego. V nekaterih obratih so bili povezani, imela sem podporo vodstva njihovega združenja. Vodstvo združenja je sodelovalo z menoj in zagotovilo zaposlenim, da je moj namen izboljšati pogoje, ne samo za živali, pač pa tudi za delavce. Vidite, glavni problem v ameriških klavnicah izvira iz dejstva, da je v zadnjih nekaj letih na tisoče malih klavnic moralo zapreti svoj posel zaradi peščice večjih in hitrejših klavniških obratov. V teh velikih obratih lahko letno zakoljejo na milijone živali, ker  se je hitrost proizvodnje linije oz. tekočega traku dramatično povečala. Na primer, neka klavnica v vzhodnem delu države, ki sem jo obiskala, zakolje 180 tisoč prašičev na teden. Delavci se zato mučijo, da obdržijo visoko hitrost proizvodnje linije. To ne povzroča samo brutalnosti nad živalmi, ampak tudi resne poškodbe pri delavcih, predvsem bolezni ponavljajočih se gibov.

Kaj je bilo najbolj grozljivo, kar so vam zaupali delavci?

Delavci so z verigami in kovinskimi palicami pretepali počasne ali poškodovane prašiče, električne palice za omamljanje so jim tiščali v oči, usta in zadnjik, prašičem so kavlje nataknili v njihova usta ali zadnjike ter jih potem vlekli toliko časa, dokler niso iztrgali njihova čreva. Zaposleni so opisovali rutinski prihod živih prašičev, ki so bili povsem podhlajeni zaradi transporta in hladnega vremena. Te prašiče so morali s pomočjo orodja odluščiti od  bočne stene, tako da so kosi njihove kože obviseli na tovornjaku, in so jih potem odvrgli na kup že mrtvih prašičev, dokler tam niso poginili. Pogosta kršitev, ki sem jo dokumentirala, je bila potopitev še zavestnih živali v bazen za  poparjenje. Ta bazen je nekakšna kad s skoraj vrelo vodo, kjer odstranijo ščetine iz prašičje kože. Te živali brcajo in tulijo, ko jih vržejo v 60 stopinj celzija vročo vodo.  Da čim hitreje izvršijo nalogo, sicer bi lahko dobili odpoved,  delavci uporabljajo spajkalke in motorne žage, da živim živalim, ki so pri zavesti, odrežejo noge, ki so se zataknile na tovornjakih, kletkah in drugi opremi. Udrihajo po kravjih glavah s pokvarjenimi napravami za omamljanje, oderejo glave, trebuhe, boke in odstranijo noge, ušesa, rogove in repe govedi, katere so pri tem še žive, pri polni zavesti.

Zakaj počnejo takšne okrutne stvari?

Kot sem že prej omenila, vsa stvar je v hitrosti. Delavci se mučijo, da lahko sledijo hitremu tempu proizvodnje linije, kajti klavniška linija se nikoli ne zaustavi – niti ob poškodbah delavcev niti ob okuženem mesu, še najmanj pa zaradi počasnih živali. Od delavcev zahtevajo, da zakoljejo vsaj 1100 prašičev na uro, zato le ti začnejo uporabljati brutalne tehnike, da proizvodnja linija teče nepretrgoma in da obdržijo svojo službo. Delavci, ki ne vzdržijo takšnega tempa, dobijo opomin ali so odpuščeni.

Kako bi opisali osebnosti klavniških delavcev?

Nekateri delavci, ki sem jih intervjujala, so priznali, da zaradi frustracij zlorabljajo svoje partnerke in otroke. Nekateri od njih so postali alkoholiki. Vsi so povsem otopeli in neobčutljivi do tega, kar počnejo.

Kaj se je spremenilo v ameriških klavnicah po objavi vaše knjige?

Zaradi izdaje knjige in poznejših preiskav, je Washington Post, eden najbolj vplivnih časopisov na svetu, na prvi strani objavil članek o razmerah znotraj klavnic v Združenih državah Amerike. Ameriški kongres je bil prav tako seznanjen o teh grozotah in nemudoma namenil sredstva za uveljavitev Zakona o humanem klanju – zakona, ki je v veljavi že 50 let, a njegovega izvajanja nikoli niso zares podprli.  Kljub novo dodeljenemu financiranju, veterinarski inšpektorji pri ameriškemu Oddelku za kmetijstvo, ki so odgovorni za izvajanje Zakona o humanem klanju, še vedno ne nadzorujejo tistih obratov v klavnici, kjer bi lahko opazovali kako delavci rokujejo in koljejo žive živali. Oni zgolj na koncu linije preučujejo meso. Rezultat tega je, da se kršitve nadaljujejo.

Mnogi ljudje po obisku klavnice postanejo vegetarijanci. Kako je bilo z vami?

Jaz sem poleg grozot v klavnicah, preiskovala tudi pogoje na živalskih farmah. Verjamem, da so razmere, v katerih živijo prašiči, telički, kokoši nesnice in piščanci – v nekaterih primerih živali ne morejo niti hoditi ali se obrniti – celo slabše kot tiste v klavnicah. Zaradi vseh teh razlogov sem postala vegetarijanka.

Damjan Likar

Vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark

Mnoge slovenske gostilne in koče spominjajo na mrliške vežice

Sreda, Februar 16th, 2011

Mnoge gostilne imajo po stenah izobešena živalska trupla. Ena od najbolj znanih ljubljanskih gostiln ima celo urejeno “lovsko sobo”, kjer lahko gostje obedujejo med samimi trupli, ki jih gledajo s stene. Prijatelji živali so mi poročali o gostilnah in turističnih kmetijah po Sloveniji, v katerih sploh ne moreš najti kotička, od koder vate ne bi bolščali nagačeni vepri, jeleni, srne, ptice, veverice, medvedi…Tisti, ki imamo resnično radi živali, se seveda takšnih zloveščih gostiln najrajši izogibamo, kajti z obiskom bi samo podpirali to perverzno obliko norčevanja nad našimi božjimi sostvaritvami. Očitno nekateri lastniki teh »mrliških vežic« mislijo, da so trofeje njihova konkurenčna prednost. Ali pa je v ozadju nek drug vzgib, ki ga je v nekem intervjuju lepo opisal Matevž Lenarčič, eden največjih poznavalcev medvedov v Sloveniji: »Osnovni motiv vsakega lovca je, kako zmagati v neenakem boju, kako pobiti svojega nasprotnika in kako s tem krepiti svojo podobo nekakšnega junaka v družbi. To potrjujejo z moralno-etičnem izprijenim dejanjem, ko si obesijo v svojo sobo glavo ubitega. Tako so si včasih Indijanci v številnih vojnah obešali za pas človeške skalpe. Zaradi podobni nagibov so se ohranili bogati arhivi iztrebljanj Židov, zato so bili posneti filmi o obijanju Bošnjakov. Če nihče ne vidi rezultatov našega junaštva, potem junaštvo ne obstaja. Trofeje na stenah lovskih prostorov, pa so nema priča temnih plati človeškega značaja.” Žal lovci svoja perverzna dejanja razkazujejo tudi na stenah prenekaterih hribovskih postojank. Živalim lahko pomagamo tudi s tem, da ob obisku teh koč oskrbniku povemo ali v knjigo pritožb in pohval zapišemo, da nas motijo njihova živalska trupla na stenah.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Ali tudi ogled prenosov Formula 1 vpliva na kulturo voznikov?

Torek, Februar 15th, 2011

Čeprav se država z različnimi akcijami trudi, da bi zmanjšala število prometnih nesreč s hudimi poškodbami in smrtnimi izidi, pa se zdi, da dosedanji ukrepi niso prinesli vidnejših uspehov. Mediji namreč skoraj vsak dan poročajo o hudih prometnih nesrečah, katerih glavni vzroki so vožnja pod vplivom alkohola, neprilagojena hitrost, nepravilno prehitevanje, neustrezna varnostna razdalja, nepravilni premiki z vozilom.

Ker se veliko vozim, tudi sam v zadnjih letih opažam vedno več primerov objestnosti na cesti, ko vozniki prehitevajo in izsiljujejo tudi na najbolj nemogočih odsekih. Imam občutek, da to počnejo, ne zaradi želje čimprej doseči cilj, pač pa bržkone želijo sebi dvigniti vrednost in nahraniti svoj ego. Koliko je takšnih voznikov, ki postanejo nemirni, če na poti do cilja ne prehitijo vsaj kakšnega voznika? Po mojih izkušnjah ogromno. Med vožnjo, ko gledam v ogledalo, sedaj že točno vem, kateri voznik za mano vozi umirjeno, kateri voznik pa je nemiren in nestrpen. To se enostavno čuti.

Dolgo sem se spraševal zakaj se to dogaja. Zakaj potrebujejo dozo prehitevanja, da se počutijo za trenutek izpolnjene? Za takšno obnašanje je seveda vrsto razlogov, ki smo jih že pogosto slišali. Vendar danes bi omenil še en vidik, za katerega sem prepričan, da prav tako vpliva na katastrofalno kulturo voznikov.

Ogromno ljudi, predvsem mladih, redno gleda prenose Formule 1 in motociklističnih dirk. Na teh dirkah tekmovalci prehitevajo ostale dirkače tudi v najbolj nemogočih ovinkih. In če jim uspe, so gledalci na tekmi in pred televizijskimi sprejemniki navdušeni. Najbolj drzni dirkači postanejo vzor milijonom ljudi, predvsem mladim, po celem svetu. Ti mladi se zavedajo, da bodo zelo težko kdaj dosegli slavo svojih vzornikov, zato jim, vsaj za trenutek, želijo biti podobni v cestnem prometu. In tako se skoraj dnevno dogajajo tragedije, ugašajo mlada življenja.

Morda bi država lahko zmanjšala število prometnih nesreč, če bi javno priporočila mladim, naj ne gledajo prenosov Formule 1 in motociklističnih dirk. Morda bi lahko s to potezo rešila življenja vsaj enemu mlademu vozniku, ki bi se prepoznal v svojem neprimernem obnašanju na cesti. Televizije bržkone ne bodo prekinile s prenosi, kajti v igri je prevelik denar. Tudi, če takšni prenosi negativno vplivajo na kulturo voznikov.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Spolne zlorabe lahko prepoznamo tudi s pomočjo otroških slik

Ponedeljek, Februar 14th, 2011

Znani slovenski znanstveni grafolog  in forenzik s področja preiskovanja pisav Borut Pogačnik se je pred leti veliko ukvarjal tudi s psihoterapevtskim delom. Med drugim je tudi strokovnjak za odkrivanje sumov spolnih zlorab na podlagi otroških slik. Na to temo je veliko predaval številnim vzgojiteljem, učiteljem, tožilcem, sodnikom, kriminalistom.

Zakaj so otroške risbe pomembne pri odkrivanju sumov spolnih zlorab?

Vsak razvoj človeka je podoben razvoju človeške vrste. Tako imamo jamske slike, ki segajo 20 tisoč pred našim štetjem, ki so jih našli v francoski jami Lascaux. Pisava se je kot črkopis pojavila šele tisoč let pred našim štetjem. Tudi pri otroškem razvoju je podobno. Otrok najprej riše, šele potem se nauči pisati. Prve bolj posrečene slike otrok nastanejo v tretjem letu njihove starosti. Če otrok riše ljudi, potem so to »glavonožci«. Šele v petem letu otrok najprej pove, kaj bo narisal in potem to tudi stori. To razumevanje razvoja otroka nam lahko zelo pomaga pri odkrivanju spolnih zlorab.

Kaj nam lahko sporočijo slike otrok, za katere obstaja sum, da so bili spolno zlorabljeni?

V primeru suma pedofilije v domačem okolju, cerkvi, varstvu, vzgojno izobraževalnih ustanovah ali drugje je najprej seveda potrebno takoj obvestiti organe pregona, ki bodo potem poskušali priti do dejanskih rezultatov. Posebej usposobljeni kriminalisti opravijo pogovor z otroki v t.i. varnih sobah, kjer so na voljo anatomske lutke in slike, kjer lahko otroci pokažejo kako in na kakšen način jih je kdo zlorabljal. Pogovori z otrokom se običajno snemajo in so eden od dokaznih gradiv. Zelo pomembni možni dokazi so lahko tudi otrokove slike, ki jih je narisal v preteklosti. T.i. »zdrava slika« se kaže v dokaj izraziti in vsebinsko polni izvedbi hiše, drevesa, sonca in ljudi ob hiši ali v njej ter seveda tudi samega risarja. Na pogled nenavadne slike otrok, starejših od štirih let, pa nas morajo že opozoriti na morebitno težavo otroka, ali celo  zlorabo, ne samo spolno. Poznamo več vrst zlorab.

Kaj pa če nimamo ustreznih otrokovih slik, iz katerih bi lahko sumili, da je bil otrok žrtev spolne zlorabe?

