Arhiv za Januar, 2011

Kaj bi moral vsak pacient vprašati zdravnika

Ponedeljek, Januar 31st, 2011

Kot je pokazala Nedelova anketa, se kar 83,5 odstotka vprašanih ne bo cepilo proti pandemični gripi, med razlogi za to pa prevladujeta strah pred stranskimi učinki cepiva (starejši) in prepričanje, da zaščita ni potrebna (mlajši). Kar 16 odstotkov vprašanih pa celo nasprotuje vsem cepljenjem.

Očitno je, da mnogi ljudje ne verjamejo v cepiva. Toda vprašati se moramo koliko pa lahko še verjamemo zdravnikom. Kajti zadnje čase v javnost curlja vedno več informacij o podkupovanju številnih zdravnikov s strani farmacevtskih podjetij. Ena od knjig, ki obravnava to problematiko je npr. Medicina v primežu podkupnin. Drugi knjigi pa je naslov Resnica o farmacevtskih podjetjih, v kateri avtorica  Marcia Agnell svetuje bralcem, citiram: »Ko vam zdravnik ali zdravnica predpiše novo zdravilo, ga ali jo vprašajte: Imate kakšne finančne zveze s podjetjem, ki proizvaja to zdravilo? Na primer ali ste svetovalec tega podjetja? Ali poleg brezplačnih vzorcev zdravil prejemate še kakšna darila od farmacevtskih podjetij? Ali ste plačani za to, da mi dajete to zdravilo in me pritegnete v raziskavo farmacevtskega podjetja? Ali si vzamete čas za obiske zastopnikov farmacevtskih podjetij? Če je odgovor na katerokoli od teh vprašanj pozitiven, bi morali razmisliti o zamenjavi zdravnika. Biti morate namreč prepričani, da se vaš zdravnik odloča le na podlagi tega, kar je najboljše za vas. Zdravnike je treba odvaditi njihove odvisnosti od bogatih daril farmacevtskih podjetij.«

Še nekaj odlomkov iz knjige: »Uvodnik v časopisu The Washington Post iz leta 2003 je opozarjal: »Vsakogar, ki govori v prid farmacevtskim podjetjem, ne glede na to, kako nevtralen se zdi njegov ali njen akademski ali strokovni položaj, bi morali podrobno izprašati o njegovih virih dohodka.« Novinarji vse prepogosto tega ne naredijo.« »Darila zdravnikom so pogosto razkošna. Uvodnik v časopisu USA Today je naslikal živo, a vse preveč resnično sliko: »Božična drevesa. Brezplačne vstopnice za tekmo ekipe Washington Redskins, ob tem pa še sprejem s šampanjcem. Družinske počitnice na Havajih. In svežnji denarja. Taka darila bi sprožila rdeči alarm za »podkupnine« v mislih malone vsakega javnega uslužbenca ali vladnega pogodbenika. Ne pa tudi, kot kaže, v mislih številnih zdravnikov. Pospravljajo darila, ob katerih vam pade čeljust, dobivajo jih od farmacevtskih firm, ki poskušajo zagotoviti prednost svojim izdelkom na vse bolj konkurenčnem trgu.« »Stephen Goldfinger, predsednik odbora za komercialno sponzorstvo pri združenju APA, je dejal: »Farmacevtska podjetja so nemoralna združba. Niso podporno združenje. Zato ni zelo verjetno, da bodo darovala velike vsote denarja brez resnih pogojev. Ko enkrat plešeš s hudičem, ne moreš vedno izbirati plesnih korakov.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Dr. Lidija Gajski: Farmacevtska industrija vara bolne in zdrave

Nedelja, Januar 30th, 2011

Gašperc Marc, predsednik slovenskega farmacevtskega društva je v oddaji TV klub (17.1.2010) dejal: „Farmacevtska stroka, naše društvo in tudi širše izraža skrb nad razvojem lekarništva v Sloveniji. Opažamo, da se krepijo pritiski pospeševanja prodaja, zvečanja tržnega deleža v lekarnah in to je tisto, kar nas skrbi.“

V mnogih državah prihaja na dan podobna vsebina glede farmacevtske industrije. Na Hrvaškem je nedavno veliko prahu dvignila dr. Lidija Gajski, ki je odkrito spregovorila o manipulaciji farmacevtske industrije. Po petih letih raziskovanja je ta zagreška internistka objavila knjigo „Zdravila ali zgodba o prevari“. To je prvič, da je hrvaška zdravnica, ki pozna delovanje farmacevtske industrije od znotraj, odprto kritizirala to industrijo, razkrila njihovo navezo z zdravniško stroko in manipulacije s kliničnimi odobritvami zdravil, vse z namenom povečanja dobička. Citiram nekaj odlomkov iz intervjuja za Slobodno dalmacijo: „Smernice za normalen krvni pritisk so iz 160/95 padle na 140/90. Podobno je s sladkorjem in holesterolom. Da bi dosegli te vrednosti, vse več ljudi jemlje zdravila in postajajo odvisni od farmacevtske industrije. To zniževanje normalnih vrednosti ni slučajno, ker je farmacevtska industrija dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim ljudem in zato sedaj želijo zdrave ljudi prepričati, da so v rizični skupini za različne bolezni. Zato potrebujejo njihova zdravila.

V zadnjih petnajstih letih je industrija zdravil v veliki meri prevzela nadzor nad medicinskimi raziskavami, odobritvami zdravil in izobraževanjem, in tudi v določenem delu zdravstveno politiko, medije.  Ugledni klinični profesorji odobrijo zdravila, za nagrado pa jim farmacevtska industrija daje podkupnine.  Problem je še veliko globji, ker ti strokovnjaki, ne samo, da so plačani, pač pa so ustvarjeni od farmacevtske industrije. Danes ne morete napraviti znanstveno kariero brez sodelovanja z industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Zato ne morete biti neodvisni.“

Vir: http://www.slobodnadalmacija.hr/Hrvatska/tabid/66/articleType/ArticleView/articleId/59140/Default.aspx

Še več zelo zanimivih podatkov o delovanju farmacevtske industrije, si lahko ogledate v intervjuju z dr. Lidijo Gajski, v dveh delih:

http://www.youtube.com/watch?v=ma2IpApu-XU&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=zoNaNY0A2X8&feature=related

Barbara Klančič, Dobrovo

  • Share/Bookmark

Dolg seznam grehov farmacevtskega podjetja GlaxoSmithKline

Petek, Januar 28th, 2011

Na strani 24.com lahko preberemo: »Doslej tajna pogodba med podjetjem GlaxoSmithKline (GSK) in ministrstvom za zdravje o nakupu cepiva proti novi gripi je razkrita. Iz nje je jasno, da se je država obvezala farmacevtskemu gigantu povrniti vse stroške, celo sodne pred lastnimi sodišči, ki bi nastali z odškodninskimi tožbami državljanov zaradi stranskih učinkov cepiva. Bivši zdravstveni minister Miklavčič je priznal, da jih je farmacevtski gigant potisnil ob zid, in dodaja, da ni imel možnosti pogajanj.«

S kakšnim podjetjem ima opravka naša država? V knjigi Medicina v primežu podkupnin je avtor Hans Weiss nanizal vrsto nezakonitosti, ki si jih je ta britanski farmacevtski gigant privoščil v zadnjih letih. Navedli bomo samo nekatere, citiram: »Prevara v velikem slogu: Marca 1997 je bilo podjetje Smith Kline Beecham Clinical Laboratories (predhodnik koncerna GSK) po razsodbi nekega sodišča v ZDA obvezano plačati 325 milijonov dolarjev zaradi goljufij v škodo zdravstvenih zavarovanj. Goljufive manipulacije s cenami: Aprila 2003je GSK pripravljenost, da plača zaradi goljufivih manipulacij v škodo zdravstvenih zavarovanj 88 milijonov dolarjev vladi ZDA in različnim zdravstvenim zavarovanjem. Tožba zaradi korupcije in tvorjenja kriminalne združbe: Maja 2004 je italijanski finančni urad po dve leti trajajoči preiskavi vložil obtožnico proti 273 sodelavcem GSK in več kot 4400 zdravnikom. Sodelavci koncerna so poskušali zdravnike s podkupninami in darili spodbuditi k temu, da bi predpisovali več zdravil. Pod krinko »medicinskih potovanj« so bila povabila na Veliko nagrado formule 1 v Monte Carlo. Skupno je šlo za vsoto 278 milijonov dolarjev. Vnovična in trajajoča prevara: To je očital v neki tožbi proti GSK newyorški generalni javni tožilec Eliot Spitzer dne 18.5.2004. Koncern je zavestno zamolčal stranske učinke pri antidepresivu seroxat – močno povečanje tveganje za samomor pri mladih. Sum podkupovanja in pomoči pri davčni utaji: Oktobra 1999 je uvedlo javno tožilstvo v Münchnu preiskavo proti GSK zaradi suma podkupovanja in pomoči pri davčni utaji. V tej zvezi so zasegli tudi dokumentacijo podjetja in potovalnih agencij, preiskavo pa so razširili na 3500 zdravnikov, ki so prejeli do 26 tisoč evrov dotacij. »Potovanja, ki jih je plačalo farmacevtsko podjetje, so bila skoraj izključno razvedrilna,« je razložilo javno tožilstvo. Zavajajoče oglaševanje: Maja 2002 je dobil GSK opomin od ameriškega odobritvenega urada FDA zaradi zavajajočega oglaševanja sredstva proti migreni imitrex, ki se v Nemčiji in Avstriji trži pod imenom imigran. V nekem reklamnem oglasu za bolnike so močno pretiravali z učinkovitostjo zdravila.«

Ljudje smo s pretiranim jemanjem zdravil ustvarili farmacevtske gigante, ki imajo tudi več deset milijard letnega prometa. Vsak človek bi se moral vprašati ali res nujno potrebuje določeno farmacevtsko zdravilo, ki sicer samo potlači simptome, nikoli pa ne pozdravi bolezni. Učitelji Naravnega Zdravja poudarjajo, da so zdravila močno koncentrirani strupi, ki sestavljajo kemične enote, ki paralizirajo živce, uničujejo celice in odpravljajo vitalne akcije.