Potem otroka prosimo, da nariše hišo, sonce, drevo in sebe. Strokovnjaki morebitne odklone v nekaterih primerih vidimo že v tej vsebini. Druga tehnika pa je tehnika t.i. začarane družine. Otrok nariše svojo družino, potem, ko je vanjo prišel čarovnik in jo začaral. To omogoča otroku sprostitev, obenem pa odpira tri reprezentacijske sisteme kot so vidni, slušni in čutni. Slika iz začarane družine nam kaže položaj otroka v družini, razmerja med družinskimi člani in včasih tudi nakazano morebitno spolno ali drugo zlorabo. S pomočjo te slike otrok dobi možnost za razbremenitev in nam skozi projekcijo spregovori o tem, kako on vidi in čuti svojo družino in položaj. Slika lahko nakazuje tudi pomembno povezanost z dejanjem izven družine in to kjerkoli. Ko dobimo tudi to gradivo, otroka prosimo (če je šlo za zlorabo), da nam zlorabo tudi nariše. Pri tem je pomembno, da nam nariše tudi okolje, kje se je zgodila spolna zloraba, kako so bili postavljeni predmeti, postelja… Slike otrok nam služijo kot dodatno gradivo. Nobenega osumljenca ne morejo obsoditi samo na podlagi slike.

Pri kateri starosti otrok ve, da ga nekdo spolno zlorablja?

Otrok dolgo ne ve, da je zlorabljen. V takšnem okolju, ki to dopušča, so vrednote postavljene na glavo.  Najhuje je tam, kjer bi moral biti moralni imperativ največji, kjer se nenehno pričuje za to, pa temu ni tako. Kot kristjan imam v mislih tudi zlorabe v cerkvah. To je najbolj izprijeno dejanje. Ne vem, zakaj škofje ne uvedejo ponovne posvetitve cerkva in prostorov, kjer je do tega prišlo in ne pokličejo svojih eksorcistov, ki bi očitno morali delovati tam, kjer delujejo takšne demonske sile.  Prav tako pa bi morali vse, ki so otrokom na ta način »predstavili« svet, nemudoma osamiti.

Otrok šele z leti ugotavlja, kaj je normalno in kaj je različno z ozirom na to, kaj je sam doživel. To so hude travme.

Zakaj zelo redki otroci spregovorijo o spolni zlorabi? Kako pristopiti k spolno zlorabljenemu otroku in mu pomagati, da spregovori o svojih stiskah?

Temu pojavu pravimo disociiranost. Obrambni mehanizem je disociacija. To je stanje, ko otrok delno potisne travmatičen dogodek tako globoko, da pride do delne amnezije oz. izgube spomina. Šele po mnogih letih se lahko te neprijetne vsebine spet pojavijo v zavesti. Zato se veliko odraslih šele v zrelih letih odloči, da spregovorijo o svojih travmah iz otroštva in se na ta način razbremenijo.

Prvič moramo vedeti, da je nekdo spolno zlorabljen, da lahko pristopimo k njemu in mu pomagamo, da sploh spregovori o svojih travmah. To je precej zamotan postopek, ki pa mora biti povsem strokoven. Otrok mora zgraditi zaupanje do t.i. strokovnjaka. Zaupanje, ki je bilo že tolikokrat zlorabljeno, da običajno otrok sploh več ne ve, komu lahko še zaupa. Načinov je veliko in k sreči se veliko metod tudi obnese.

Ali ni to precej huda obremenitev, da nosiš toliko časa v sebi takšno bolečino?

Prav zaradi tega veliko ljudi naredi samomor, predvsem zaradi spolnih zlorab v otroštvu.

Je mogoče povsem pozdraviti čustvene rane, povzročene zaradi spolne zlorabe?

Ni, ker čustvene rane vedno puščajo brazgotine, ki se jih vsakdo zaveda vse dokler živi.

Katera dejanja štejemo med spolne zlorabe?

Spolne zlorabe z dotikom so vse oblike spolnih dotikov, tudi z različnimi predmeti. Lahko to počenja storilec ali pa prisili žrtev, da to njemu počenja. Med spolne zlorabe brez dotika prištevamo kazanje spolnih organov, slačenje pred otrokom, gledanje video filmov pred njim, opolzko govorjenje… Nekateri se izživljajo že nad dojenčki. Med žrtvami so občasno tudi duševno prizadete osebe, invalidi…

Kaj bi svetovali vsem ljudem, ki želijo zaščititi otroke pred pedofili?

Pedofilija je lahko zelo prikrita. Skriva se v navidez nedolžnih reklamnih oglasih za različne vrste krem, kjer so otroci običajno goli. Neverjetno s kakšno brezbrižnostjo kažejo gola telesa otrok. Posebej moramo biti pozorni na posamezne poklice, kajti nekateri pedofili hočejo »pomagati« otrokom v okviru raznih humanitarnih organizacij…Ni segmenta v družbi, kjer pedofilija ne bi bila prisotna.

Kaj so vzroki, da nekdo postane pedofil?

O vzrokih, da se nekdo odloči in postane pedofil, bi težko govorili brez, da bi napisali nekaj strani časopisov. Dejstvo je, da se vsaj 99 odstotkov teh ljudi zaveda, kaj počnejo in da ni nobenega izgovora, da to ni kriminalno dejanje.

Ali je pedofilija sploh ozdravljiva?

Pedofilija ni ozdravljiva, edina možnost, ki bi bila izvedljiva, je da bi opravili t.i. lobotomijo, t. j. da bi nevtralizirali tisti center v možganih, ki je odgovoren za spolno obnašanje. to je v opreki z človekovimi pravicami in zato ne bomo mogli ozdravljati pedofilov. vsakršno ”prevzgojno” delo v zaporih ali kje drugje, je popolnoma brezplodno.  Veliko strokovnjakov se s tem ne bi strinjalo, toda žal je resnica točno taka. Pedofili so serijski destruktivneži, ki se sploh ne želijo ozdraviti in ki stalno sanjarijo o svojih pedofilskih namerah. To vem iz svoje večdesetletne prakse pri svetovalnem delu.

V kateri strukturi je po vašem mnenju največ pedofilov in posiljevalcev?

Pedofile in posiljevalce moramo povsem ločiti ene od drugih. Heteroseksualni posiljevalci imajo povsem druge vzgibe kot pedofili. Pedofile je mogoče najti v vseh družbenih strukturah, še zlasti pa na področju t.i. inteligence ali družbene smetane, kjer tudi zdolgočasenost nenehno proizvaja nove želje oziroma ”potrebe” po užitkih. V brezdelju in tudi zaradi sprevrženih spolnih in vsakršnih vrednot je pedofilija tudi ena od oblik samozadovoljevanja hipertrofiranega – t.j. pohlepnega ega.

Kakšen odnos ima družba do spolnih sprevržencev?

Družbe skozi zgodovino niso imele vedno enakega odnosa do določenih spolnih praks. Vsekakor pa je res, da družbe zaradi mehanizmov samoohranitve niso tolerirale tistih praks, ki niso vodile k homeostazi družbe. to ravnovesje in nadaljnja reprodukcija družbe gotovo ni mogoča v okoljih, kjer tolerirajo takšne prakse. Gotovo je, da evropska družba  kot globalni pojav nima dovolj samozaščitniških mehanizmov in da so tudi snovalci človekovih pravic snovali te pravice večkrat tudi bolj v interesu storilcev kot žrtev. Tu mislim tudi na odnos do vseh drugih kriminalnih dejanj.

Kakšne so zakonske dolžnosti tistih državljanov do države in žrtev, ki vedo, da je bil nekdo spolno zlorabljen? In kakšne so sankcije za tiste državljane, ki vedo, kaj se je zgodilo, ampak ne povedo naprej oz. se ne pobrigajo, da bi nasilje prenehalo?
Glede prava in pravnih ureditev bi težko govoril, ker je to področje, ki ga ne pokrivam. Zdi se mi pa, da bi bilo potrebno imeti v vidu tiste pravne norme, ki so blizu etičnim izhodiščem, da je meja moje svobode tvoja svoboda. Tisti pa, ki se svoje svobode še ne zavedajo, to so otroci, pa so otroci nas vseh, zato smo vsi odrasli poklicani k temu, da čuvamo njihove pravice.

Damjan Likar

Vir: Nedeljski dnevnik

  • Share/Bookmark

Izjave staršev, ki niso cepili otroka oz. je otrok utrpel posledice cepljenja

Nedelja, Februar 13th, 2011

P. M. iz Ljubljane: Sem mati treh otrok. Razen proti tuberkulozi, je en otrok cepljen še proti tetanusu (ob vreznini, ki je potrebovala zdravniško oskrbo se oče ni upal zoperstaviti zdravniškemu ukrepanju), otroci niso dodatno cepljeni. Eden od otrok je pred kratkim prebolel oslovski kašelj (potrjeno s protitelesi) in je bil hospitaliziran en teden, drugi ga je
verjetno tudi prebolel (ni bilo potrjeno), tretji pa je kljub veliki verjetnosti okužbe ostal brez simpomov.
Sama sem zdravnica in sem pred in po rojstvu otrok prebrala kar nekaj literature na temo cepljenja. Po vsem prebranem in slišanem sem vedno bolj prepričana o večji škodljivosti kot koristnosti cepljenja. Zakaj npr. je potrebno cepiti proti boleznim kot je mumps, ošpice, rdečke, ki so le zelo redko nevarne za otrokovo zdravje in razvoj ob vprašljivosti
učinkovitosti in trajanju zaščite, kaj šele nevarnosti cepiva? Cepiva zelo hitro pridobijo dovoljenje za uporabo, stranske učinke pa se zbira potem, ko so naši otroci že cepljeni. Kakšni pa so dolgotrajni učinki cepiv na imunski sistem? Dokazane so povezave povečanega pojava sladkorne bolezni v otroštvu po cepljenju proti hemofilusu. In zakaj je
vedno več tudi drugih avtoimunskih bolezni?
Menda smo edina država v EU, ki ima toliko obveznih cepljenj. Zakaj? Kakšne koristi imajo zagovorniki necepljenja (izpostavljanje,…) v primerjavi z zagovorniki cepljenja (nedvomno tudi velike finančne dobičke,…)? Kljub temu, da so moji otroci v skupinskem varstvu, sem bila v enem letu za vse 3 skupaj zaradi njihove bolezni le 2 tedna bolniško odsotna.
Seveda pa se trudimo za čim bolj zdravo življenje z veliko gibanja na svežem zraku in uživanjem zdrave, predvsem ekološko pridelane hrane.

A. K. iz Ilirske Bistrice: Želela bi sporočiti samo, da smo štirinajstletno hčerko cepili pri desetih letih proti klopnemu meningitisu. Od takrat ima težave-glavoboli, bolečine v ušesih (za ušesi). Lani sva bili zaradi težav tudi pri homeopatinji zaradi ponavljajočih vnetij ušes in šele pri njej sva po dolgem pogovoru ugotovili, da so se težave pričele pojavljati po cepljenju. Homeopatinja je namreč vprašala tudi o morebitnih cepljenjih v obdobju preteklih 7 let. Vprašala sem jo za mnenje o cepljenju in je rekla, da naj se temu čimbolj izogibamo. Začela sem razmišljati in ugotovila, da ima hčerka od takrat težave  z bolečinami za ušesi, z glavoboli, ki so močnejši na soncu in jih spremlja slabost v želodcu.
Moji znanki (starejša gospa) je mož kmalu po cepljenju proti tetanusu pristal na vozičku in nekaj let po tem umrl.

M. G. iz Radomelj: K razmišljanju me je spodbudil informativni list o cepljenju, ki sem ga dobila od pediatra, ko je bila moja dojenčica stara dva meseca. Piše, da so po cepljenju mogoče težke reakcije, ko moraš otroka takoj pripeljati k zdravniku; izpuščaji, težko dihanje, izguba zavesti. Kot večina staršev sem do tedaj mislila, da je cepljenje nujno potrebno, da zaščiti mojega otroka in če bi mi kdo dejal, da svojega ni cepil, bi mu rekla, da je nor.

Šokiralo me je pričevanje staršev, ki so se neposredno po cepljenju soočili s hudimi posledicami, smrtjo svojega otroka. Dojenčki mojih prijateljic neprestano prebolevajo alergije in infekcije, zakaj? Zakaj otroci zbolijo za nalezljivimi otroškimi boleznimi, čeprav so cepljeni? Nihče me do sedaj ni poučil o (ne)učinkovitosti cepiv in o tem kaj vsebujejo. Starši, spoznajte bolezni, za katere je cepljenje «obvezno», so sploh in kdaj so nevarne, in kako je nevarno cepljenje? Dejstva so zastrašujoča, statistike dokazujejo nasprotno od splošno uveljavljenega mnenja o koristnosti cepljenja.

Slovenci slepo zaupamo sistemu, ki na naši nevednosti kuje mastne dobičke, medtem ko je v večini evropskih držav cepljenje popolnoma prostovoljno.

Težko se je bilo upreti nečemu, kar od nekdaj velja za edino pravilno, a cepljenju sem rekla NE!

R. Z. iz Ljubljane: Otroka nisem dala cepiti zaradi pomislekov o učinkovitosti cepljenja in stranskih učinkih cepiv. Do bolj obširnih informacij sem prišla v času, ko se začnejo cepljenja pri otroku – pri otrokovih 3 mesecih. V bistvu je bil moj otrok v porodnišnici cepljen in ko se mesto vboda ni in ni hotelo zaceliti, sem začela postavljati vprašanja. Seveda nisem dobila zadovoljivega odgovora. V tem času sem spoznala nekaj ljudi, ki so mi povedali, kje lahko najdem informacije, ki niso cenzurirane. Kasneje so mi pomagali tudi prijatelji iz društva Svood. Udeležila sem se tudi posveta pediatrov, kjer je neka zdravnica trdila, da v svoji 30 letni praksi ni bilo stranskih učinkov cepljenja. Moj komentar: česar nočeš videti, ne obstaja. Tam je bila tudi babica, ki je v solzah povedala zgodbo svoje vnukinje, ki je umrla pri enem letu zaradi cepljenja. Takrat sem se odločila, da je bolj varno za mojega otroka, da ga ne podvržem cepilni politiki naše države. Menim, da so cepiva primerna zaščita za otroke, ki živijo v pomanjkanju in nehigienskih razmerah. Moj otrok pa ne spada v to skupino otrok. Otrok daljnega sorodnika je po cepljenju pri 6 mesecih dobil encefalitis. Žal so v bolnišnici “izgubili” vse izvide. Znanki je deklica umrla po cepljenju – čeprav zdravniki tega ne priznajo. Vendar pa je zdravstvena inšpekcija ne preganja, čeprav ni dala cepiti svojega drugega otroka. Kot večina zdravil, ki jih izdeluje farmacija in jih na veliko reklamira, so tudi cepiva biznis. Tudi “nenevarni” dodatki v pripravljeni industrijski hrani, ki jo vsi jemo, ni nevarnih snovi, čeprav nekateri dodatki dokazano povzročajo zdravstvene težave, ki jih potem “pozdravi” farmacevtski izdelek. Moj otrok je letošnjo zimo preživel brez prehlada in drugih obolenj, čeprav se vsak dan giblje med otroki. Z zdravjem tudi sicer nima težav, saj se trudimo živeti in se prehranjevati čimbolj zdravo.

R. P. iz Lavrice: Jakoba smo cepili vse po programu. Še pred enim letom je imel nenadne nekajdnevne visoke vročine, od kod? Dojila sem ga zelo dolgo. Pri štirih letih je dobil avtoimuno bolezen revmatski artritis, ki je baje tudi deden. Tudi sama sem imela revmatske težave, morda sem na isti način reagirala na cepiva. Po tem ga nismo več cepili in ga tudi ne bomo po posvetu s homeopatom, ki ga zdravi. Ob vstopu v šolo smo vložili prošnjo za oceno smiselnosti cepljenja. Čakamo postopek. Poznam precej staršev, ki niso cepili svojih otrok, veliko je zdravnikov, še več jih ima pa dilemo glede cepljenja, potrebujejo informiranje o možnostih izbire. Zdravljenje, ki temelji na zastraševanju in postavlja uravnilovke za vse v tem tisočletju, ko smo ljudje pomembnejši od strojev in kemije, ne bo delovalo.

T. P. iz Kopra: Ko sva pred to odločitvijo zbirala informacije o cepljenju, sva dajala na tehtnico vse argumente “za” in “proti”. Prepričali so naju argumenti proti cepljenju in za tem prepričanjem še danes stojiva. To prepričanje pa je, da je večina cepljenj, ki se jih rutinsko izvaja v Sloveniji, nepotrebnih, da cepiva niso dovolj varna in niti dovolj učinkovita ter da cepljenje ni pravi način za zaščito pred nalezljivimi boleznimi. Otrok ne cepiva zato, ker prevzemava vso skrb in odgovornost za njuno zdravje in ju ne prelagava na državo, za katero sta najina otroka v primeru cepljenja le številka.
Cepiva so predvsem en velik “biznis” farmacevtske industrije in ne verjameva, da so do danes že izumili dovolj varna cepiva, ki bi jih lahko brez strahu in slabe vesti dovolila vnašati v svoje ali v telo najinih otrok.
Poznava nekaj že odraslih ljudi, ki so utrpeli posledice cepljenja, slišala pa sva še za veliko več takih primerov tudi v Sloveniji, vendar žrtev osebno ne poznava. Sva pa o smrtnih žrtvah in drugih hudih posledicah cepljenja veliko prebrala. Do teh podatkov, predvsem pa do dokazov je sicer težko priti, ker jih medicina skrbno skriva in prikriva. Marsikatere zdravstvene težave ali trajne poškodbe so lahko posledica cepljenja, pa jih madicina namenoma noče povezovati s tem posegom, temveč jim skuša pripisati druge vzroke ali pa trdi, da vzroki niso znani. Eden takih primerov je morda “smrt v zibki”, pa avtizem, razne kronične bolezni otrok, ki jih v preteklosti nismo poznali…
Najina otroka sta oba nadpovprečno zdrava otroka, če ju primerjava z njunimi vrstniki. Če bi pogledali v njun zdravstveni karton, bi videli, da zdravnika zelo poredko obiskujeta. Običajna prehladna in virozna obolenja ponavadi hitro in brez težav prebolita, nimata nobenih alergij, kakršnih koli kroničnih težav ali motenj, se normalno razvijata in kažeta visoko stopnjo inteligentnosti. Oba sta sicer prebolela oslovski kašelj, ki sta se ga nalezla od cepljene sestrične. Pri mlajšemu je bilo sicer prebolevanje bolezni napornejše, ker je bil star komaj 14 mesecev, vendar sta bolezen oba prebolela po naravni poti in nimata nobenih posledic, poleg tega sta sedaj doživljensko imuna na to bolezen, kar za cepljene otroke ne velja. Tudi po operaciji, ki sta ju imela (prvi zaradi vnetja slepiča, drugi zaradi nespuščenega moda) sta izredno hitro okrevala. Skoraj vsi necepljeni otroci, ki jih poznava, so zdravi, in teh ni malo.

B. K. iz Kamnika: Ne želim, da je moja  povsem zdrava 10-letna,
hčerka cepljena proti nalezljivim boleznim. Svojo odločitev podpiram z
naslednjimi argumenti:
- zdravniki mi ne zagotavljajo, da kljub cepljenju do bolezni pri otroku ne bo
prišlo. Številne tuje raziskave in članki medicinskih strokovnjakov tudi
dokazujejo, da je prebolevanje otroških nalezljivih bolezni večinoma nenevarno
in  manj škodljivo od samih cepiv.
- starši nismo dovolj celovito informirani o sestavinah cepiv in njihovih
možnih škodljivih učinkih, čeprav znotraj same medicinske stroke obstoja
razdvojenost glede koristnosti cepljenja. O tem seveda naši zdravniki ne morejo
glasno spregovoriti, saj jih država sili v izvajanje obveznega cepljenja ne
glede na njihovo morebitno drugačno osebno mnenje. Znano je tudi, da mnogi
zdravniki svojih otrok ne cepijo.
- Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki še ne dopušča svobodne izbire
staršev glede cepljenja, čeprav statistike dokazujejo, da je do upadanja
nalezljivih bolezni v zahodnem svetu prišlo že pred uvedbo cepljenja.
- zdravniki ne prevzamejo odgovornosti za možne škodljive posledice cepiv,
natančna diagnostika, ki bi dolgoročno ugotavljala vse motnje in zaplete
povezane s cepljenjem prav tako ne obstoja.
- sprejeta novela Zakona o nalezljivih boleznih ponuja samo možnost izterjave
odškodnine, če bi po cepljenju prišlo do dokazanih poškodb. Prisiljeni smo
torej tvegati zdravje naših otrok, pravico do ugovora pa imamo šele, če pride
do trajnih poškodb.
- zdrava pamet nasprotuje vbrizgavanju tujih, potencialno škodljivih snovi v
povsem zdrav otroški organizem, ki ima močan lastni, naravni imunski sistem.
- logika strahu pred možnimi boleznimi v prihodnosti krade otrokom zdravje v
sedanjosti, pri čemer lahko tudi laična pamet ugane, da ima od tega velike
dobičke farmacevtska industrija.
- cilj medicine je zdravje ljudi; ko bodo zdravniki deležni temeljito
spremenjenega študija, ki jih bo spodbudil k osveščanju ljudi za zdrav način
življenja, k holistični obravnavi ljudi in sodelovanju z vejami alternativne
medicine, bo naša skupna pozornost končno usmerjena v zdravje in ne na bolezen.
Vibracija strahu priklicuje bolezen, v vibraciji ljubezni pa ni bolezni.

A. B. iz Maribora: Otroka nisem cepila, ker mislim, da je cepljenje lahko zelo nevarno. Zavedala sem se, da nihče ne bo prevzel odgovornosti za mojega otroka, to breme nosimo zgolj mi, starši. Menim, da so cepiva premalo preizkušena (kako bi tudi lahko bila?) in da uradna medicina ne ve ali noče videti slabih posledic, do katerih prihaja. Kako je mogoče, da uradni podatki in izjave medicinske stroke pričajo, da poškodb zaradi cepljenj ni, ko pa v pogovorih s starši pogosto slišimo, da so nekateri otroci utrpeli posledice, nekateri celo trajne posledice? Verjamem pa, da zdravniki cepijo v dobri veri, da delajo dobro. Tudi oni, kot mi vsi, verjamejo v tisto, kar so jih v šoli naučili. Sprašujem se, kako je mogoče, da tuji znanstveniki in zdravniki opozarjajo na nevarnost cepiv in v večini evropskih držav cepljenje ni obvezno, v Sloveniji pa vlada takšna enostranskost? Lahko pa rečem, da ima moj otrok izjemno odporen imunski sistem (sem že slišala izjave zdravnikov, ki so ga pohvalili, in trdili, da je tako močan in zdrav zato, ker nikoli ni bil cepljen ali zdravljen z kemičnimi zdravili).

P. S. iz Ljubljane: Stara sem 32 let. Pri petih letih so mi ob poslabšanju odpornosti (lahko le gnil zob) občasno na določenih majhnih mestih izpadli lasje. Ko se je zdravje uredilo, so se tudi lasje postopoma zarasli nazaj. Ker sem zaradi tega obiskovala mnogo specialistov, se je seveda moja mama zelo potegovala za to, da me ob vstopu v šolo pri sedmih letih ne bi cepili. Takratni najbolj priznani dermatološki strokovnjaki so mojim staršem zagotavljali, da je otroka res nujno cepiti. Po cepljenju sem v 14 dneh izgubila vse lase. Še danes sem plešasta in to me ne moti več.

Imam dva otroka, ki sta stara 2 in 4 leta. Do sedaj sta bila cepljena, ker so me tako prepričali zdravniki. So pa pri obeh opravili alergološke teste. ker so bili negativni, naj bi me to prepričalo o varnosti cepljenja. Ker je nagnjenost k temu dedna in ker ima tudi mož v družini podoben primer plešavosti (njegov stric je izgubil lase po prometni nesreči) menim, da je velika možnost, da se to pri mojih otrokih ponovi, mi stvar vseeno ni dala miru. Pred nedavnim mi je celo zdravnik pediater, ki se ukvarja s podobnimi primeri povedal, da v “našem” primeru alergološki testi nič ne povejo. Ko sem se o tem poskušala pogovoriti z otrokovo pediatrinjo, mi je rekla, da na cepljenje ne smem gledati osebno temveč širše globalno!? Potem mi je še rekla, da so genetske raziskave v razvoju in da mi bodo v kakšnih desetih letih mogoče lahko tudi kaj pomagali. Dvakrat sem ji morala pojasniti, da mene zdravljenje ne zanima in da me skrbi za moje otroke. Pa to ni imelo učinka saj sta onadva v njenih očeh zdrava, jaz pa bolnik.Zakaj torej skrbeti, če se še ni nič zgodilo? Odločena sem, da svojih otrok vnaprej ne bom več pustila cepiti!

P.S.- na pediatrični kliniki, v čakalnici alergološke ambulante sem srečala mamo, ki sta ji kot dojenčka po cepljenju umrla dva brata!

T. O. iz Petrovč: Že preden se je rodila najina prva hči, me je v zvezi s cepljenjem zanimala
tudi druga plat medalje. Iz raznih virov (literatura, prijatelji…) sem izvedela, da je cepljenje proces, ki moti naraven razvoj imunskega sistema in da  pri rutinskem cepljenju organizem prevečkrat odreagira zelo drugače, kot je zaželjeno. Logična se mi je zdela teorija, da je zdravje otroka bolj smiselno krepiti z zdravo prehrano, gibanjem na svežem zraku, dovolj
pozornosti otroku.., kot pa z bojem proti mikrobom, ki so itak povsod okrog nas … Imava tri otroke  starosti 9, 6 in 1 leto in pol, ki so v primerjavi z vrstniki zelo zdravi. Najstarejša hči je od vstopa v vrtec pred petimi leti manjkala v vrtcu zaradi bolezni samo en teden, v šoli pa še sploh ne (3. razred). Najmlajša hči še ni bila nikoli bolna, za srednjo pa se tudi ne
spomnim, kdaj je bila zadnjič. Zdravljenje z antibiotikom smo potrebovali samo enkrat pri najstarejši punčki. Nikoli me ni strah, da se bodo “nalezle” kake bolezni, pozimi ostanejo kape in šali pogosto pozabljeni v omarah, da o copatah in nogavicah niti ne govorim. Zelo sem hvaležna , da je tako, vendar vem, da nismo po naključju “tako srečni”. Dosti zaslug pripisujem  polnovredni vegetarijanski prehrani, pa tudi cepljenja prav nič ne pogrešamo.
Žal poznam primer, ko je zdrav sin moje sošolke po cepljenju proti TBC postal trajno prizadet. Potrdila, da je krivo cepljenje, ji ni hotel dati noben zdravnik, ker bojda ni bilo nobenega dokaza(!?), da je temu tako.