Janez Filipič, Vrhnika

  • Share/Bookmark

Je uporni kmet Sepp Holzer res prijatelj živali?

Četrtek, Januar 27th, 2011

Nedavno je v Sloveniji gostoval avstrijski kmet Sepp Holzer, ki je na strmi in nerodovitni zemlji kmetije na nadmorski višini 1.100 do 1500 metrov začel zelo uspešno gojiti zelenjavo in sadje. Njegov način kmetovanja se imenuje permakultura, kar dobesedno pomeni trajnostno kmetijstvo. Temelji na povezavi med ekologijo, pokrajino, arhitekturo, organskim in gozdnim kmetijstvom. Sloni na pozornem in preudarnem opazovanju narave.

Ko sem od prijateljev izvedela, da se Holzer ukvarja tudi z živinorejo, sem bila neprijetno presenečena, kajti znano je, da je živinoreja zaradi onesnaževanja in drugih negativnih vplivov največja grožnja za človeštvo. Sicer imajo njegove živali svobodo gibanja, kar opisuje tudi v svoji knjigi Uporni kmet: »Koliko živali dandanes nikoli ne vidi sonca! Kaj takega bi morali prepovedati, saj kaže ljudi kot množične mučitelje živali – zločin, ki je danes vsesplošno razširjen. Če se žival dobro počuti, so tudi izdelki njenega mesa zdravi. Živali nočem zapirati, ne želim igrati zaporniškega čuvaja in hraniti svojih ujetnikov v svinjaku.«

Holzer ima prav, da bi morali prepovedati množično živinorejo, kjer so živali celo življenje natlačene v hlevih, taboriščih in vidijo morda prvič sonce šele na poti v klavnico. Toda množična reja živali obstaja samo zaradi velikega povpraševanja mesa. Z gojenjem živali na Holzerjev način, torej, da imajo živali na voljo večje površine za gibanje, bi bilo nemogoče nahraniti vse ljudi na tem svetu, ki uživajo meso. Zato ni rešitev v tem, da živali gojimo na ekološki način in se hkrati zgražamo kako drugi kmetje mučijo živali v zaprtih hlevih, pač pa da počasi opustimo to uničujočo panogo in kot zgled tudi sami postopamo prenehamo jesti meso. V knjigi Holzer omenja, da je pred leti redil evropskega risa, katerim je metal za hrano žive kokoši.

Izvedela sem tudi, da je Holzer lovec, kar podrobno piše v omenjeni knjigi: »Od otroških let  dalje sem se navduševal nad lovom. Magično me je privlačil vsak lovec z orožjem in vsaka divjad. Leta 1960 sem opravil lovski izpit.  Z veseljem in navdušenjem sem se pridružil krajevni skupnosti lovcev.« Holzer ima tudi lovsko področje oz. lovišče, kjer sprejema lovce, da streljajo na živali in v knjigi opisuje več lovskih dogodkov: »Lovci, ki sem jih večkrat spremljal kot vodja lova, so večkrat nenamerno ustrelili. En tak strel je šel skozi moj klobuk, drug je oplazil moje levo uho. Da sem goste, ki so me skoraj spravili na drugo stran, takoj pregnal s kmetije in poslal domov, lahko vsak razume. Drugim zbiralcem trofej sem moral služiti ne le kot vodja lova, ampak predvsem kot strelec. Vedno mi bilo zelo neprijetno, če sem moral takemu »lovcu« nato slovesno izročiti zeleno vejico kot znamenje uplenitve boljše, velike divjadi in mu zaželeti lovsko srečo. Spominjam se nekega akademika iz Nemčije, ki je šel z mano na lov na srnjaka. Ko je bil želeni srnjak končno v primerni strelni razdalji, mi je gost prišepnil: »Vi ga ustrelite namesto mene, gospod Holzer, gozd molči, jaz pa bom plačal.« Rečeno, storjeno. Srnjak je ob strelu padel, toda nato je poleg mene počilo še dvakrat. Moj gost je ustrelil v tla iz visoke preže, tesno ob meni. Vprašal sem ga zakaj strelja, če srnjak že leži. »Ah, veste, gospod Holzer, moja žena vselej pogleda v cev.« S tem je želel povedati, da njegova žena vedno po lovskem uspehu preveri ali so na puškini cevi sledi smodnika. Ko sva prišla k nam domov, je zares natančno pregledala moževo orožje. Celo meni je postavila mučno vprašanje ali je njen mož zares uplenil srnjaka.« Ob tej zgodbi bi dodala, da je žalostno, da celo nekatere ženske podpirajo terorizem nad živalmi v gozdovih.

V knjigi tudi piše, da moramo po Holzerjevem prepričanju z naravo sodelovati, ne pa se z njo bojevati. Holzer meni, da imajo v naravi vse rastline in živali smiselno vlogo. Prepričana sem, da ubijanje živali ni sodelovanje z naravo, pač pa ravno nasprotno. Prepričana sem tudi, da je naša naloga, vseh ljudi, da z živalmi postanemo pravi prijatelji, torej, da jih prenehamo ubijati in izkoriščati. Po vsem tem zvenijo v prazno besede Mete Vrhunc, predsednice Društva za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda, ki je v uvodniku knjige zapisala: »Sepp Holzer je podoba človeka, kot moramo postati.« Prav tako tudi besede Katerine Vovk, dipl. inž. agr. in hort., Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije, ki opisuje Holzerja kot strastnega ljubitelja vsega življenja, ki nam ga ponuja narava.

Katja Vrbovšek, Celje

  • Share/Bookmark

Zakaj je zdravstvo materam ukradlo pravico do poroda na domu

Sreda, Januar 26th, 2011

Ko mi je Karmen povedala, da je noseča, sva začela razmišljati o možnostih, ki jih ima mati na izbiro glede poroda. S prijateljico iz Portugalske smo se na morju pogovarjali o porodu doma. Ko je pripovedovala kako preprosto in lepo je doživela porod, je bila Karmen kar očarana. Tako je začela iskati možnosti, ki jih zato imamo pri nas. Najprej je poklicala društvo Naravni začetki in dobila je tel. št. babice iz Gradca.

Zdravniki ne vedo kaj je to naravno življenje

Poklicala sva jo in se takoj dogovorila za kontakt. Tri mesece pred rojstvom sva šla babico obiskati na njen dom. Takoj sva videla, da ženska obvlada stvari do potankosti. Povedala in napisala je vse važne informacije in napotke za porod, kako ugotoviti kdaj je čas za klic in kakšni so znaki. Nosečnost je potekala brez kakršnihkoli komplikacij, edina napaka je, da je predolgo obiskovala ginekologa. Ženske pri pregledih vedno samo strašijo in opozarjajo kaj je lahko z novorojenčkom narobe, predpisujejo jim razne vitamine in minerale ter seveda železo in folno kislino, vse anorgansko in nenaravno. Res je žalostno, da človek študira deset ali več let in sploh več ne ve kaj je naravno življenje. V zdravstvu ni človeka, ki bi vam znal svetovati glede prehrane.  Pravijo, da bi naj mrtva hrana – imenujejo jo polnovredna hrana – podpirala procese, ki jih telo opravlja za samoobstoj. Trdijo, da mleko in mlečni izdelki telo oskrbujejo s kalcijem, da mora nosečnica in doječa mati pojesti vse kuhano, nobene surove hrane. Ko jih poslušaš, ti je kar slabo, nimajo pojma kaj je to naravna hrana, tista, ki res podpira vse procese, ki jih telo opravlja za samoobstoj.

Tudi midva sva spoznala, da se njen ginekolog ne spozna kaj dosti in da je čas, da se poslovimo, saj je že grozil, da bo žena morala v bolnico, ker otrok ne pridobiva dovolj na teži. Babica nama je že na obisku povedala, da medicina preveč poudarja težo otroka kot kazalo razvoja in da se zdravnik lahko zmoti tudi za pol kilograma. V zadnjem mesecu zdravnika nisva več obiskovala, saj vsi postopki, ki jih nosečnica mora opraviti, služijo samo za povečanje bančnega računa zdravnika, mamicam pa  bolj škodijo kot koristijo.

Porod na domu je potekal brez težav

Kakorkoli že, prišel je četrtek, 21. oktober 2010, ko sva se pozno popoldan odpravila na daljši sprehod. Ob prihodu domov je Karmen rekla, da jo malo ščipa v trehuhu, pa ne ve ali so to popadki. Njen prvi porod, ki ga je imela, je bil žal na veliko škodo otroka, sprožen tri tedne prezgodaj in z umetnimi popadki, zato ni vedela, kako naravni popadki sploh zgledajo. Njen panični ginekolog jo je, ker je bila 4 cm odprta, za vsak slučaj poslal kar v porodno sobo in ji brez vprašanja predrl mehur. Babici je poslala sms, da se nekaj dogaja, pa ne ve ali gre že zares. Čez pol ure jo je babica poklicala nazaj, da jo vpraša kako je. Takrat sem začutil, da tole ni hec. Hitro sem pripravil vse, kar je babica naročila in ji z masiranjem trtice pomagal skozi popadke. Ko je prišla babica in jo pregledala, je ugotovila, da bo kmalu rodila. Najprej je poizkusila položaj kot ga morajo ženske imeti v bolnici, in žal brez uspeha, nikakor ni našla moči, da bi porinila otroka naprej. Pogledali smo se in rekli Karmen naj se obrne na vse štiri. Ko je pritisnila prvič, je bila glavica že zunaj, babica je rekla naj zaustavi pritiskanje, saj je imela popkovnico zavito okoli vratu. Babica je to hitro rešila in ko je Karmen še tri, štirikrat potisnila, je bila deklica zunaj. Babica jo je podprla in jo dala mamici na prsi, tako da je po dobri minuti že sesala kolostrum. Babica ni opravila nobenega posega v otroka, kot ga opravljajo v porodnišnicah. Samo dolžina, obseg glave, tehtanje, tako nežno, da skoraj ne opaziš. Popkovnica je bila prerezana po približno eni uri, ko ni bilo več čutiti utripa. Vse je potekalo tako mirno in hitro, da se sploh nismo zavedali, da je polnoč že mimo. Otroka nismo popolnoma nič čistili ali umivali. Bila je lepe rožnate barve takoj po rojstvu. Ko sem vse počistil, sem plačal babico in odšli smo spat.

Patronažno sestro sem postavil pred vrata

Zjutraj sem poklical patronažno službo za potrditev rojstva. Ko sem povedal, da sva rodila doma, je najprej vprašala: »Ja, zakaj pa doma, kaj se pa greste?« No, ko je patronažna prišla, je s strahom pogledala otroka, vzela dokumente, ki jih je izpolnila babica iz Avstrije, in spet govorila kaj vse je z otrokom lahko narobe, če ne bova upoštevala njihovih navodil. Moji osebni zdravnici sem šest mesecev pred rojstvom povedal o nameri in jo prosil za potrditev rojstva, a mi je po prvem klicu povedala, da bom žal moral mamico peljati k ginekologu, da potrdi, da je rodila otroka, pa k pediatru, da ga pregleda. Takoj sem se odločil, da nobena opcija ne pride v poštev, pač ne bo vpisana v matičnem registru, sem si mislil. Drugi dan me zdravnica pokliče in reče, da so se s kolegi odločili, da ga lahko pride ona pogledat in rojstvo potrdi. Naslednji dan je prišla patronažna sestra, da je še enkrat izmerila in stehtala otroka. Ko je stopila v hišo in pogledala ženo, ji je rekla: »Ja gospa?« Vsi, razen moje zdravnice so bili zaskrbljeni zaradi tega, kar smo naredili, kot da smo storili nekaj narobe, je bil občutek v skoraj vsakem stavku patronažne sestre.

Njeno delo je bilo res profesionalno opravljeno, ampak popolnoma brezčutno in brez energije. Presenečen sem bil, ko me je poklicala v nedeljo zjutraj, da pride tehtat otroka. Hitro sem ji povedal, da ne bo šlo, ker spi in mu nič ne manjka. Takoj mi je povedala, da je to na mojo odgovornost in mi spet vsiljevala občutek krivde. Po pravici priznam, da sem bil pošteno jezen, saj v tem gnilem zdravstvu nihče za nič ne odgovarja in ne vem kako bi bila odgovornost lahko drugačna kot moja.

Ženo je podučila, da mora jesti meso, mlečne izdelke in ostalo mrtvo hrano. Ker sem videl, da ženska nima pojma o naravnih začetkih, sem jo naslednji dan po polurnem pogovoru postavil pred vrata in se ji za vse lepo zahvalil. Oba z ženo sva vesela, da sva si upala to storiti, kot sva se odločila, saj je otrok popolnoma drugačen (po obnašanju in odzivanju) od otrok, ki jih imava od prej.

Napiflani »strokovnjaki« nimajo pojma o naravnem delovanju telesa

Moje mnenje je, da bi lahko tudi slovenske mamice izbirale med porodom v porodnišnici in doma na račun zavarovanja, saj je porod doma nedvomno najboljša opcija za otroka in mamico. Vesela sva tudi, da sva zadnjih nekaj let obiskovala seminarje Tonya Samare v Sloveniji in na Hrvaškem. Ko je govoril o porodih in naravnih začetkih kot bi morali kot bi morali po zakonih narave potekati, sva takoj začutila, da bo otrok, ki ga bova imela, rojen in obravnavan na popolnoma drugačen način od prejšnjih.

Mati ima otroka skoraj ves čas na sebi, tudi spi zraven naju v postelji. Otrok mora občutiti ritem srca in telesa matere in ko mama opravlja osebno higieno, je otrok v naročju očeta. Razen ožjih družinskih članov, nihče ne prihaja v otrokovo bližino.

Najbolj žalostno v tem vesolju je, da je 99% ljudi v zahodnem svetu prepustilo skrb za svoje zdravje in prehrano strokovnjakom, ki nimajo pojma kako telo deluje, niti kaj potrebuje za nemoteno delovanje. Imajo dolge nazive kot so dr.mag.doc.asist., v glavah pa razen napiflane teorije, ki je ponavadi laž za lažjo, ki jo tržno usmerjeni zahod v bitki za prihodek prodaja vsem, ki nasedejo in so ostali brez zdrave pameti in občutka za realnost. Če bi droge, ki jih predpisujejo zdravniki, res zdravile, zakaj je potem na svetu dvajset tisoč bolezni in štirideset tisoč vrst zdravil. Farmacija si s pomočjo zdravstva kar sproti zmišljuje simptome za droge, ki jih potem predpisujejo. Ampak nobena laboratorijsko izdelana tableta ne more v nobenem smislu zdraviti telesa, ki ima v sebi vzpostavljen samoohranitveni sistem, ki vedno deluje, če smo ga pripravljeni podpreti na naraven način, brez vnašanja strupov. Samo čista voda in čimbolj naravno pridelana hrana s čim manj termične obdelave. Vse je tako preprosto, da je ljudem že dolgočasno in v želji za izgovori iščejo vedno kaj novega.

Kdaj bodo ljudje ugotovili, da jih politiki vlečejo za nos?

Vedno lahko rečemo stop. Dovolj je bilo posiljevanja. Kupujmo in uživajmo zdravo naravno pridelano hrano, se čim manj pehamo za denarjem in postanemo to, za kar smo bili poklicani na Zemljo. Starši in vodniki svojih otrok, kot vsi primati. Saj v resnici smo veliko bolj zaostali od šimpanzov, ker smo se pustili pretentati in ogoljufati. Če bi šimpanze, ki so nam po DNK podobni v 99,4% hranili s tako hrano kot hranijo v vrtcih in šolah naše otroke, bi poginili v zelo kratkem času. Osnovna naloga staršev je, da svojemu otroku pokažemo kako se prehranjevati čim bolj naravno in ohraniti vesolje čim bolj čisto za naslednje generacije.

Nekega dne, ko bodo ljudje ugotovili, da ne rabijo vlade in ministrov, da bi jim solili pamet, se bo na svetu vse spremenilo. Spet bo lepo delati in razmišljati, počasi pridelovati hrano doma, na vrtovih in njivah in živeti v skladu z naravnimi zakoni, saj zato smo tudi prišli na svet.

Alojz Rak, Šmarjeta pri Celju

  • Share/Bookmark

Ali starši poznajo vsa dejstva o cepljenju?

Torek, Januar 25th, 2011

Čeprav uradna medicina pravi, da je cepljenje učinkovita in varna zaščita pred številnimi boleznimi, pa številne raziskave nasprotujejo tej trditvi.  Večina dokazov, ki govori proti imunizaciji, kot o varnem in učinkovitem postopku, izvira iz medicinskih virov, glavni pobudniki proti tem metodam so prav ljudje iz medicinskih krogov – tisti, ki so odkrili resnico. Veliko teh dejstev je opisanih v knjigi  Cepljenje in imunizacija, nevarnosti, zablode in alternative, s podnaslovom: dejstva, ki bi jih morali poznati vsi starši. Avtor Leon Chaitow se celo sprašuje ali ni morda cepljenje ena najbolj pogubnih katastrof v zgodovini človeštva. Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

Katastrofalni rezultati cepljenja proti kozam

V letih 1870-71 so koze razsajale v Nemčiji. Zbolelo je preko milijon oseb in 120 tisoč jih je umrlo. 96% teh je bilo cepljenih. Nemški kancler Bismarck je vladam različnih nemških držav poslal nagovor, v katerem je bilo navedeno, da so številne ekcemske bolezni posledica cepljenja in da so se »upi, ki smo jih gojili o učinkovitosti virusa govejih koz – kot preventive za koze – izkazale za popolnoma zmotne.« Koze so v Veliki Britaniji močno upadle do konca druge svetovne vojne, tako da je več otrok umiralo zaradi cepljenja kot pa zaradi bolezni same. Poročila iz Splošnega registra z datumom 12. februar 1964 kažejo, da v 25 letih, skoraj dve tretjini otrok, rojenih v Angliji in Walesu, ni bilo cepljenih proti kozam. V tem obdobju so zaradi koz umrli štirje otroci, mlajši od pet let, izmed preostale tretjine cepljenih otrok jih je zaradi reakcij na cepivo umrlo nič manj kot 86, še mnogo več jih je bilo zaradi  cepiva hudo prizadetih. Že gole številke kažejo dovolj pošastno sliko. Cepljenje proti kozam se je nadaljevalo še vrsto let potem, ko je bolezen že izginila, zaradi tega je v obdobju osemindvajsetih let popolnoma po nepotrebnem umrlo 115 otrok, mlajših od pet let.