K. K. iz Kočevja: S partnerjem nisva dala cepiti otroka, ker ne bi tvegala zdravja ali celo življenja svojega otroka. Menim, da so cepiva nevarna in neučinkovita. Po cepljenju organizem ni nikoli več tak kot prej. Tudi več let po cepljenju se lahko pojavijo bolezni, ki so posledica cepljenja (astma, epilepsija, avtoimunske bolezni, levkemija, rak…)

Poznam primer gospe, ki se je zaradi težav po cepljenju proti črnim kozam, morala invalidsko upokojiti (porabila je veliko let, da je dokazala, da je krivo cepivo). Poznam primer, ko je 18 mesečni deček, umrl, zaradi levkemije, dva meseca po cepljenju (pred cepljenjem je bil zdrav). Zdravstvo ne prizna, da je krivo cepivo.

Mislim, da je cepljenje biznis pod krinko humanosti. Roke si mane že tako močna farmacevtska industrija in zdravstvo. Prvi prodajo cepivo, drugi cepijo. In hkrati si s tem oboji zagotovijo, da bo njihov posel še naprej cvetel. Kajti cepljeni so na splošno manj odporni in zato imajo več zdravstvenih težav. Moj otrok je star tri leta in pol. V tem času je imel štirikrat vročino, ki je trajala dan do dva in ni presegla 38 ºC. V zdravstvenem domu sva bila le na sistematskih pregledih. Z antibiotikom se še ni srečal. Pred tremi meseci je začel obiskovati vrtec. Znano je, da otroku takrat, zaradi stresa, pade odpornost. Od takrat občasno zakašlja, ni pa imel ne vročine, niti rota-virusa ni staknil, ki je bil februarja potrjen pri treh otrokih v njegovi skupini. Poznam še dva otroka, ki nista cepljena in sta bolj zdrava od povprečnih. Zato si upam trditi, da so necepljeni otroci bolj odporni od cepljenih.

S. R. iz Celja: Da je cepljenje nekaj, kar ni pisano na oz. pod moj kožo, mi je jasno že celo življenje, ko sem to travmatično sprejemala v svojem otroštvu (ob tem pa na stežaj odpirala usta pri zobozdravniku, ko sem bila stara dve, tri leta in so mi vsak drug dan čistili kanale ali pogumno držala roko pri odvzemu krvi).
In ko sem pred dobrim desetletjem slišala prvič na predavanju nekaj na to temo, sem to vzela kot potrditev in dejstvo povsem ponotranjila, tako da ko sem pred slabima dvema letoma rodila sina, mu brez oklevanja prihranila to izkušnjo.
Menim, ali še boljše, čutim, da avtomatsko cepljenje in to tako mala bitja, ni nekaj, kar je narava predvidela in bi telo kar tako preneslo. Nisem si sploh hotela predstavljati, da to nežno, krhko in ljubo bitje dobi v svoj sistem nekaj tako tujega kot je mešanica kužnih bakterij s telesu tujim nosilcem zanj.
Ne mislim, da cepivo ni kdaj tudi manjše zlo, sploh na kakšnem drugem koncu sveta, kjer ni možnosti drugače poskrbeti za odpornost in dobre življenjske razmere, ali na potovanjih v nam ne domače razmere in bolezni. V sinovem prvem letu, ko so bili prisotni manjši pritiski in vprašanja in kratkotrajne dileme, sem se zaveda tudi možnosti, da lahko pobek dobi kakšno bolezen, proti kateri drugače cepijo, vendar sem glede na vse podatke, sprejela tveganje, ki je po moje enakovredno temu, da bi mu cepivo škodovalo na krajši ali daljši rok. Spomnim se reakcije mojega mlajšega brata, ko je imel po cepljenju gnojni izcedek izpod pazduhe, tudi slabši vid so pripisali temu in slabo razpoloženje par dni. Posredno poznam še kakšen primer z dosti hujšimi posledicami.
Preseneča me pa, ko občasno zasledim v kakšnem članku, namenjenem  povsem drugi temi, pripisovanje raznih poledic cepljenju (otroška paraliza, avtizem… rak). Tudi ko sva bila s sinom na pregledu zaradi rahle alergije, je specialistka vprašala, ali je bil cepljen, kar razumem, da tudi uradna medicina (oz. njeni bolj razmišljujoči predstavniki) dopušča, da ima cepljenje poleg zaslug, tudi svoje nasprotje. Na cepljenje ne gledam povsem kot na zlo, pač pa kot na nekaj, kar v tem času in prostoru ni potrebno in za kar prepočasi prihaja do raziskav njihovega učinkovanja, verjetno zaradi toge uradne medicine, ki priznava in obravnava človeka le kot fizično bitje in velikega denarja, ki podpira farmacijo. Sem za ozaveščanje na vseh nivojih, od zdrave hrane, do skrbi za zdrav in čist planet, do sprejemanja bolezni tudi kot izkušnje in učenje skozi njo za vse vpletene do tega, da se vsi spet učimo delati kvalitetno in zavestno ter za svoje dejanja prevzemati odgovornosti, ne pa vse to instant iskati zunaj sebe.

M. L. iz Izole: Dokler nisem zanosila, se sploh nisem ukvarjala s problematiko cepiti da ali ne. Enostavno sem zaupala, da naša zdravstvena oblast dela v najboljšo korist otrok ter da so cepiva tako varna kot učinkovita. V nosečnosti pa sem pričela spremljati tematiko na temo cepljenja – okrogle mize, članki v časopisih, knjige, videokaseta Cepljenje – prikrita resnica…. . Polemike glede cepljenja so me prepričale, da cepljenje v današnjem času (dobri pogoji bivanja, higienske navade …) ni neobhodno potrebno, da cepiva niso povsem varna ter da hkrati ne zagotavljajo imunizacije, da gre v veliki meri za interese močnih farmacevtskih lobijev, ki ne želijo izgubiti svojega deleža pogače. Prvega otroka smo po posvetu z njegovo zdravnico cepili proti tetanusu in otroški paralizi (oralno). Po cepljenju ni imel posledic in je izredno zdrav otrok. Drugi otrok ima alergijo že od rojstva in ni bil cepljen proti nobeni bolezni. Sedaj ima dve leti, imunski sistem se mu krepi in alergija postopoma izginja.

Menim, da bi država morala omogočiti staršem, da sami odločajo ali bodo cepili otroka ali ne, predvsem pa, da bi bilo staršem in tudi zdravnikom pediatrom na voljo več izsledkov raziskav o škodljivosti cepljenja (le-te farmacevtske družbe skrivajo v svojih arhivih).

B. J. iz Jesenic: Petletne hčere še nismo cepili, ker smo spoznali pravi namen cepljenja – profit farmacij in posledično v kasnejših obdobjih življenja obolevanje. Otrok je do sedaj imel le vnetje ušesa pri dveh letih, ko smo ga hranili z kravjim mlekom. Hčera se je pozdravila z pomočjo tople kape in naravne tekočine, čajev, sokov in vode.

D. B. iz Zreč: Ne verjamem v “čudežno” moč cepljenja, še več, v današnjem okuženem svetu ne verjamem v neoporečnost cepiv. Kontrole in zapore ne delujejo več, saj se za denar naredi skoraj vse. Veliko pomembnejša je osebna higiena in zdrav način življenja, kot cepiva. Cepiva so samo potuha ljudem, da se še naprej vdajajo napačnemu načinu življenja in valijo odgovornost za svoje bolezni na tuja ramena. Po zaslugi mojega dobrega prijatelja in predsednika društva PREPOROD sem dobil dovolj literature in informacij, da danes vem, da je cepljenje lahko tudi življenjsko nevarno – DOKAZATI pa tako ni mogoče, ker običajno od cepljenja do pojavitve resne bolezni poteče lahko več časa, tudi mesecev.
V današnjem razvitem svetu, kjer smo naredili veliko na področju osnovne higiene, smatram, da gre pri cepljenju še samo za biznis pod krinko humanosti. STRAH je vedno bil dobro manipulacijsko orodje in orožje dežurnih religij in oblastnikov, da so manipulirali z množicami, danes pa sta to medicina in farmacija –dve veji, kjer se cedita med in mleko in če želijo, lahko jutri zamenjajo oz. vržejo vlado, tako močni so postali.

Otroci in vnuki so zdravi, hvala Bogu in upam, da bo tako tudi v bodoče. Vedno več staršev se odloča za spremenjen način življenja – BREZ MRHOVINE in kmalu bo dosežena KRITIČNA masa, seveda, če ne bodo vmes posegli s kakšnimi represijami nad tistimi, ki drugače živimo. Zgodovina se ponavlja, menjajo se igralci, menjajo se kulise, toda vsebine igre je vedno ista – BITKA ZA OBLAST IN DENAR!

J. M. iz Vrhnike: Moja dva otroka sta bila sicer cepljena, ker pred 15 leti in več nisem imela še nobenih informacij o škodljivostih cepljenja. Po vseh pridobljenih informacijah (članki v revijah, na internetu)  sem danes 100 % proti obveznemu cepljenju otrok. Prepričana sem, da ravno cepljeni otroci ogrožajo necepljene in ne obratno, kot govorijo zdravniki, ki zagovarjajo cepljenje. Glede na to, iz česa vse so sestavljena cepiva, me čudi, da uradna medicina podpira vnos vseh teh snovi v otroški organizem.

Bratova hčerka je po cepljenju zbolela za sladkorno. Povedali so mu, da je bilo po tistem cepljenju kar nekaj primerov otrok, ki so zboleli za sladkorno!?!

Menim, da je cepljenje res samo dober biznis.

I.Ž. iz Mengeša: Novembra lani sem potoval v Afriko (Lome, Togo) in če sem v Parizu hotel na avion, sem moral pokazati mednarodno veljavno potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici. Pa tudi tablete proti malariji sem moral jesti (preventivno). Slednje sem res
užival le nekaj dni, ker so mi povzročale slabost in sem jemanje zato opustil, prvemu ukrepu pa se – žal – nisem mogel izogniti. Moje počutje kakšen mesec po tem je bilo izredno slabo (predvsem presnovne težave – driska, bolečine/slabost v predelu trebuha/želodca)…Takšno stanje se je umirilo šele potem, ko sem se zatekel na tuina masažo in akupunkturo. …

L. K. iz Ljubljane: Menim, da je cepljenje zgolj biznis pod krinko humanosti. Naša soseda ima zaradi cepljenja proti ošpicam trajne posledice. Moj otrok ni bil cepljen in je brezhibno zdrav.

M. in T. K. iz Ivančne Gorice Od ženinega bratranca je leta 1981 zaradi cepljenja umrl po štirih letih dihalnih muk – okvara dihalnega sistema (dokazano na obdukciji) Marinič Primož iz Ločnika pri Turjaku. Bratec in sestrica od Primoža, ki nista bila nikoli cepljena (ker jih tudi niso silili saj jim je jasno, kaj so naredili s Primožem) sta zdrava.

Zato sva mnenja, da je cepljenje le biznis, ki se steka v neprave žepe.

L. B. iz Ljubljane: Hčerke, ki bo sedaj stara 3 leta nismo dali cepiti in uživa brezhibno zdravje (do sedaj je imela samo 3x povišano temperaturo, ko je dobivala zobke – drugače nobene infekcije, vnetja, virusa, gripe, kašljanja…nobenih zdravil…).

Ker tudi drugače poskušamo živeti čimbolj v skladu z naravo (ekološka presna, veganska prehrana….), se nama je z možem tak drastičen poseg v otrokovo telo in imunski sistem, kot je cepljenje, zdel povsem nesprejemljiv. Imunski sistem ne obremenjujemo z nepravilno prehrano (ki tvori presežke sluzi v telesu) in poizkušamo telo obdržati čimbolj bazično, da se lahko ubrani bolezni.

Seveda sva si prebrala tudi kar nekaj literature na to temo in če je polovico res, kar piše slabega o cepljenju, je vse skupaj več kot grozno!!!  Meni se zdijo pogumni zdravniki in starši, ki veselo cepijo svojega otroka.

Nekaj časa sva živela tudi v Švici, tam cepljenje ni obvezno, in naletela na knjižico, ki jo je izdala zveza potrošnikov, kjer so bile opisane dobre (če jih sploh kaj je) in predvsem slabe strani cepljenja… Če ti v taki državi, ki na veliko proizvaja zdravila in je vse zelo natančno urejeno in preverjeno, cepljenje odsvetujejo (zveza za varnost potrošnikov!!!), potem je sigurno nekaj na tem – na osnovi tega sva se še lažje odločila, da otroka ne bova cepila.