Cepljenje proti tuberkulozi povzročilo smrti

Profesor Wallgren, ki je v precejšnji meri odgovoren za uvedbo cepiva BCG na Švedskem, je po raziskavi težkih reakcij pri petih pacientih, od katerih so štirje po tem cepljenju umrli, izjavil: »Doslej smo javno spodbujali, naj se BCG cepljenju podvrže kolikor je le mogoče veliko ljudi, četudi ni bilo očitnega vzroka za izpostavitev bolezni. Z nenevarnostjo, ki jo razglaša naša propaganda, se ne moremo več strinjati.«

Škandal s cepivom proti otroški paralizi

Bilo je 12. Aprila 1955, ko je ustanova za otroško paralizo z uporabo vse mogoče reklame sporočila svetu, da je cepivo, ki ga je izumil dr. Jonas E. Salk, »varno, močno in učinkovito«.  Samo trinajst dni zatem, ko sta celotni ameriški tisk in radio glasno pozdravljala cepivo kot enega največjih medicinskih odkritij stoletja, in dva dni zatem, ko je angleški minister za zdravstvo najavil, da bo nemudoma začel s proizvodnjo cepiva, so prišle prve novice o katastrofi. Otroci, cepljeni z eno znamko cepiva, so zboleli za poliomelitisom. V naslednjih dneh so prihajala poročila o vse več podobnih primerih. Med cepljenimi je bilo 168 potrjenih primerov poliomelitisa, s šestimi smrtnimi izidi, in šest smrtnih izidov pri tistih, ki so imeli stik z otroki, ki so prejeli Salkovo cepivo.

Zakaj je cepivo tako nevarno, ker pride direktno v kri?

Mnoge bakterijske infekcije, do katerih pride po naravni poti, izvedejo svoj napad v črevesju, cepitveni postopek pa napadalca ponavadi pripelje skozi krvotok. To lahko primerjamo z razliko med zaužitjem kačjega strupa, ki bi komaj imelo kakšen učinek, in z vnosom tega v krvotok, kar bi pripeljalo do zelo toksičnih posledic. Prav tako bi se morali zavedati, da imunski sistem otroka še ni popolnoma razvit in da se do svojega polnega potenciala razvija počasi, z izpostavljanjem vrsti mikroorganizmov iz naravnega okolja. Napad na imunski sistem, preden je ta imel čas, da se razvije in dozori po naravni poti, naravnost izziva katastrofo.

Katastrofa s cepivom proti tifusu

18. septembra 1945 je Lancet objavil, da je prišlo do izbruha tifusa v vrstah zavezniške vojske, obolelo je 80 oseb, od katerih jih je moralo več kot polovica ostati v bolnišnici, dve osebi sta umrli. Vsi so bili cepljeni proti tifusu vsaj trikrat. Vojaški zdravnik, podpolkovnik Donegan, je priznal, da so jim njihovi nadrejeni zapovedali: tiste, ki so imeli tifus in so bili cepljeni, naj označijo z drugim imenom bolezni – in to so tudi storili. Vse to pomeni, da so medicinske statistike nesmiselne – ustvarjene zgolj v podporo cepljenju. Dokazano je, da je tifusno cepivo še posebej neučinkovito, to nenazadnje potrjujejo tudi številne javne predstavitve, na katerih je bilo dokazano, da ogromne količine oralno zaužitih mikroorganizmov nujno ne povzročijo bolezni. Leta 1916 je v Torontu »nemoč« mikroorganizmov demonstriral dr. Fraser s skupino svojih sodelavcev, zaužili so na milijone tifusnih bacilov, ne da bi zaradi tega utrpeli škodljive posledice. Tifusu se izognemo z javno in osebno higieno.

Cepljenje proti davici povečalo število bolnikov s to boleznijo

V Nemčiji, kjer je bila imunizacija obvezna, je v zmedi in neredu leta 1945 prišlo do močnega povečanja števila obolenj. Kljub množičnemu imunizacijskem programu je število obolelih naraslo s 40 tisoč na več kot četrt milijona. V Parizu je leta 1944 – kljub obveznemu cepljenju – prišlo do 30-odstotnega povečanja števila obolelih. Na Madžarskem, kjer je bilo obvezno cepljenje uzakonjeno leta 1938, je število primerov v dveh letih naraslo za 35%. V nevtralni Švici, kjer je bilo cepljenje obvezno od leta 1933, se je v ženevskem kantonu med letoma 1941 in 1943 število obolelih povečalo kar za trikrat. Na Norveškem, kjer niso cepili, je v istem času za davico obolelo le petdeset ljudi.

Oslovski kašelj in ošpice sta praktično izginila že pred uvedbo cepljenja

Do trenutka, ko se je sredi petdesetih let začela množična imunizacija, se je stopnja smrtnosti zmanjšala za približno 80%. Od takrat se je upadanje nadaljevalo, čeprav manj opazno. Dr. Robert Mendelsohn: »Tveganje, ki je povezano s cepljenjem proti ošpicam, je po mojem mnenju nesprejemljivo – četudi bi obstajali prepričljivi dokazi o tem, da cepivo deluje. A ne obstajajo. Leta 1900 je zaradi ošpic umrlo 13,3 ljudi na 100 tisoč prebivalcev. Do leta 1955, pred prvimi cepljenji proti ošpicam, je smrtnost upadla za 97,7%. »Te številke predstavljajo močan dokaz o tem, da so ošpice izginjale pred začetkom  cepljenja. Leta 1978 je preverjanje v 30 državah pokazalo, da je bila več kot polovica otrok, ki so oboleli za ošpicami, cepljena.«

Cepljenim otrokom uničijo imunski sistem

Mnoge študije so pokazale, da ženske, ki so bile imunizirane v otroštvu, zelo pogosto nimajo protiteles. Dr. Mendelsohn: »Večina otrok pri krvnih testih, ki so narejeni le štiri do pet let po cepljenju, ne kaže nobenih znakov imunosti. Zaradi imunizacije velika večina žensk danes nikoli ne pridobi naravne imunosti. Če se njihova imunost, ki je posledica cepljenja, izrabi, lahko obolijo za rdečkami prav med nosečnostjo, to ima seveda škodljive posledice za njihovega nerojenega otroka.« Nobelov nagrajenec, dr. John Elders, v New England Journal of Medicine navaja, da cepljenje mladih deklet poveča, ne pa zmanjša možnosti, da bodo kot odrasle osebe obolele za rdečkami, kajti cepljenje – za razliko od naravno pridobljene bolezni, ki nudi popolno zaščito pred ponovno okužbo – daje le delno zaščito. Med leti 1963 in 1968 je bilo proti ošpicam cepljenih 750 tisoč otrok. Mnogi od njih so zdaj kot odrasli mladi ljudje izpostavljeni tveganju tako imenovanih »netipičnih ošpic«. Pojav »netipičnih« ošpic so odkrili še 16 let po cepljenju. Kot kaže ima okoli 50% tako cepljenih otrok okvarjene imunske sisteme, zaradi česar je njihova sposobnost ustreznega odziva na ta virus trajno spremenjena.

Skoraj vsi cepljeni vojaški naborniki zboleli za rdečkami

V Australian Nurses Journal se je maja 1978 pojavil članek, ki je predstavil neovrgljive dokaze o neučinkovitosti cepljenja. Dr. Beverley Allan z univerzitetnega oddelka bolnišnice Austin, v Avstraliji, je opravila poskuse z vojaškimi naborniki, ki so bili, glede na krvne teste, slabo odporni na rdečke. Potem, ko so jih imunizirali z oslabljenim virusom, so se nastanili v vadbenem taboru, v katerem je v preteklosti redno prihajalo do epidemije rdečk. Štiri mesece po imunizaciji je prišlo do izbruha bolezni, ki je prizadel 80% »zaščitenih« moških.

Cepljenje ustvarja velik dobiček

Propaganda, ki je naklonjena cepljenju, je osvojila mišljenje množic in vplivala na medicinsko razmišljanje ter na merila oblasti in mednarodna merila o brzdanju bolezni. S tem začenjamo posegati v domeno politike in ekonomije, kajti dobički, ki jih je moč iztržiti na tem področju, so zares veliki.

Cepljenje lahko povzroči raka

Zaradi vnosa tujih snovi iz cepiv v telo pa se zgodi najpomembnejša sprememba med vsemi: do določene mere se spremeni genetski material, ki skrbi za podvajanje celic v telesu. Morda je to celo najhujša od vseh dolgoročnih posledic imunizacije, lahko namreč pride do zapletov, zaradi katerih bi lahko rekli, da imunizacija spremeni celice. To vodi do nastanka raka in do telesnih sprememb, ki tako prizadete celice lahko prepoznajo kot »tuje«, lahko se sproži imunski odziv, ki se usmeri neposredno proti njim.

V ZDA naj bi letno zaradi cepiv umrlo deset tisoč otrok

Dr. Mendelsohn: »Sumim – in ta sum delijo z menoj tudi drugi v mojem poklicu – da je skoraj 10 tisoč smrti zaradi NNSD (nenadna, nepričakovana smrt dojenčka) vsako leto v Združenih državah povezanih z eno ali več cepivi, ki jih otroci prejemajo rutinsko. Najverjetnejši krivec je cepivo zoper oslovski kašelj, lahko pa gre tudi za katero od drugih.« Dr. William Torch z medicinske fakultete v Nevadi je opozoril, da je DPT (cepivo davice, oslovskega kašlja in tetanusa) lahko vzrok za NNSD. V enem od preučevanj je opazil, da sta bili dve tretjini od 103 otrok, ki so umrli zaradi NNSD, imunizirani tri tedne ali manj pred smrtjo. Mnogi so umrli v prvem dnevu po cepljenju.

Množična smrt otrok Aboridžinov zaradi cepljenja

Smrtnost otrok Aboridžinov se je dramatično zvišala v začetku 1970-ih, leta 1970 se je podvojila, še bolj pa se je povečala leta 1971, ko je na nekaterih območjih severnega teritorija od tisoč otrok umrlo kar 500. To je bilo seveda popolnoma nesprejemljivo, a vendar se je zdelo, da je problem nerešljiv. Notranji minister za to področje je zaprosil za nasvet dr. Kalokerinosa. Ta opisuje, kako je odkril rešitev: »Nenadoma mi je bilo jasno. Pospešeno smo imunizirali otroke,« je dejal Ralph, minister. Moj bog! Že leta vem, da je cepljenje lahko nevarno, pa ne, da sem to tveganje še podcenjeval?«

Zaradi cepiv uničenih na tisoče življenj otrok in njihovih staršev

Profesor Stewart je med leti 1951 in 1956 svoje štiri otroke cepil na običajen način, da pa zdaj – po vseh izkušnja in opravljenih raziskavah – tega ne bi storil niti v sanjah. Njegova izjava o tem je jasna in nedvoumna: »Niti slučajno ne dvomim o tem, da je samo v Veliki Britaniji na stotine – če ne na tisoče – zdravih otrok brez potrebe utrpelo nepopravljive okvare možganov, zaradi česar so bila uničena njihova življenja in življenja njihovih staršev.« Je lahko še kaj  bolj bridkega in žalostnega, kot videti uničeno življenje svojega otroka – uničeno zaradi postopka, ki naj bi ga zaščitil? Kakšno trpljenje in bolečine je to povzročilo! Nevrološke okvare so skoraj hujše kot smrt. »Živa smrt« otroka, ki je obsojen na vegetiranje, je za tiste, ki tega niso doživeli sami, nepredstavljiva.

Cepljenje lahko poškoduje genetski material

Postopke cepljenja dolžimo za spremembe v genetskem materialu telesnih celic in sodelovanje pri oslabelosti celotne imunske učinkovitosti. Zaradi vseh teh posledic so množične imunizacije glavni osumljenec za čedalje več malignih bolezni pri otrocih. V tovrstnih okoliščinah opazimo še eno spremembo, tako imenovano zmanjšano imunsko odpornost. Lahko je na primer, zmanjšana učinkovitost priželjca, ta je zadolžen za proizvodnjo hormonskih izločkov, ki so vitalnega pomena pri proizvodnji specializiranih sprememb v limfocitih, zadolženih za zaščito telesa.

Kaj so to avtoimunske bolezni, ki jih tudi povzročajo cepiva?

Dr. Robert Mendelsohn: »Avtoimunsko bolezen lahko preprosto razložimo, če rečemo, da telo – ko njegov obrambni sistem ne more več razlikovati med tujimi napadalci in navadnimi telesnimi tkivi – začne uničevati samega sebe. Smo mumps in ošpice prodali za raka in levkemijo?«

Zaradi  cepljenja ljudje ne prevzamejo odgovornost za svoje zdravje

Splošne ugotovitve o imunizacijskih postopkih: so vzrok za dolgoročne spremembe v imunskem sistemu, v celični in genetski strukturi, kar ima za prihodnje zdravje nepredstavljive posledice. To je glavni dejavnik pri tem, da so ljudje prepustili odgovornost za svoje zdravstveno stanje medicinski stroki, zaradi tega se tudi izogibajo dejavnostim, ki koristijo dobremu zdravju: zdravi prehrani, ustrezni vadbi…

WHO priznala, da je najboljše »cepivo« zdrava prehrana

Študija Svetovne zdravstvene organizacije pravi: »Najboljše cepivo proti običajnim infekcijskim boleznim je ustrezna dieta.« Slaba prehrana je verjetno najpogostejši vzrok oslabljenega imunskega sistema.

Nemški zdravnik ima slabo vest zaradi cepiv

Wolfgang Ehrengut, nemški zdravnik in imunolog: »Ne sme biti res, da cepivo, ki naj bi reševalo življenja, že štirideset let ubija in povzroča možganske okvare pri tolikih otrocih, da je to preprosto nesprejemljivo. Kaj bomo storili, če je temu res tako? Kako bodo lahko zdravniki, ki so z nevrotoksičnimi cepivi rutinsko cepili že na milijone otrok, s tem spoznanjem še kdajkoli živeli?«

Čas je, da zavpijemo: dovolj!

Nevarnosti cepljenja segajo od pretenj pred možgansko okvaro in smrtjo, do raka in drugih hudih bolezni destruktivne narave. Prav tako lahko vidimo, kako se razdiralna sila imunizacije kljub neuspehom in katastrofi vali naprej, opotekajoč se od polomov in razprtij znotraj »medicinske bratovščine«,  kljub temu še vedno uspeva dajati vtis rešitelja človeštva. Čas je, da zavpijemo: dovolj.

Pri zdravem človeku virusi nimajo moči

Doktorja Kalokerinos in Dettman: »Odgovornosti ne gre iskati v tem, kar povzročijo virusi in bakterije, temveč v tem, kar povzroči, da se virusi in bakterije razvijejo v patogene in postanejo napadalni.« Usodno poudarjanje pomembnosti mikroorganizma kot najpomembnejšega dejavnika – namesto spoznanja, da je njegova sposobnost povzročiti škodo odvisna od tega, ali je gostitelj zdrav ali ne – je pripeljalo do zmanjšanja odgovornosti posameznika za vzdrževanje lastnega zdravja.  Higiena in zdravje ter doseganje tega s pomočjo optimalne prehrane in osredotočanjem na tiste dejavnike, ki podpirajo in zvišujejo naravne obrambne sposobnosti telesa – to so najbolj zaželeni cilji preventivne medicine. Pasteurjevo zapuščino pa lahko označimo kot tisto, ki je človeka odvrnila od tega cilja.

Pojedel ogromno virusov in ostal zdrav

Dokaze za nesposobnost zelo nevarnih mikroorganizmov, da bi »povzročili« bolezen v nenaravnih okoliščinah, so številni pionirji imunologije demonstrirali na nenavaden način. Dr. Max von Pettenkofer, pionir na področju higiene, je zaužil milijone patogenih bacilov kolere, te so vzeli osebi, oboleli za to usodno boleznijo. Da bi predstavil svoje poglede, se je istemu poskusu podvrgel tudi veliki ruski patolog Elie Mechnikoff, enako so na začetku 20. stoletja storili tudi številni drugi eksperimentatorji. Najhujše, kar se je zgodilo, je bila blaga diareja. Zdravo telo lahko prenaša in obvladuje večino patogenih snovi. Veliko ljudi zaradi revščine, podhranjenosti, slabe higiene in nevednosti ne more vzdrževati obrambnih sposobnosti, ki bi se uspešno upirale napadom mikroorganizmov.

Zdravje je odvisno od pravilnega življenja

Pionir naravnega zdravljenja Henry Lindlaher: »Zdravje je odvisno od pravilnega življenja, kar pomeni naše navade: razmišljanja, čutenja, dihanja, prehranjevanja, pitja, vadbe, umivanja, oblačenja in tudi naše spolne in družbene aktivnosti, ki morajo biti v harmoničnem odnosu z zakoni našega bitja.« Prehrana in drugi vidiki psihološke in fiziološke narave človeka so vredni precej večje pozornosti kot virus ali mikrob, ki lahko – v zanj ustreznih pogojih – povzroči razdejanje.

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari

Ponedeljek, Januar 24th, 2011

Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje. Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.

Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate Greinert, ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu. „Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali. Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi Greinertova. V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene knjige.

Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ

Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Avtorica se sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan?  Pravi, da transplantacijska medicina degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.

Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski  center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke ‘možgansko mrtve’ mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: ‘truplo’ je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“ Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.“

Zdravnik priznal, da žalujočim lažejo

Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne  bi bilo nobenega darovalca več.“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.“

Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.“ Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!“

Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov

Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“ Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.

Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke. Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.

V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“ Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“

Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili

Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine. Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“ Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov?

Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol.

Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih

Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o ‘darovanju organov’, mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje ‘darovalcev organov’, večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli  biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni. Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“. Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce.

Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov

Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb. Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta. Cerkev poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt.  Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži. Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi? Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?

Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi

Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za ‘da’ pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.

Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako ‘pregovoriti’ svojce ‘potencialnih darovalcev organov’, da bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe ‘odvzamejo samo po moji smrti’, ni pa pojasnjeno, kaj je s ’smrtjo’ mišljeno.

Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere zdrave osebe.

Damjan Likar

Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka

Vir: revija Aura, marec 2010

  • Share/Bookmark

Post je zanesljivo zdravilno sredstvo, ki pomlajuje

Nedelja, Januar 23rd, 2011

»Postenje so skozi medicinsko zgodovino in v vseh kulturah jemali kot eno najzanesljivejših zdravilnih sredstev, ki pomlajuje. Namen postenj je omogočiti telesu, da se znebi strupov, ki so se z leti nakopičili v tkivih,« pravi Mojca Pavčič, dipl. med. sestra, kolonhidroterapevtka, ki v Sloveniji izvaja vodena skupinska postenja.

V Sloveniji so najbolj znani posti, ki jih organizira Društvo Preporod. Je vaše vodeno skupinsko postenje podobno zasnovano ali se v čem bistveno razlikuje?

Res je. Gospod Videnšek že vrsto let vodi skupinska postenja. Tudi sama sem sodelovala z njim tako, da sem zanj na Obali organizirala predavanja, tri leta pa aktivno sodelovala pri izvajanju skupinskih postenj, kjer sem izvajala kolonhidroterapije ter predavala o pomenu zdravega črevesja in vplivu hrane na zdravje. Naenkrat pa sem začutila željo, da bi tudi sama vodila skupinska postenja in na ta način ljudem posredovala določena znanja. Program je v osnovi podoben, saj imava oba zgled pri Paavu O. Airoli, avtorju knjige Post ob sokovih. Pri vodenju programa sodelujemo trije, v program smo vključili še postopek čiščenja jeter, naravne pripravke za odpravljanje parazitov, naravne zdravilne zeliščne čaje ter bazične praške, ki so ključnega pomena kot pomoč pri izločanju strupov. Sicer pa program postenja temelji na sveže stisnjenih zelenjavnih in sadnih sokovih, telesni aktivnosti, sprostitvi… Naš post se razlikuje tudi po tem, da poteka v manjših skupinah, tako se lahko posvetimo vsakemu posamezniku.

Kakšne so glavne koristi posta?

Nezdrav način življenja, kot ga živi večina ljudi, zelo obremenjuje normalno, nemoteno delovanje celotnega telesa. Strupi, ki nastajajo pri presnovnih procesih se ne uspejo izločiti iz organizma, temveč se nalagajo v telesu in upočasnjujejo ter ovirajo osnovne telesne funkcije.

Namen postenj, kot jih izvajamo mi, je omogočiti telesu, da se znebi strupov, ki so se z leti nakopičili v tkivih. S tem, ko se maščobno tkivo in nekoristne tvorbe v telesu raztapljajo, se strupi izločajo v krvni obtok, s pomočjo izločevalnih organov pa iz telesa. Tako se telo čisti in razbremeni. Naše telo lahko ponovno vzpostavi ravnovesje in nemoteno delovanje.

Včasih se pošalimo ob izjavi »možgani so se mi zakisali«. In dobesedno je tako! Ko je naše telo močno obremenjeno zaradi prisotnosti strupov, je naše telo močno zakisano. Počutimo se slabo, težko razmišljamo, izgubljamo na spominu, imamo motnje spanja… Veliko mineralov in vitaminov se iz telesnih zalog aktivira z namenom nevtralizirati strupe. S postom zbistrimo tudi um.

Ali vsak človek potrebuje postenje?

Narava je poskrbela, da se vsak človek kdaj posti. In to je ob bolezni. Naravni mehanizem je, da ob izbruhu bolezni pogosto izgubimo apetit, kar telesu omogoči, da potrebno energijo izkoristi za samozdravljenje in ne za prebavo hrane. Sicer pa bi bilo koristno, če bi v svoje koristne navade, glede na način življenja večine ljudi, vključili tudi krajši ali daljši post, odvisno od trenutnih potreb posameznika.

Zakaj je postenje v svetu in tudi pri nas postalo tako priljubljeno?

Nekaj naredi trend, veliko pa osveščenost ljudi. Post ni nič novega. Postenje so koristili že v davnih časih. Je najstarejša terapevtska metoda, ki se je pojavila pred pojavom vračev in umetnostjo zdravljenja. Post so skozi medicinsko zgodovino in v vseh kulturah jemali kot eno najzanesljivejših zdravilnih sredstev, ki pomlajuje. Post je priporočal Hipokrat “oče medicine”, prav tako Galen, Paracelzus in vsi veliki stari zdravniki. Prav tako se je postila večina filozofov in jogijev z Daljnega vzhoda.

Nasprotniki posta trdijo, da le ta nima dolgoročnih učinkov, ker naj bi se ljudje po postu ponovno vrnili k starim navadam napačnega prehranjevanja. Kakšne so vaše izkušnje?

Nobena terapija, zdravilo, dieta pa niti post nimajo dolgoročnih koristnih učinkov, če se vrnemo na stara pota. Bližnjic v življenju ni.  Za ohranjanje zdravega telesa in duha je potrebno trdo delo. Sprememba prehranskih navad, kot so redna telesna aktivnost, dovolj spanja, veselje… terjajo od nas kar nekaj dobre volje in vztrajnosti, česar ljudem današnjega časa primanjkuje. Namesto nas ne more nihče skrbeti za naše zdravje. Niti zdravniki ne! Post je idealna prelomnica, da spremenimo način razmišljanja in prevzamemo odgovornost za naše zdravje in zdrav način življenja, kar pa je v današnjem času polnem stresa dokaj težo doseči. Stres, mamljiva hrana, poživila, neprespane noči so močna ovira k doseganju želenih rezultatov.

V HG naravni kliniki v Michelrieht v Nemčiji opravljajo post z lahko vegansko hrano, kajti menijo, da je strogo postenje zgolj ob sokovih prevelik šok za organizem. Kako vi gledate na to?

Šok za organizem je že to, da vas zjutraj budilka »vrže« s postelje, ker morate v službo, ki vam ni najbolj pri srcu. Ko pa izvajate post prostovoljno, s pozitivno naravnanostjo, je to lahko celo užitek. Beseda postenje pomeni odreči se nečemu. Načinov, kako se postiti je veliko. Posamezni izvajalci bodo zagovarjali svojo metodo postenja. Sama sem mnenja, da se moramo na post, kakršnega koli izberemo, pripraviti tako fizično kot psihično in izbrati metodo postenja, bodisi ob lahki hrani, ob sokovih ali zgolj ob vodi, ki bo nam v danem trenutku ugajala in najbolj koristila.

Kakšne fizične spremembe ste pri udeležencih posta zaznali v času postenja?

Ljudje smo različni, zato tudi različno odreagiramo na postenje. Pri večini se po nekaj dneh poveča telesna zmogljivost, razjasnijo se misli. Ljudje se ne morajo načuditi, da imajo toliko energije, kljub temu, da ne zaužijejo ničesar.

Kaj se dogaja z našo dušo, čustvi v času postenja?

Že sama kolonhidroterapija ima včasih neverjetne učinke na področju čustev, saj je črevesje pravo skladišče napetosti, ki izhajajo prav iz negativnih čustev. Ljudje se jočejo, prihajajo do raznih ugotovitev. Ko pa telesu podarimo možnost čiščenja, se lahko dogajajo prav neverjetni preobrati v življenju. Sama sem se na postu odločila, da bom v kratkem opustila delo, ki sem ga opravljala kot diplomirana medicinska sestra v zdravstvenem domu in začela opravljati kolonhidroterapije, kar sem tudi storila. Nekateri se celo razidejo s partnerjem. Veliko težav, problemov zadržujemo v sebi, post pa nam da moč in pokaže pravo pot…

Ena od najbolj znanih zgodovinskih osebnosti, ki se je redno postil, je bil indijski voditelj Mahatma Gandhi, ki je konflikte reševal brez nasilja. Ali je možno, da mu je tudi postenje pomagalo do skladnosti uma, telesa in duha?

Post je nekaj več kot neuživanje hrane. Je proces čiščenja telesa, uma in duha. In če se posta lotimo s takim namenom, ima neverjetne učinke. Ko si v sebi prečiščen telesno in mentalno, ne potrebuješ konfliktov, ne s sabo ne s svetom.

Kakšen bi bil potem po vašem svet, če bi se vsi ljudje na tem planetu, vključno s svetovni politiki, vsaj enkrat letno postili?

Zgodil bi se svetovni preobrat, za mnoge „zaslužkarje” katastrofa. Sesul bi se sistem zdravstva, farmacije, prehranske industrije. Ljudje bi začeli razmišljati s svojo glavo. Bolni so odvisni od institucij in tako lažje vodljivi. Ko si neodvisen, si svoboden.

Kakšne so vaše osebne izkušnje s postom?

Moj najdaljši post je bil sorazmeroma kratek, 11 dni. Opravila sem ga v skupini, ker je to lažje. Nisem imela zdravstvenih težav, zato sem se odločila za krajši post. Počutje je enkratno. Prvi dnevi so nekoliko težji, nato post kar steče. Sicer letno večkrat izvedem nekajdnevni post, zgolj preventivno. Post prilagodim polni luni, ko je učinek čiščenja telesa toliko močnejši.

Ali ste imeli med udeleženci tudi kakšnega bolnika, ki se je pozdravil?