Posredno je tudi najina pediatrinja namignila (čeprav je najprej izvajala pritisk), naj bi dali otroka cepiti šele nekje po tretjem letu, ko je imunski sistem dovolj močen in raje počakali na nova cepiva, ker da so stara v Evropi prepovedana že od leta 70!!!

Sama sem mnenja, da samo ne dati cepiti otroka ni dovolj, vedeti moraš, kako otrokov imunski sistem dodatno krepiš in ga ne obremenjuješ.

Sumim na povezavo cepiv in razvoj avtizma pri nekem fantku, ki je bil nedonošen in so se po vsakem cepljenju problemi samo stopnjevali. Tudi če opazujem otoke prijateljev in našo punčko (ki sicer ni v vrtcu in ima po mojem mnenju optimalno prehrano za otroka), je njeno zdravje neprimerno boljše, kakor pri ostalih otrocih, je pa tudi zelo živahna in zelo umsko razvita (že pri enem letu je govorila).

Ne vem, če lahko vse to pripisujemo odločitvi, da je nismo dali cepiti, ampak sem zelo vesela, da je tako kot je in da v njeno telesce in um nismo nič posegali.

D. D. iz Ljubljane: Sem proti cepljenju. Moja hči pa je dobila hude reakcije po cepljenju. Kdor je prebral knjigo “The river” (avtor g. Hopper),mu je vse jasno, zakaj so cepiva tako nevarna.

Moj otrok je vegetarijanec, ne pozna bolezni (razen ob cepitvi in nekaj časa kasneje, ko je šlo vse narobe), njeni vrstniki pa kar naprej obolevajo. Žal mi je, da sem cepil svojega otroka.

I. D. iz Medvod: Svojih otrok nisem dala cepiti zaradi argumentov, ki sem jih prebrala oz. slišala v zvezi s škodljivostjo oz. nepotrebnostjo cepljenja. Menim, da gre pri cepivih v prvi vrsti za neetične interese farmacevtskih in verjetno še kakšnih drugih družb. Cepljenje je nasilno, nenaravno poseganje v telo, ki lahko v mnogih primerih dolgoročno prinese več slabega kot dobrega.

Poznam žensko, ki so ji v otroštvu izpadli vsi lasje, obrvi in trepalnice zaradi cepljenja in jih tudi kot odrasla oseba nima. Vem za primer otroka, ki je hudo zbolel zaradi cepljenja in ima sedaj kot odrasel tako hude fizične in psihične težave, da je  v zavodu za duševno prizadete osebe. Slišala sem za vsaj še dva primera, vendar se ne spomnim natančnejših podatkov.

Menim, da mnogi zdravniki cepijo otroke oz. odrasle v dobri veri, ker so se tako naučili v času šolanja. Menim tudi, da so v določenih primerih nekatera cepiva učinkovita. Vsekakor pa sem prepričana, da se je v področje cepljenja vtihotapil tudi neetični interes – med drugim tudi interes biznisa. Naša otroka sta delno cepljena, mlajša samo proti tetanusu. Sta vrhunsko zdrava.

L. K. iz Ljubljane: Čeprav imam starejše tri otroke cepljene sem se odločila, da četrtega ne dam cepiti.Razlogov je več. Predvsem sem se iz različnih virov dobila veliko informacij o neučinkovitosti in škodljivosti cepljenja. Poleg tega je moj dveletni otrok že od prvega cepljenja pri dveh mesecih (v tujini začnejo že tako zgodaj) imel izpuščaje na koži, kasneje diagnosticiran nevrodermitis, ki se je pri starosti otroka leto in pol sprevrgel v astmo. Dokazov,da je to zaradi cepljenja seveda nimam, ker tudi sama takrat nisem pomislila na to.
Poznam več otrok, ki so zdravi in niso bili cepljeni. Imam tudi izkušnjo s četrtim otrokom, ki ni bil cepljen in je bil pri štirih mesecih (seveda polno dojen) v stiku z otrokom, ki je preboleval oslovski kašelj (takrat tega nismo vedeli, prehlajenim otrokom s kašljem pa se tudi nismo posebej izogibali), vendar je ostal zdrav, kot je še zdaj, pri sedmih mesecih in vedno nasmejan.
Tudi starejših otrok ne bi rada več po nepotrebnem izpostavljala cepivom, vendar iz šolskih ambulant pritiskajo… Nazadnje, ko je šel moj tretji otrok v prvi razred in bil cepljen proti hepatitisu B (spolno prenosljiva bolezen,cepivo naj bi učinkovalo 10 let!), se je otrok obakrat močno upiral in drl, jaz pa si nisem vedela pomagat kako naj to preprečim, ker ti grozijo s kaznijo itd. Kdaj se sploh lahko okuži?Rajši jih (otroke) podučimo naj ne prijemajo najdenih odvrženih igel!
Mislim da za vsem skupaj stoji močan farmacevtski lobi, ki mu ni mar zdravja otrok in kasneje odraslih, ampak gleda le skozi denar.
Upam,da bo čimprej čim več ljudi prišlo do pravih (resničnih) informacij in da se bodo odločali po razumni poti,da se bomo lahko starši sami odločali o vrsti načinu zdravstvene preventive naših otrok v dobro le teh in za zdravo prihodnost naroda. S tem se bomo tudi pridružili večini evropskih držav, kjer možnost odločitve in s tem sprejema odgovornosti za svojega otroka že obstaja.
Seveda je naša odgovornost, da si otrok zgradi zdrav imunski sistem z zdravo, organsko pridelano hrano, veliko gibanja na svežem zraku in veliko starševske ljubezni,dotika in topline.

T. B. iz Ljubljane: Jaz sem mojega sina, ki bo maja star pet let dala cepiti, ker moja zavest in znanje o tem takrat nista bila na taki ravni kot danes. Slepo sem verjela in zaupala v dobro tega početja in se nisem niti pozanimala o drugih možnostih in o vseh ZAKAJih.

O cepivih težko podam kakršnokoli mnenje, ker se nikoli nisem pozanimala o teh stvareh. Do nedavnega, ko smo pri mojem sinu končno diagnosticirali in tudi potrdili nekaj težav, ki jih pri njemu opažam že čisto od malega. Glede na odkrito intoleranco na fruktozo in laktozo, bi naslednje cepljenje (sedaj pred šolo) verjetno težko prenesel, predvsem zato, ker baje (zagotovo ne vem) nekatera cepiva vsebujejo eno od teh sestavin. Natančnih informacij nimam in jih tudi nisem poskušala pridobiti.

Moj sin ni imel nobenih reakcij, kot jih sicer opisujejo (visoka vročina, nemir, driska) Se je pa kasneje izkazalo, da je zelo močno odreagiral na svoj način. Že od trenutka, ko se je rodil, je bil otrok, ki ni maral dotikanja in pestovanja. Ko sedaj pomislim nazaj, lahko rečem, da je bila ta njegova lastnost v prvih dneh po cepljenju še močneje izražena. Bil je nemiren in nikakor nisem mogla priti do njega. Lahko bi rekla, da je na vsak dotik odreagiral, kot bi mu le-ta povzročal fizične bolečine. Kot dojenček ni skoraj nikoli jokal, če je bilo kaj hudo narobe, je kričal. Dnevi po cepljenju so bili dnevi, ko je veliko kričal. Ker pa je takih otrok na splošno zelo malo (v glavnem se dojenčki radi crkljajo in nosijo po rokah), na to ni bil nihče pozoren.

Prepričana sem, da se je človeško telo sposobno samo ubraniti večine nalezljivih bolezni, ko je celostno uravnoteženo. To pa pomeni, da morajo biti zagotovljene vse naše potrebe – fizične, čustvene, mentalne in duhovne. Ni potrebno razkošje (saj je v večini primerov to že anomalija tako kot revščina), potrebno je ravnotežje.

Kakšna pa je vloga biznisa – proizvajalcev cepiv, farmacevtske industrije in ne vem koga še? Verjetno kar precejšnja. Glede na to, da ima farmacevtska industrija na svetovnem trgu enega največjih tržnih deležev, je verjetno v ozadju tudi dosti manipulacij in zavajanj, ki seveda napeljujejo vod na mline te industrije.

Pri šestih mesecih je moj sin začel dobivati driske in nepojasnjene visoke vročine. Ker je to sovpadalo z začetkom uvajanja goste hrane, smo vsi te težave povezovali izključno s hrano. Vse to se je vleklo do lanskega poletja, ko smo ugotovili zgoraj omenjeno intoleranco. Z gastrologom na Pediatrični kliniki v LJ o tem sicer nisem govorila, sem pa bila pri homeopatinji in pri specialistu nutricistu, in oba sta mi rekla, da so njegove težave vsaj delno lahko posledica cepljenja. Sploh nutricist me je opozoril, da ima otrok porušen živčni sistem in to neravnovesje se kaže pri njem v presnovnih in vedenjskih težavah. Odsvetoval mi je nadaljnje cepljenje. Prav tako mi je nadaljnje cepljenje odsvetovala homeopatinja. Z izbrano sinovo pediatrinjo o tem še nisem govorila, ker sem jo pred kratkim zamenjala, z novo pa še ni bilo priložnosti za pogovor o tem.

Poznam tri otroke moje prijateljice. Nobeden od njih ni bil cepljen in vsi so zdravi!!

B. J. iz Cerkelj: Najstarejša hči (l. 1996) je v otroštvu doživela med 10 in 15 vročinskih krčev. Nihče nam ni znal povedati, zakaj. Zdravnikova trditev je bila, da je to dedno – vendar nihče v sorodstvu vročinskih krčev NI IMEL. Bila je dvakrat hospitalizirana ob visoki vročini. Sumiva, da so bili krči lahko posledica cepljenja.

S sinom (l. 1997) še vedno rešujemo problem stalnega gnojnega izcejanja iz nosu. Uradna medicina ni dala še nobene ustrezne rešitve, niti uporabne diagnoze. Ta mesec imamo ponoven pregled pri otologu. Pri pregledu pred nekaj leti so predlagali kirurško odstranitev žrelnice (na najino željo smo pred posegom iskali še druge možnosti).

S pomočjo bioresonance je bilo pred nekaj meseci ugotovljeno, da je kronično obremenjen z bakterijami (v črevesju), ki so posledica prvega cepljenja -nekaj dni po rojstvu. Od takrat naprej se izcejanje iz nosu ni nikoli ustavilo.

Sam sem se pred nekaj leti (na pobudo in financiranje delodajalca) odločil za “preventivno” cepljenje proti gripi. Več kot mesec dni sem bil na pol bolan. Od takrat (ko sem še verjel uradni medicini) se izogibam vsem cepljenjem, zdravilom, prav tako tudi pri otrocih.

Ženin nečak (l. 1995) je pred pol leta doživel mišični krč, kar je izgledalo kot dušenje in trenutna nezavest (ne vem natančne diagnoze). Po besedah njegove matere, je tudi uradna medicina dopustila možnost, da je bil krč posledica cepljenja. Cepljen je bil dva dni pred samim krčem.

Prepričana sva, da je cepljenje le ekonomskega značaja in bi moral biti PROSTOVOLJEN (kot je v večini evropskih držav). Za svoje zdravje poskušamo skrbeti na naraven način predvsem z načinom prehranjevanja. Mnenja sva, da je to bistveno boljši način v skrbi za zdravje, kot vnos kemičnih pripravkov v telo (cepljenje, zdravila).

S. S. iz Ljubljane: Sina, ki bo čez dva dni dopolnil pet mesecev ne želiva cepiti ker sva seznanjena z vsemi negativnimi učinki cepljenj. Že sama misel  kaj bi se lahko zgodilo je zadosten razlog da vztrajava pri svoji odločitvi in pa pogled na najinega zdravega fanta, ki bi mu lahko z napačno odločitvijo za vedno spremenila življenje, ki prihaja..

Meniva da bi morala biti odločitev o cepljenju pravica staršev in ne države, ki tako ali tako ne naredi nič, če se stvari končajo slabo.

Sosedin sin je zbolel za otroško paralizo, saj so ga cepili kljub vročini.Tudi terapevtka, h kateri sva zahajala, ima sina z avtizmom.

Najin sin je zdrav.Imel je alergijo na mleko in mlečne beljakovine. Poznam krasno deklico, ki je zdrava kot dren  in v svojih šestih letih ni prejela niti ene doze cepiva.

S. M. iz Maribora: Otroka nisem dala cepiti, ker sem pravočasno dobila informacije, ki so mi prikazale tudi drugo plat. Intuitivno sem čutila, da jim lahko zaupam, mnogo bolj kot informacijam »napiflane« medicine z opranimi možgani. Menim, da narava v miljonih let razvoja ni mogla tako zgrešiti, da ne bi otrok opremila z lastnim dovolj močnim imunskim sistemom. Prepričana sem, da je cepljenje samo biznis, vendar gotovo večina zdravnikov dobro misli, ko cepijo. Žal niso dovolj izobraženi o obeh plateh, da bi se lahko odločali z lastno glavo in ne z glavo tistih, ki so jim dali enostranske informacije. Moji otroci so vrhunsko zdravi, vsi imajo prazne kartoteke in so le občasno prehlajeni. Niso imeli še otroških bolezni, pa so vsi v vrtcu ali šoli, torej v stiku s potencialnimi boleznimi. Menim, da so za bolezni psihosocialni vzroki in da le te težko prevaramo s cepljenjem. Bolje jim je pogledati v oči in biti dejaven v smeri lastnega razvoja in razvoja pozitivnih odnosov v družini.