Poste, kakršne organiziramo, izvajamo z namenom prečiščevanja telesa. Zdravljenje je le posledica. V svojih skupinah ni bilo hujših primerov bolnikov, poznam pa jih kar nekaj, na primer gospoda z rakom na prostati, ki je s postom in spremenjenim načinom življenja ozdravel. Bi pa še enkrat želela poudariti, da post ni čudežna metoda, ki bo ozdravila vsakogar. Zavisi le od nas, koliko smo pripravljeni spremeniti samega sebe in trdo delati za ugodne in trajne rezultate.

V Sloveniji so nekateri zdravniki zelo odklonilni do postenja, predvsem vodja enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med. Za revijaevropa.si je izjavila: »Velikokrat smo že sprejeli bolnike, ki so se zdravili s postenjem, pa smo jih sprejeli le še za to, da so umrli.«

Za post se odločajo ljudje v različnih bolezenskih stadijih. Veliko ljudi je medicina že »odpisala« in jih poslala domov samo še umret, pa so z železno voljo le premagali bolezen in živijo dalje. »Medicinski fenomeni« ali kaj drugega? Post ni čudežno zdravilo, ki bo reševal življenja. Je metoda, ki omogoči telesu, da se očisti in potrebno energijo preusmeri v zdravljenje. Če je zdravstveno stanje posameznika tako  kritično, da bo v nekaj dneh umrl, ga niti post ne bo rešil. Predvsem pa moramo spremeniti miselnost. Z negativnim odnosom do nas in okolice ne bomo pomagali telesu.

Sicer pa, koliko ljudi dnevno umre pod zdravniško oskrbo in zdravniškim nadzorom? Teh podatkov v revijah ne zasledimo. Zasledimo pa veliko zgodb, ko so si ljudje ravno s postom pomagali do zdravja. Ne čakajte na trenutek, ko vas bo življenje postavilo pred dejstvo izbrati med uradno medicino ali postom. Danes spremenite življenje na boljše in izognili se boste takšnim dilemam.

Imate morda informacije kako v tujini v zdravniških krogih gledajo na postenje?

Tudi v tujini je mnenje zdravnikov zelo različno. Vsekakor pa so na splošno veliko bolj odprti do komplementarnega zdravljenja kot pri nas v Sloveniji.  Dr. Andreas Buchinger vodi v Nemčiji najstarejšo kliniko za postenje na svetu, ki jo je ustanovil njegov oče Otto Buchinger, izvrstni poznavalec postenja. In tovrstnih klinik je po svetu kar nekaj.

Vir: revija 7dni

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Farmacevtski koncern Eli Lilly: „Prodaja ima prednost pred varnostjo!“

Petek, Januar 21st, 2011

“Svinjarije, ki se dogajajo v farmacevtski industriji, so gromozanske. Nihče iz moje družine se ne namerava cepiti in se tudi ne bo! Gre za dober posel farmacevtske industrije in posledično tudi našega ministrstva za zdravje,“ je za 24.ur.com dejal predsednik poslanske skupine SNS Zmago Jelinčič Plemeniti. Pod vplivom farmacevtske industrije je po njegovih besedah tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki je prepovedala Baldrijanove kapljice z namenom, da bi farmacevti lažje prodali vrsto pomirjeval.

Jelinčič ima prav, kajti tudi v  knjigi Medicina v primežu podkupnin, piše, citiram: »Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki so jo leta 1948 ustanovili Združeni narodi, slovi po svoji neodvisnosti in objektivnosti. V resnici pa se WHO pretežno financira iz 500 milijonov dolarjev, ki jih vsako leto prejme od mednarodnih farmacevtskih koncernov, samo majhen del dodajo države članice. Med predsedniškimi volitvami leta 2000 in 2004 je farmacevtski koncern Eli Lilly namenjal šest in sedemštevilčne vsote denarja Bushevi volilni kampanji. Samo leta 2002 je koncern za lobiranje in vplivanje na državne uradnike načrtoval 26 milijonov dolarjev.“ Če farmacevtski koncerni živijo na račun bolnih ljudi in če je Svetovna zdravstvena organizacija pod vplivom teh koncernov, kakšne zdravstvene smernice lahko pričakujemo od te organizacije?

Da gre farmacevtskim družbam predvsem za dobiček, ni skrivnost. V že omenjeni knjigi piše:

„Marca 2008 je ameriška zvezna država Connecticut vložila tožbo proti Eli Lilly zaradi nezakonitih tržnih pristopov in podcenjevanja stranskih učinkov. Iz obtožnice: „Za veliki prodajni uspeh zyprexe so bili odločilni tržni pristopi podjetja Lilly in njegovih sokrivcev – s pretiranim prikazovanjem učinkovitosti in podcenjevanjem (ali celo prikrivanjem) življenjsko nevarnih stranskih učinkov.“ Richard Blumentahl, javni tožilec zvezne države Connecticut, je povedal naravnost: „ S pomočjo nezakonite organizirane mreže in laži je Eli Lilly uspel milijarden posel z zdravili – na račun življenj bolnikov in davkoplačevalcev. Morbidni moto trženja se je glasil: „Dobiček ima prednost pred bolniki, prodaja ima prednost pred varnostjo!“ Gnana od lakomnosti je začela Eli Lilly kvariti zdravnike, lekarnarje in javne uradnike – ki so sodelovali in obogateli.“ Samo v Nemčiji je zaradi tega neodgovornega predpisovanja zdravil letno umrlo približno 4 tisoč ljudi zaradi zyprexe in drugih atipičnih nevroleptikov. Povsem brez olepšav se je izrazil tudi P.W., direktor trženja pri Pfizerju, največjem farmacevtskem koncernu na svetu, – etika gor, etika dol: „Glavno načelo je, da je najpomembnejši poslovni uspeh.“ V knjigi je razkritih veliko dejstev in zgodb o podkupovanju zdravnikov s strani farmacevtske industrije. Primer: „Profesor Peter Dominiak spada med najvplivnejše nemške specialiste za visok krvni tlak. V preteklih letih je bistveno pripomogel, da so farmacevtski koncerni in specialisti za visok krvni tlak vzeli na muho vse več ljudi z normalnim krvnim tlakom. Med drugim je odločilno vplival na načrtovanje in izvedbo neke raziskave, ki naj bi dokazala, da je jemanje zdravil proti visokemu krvnemu tlaku smiselno tudi takrat, če nekdo sploh nima visokega krvnega tlaka. Zamisel je nastala v tisti zdravstveni ustanovi, v kateri je imel Dominiak viden položaj – v Nemški ligi za visok krvni tlak, ki jo podpirajo številni farmacevtski koncerni.“

Katja Vrbovšek, Celje

  • Share/Bookmark

Tudi v Sloveniji smrtni primeri in invalidnosti zaradi cepljenja

Sreda, Januar 19th, 2011

Biologinja mag. Karin Rižner iz Ljubljane, članica Društva za svobodno odločanje SVOOD, ima o cepljenju precej drugačno mnenje kot večina zdravnikov. Ko je njen prvi otrok pred več kot desetimi leti utrpel hude posledice zaradi cepljenja, se je odločila, da se bo borila za pravice otrok in njihovih staršev, ki jim jih država z obveznim cepljenje jemlje. Pravi, da obvezno cepljenje ne spada v demokratični režim, da cepiva in antibiotiki že pri otrocih povzročajo imunske invalide, da cepiva niso izkoreninila nobene bolezni.

Nekateri so prepričani, da je Svetovna zdravstvena organizacija umetno razglasila pandemijo nove gripe z namenom, da bi farmacevtska industrija prodala veliko cepiva. Kakšno je vaše mnenje o tem?

S tem se popolnoma strinjam. Za ta namen so tudi spremenili definicijo pandemije. Vse je bilo spretno inscenirano. Veseli me, da te stvari sedaj prihajajo v javnost, ker je veliko podobnih afer v preteklosti ostalo skritih pred očmi javnosti.

Po novem letu so novice o novi gripi kar naenkrat utihnile. Kako si vi to razlagate?

Prvič, večino pogodb med zdravstvenimi oblastmi in farmacevtskimi podjetji je že bilo podpisanih in potrebe po posebnem medijskemu pritisku ni bilo več. Drugič, odzivnost javnosti na cepljenje je bila kljub medijski napihnjenosti epidemije dosti nižja, kot smo vsi pričakovali. V javnost je že pricurljala informacija, da nova gripa niti slučajno ni tako problematična, kot jo prikazujejo, saj je veliko ljudi zanjo zbolelo in se samo prepričalo, da stvar ni nekakšna nova kuga. V času interneta očitno oblasti že zelo težko manipulirajo z javnostjo, vsaj dalj časa.

V Sloveniji naj bi za novo gripo umrlo le nekaj ljudi. Nekateri sumijo, da so zdravniki umrlim kar podtaknili diagnozo smrti – nova gripa, z namenom, da preko medijev širijo strah pred to boleznijo in da povečajo  zanimanje za cepljenje? Sumljivo se jim zdi tudi to, da so za novo gripo umrli samo hospitalizirani ljudje in zdravniki niso želeli dajati v javnost podatkov o njihovem zdravstvenem stanju ob smrti?

O tem ne morem soditi, ker nimam dovolj informacij. To, da bi ti bolniki umrli za posledicami nove gripe, je seveda možno. Za zapleti gripe vsako leto umre stotine ljudi, vendar tega ni v uradni statistiki. Nova gripa ne more biti zelo drugačna, torej lahko povzroči zaplete in posledično smrt. Statistični podatki kažejo, da je sicer manj problematična od navadne gripe, a smrtni primeri so lahko.

Mnogo zdravnikov se ni želelo cepiti za novo gripo, ker naj ne bi zaupali tem cepivu. Zakaj je to cepivo tako sporno? Ste govorili s kakšnim zdravnikom, ki se ni hotel cepiti?

Ne, osebno nisem govorila z nobenim zdravnikom, ker jih ne poznam veliko. Cepivo pa je sporno že zaradi tega, ker je že desetletja znano, da je učinkovitost cepljenja proti gripi popolnoma nična, kar je dokazalo že mnogo kliničnih in epidemioloških študij. Če dodate k temu še, to, da je bilo cepivo razvito praktično čez noč in zelo slabo preizkušeno, potem je previdnost zdravnikov popolnoma na mestu. Za novo cepivo niso imeli časa, da bi dobro spoznali njegove kratkoročne učinke, kaj šele dolgoročne. Študije so bile prekratke in premalo obsežne. To je bistveni argument tistih, ki svarijo pred takimi masovnimi poskusi. Nič ni znanega, zato so trditve, da je cepljenje proti novi gripi varno in učinkovito brez osnove.

V Sloveniji se je proti novi gripi cepilo stotisoč ljudi. So ti ljudje sedaj bolj odporni proti novi gripi kot ostali, ki se niso cepili?

Seveda ne. Že cepljenje proti običajni gripi ni učinkovito, nobenega razloga ni za to, da bi novo cepivo prineslo odpornost proti gripi. To je čisto poseben virus, za viruse gripe pa je znano, da je imunost strogo vezana na posamezne različice virusov.

Vi trdite, da nobeno cepljenje ni učinkovito. Lahko to pojasnite?

Celoten koncept cepljenja je zgrešen že v temeljih. Cepljenje otrokom odvzame priložnost, da bi se branili sami. Otroci dobijo z masovnimi cepljenji že v rosni mladosti sporočilo, da njihov obrambni mehanizem ni dovolj dober in da jih mora zaščiti nekaj od zunaj. To ne samo oslabi njihov imunski sistem, ampak da pečat njihovi celotni osebnosti in zato dobijo občutek, da sami niso zadosti močni in dobri ter da se morajo zanašati na druge osebe, namesto da bi poiskali moč in vitalnost v sebi. Če to nadgradite še z neprestanim dajanjem antibiotikom za vsako bolezen in zbijanjem vročine ob vsaki infekciji, dobite nič drugega kot imunske invalide. Se čudite, zakaj so alergije, avtoimunske bolezni, degenerativne bolezni, rak itd. v takem vzponu?

Toda zdravstvena stroka pravi, da so cepiva izkoreninila mnoge bolezni.

Za to ni nikakršnih dokazov. Če greste trditve preverjati in pregledate uradne statistične podatke po različnih državah, lahko odkrijete podatke, ki dokazujejo natančno nasprotno. Nalezljive bolezni so začele izgubljati ostrino že davno pred uvedbo katerihkoli cepiv. Obstaja cela vrsta bolezni, za katere niso razvili cepiv in ki so izginile ali postale neproblematične v istem obdobju kot bolezni, proti katerimi so razvili cepiva. To so npr. tifus, kolera, kuga, škrlatinka itd. Življenjske razmere so se v 20. stoletju izredno spremenile, da ne govorim v sanitarnih ukrepih, ki so popolnoma spremenile situacijo v družbi. Mislim predvsem na kanalizacijo in vodovod. Da imajo ti dejavniki zelo velik pomen pri pojavu nalezljivih bolezni, pokažejo izredne razmere. V izrednih razmerah vedno izbruhnejo nalezljive bolezni in pri tem prav nič ne šteje, ali ste cepljeni ali ne.

Menite, da bi v srednjem veku cepiva lahko pomagala izkoreniniti kugo, ki je pokosila na stotisoče ljudi?

Seveda ne. Slabe življenjske razmere in predvsem sanitarne razmere v družbi so bile v tistem času glavni razlog za epidemije kuge.

Vaše društvo se tudi zavzema, da bi bilo cepljenje za otroke prostovoljno, kot je to v nekaterih evropskih državah. Kako se na vaše pobude odziva država?

Odziva se slabo. Zdravstvene oblasti v Sloveniji nikakor ne morejo sprejeti dejstva, da obvezno cepljenje ne spada v demokratični režim. Tak način je „podedovan“ iz prejšnjega režima. Če pogledamo čez mejo, ima zelo malo demokratičnih držav določena cepljenja obvezna, pa še tam ni absolutne obveznosti (kot je pri nas), medtem ko imajo podobno ureditev skoraj brez izjeme nekdanje socialistične države vzhodne Evrope.

Kaj svetujete staršev, ki nočejo otroka cepiti, toda zdravnik pravi, da je cepljenje obvezno?

Svetujem jim, da pred tem postopkom resno razmislijo o prednostih in slabostih cepljenja, konkretno za njihovega otroka. Le-te so namreč zelo različne od otroka do otroka. Za starše otrok ni številka, tako kot je za zdravstvene oblasti.

Vi tudi predavate na temo cepljenja po vsej Sloveniji. Kakšni so odzivi obiskovalcev in kaj vam ljudje pripovedujejo?

Da, zaradi časovne stiske mi uspe predavati o cepljenju le nekajkrat na leto, predvsem na pobudo različnih skupin in organizacij. Če je zanimanje staršev večje, organiziramo predavanje tudi v okviru našega društva. Odzivi staršev so običajno zelo veliki, večkrat presenetljivo veliki, tako da smo že imeli resen prostorski problem. Na teh predavanjih največkrat slišim veliko zgodb o kršenju pravic staršev in otrok s strani pediatrov in šolskih zdravnikov. Veliko je prisilnih cepljenj, kljub izrecnim navodilom staršev, da otroka ne smejo cepiti, kadar na sistematskem pregledu starši niso zraven. Občasno slišim tudi kakšno grozljivo zgodbo o posledicah po cepljenju, na žalost so zraven tudi smrtni primeri.

Kakšna so najbolj pogosta vprašanja, na katera se ljudje obračajo na vaše društvo?

Še največkrat sprašujejo o tem, kako se kljub obveznosti izogniti cepljenju.

Na vaši spletni strani ste objavili zgodbe ljudi, ki so imeli slabe izkušnje s cepivi, vendar so njihova imena označena z inicialkami. Zakaj se ti ljudje ne želijo izpostaviti v javnosti in povedati svojo zgodbo v medijih?

Že načeloma se je ljudem težko izpostavljati v javnosti. Slovenci smo pa sploh zadržani. Drugače pa se je staršem težko izpostaljati, ker se zdravniki odzovejo na take zgodbe praviloma zelo grobo ali zelo ignorantsko. Ker je pri nas posledice po cepljenju težko dokazati, saj ni nobene neodvisne inštitucije, na katero bi se lahko v teh primerih obrnili prizadeti starši, so na milost in nemilost prepuščeni ravnanju zdravnikov. Predvidevam, da je tudi zdravnikom, ki so cepili otroke, pri katerih je prišlo do resnih zapletov, težko, zato se jih mnogo brani na ta način, da vse skupaj preprosto zanikajo.

Je po vaših informacijah res že kdo umrl v Sloveniji zaradi cepljenja?

Da, na žalost. Je pa še mnogo več podatkov o resnih zapletih in invalidnostih po cepljenju.

Izdali ste tudi dvd z naslovom Cepljenje – prikrita resnica. O čem govori?

DVD je prevod profesionalnega avstralskega dokumentarnega filma, v katerem govorijo o tej temi različni strokovnjaki, raziskovalci, pa tudi starši. DVD priporočam zato, ker je v 90 minutah prikazana celotna problematika na tak način, da ga razumejo tudi laični starši.

Obstaja kakšna obširna raziskava, kjer so primerjali zdravje med cepljenimi in necepljenimi ljudmi?

Kakšne resne po moji vednosti ni. Tako raziskavo kar naprej predlagamo, vendar za to ni ne denarja ne motivacije. Zanimivo, le zakaj?

Kakšno pa je vaše mnenje o cepljenju živali?

Načeloma velja popolnoma isto kot za ljudi, s tem, da so veterinarska cepiva še manj preizkušena in prečiščena kot tista za humano rabo.

Če pravite, da cepiva ne pomagajo in da so lahko celo nevarna, kaj svetujete ljudem, da bodo ostali in postali zdravi? Kaj najbolj krepi imunski sistem, da mu noben virus ne more do živega?

Tole vprašanje pa presega okvir najinega pogovora. Je preveč kompleksno in široko zastavljeno. Tu ni nobene bližnjice ali čarobnega sredstva, za vsakega je odgovor lahko precej drugačen. Odvisno od njegovega življenjskega sloga.

Ali tudi na farmacevtska zdravila gledate tako kritično?

Tudi mnogo zdravil je zelo problematičnih. Menim, da bi jih morali predpisovati s precej večjo previdnostjo. Vendar če jih primerjamo s cepivi, pri zdravilih obstaja pomembna razlika. Daje se jih bolnim ljudem, pa še to prostovoljno. Kar zelo zelo spremeni situacijo.

Damjan Likar

Vir: revija 7dni

  • Share/Bookmark