I. H. iz Domžal: Najino dete je staro štiri mesece in v tem pomladanskem času sva s partnerjem ravno v obdobju izbire vrtca za našega malčka za jesensko obdobje. Žal sem danes ob pogovoru s socialno delavko odgovorno za sprejem otrok izvedela, da je na zdravniško potrdilo pred vstopom v vrtec potrebno vnesti tudi podatek ali je otrok cepljen ali ne. Če ni, naj otrok ne bi obiskoval tovrstne ustanove, kar je predstavnica vrtca pojasnila tudi z obiskom zdravstvene inšpekcije pred časom, ki je obiskala vrtec z namenom preverjanja precepljenosti otrok.

Našega malčka do sedaj nisva dala cepiti iz več razlogov – in močno upava, da nas v to ne bodo prisilili s pogojevanim obiskom vrtca oz šole. Sama preživiva veliko časa v naravi, jeva zdravo in gojiva ekološko pridelano sadje, prepričana sva v moč pozitivnega (in obratno tudi negativnega) mišljenja in če le ni nujno potrebno, ne uživava zdravil. Človeško telo je namreč sposobno samoozdravljenja, če mu le to dopustimo. Bolezen namreč ni znak, da moramo čimprej obiskati medicinsko ustanovo in ob nespremenjenem načinu življenja pogoltniti čim večjo količino zdravil, temveč je v prvi vrsti dobrohotno, a resno opozorilo telesa, da nekaj počnemo narobe.

Samozdravilno funkcijo tako z zdravili in predvsem cepivi na umeten način zadušimo. Telo si zaradi vbrizganega cepiva ob srečanju s pravo boleznijo te vrste ne more razviti naravno imunost.

Naš malček je zdrav kot dren. Že med nosečnostjo kot tudi sedaj preko dojenja prejema od mene vse, kar potrebuje za rast in zdrav razvoj. Niti v sanjah si ne morem predstavljati, da bi dovolila v njegovo popolnoma zdravo telesce vbrizgati bolezen-cepivo. Bolezni proti katerim danes cepijo otroke, so prvič izgubile svoje epidemične razsežnosti že dosti pred uvedbo cepljenja (zaradi izboljšanih življenjskih razmer, bogatejše prehrane itn) in drugič te bolezni niso smrtne narave. Stranski učinki cepljenja pa (ki jih medicinska stroka žal še ne želi priznati na glas – so pa dokazani že v številnih strokovnih raziskavah) so le preveliki, da bi želela tvegati zdravje in življenje mojega otroka. Sama žal poznam kar dva otroka, ki sta utrpela zelo resne posledice cepljenja. Eden bo ostal trajno prizatet, drugi otroček pa se le počasi skozi več let vrača na normalni tir. Žalostno je to, da se jima je zdravje drastično poslabšalo in psiho-fizični razvoj ustavil neposredno po cepljenju, a zdravstvo te povezave ne želi priznati.

Cepljenje se vedno bolj kaže predvsem kot svetovni farmacevtski posel, ki preko množičnega ustrahovanja ljudi izkorišča nevednost laične javnosti. Že samo dejstvo, da dojenčku - ki do enega leta starosti še nima izgrajenega lastnega imunskega sistema – vbrizgajo ‘bolezen’, kaže na neodgovorno in tudi nelogično dejanje. Naša naloga je, da se ne zanašamo slepo na množične tokove, ampak, da prevzemamo vso odgovornost, tako za sebe kot tudi za naše najmlajše.

Morda sem se preveč razpisala, vendar pa bi želela, da bi se o tej temi še več in bolj odkrito govorilo. Srčno bi si želela, da bi starši končno pridobili svobodno izbiro pri odločitvah glede cepljenja otrok. Vsak otrok je individum in ni prav, da dovolimo tretiranje vseh enako po tekočem traku.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Hude nevarnosti cepljenja, ki vam jih zdravniki zamolčijo

Sobota, Februar 12th, 2011

Ker smo v sezoni gripe, se v tem trenutku piše in govori predvsem o cepljenju proti gripi. Strokovnjaki močno priporočajo cepljenje proti gripi češ, da naj bi na ta način preprečili epidemijo gripe in celo pripomogli k preprečitvi pandemije ptičje gripe. V tem članku pa bi radi osvetlili tudi tista dejstva o cepivih, o katerih javnosti ni veliko znanega. Ljudje, ki postavljajo varnost in učinkovitost cepiv pod vprašaj, so pogosto označeni kot nevarni ekscentriki. Če pa si celotno zadevo ogledamo podrobneje, kaj hitro ugotovimo, da dejstva glede učinkovitosti in varnosti cepiv stojijo na strani t.i. »nevarnih ekscentrikov«.


Delovanje in učinkovitost cepiv sloni zgolj na domnevi, da vbrizganje oslabelega ali mrtvega virusa v telo le-tega spodbudi, da začne izdelovati protitelesa, kar se zgodi tudi če zbolimo po naravni poti. Toda medicina v resnici sploh ne ve, če cepiva delujejo, bodisi na kratki ali dolgi rok. Vse kar so znanstvene študije pokazale je to, da se s pomočjo cepiv v telesu lahko ustvarijo protitelesa. Res so številna cepiva sposobna dvigniti število protiteles v krvi za določeno nalezljivo bolezen, vendar le za kratek čas. Niso pa sposobna ščititi človeka proti tej bolezni dolgoročno.


Glede cepiv obstaja nekaj trdovratnih mitov, ki jih lahko prepoznamo, če smo dovolj dobro informirani. Vendar moramo razlikovati med resničnimi dejstvi ter propagando stroke in farmacevtske industrije, ki jih ne zanima zdravje ljudi, temveč le dobiček. Toda to je že druga zgodba.

MIT ŠT. 1: IZKORENINJENJE BOLEZNI JE IZKLJUČNO POSLEDICA CEPIV

Uspeh cepiv temelji zgolj na domnevi. Znižanje pojavnosti nalezljivih bolezni in smrtnosti zaradi le-teh sovpada z uvedbo cepiv. Zato uradna medicina to dejstvo pripisuje zgolj “pozitivnemu” učinku cepiv, pri tem pa popolnoma pozablja, da so se v istem času drastično izboljšale higienske, prehrambene in bivanjske razmere. Sedaj že pokojni kritik uradne medicine dr. Robert Mendelsohn je nekoč dejal: ” Bolezni so kot moda. Pridejo in grejo.” Vsaka bolezen ima tendenco, da se v določenem obdobju pogosteje pojavlja, nato pa spet skoraj izgine. To nihanje pa nima veliko veze z delovanjem in učinkom cepiv. Na to kaže podatek, da se je smrtnost zaradi oslovskega kašlja zmanjšala kar za 80% pred! uvedbo cepiv.

Zgoraj so prikazani diagrami nihanja smrtnosti zaradi oslovskega kašlja, davice, ošpic, škrlatinke, tifusa in otroške paralize. Označen je tudi čas, ko je bilo uvedeno cepivo proti določeni bolezni. Iz diagramov je lepo razvidno, da vzrok padcu smrtnosti niso cepiva. Diagrami so vzeti iz knjige Grega Beatiea z naslovom “Vaccination a Parent’s Dilemma”.

MIT ŠT. 2: BOLEZNI PROTI KATERIM SE CEPIMO SO SMRTONOSNE

Danes se cepivo ne uporablja več le zato, da bi obvladovali smrtonosne bolezni, temveč tudi neprijetne bolezni kot sta mumps in norice. Še več, veliko število bolezni proti katerim se cepimo, otrokom, ki ne trpijo pomanjkanja in ki imajo zdrav imunski sistem, niso več življenjsko nevarne. Virus ošpic npr. je lahko smrtonosen, vendar žrtev ne izbira naključno. Odločilno vlogo pri dovzetnosti za obolenje igra slaba prehrana. V Afriki, kjer v prehrani otrok primanjkuje vitamina A, so ošpice lahko smrtonosne.

Celo otroška paraliza ni več množični ubijalec, za kar je včasih veljala. V bistvu predstavlja večina primerov otroške paralize le neškodljiva infekcija. Statistike ocenjujejo, da samo okoli 10 % ljudi, ki so izpostavljeni otroški paralizi, za njo tudi zboli, in le 1 % izmed teh zboli za paralitično obliko.

MIT ŠT. 3: CEPIVA ŠČITIJO PRED BOLEZNIMI

Cepiva so neučinkovita preprosto zato, ker ne odstranijo vzroka bolezni. V resnici otroške bolezni kot so ošpice, oslovski kašelj, rdečke itd. ne povzročajo virusi oz. bakterije, temveč nastanejo zaradi zastrupitve telesa znane kot Toksemija. Znani ameriški zdravnik dr. Henry Bieler piše: »Glavni vzrok bolezni niso virusi oz. bakterije. Bolezen povzroča Toksemija, katere posledica sta poškodba in odpoved celic. Tako se ustvarijo pogoji za množenje in napad mikrobov.

Vzroki za toksemijo so številni. V deželah tretjega sveta so vzroki v prvi vrsti povezani s podhranjenostjo, nečisto vodo, slabimi higienskimi razmerami, revščino in prenaseljenostjo. V razvitih deželah kot so ZDA, Avstralija, Anglija itd. so vzroki za prekomerno uživanje mesnih in mlečnih izdelkov, rafinirane hrane, predvsem žitaric, kemičnih dodatkov v hrani in vodi, zdravil, cepiv, ostankov pesticidov in industrijskih (predelovalnih) strupov. Drugi vzroki so lahko slabo zdravje staršev, travmatično rojstvo, osiromašeno ali onesnaženo materino mleko, prehiter prehod dojenčkove prehrane na trdo hrano, mišične spazme in podhranjenost.

To pojasnjuje, zakaj so cepiva neučinkovita. Cepiva niso namenjena za odstranitev vzroka bolezni in ne učinkujejo tako, da bi odstranila toksine iz telesa, zaradi katerih pride do infekcije/okuženja. Namesto tega si cepiva prizadevajo spodbuditi naš imunski sistem, da se spopada s klicami. V resnici pa se klice le hranijo s strupi v telesu, kar je njihova prava biološka funkcija, funkcija, ki jo biologija imenuje simbioza.

To pojasnjuje, zakaj na milijone otrok tretjega sveta še vedno umira zaradi ošpic, otroške paralize, tuberkuloze itd., čeprav so bili cepljeni proti njim. Cepiva ne morejo podhranjenega otroka preskrbeti z vsemi prehrambnimi snovmi, ki jih potrebuje. V Avstraliji otroci Aboriginov pojedo največ zdravil in prejmejo največ cepiv, vendar je kljub temu njihova stopnja obolenj kar za 100 % višja od stopnje obolenj belih otrok.

Cepiva niti ne odstranijo vzrokov bolezni, niti ne zmanjšajo otrokove občutljivosti/dovzetnosti za obolenja. Zaradi tega so cepiva neučinkovita pri preprečevanju otroških bolezni.

Pomemben argument, ki ga zagovorniki cepiv, pa čeprav imajo ti lahko hude stranske učinke, navajajo je, da so koristi cepljenja vredni tveganja. Problem tega argumenta pa je, da predpostavlja, da cepivo deluje. Poglejmo si npr. primer oslovskega kašlja. V času izbruhov oslovskega kašlja je bila polovica obolelih otrok polno cepljena proti tej bolezni. Dr. Steward, svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji ugotavlja, da cepivo proti oslovsekmu kašlju otrokom, ki ga prejmejo, ne nudi nobene vidne zaščite. Oslovski kašelj je zelo neprijetna, vendar največkrat nenevarna bolezen.

MIT ŠT. 4: STRANSKI UČINKI CEPIV SO REDKI IN NAJVEČKRAT MILI

Nobeno zdravilo ni popolnoma nenevarno, enako velja tudi za cepiva. Šele sedaj počasi spoznavamo, kako nevarna pravzaprav so. Največja in najbolj natančna študija o cepivih, ki jo je izvedel Center za nadzor bolezni in preventivo v ZDA, tamkajšnje najvišje vladno telo pristojno za nalezljive bolezni, je bila brez kakršnekoli publicitete na sestanku svetovne komisije za cepljenje otrok 9. septembra 1994 v Washingtonu tiho predstavljena peščici strokovnjakov. Rezultati študije so bili sledeči: možnost božjastnih napadov (epilepsije, omedlitev, krči) se v roku nekaj dni po osnovnem cepljenju (ošpice-rdečke-mups in tetanus-davica-otroška paraliza) poveča kar za trikrat. Identificirali so še štiriintrideset stranskih učinkov cepiv, od astme, diabetesa, do nevroloških motenj, vključno z meningitisom, otroško paralizo in izgubo sluha.

Razlog, da so cepiva nevarna, ali z drugimi besedami škodljiva, je ta, da so sestavljena iz kemikalij in drugih snovi, ki so za telo strupena. Nekatere od teh kemikalij in snovi vključujejo formaldehid, ki se navadno uporablja za ohranjanje trupel in je znan kot karcinogen (lahko povzroči raka), thiomersal, derivat živega srebra (strupen težki metal), aluminijev fosfat (strup, ki ga vsebujejo deodoranti). Druge strupene snovi so fenol (karbolska kislina), alum (preservativ) in aceton (hlapljiva raztopina, ki se uporablja za odstranjevanje laka z nohtov).

Cepiva ne vsebujejo le strupenih kemikalij, temveč tudi tuje proteine, kot so proteini piščančjega embrija, telečji serum, možgansko tkivo zajca in celice opičjih ledvic. Ti tuji proteini lahko povzročijo alergične reakcije in vnetja in pri nekaterih otrocih izzovejo anafilaktični šok.

Ko te snovi cepiva vstopajo v krvni obtok otroka (s cepljenjem ali oralno), se telo lahko odzove tako, da skuša te strupe čimprej izločiti s pomočjo organov za izločanje ali pa s pomočjo akutnih reakcij, kot so vročina, zatekanje in kožni izpuščaji. Če te akutne reakcije z zdravili ne zatremo, telo uspešno odstrani strupe cepiva in si tako zagotovi, da ne pride do trajnejše škode.

V primeru, ko otrok nima dovolj vitalne energije da z vročino, zatekanjem in izpuščaji izloči strupe cepiva, le-ti ostanejo v tkivih. Enako se zgodi, če te reakcije telesa za izločitev strupa zatremo z zdravili. Ravno to je vzrok ki v dovzetnih otrocih lahko povroči ali vsaj prispeva k temu, da se razvijejo bolezni kot so npr. sladkorna bolezen, avtizem, astma, nevrološke motnje, levkemija in celo smrt v zibelki.

Prisotnost cepiva v tkivih pa ne povzroča akutnih bolezni in vidnih simptomov pri vseh otrocih. Pri nekaterih otrocih cepiva zmanjšujejo vitalnost otroka, kar oslabi otrokove intelektualne, kreativne in domišljijske sposobnosti, njegovo fizično energijo in moč in vse notranje metabolične funkcije ter imunski sistem. To pomeni, da otrok ne bo razvil svojih sposobnosti do tiste stopnje, kot bi jih sicer lahko.

Zaradi nakopičenih strupov v telesu otroka in padec vitalnosti, ki jih povzročajo cepiva, zdravila, prisotnost flora v vodi, dodatki v hrani, ostanki pesticidov v hrani, onesnažen zrak, elektromagnetno sevanje in drugi škodljivi faktorji našega načina življenja, so otroci že zelo zgodaj dojemljivi za kronične bolezni. Ni nobeno naključje, da se je stopnja obolenja za rakom, sladkorno boleznijo, ... pri otrocih v zadnjem času dramatično povečala.

NOVE BOLEZNI NASTALE ZARADI CEPIV

Poleg nevarnosti, ki jih prinašajo posamezna cepiva, so v zadnjem času odkrili, da so prav cepiva mnogokrat odgovorna za nastanek novih bolezni. Vbrizganje oslabljenega ali mrtvega virusa lahko povzroči, da virus mutira in tako spremeni obliko že znane bolezni. Pokazalo se je npr., da 3 % dojenčkov mater, ki so bile cepljene proti hepatitisu B, razvije novo obliko hepatitisa B. Poleg tega strokovnjaki povezujejo cepiva (predvsem cepiva proti ošpicam in tuberkulozi)  s sindromom kronične utrujenosti, predvsem pri otrocih. Cepiva tudi delujejo kot sprožilec »spečih« infekcij in alergij, v primeru če je imunski sistem oslabljen.

Če dodobra preučimo medicinsko literaturo najdemo jasne dokaze, da nam mnoga cepiva bolj škodujejo kot koristijo. V zadnjih 30. letih je cepivo proti ošpicam povzročilo hude mutacije bolezni in jo spremenilo v bolezen odraslih in mladostnikov. Hkrati smo ostali brez učinkovite imunitete, ki bi jo lahko prenensli na naše otroke. Poleg tega je veliko število otrok utrpelo hude posledice, ki so jih povzročila prav cepiva. Generacije otrok z nezadostno imuniteto bodo zrastle v odrasle brez osnovne (placentalne) imunitete, ki se navadno prenese na njihove otroke. Le-ti imajo veliko možnosti, da kot dojenčki zbolijo za ošpicami, ker ne bodo dobili protiteles z materinim mlekom. Neka študija je namreč pokazala, da imajo tiste ženske, ki so bile cepljene, manjše število protiteles kot starejše ženske, ki kot otroci še niso bile cepljene.

KAJ LAHKO STORIMO?

Dejstvo je, da cepljenje namesto, da bi spodbudilo delovanje imunskega sistema, le-tega še dodatno obremeni. Kemikalije in strupe, iz katerih so sestavljena cepiva, mora telo namreč spet izločiti.

Poleg dojenja otroka, tako dolgo kot je mogoče, lahko zaščitimo otroka pred mnogimi otroškimi boleznimi tudi z zdravo, polnovredno prehrano. Pomembno je tudi, da ga ne pošljemo prezgodaj v jasli in vrtec. Raziskave so pokazale, da se je ravno zaradi prezgodnje institucionalizacije otrok povečalo število epidemij določenih vnetnih bolezni, kot je npr. meningitis. Skratka, zdrav način življenja in dobra skrb za učinkovit imunski sistem sta ključnega pomena.

Medtem ko je v večini Evropskih držav cepljenje otrok svobodna odločitev staršev, je v Sloveniji cepljenje otrok še vedno obvezno, začne pa se že pri treh mesecih otrokove starosti. Tudi v medicinskih krogih srečujemo vse več zdravnikov, ki cepljenju nasprotujejo, s tem pa tvegajo da bodo odpuščeni.

Zakaj se uradna medicina boji svobodne odločitve o cepljenju otrok? Najpogostejši  argument ki ga navajajo je, da če svojega otroka ne cepiš, s tem ogrožaš tudi vse ostale otroke, ki prihajajo v stik z necepljenim otrokom. Vendar ravno s tem spodbijajo učinkovitost cepiv, saj če cepiva res delujejo, kot trdijo, potem se ni bati izbruha bolezni med ostalimi otroci. In ali res verjamete, da bi večina evropskih držav ukinila obvezno cepljenje kljub temu, da bi to lahko povzročilo izbruh epidemij bolezni?  Čemu je torej cepljenje otrok v Sloveniji še vedno obvezno? Eden izmed vzrokov je prav gotovo močan lobij  farmacevtske industrije, ki z proizvodnjo cepiv dobro služi. Drugi vzrok je mit o vsemogočni medicini, ki nas lahko zaščiti pred nevarnimi bolezni, ki nam tako zlovešče pretijo. Toda strah pred boleznimi je med drugim ustvarjen prav s strani uradne medicine (kot je danes na primer strahu pred ptičjo gripo), ki nam ves čas govori o nevarnih boleznih, hkrati pa se s svojimi cepivi ponuja kot rešiteljico.

Skrajni čas je že, da se ljudje postavimo na svoje noge in prevzamemo odgovornost za svoje zdravje, saj bolezen nikoli ne pride naključno, ampak kot posledica neravnovesja, ki leži v nas.

Viri: Lynne McTaggart: What Doctors don’t tell you (Kar vam zdravniki ne povedo, op.p.) in www.vaccinationdebate.com.

Sonja Jamnik

  • Share/Bookmark

Porod na domu je za ženske, ki verjamejo v modrost svojega telesa

Petek, Februar 11th, 2011

Tanja Potočnik iz Kopra je svojega drugega sina rodila na domu, čeprav slovenska stroka takšnih porodov ne odobrava in ne omogoča. Toda porod v domačem, intimnem okolju so bile njene sanje, ki so se ji uresničile. Mogoče bo  njena zgodba pripomogla, da bodo tudi porodnice v Sloveniji kmalu dobile zakonsko pravico do izbire: ali roditi doma ali v porodnišnici. Tako kot je to v mnogih razvitih, demokratičnih evropskih državah.

Odločitev za porod na domu

Čeprav Tanja ni imela slabe izkušnje s prvim porodom, saj je leta 1995 prva v Sloveniji imela možnost roditi v vodi v takrat najprijaznejši porodnišnici v Sloveniji (v Postojni), si je v drugo želela, da bi se ta najbolj veličasten dogodek v življenju ženske, kar meni, da porod je, odvijal v intimnem domačem okolju, ob prisotnosti njenih dragih oseb oziroma ljudi, ki jim popolnoma zaupa in ki jo v vseh njenih željah in trenutnih potrebah stoodstotno podpirajo. Pri tem ima v mislih svojega moža, takrat sedemletnega sina, zaupne prijateljice in seveda izkušeno babico, ki podpira in je pripravljena voditi (spremljati) naraven porod. »Po predhodnih pogovorih s strokovnim osebjem v dveh meni najbližjih porodnišnicah (Postojna in Izola) sem prišla do zaključka, da se mi vse, kar si želim od druge porodne izkušnje, lahko uresniči le doma. V prvi vrsti sem si želela karseda naraven porod, brez nepotrebnega poseganja, če za to ni utemeljenih razlogov. Želela sem se izogniti večinoma nepotrebni bolnišnični rutini, zaradi katere porod ni več tako intimen dogodek kot bi moral biti. Želela sem, da porod spremlja babica, ki razume in podpira vse moje želje in verjame v modrost ženskega telesa,« je o svojih porodnih željah spregovorila Tanja.

Babico je morala poiskati v tujini

Ker v Sloveniji ni možno najeti babice oz. porodničarja, ki bi bil pripravljen spremljati porod na domu, je Tanja poiskala babico v tujini, v sosednji Italiji. Z njo je stopila v kontakt, ko je bila v petem mesecu nosečnosti in kljub temu, da je med nosečnostjo redno hodila na preglede k svojemu ginekologu, je nekajkrat pred porodom obiskala tudi njo. Tako jo je zadnje mesece njene nosečnosti spremljala tudi ona in se prepričala, da je vse v redu.

»Tako kot prvič, sem se tudi tokrat odločila za porod v vodi. Napihljiv bazen v ta namen smo si sposodili od babice, ki me je spremljala. Ob sebi sem želela imeti poleg babice in moža še dve prijateljici, ki pa žal porodu nista mogli prisostvovati. Porod se je začel nekaj dni pred predvidenim rokom in je trajal zelo dolgo. Začelo se je z odtekanjem plodovnice v četrtek dopoldne, mali Svit pa je priplaval na svet šele v petek po 14. uri. Čeprav mi je plodovnica začela odtekati že dopoldne, se do večera ni še nič resnega dogajalo. Popadkov preko dneva skorajda ni bilo, tako smo imeli dovolj časa vse v miru pripraviti (bazen sredi dnevne sobe, zaščititi tla in kavč z nepremočljivim platnom in rjuhami ipd…). Sama sem celo skuhala še zadnje kosilo pred rojstvom novega člana,« je začetek poroda opisala Tanja in nadaljevala: »Babica je prišla zvečer, ko so se začeli malo resnejši, a še vedno redki popadki. Pričakovali smo, da se bo vsak čas začelo zares, a se otročku v trebuhu ni nikamor mudilo. Tako smo skoraj nemoteno prespali še celo noč do šeste ure zjutraj (čez noč me je le nekajkrat zbudil popadek, a sem zaspala dalje). Okrog šeste ure pa se je začelo zares z rednimi in močnejšimi popadki. Toda stopnjevali so se zelo počasi, še počasneje pa sem se odpirala. Zato mi je babica odsvetovala iti prezgodaj v vodo, ki v takem primeru porod lahko še bolj upočasni. V vodo sem šla šele, ko sem bila odprta 4 cm. Takrat so bili popadki že zelo močni in veliko lažje sem jih prenašala v vodi, kjer sem tudi z lahkoto spreminjala položaje. Najudobneje mi je bilo klečati v razkoračenem položaju in se z rokami opirati na rob bazena,« pravi Tanja in dodaja, da je bil nekaj časa z njo v vodi tudi mož, ki jo je med popadki masiral. Babica pa je porod spremljala z občasnim poslušanjem otrokovega srčka, preverjanjem odprtosti materničnega vratu in z ljubeznivimi spodbudnimi besedami. Kljub temu, da je porod tako počasi potekal, niso uporabili nobenega umetnega sredstva za pospeševanje, le homeopatsko sredstvo. »Zadnji dve uri sta bili zame res naporni in zdelo se mi je že, da se nikdar ne bo končalo, vendar je bil ves napor in čakanje v trenutku poplačano, ko je Svit vendarle priplaval na svet sredi sobe svojega pravega doma in takoj zatem pristal v mojem naročju. Še danes se spominjam njegovega pogleda, ko sva si prvič zazrla v oči. To je bil umirjen, rahlo začuden pogled človečka, ki vse ve. Ja, neko skrivnostno vedenje, razumevanje je sijalo iz njegovih temnih oči. Šele nekaj trenutkov za tem je planil v jok,« se prvih trenutkov z novorojenčkom spominja Tanja. Da se otrok ne bi v vodi nahladil, sta se kmalu zatem premestila iz bazena na kavč, kje sta pokrita v objemu ostala ure in ure. S popkovino sta bila povezana še pol ure po rojstvu in prerezal jo je očka Ervin šele, ko se je starejši bratec Maj vrnil iz vrtca in bil priča temu dogodku. Medtem se je Svit tudi že dojil. Babica je seveda medtem postorila vse potrebno (malo je porodnico zašila, kjer je bilo potrebno, pregledala posteljico, oskrbela in oblekla je novorojenčka in ga vrnila v njeno naročje, na koncu je še napisala zapisnik poroda).

V porodnišnicah posegajo v naravni proces rojevanja in izvajajo veliko nepotrebnih rutinskih postopkov

Na vprašanje kaj pogreša v porodnišnicah, je Tanja odgovorila, da predvsem domačnost, intimo, mir, svobodo, večjo podporo, praktično pomoč pri dojenju, boljšo usposobljenost osebja za vodenje naravnega poroda. »Sicer pa bi prej rekla, da je česa preveč. Na primer: včasih nepotrebnih rutinskih postopkov, poseganja v naravni proces rojevanja, tudi ko to ni nujno potrebno, vmešavanja osebja v neprimernem trenutku, neupoštevanja psihičnega stanja porodnice, neučakanosti, včasih tudi vzvišenosti posameznega osebja…« je poudarila Tanja, ki je mnenja, da se stroka preveč oklepa trenutne doktrine, čeprav je včasih skregana z naravo in zdravo pametjo. Moti jo tudi to, da je porodnišnica v bistvu bolnišnica, ne pa porodni dom. Po njenih besedah se porodnica zato počuti kot bolnica, ki mora ubogati sebi in otroku v prid, namesto, da bi se aktivno prepustila procesu rojevanja in ga vodila z modrostjo svojega telesa. Ženske bi, tako trdi sogovornica, morali učiti aktivnega rojevanja, ne pa zahtevati od njih, da se podrejajo (včasih zastareli, neprimerni) doktrini in jim lajšati porodne bolečine z umetnimi substancami ali celo z epiduralno anestezijo. Naštela je tudi nekaj odvečnih rutinskih postopkih: »Popolnoma nepotrebno je npr. britje spolovila in uporaba milnice pri klistiranju, ki sicer tudi ni nujno potrebno, je pa običajno dobrodošlo, če se ga opravi le z mlačno vodo. Nepotrebno in zelo moteče za porodnico je, če se jo med porodom (med popadki) sprašuje razne formalnosti, ki se jih lahko opravi tudi po porodu ali še preden se porod sploh začne. Nepotrebno je, da se porodnici prepoveduje uživanje tekočine med porodom. Izmučeni porodnici s suhimi usti občasen požirek vode ali čaja lahko le koristi. Zelo pogosto in velikokrat nepotrebno je umetno sprožanje ali pospeševanje poroda z oksitocinom, umetnim hormonom, ki se sicer naravno sprošča v telesu in povzroča popadke. Včasih porod pospešujejo tudi s prediranjem mehurja, da odteče plodovnica, v kolikor še ni. Pospeševanje poroda naj bi bilo v korist otroku in mami (včasih je res potrebno, obstajajo pa tudi naravni načini za to), vendar je velikokrat bolj v korist osebju, ki želi, da se porod čimprej konča.« Tanja se ne strinja tudi z rutinskim kirurškim posegom rezanja presredka. »Pri marsikateri ženski, tudi prvorodki, to ni potrebno, če babica zna varovati presredek in primerno voditi fazo potiskanja. Pa tudi položaj pri rojevanju ima pri tem veliko vlogo. V določenih primerih pa je ta poseg potreben. Za marsikatero porodnico je zelo moteče in tudi nenaravno, da mora pripeta na napravo za CTG ves čas ležati na postelji, namesto, da bi imela možnost prostega gibanja in iskanja sebi primernega položaja. Na srečo imajo v nekaterih porodnišnicah napravo za CTG z daljinskim vodenjem, tako da porodnici ni potrebno biti pripeta na napravo. Vprašanje pa je, če ženske sploh vedo za to možnost. Takoj po porodu dajo mamici rutinsko injekcijo, ki pospešuje krčenje maternice in preprečuje prekomerno krvavitev. Obstajajo tudi naravnejša sredstva v ta namen, denimo homeopatska,« je Tanja zagovarjala naravne metode in dodala, da  žal mamice ne poučijo, da je najboljši način za to čimprejšnje in pogosto dojenje, saj se med dojenjem sprošča hormon, ki povzroča krčenje maternice. Dojenje je namreč naravno nadaljevanje poroda.

Ali zdravniki prehitro prerežejo popkovino?

Po besedah Tanje zdravniki običajno preveč hitijo prerezati popkovino. »To ni dobro storiti, dokler popkovina še utripa, kajti takrat kri še vedno prehaja iz posteljice v otroka. Rezanje popkovine se lahko odloži tudi za pol ure ali celo več ur, vendar v porodnišnici ni časa za to, ker se mora porod zaključiti, otroka je potrebno stehtati, zmeriti, obleči… Tudi s tem preveč hitijo, namesto, da bi otroka primerno pokrili (da se ne bi nahladil) in ga golega pustili še nekaj časa na materinih golih prsih, kjer naj bi se čimprej začel dojiti. Stik matere in otroka s kožo na kožo ima namreč neprecenljivo vrednost za otrokovo počutje in razvijanje njunega medsebojnega odnosa,« je prepričana Tanja, ki je povedala še en pomemben podatek: »Marsikatera mamica sploh ne ve, da v Sloveniji vsak dojenček takoj po rojstvu rutinsko dobi (če starši tega izrecno ne odklonijo) tudi antibiotik v oči in injekcijo K vitamina, ki naj bi preprečeval morebitne možganske krvavitve. V sosednji Italiji npr. tega ne počnejo rutinsko, temveč, dajo otroku le, če so za to indikacije (npr. po zelo zapletenem porodu, ko obstaja možnost možganske krvavitve).«

Za porod na domu je potrebno imeti veliko zaupanja

Porod na domu v Sloveniji uradno ni možen, ker slovenska stroka tega ne odobrava in ne omogoča. Zato je tovrstno početje toliko bolj tvegano in ženska, ki si želi tako roditi, mora prevzeti nase vso odgovornost in tveganje v primeru zapletov. »Za to pa je potrebno veliko poguma, samozavesti in predvsem zaupanja. Da bi vse to ohranila in da ne bi kdo po nepotrebnem zganjal panike, nisem želela svoje namere razlagati drugim. Ker nisem želela, da bi kakršnokoli nepotrebno poseganje zmotilo potek poroda, nisem tega omenila niti najožjim sorodnikom, zaradi česar sem si tudi nakopala hudo zamero,« je dejala Tanja, ki je omenila porod na domu le najbolj zaupnim prijateljicam, za katere je vedela, da to odobravajo in podpirajo. In izkazalo se je, da je ravnala prav. Imela je sicer namen svojo namero omeniti ginekologu na zadnjem pregledu pred rokom poroda, vendar jo je porod malo prehitel, zato je izvedel novico šele po rojstvu in sprejel jo je z odobravanjem. Je pa kasneje od prijateljic izvedela, da je bilo na račun njenega poroda izrečeno marsikatero neodobravajoče mnenje, tako s strani zdravstvenega osebja kot tudi laikov, znancev.

Kdaj bodo tudi v Sloveniji možni porodi na domu s slovenskimi babicami?

Tanja predpostavlja, da se večina slovenskih zdravnikov nad porodi na domu zgraža in ne vidi v tem početju nobenega smisla, saj imajo vendar porodnišnice zato, da ženske varno in pod strokovnim vodstvom rojevajo. »Tisti bolj odprti, ki imajo razumevanje do takih želja in so naklonjeni tudi bolj osveščenim in informiranim ženskam, pa se preprosto bojijo zapletov pri porodih na domu, kajti urgenca pri nas ni tako razvita, da bi iz vsakega slovenskega doma lahko porodnico, ki je v nevarnosti, pravočasno prepeljali v bolnišnico. Dejstvo je, da pri vsakem porodu obstaja določeno tveganje, ker je porod, kljub temu da je to naraven proces, zelo nepredvidljiv dogodek. V državah, kjer je to možno, zato vedno pred domom porodnice čaka rešilec za vsak slučaj, če bi se kaj zapletlo,« je razmere v tujini opisala Tanja in se z zmernim optimizmom zazrla v prihodnost: »Morda se bo v Sloveniji tudi to kaj spremenilo s privatizacijo ginekologije in porodništva. Upam, da bodo tako vsaj nekateri porodničarji pripravljeni nuditi svoje storitve na domu. Zagotovo pa to ne bo poceni, zato si bo to lahko privoščila le dobro situirana ženska. Da bi pa to možnost imela vsaka ženska v Sloveniji, bo moralo preteči še veliko vode. Zdravstvo v Sloveniji je namreč glede naklonjenosti komplementarni medicini, naravnemu načinu življenja in zdravljenja, še zelo zelo v povojih, zelo počasi sprejema tovrstno znanje in prakso od razvitejših držav. Bolj je naklonjeno drugi plati napredka, še večji odvisnosti od tehnoloških in farmacevtskih sredstev in pripomočkov. Poglejmo primer, kako hitro se je začelo v Sloveniji uporabljati epiduralno anestezijo z namenom, da bi ženske rojevale brez bolečin (vprašanje, če tudi brez neželjenih posledic),« razočarano ugotavlja Tanja. Na vprašanje ali je res, da nekatere mamice, predvsem med porodom na domu doživijo tudi orgazem, pa je dejala: »Ni mi poznana taka izkušnja, vendar verjamem, da je to možno. Menim pa, da to lahko doživi le porodnica, ki je popolnoma sproščena, prepuščena procesu poroda tako, da dovoli, da jo telo samo vodi. Pri tem se mora seveda počutiti popolnoma varno in zagotovljena mora biti njej primerna intima. Enako kot pri spolnem odnosu. Pri rojevanju doma se mi zdi to možno, v klasični porodnišnici pa ni takih pogojev.«

Otroka sta od rojstva vegetarijanca

Tanja je vegetarijanka 16 let in tako se je prehranjevala tudi med obema nosečnostma. Rodila je dva zdrava, povprečno velika in težka otroka (3440g in 3550g ob rojstvu), ki sta od rojstva vegetarijanca in sta popolnoma zdrava. »Tudi po porodu mora mati skrbeti za kvalitetno prehrano, zaradi dojenja pa se je dobro vsaj nekaj mesecev izogibati določenim živilom, ki lahko povzročajo prebavne motnje (kolike) ali alergične reakcije pri otroku (npr. kravje mleko in mlečni izdelki, jajca, agrumi, arašidi, čokolada, paradižnik, školjke, mastna in močno začinjena hrana, živila, ki sicer mamo napenjajo, živila na katera je kdorkoli v družini  alergičen, vsejede mame pa naj bi se izogibale tudi svinjskemu mesu),« svetuje Tanja, ki poudarja, da je zelo pomembno kako ženska doživlja nosečnost, kako skrbi za svoje telesno in duševno zdravje in počutje. »Menim, da vse kar na nosečnico dobro vpliva, enako vpliva tudi na plod. Če npr. Mozartova glasba pozitivno vpliva na počutje nosečnice, zakaj ne bi tako delovala tudi na otroka. Poznam mamico, ki je v svojem življenju predana plesu in je preplesala tudi celo svojo nosečnost, ker se je v tem dobro počutila. Nič čudnega, da njena hčerka, ki jo je tedaj nosila v trebuhu, že od rojstva uživa v raznovrstni glasbi in gibanju in je sproščen in radoživ otrok. In obratno, otrok matere, ki je nosečnost preživela v stresu, v nezdravih pogojih, z neustrezno prehrano ipd., bo najbrž deležen določenih posledic tega. Vsega, česar je deležna nosečnica, je deležen tudi otrok, ki raste v njej.«

Nasvet bodočim mamicam

Ob koncu pogovora je Tanja dala še en nasvet bodočim mamicam: »Najprej naj se čimbolj informirajo o vsem kar zadeva nosečnost, porod, dojenje in poporodno obdobje. In to ne le iz strokovne literature in z obiskovanjem Šole za starše, temveč tudi z navezovanjem stikov in druženjem z drugimi nosečnicami, mamicami in osebami, ki se z njimi ukvarjajo (razne podporne skupine, društva, iniciative s področja starševstva…ipd.). Naj bodo radovedne. Potem pa naj razmislijo o tem, kako in kje želijo roditi ter se pozanimajo v kolikšni meri so njihove želje uresničljive. Tudi če menijo, da imajo glede na dane možnosti prezahtevne želje, naj ne klonejo ob prvi oviri. Sledijo naj svojim sanjam, ker je čisto možno, da se jim bodo uresničile, če bodo v to vložile dovolj truda. Meni so se.«

Damjan Likar

Vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark