Arhiv za Oktober, 2010

Hitlerju je pomagala na oblast katoliška cerkev

Nedelja, Oktober 31st, 2010

Pred časom je minilo 75 let od Hitlerjevega vzpona na oblast. V osnovnih šolah nas ne učijo, da je diktatorju odločilno pomagal na oblast Vatikan in njegova nemška podružnica. Cerkev pa je razumljivo tudi tiho – vsaj dokler bo odklanjanje nacizma tako močno, kot je to sedaj. Kako je katoliška cerkev pomagala tako Hitlerju kot tudi Mussoliniju?

Sledi citat iz knjige: Umor v Vatikanu, Lucien Gregoire:

»1.februarja 1933 je imel Hitler svoj znameniti nastopni govor kot novi nemški kancler, v katerem je med drugim rekel: “Nacionalna vlada mora braniti in ohranjati tista krščanska načela, na katerih je nastal naš narod in na katerih temeljijo naše moralne in družinske vrednote.” Leto pozneje je kancler Hitler poslal v nemški parlament svoj zakon o izjemnih pooblastilih, s katerim je postal absolutni vladar Nemčije. Toda prej je moral rešiti manjšo težavo: za zakon je bila potrebna dvotretjinska večina, njegova nacistična stranka pa je bila v manjšini. Tako kot pred njim tudi Mussolini je moral po pomoč v Vatikan. Januarja 1934 je papež Pij XI. pisal dvema najmočnejšima nemškima katoliškima strankama in jima naročil, naj njuni poslanci podprejo Hitlerjev zakon. Teden pozneje je Hitler postal diktator Nemčije. Vatikan je bil prvi, kateri je s sklepanjem konkordata 16. julija 1935 v Berlinu priznal Hitlerjevo diktaturo. Ne samo Lutrova cerkev, ampak tudi poznejši papež Pij XII. je, kot je znano, sodeloval z nacisti – in za nameček sklepal pogodbe, iz katerih Vatikanska cerkev še danes izvaja zahteve do nemške države.

Papež Pij XI. in Mussolini sta leta 1925 začela italijanske dečke in deklice prepisovati iz skavtskih organizacij v fašistične. To so bili otroci, ki so petnajst let pozneje predstavljali jedro Mussolinijevih – in Hitlerjevih – udarnih vojaških sil, ki naj bi uveljavile prevlado arijske rase. Aprila 1926 je dobilo italijansko fašistično mladinsko gibanje uradni status, januarja naslednje leto pa je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje drugih mladinskih organizacij in gibanj ter nalagal razpustitev starih katoliških skavtskih organizacij. Da sta papež in Mussolini otroke zares pripravljala na vojno, so pokazale že uniforme, saj so skorajda angelska skavtska oblačila zamenjale prave pravcate vojaške uniforme. Decembra istega leta je papež izdal odlok, ki je vsem italijanskim osnovnim šolam naročal, naj v fašistične mladinske organizacije vpišejo vse otroke, mlajše od šestnajst let.

Februarja 1929 sta papež Pij in Mussolini sklenila Lateranski sporazum, s katerim se je katoliška cerkev tudi formalno povezala s fašističnim gibanjem. S cerkvenih prižnic so začeli odkrito povzdigovati fašizem in ljudi pripravljati na skorajšnje ‘volitve’, na katerih so lahko zgolj z da ali ne odgovorili, ali podpirajo novo fašistično vlado. Pij je pred glasovanjem izdal papeško pismo, ki je doseglo 99,9 odstotkov vernikov, saj so ga prebrali z vseh prižnic in objavili v vseh časopisih. V njem je seveda vernikom naročil, naj obkrožijo da. 24. marca 1929 je v skladu s papeževim navodilom ravnalo 8.519.539 volivcev, medtem ko jih je ne obkrožilo le 155.761. Papežev vpliv med italijanskim prebivalstvom je bil v tistem času izjemen.

Z veliko gotovostjo lahko torej trdimo, da je bil uspeh evropskega fašističnega in nacističnega gibanja v tistem času povsem odvisen od papeževih odločitev, saj brez njegove podpore ne bi uspele niti italijanske ‘volitve’, niti nemško glasovanje v parlamentu. Papež je bil tisti, ki je vlekel niti usode, cena na koncu pa je bila strahotna – petdeset milijonov žrtev druge svetovne vojne. Postopek novega organiziranja fašistične mladine je bil leta 1935 končan in poskrbljeno je bilo, da so »nove« vrednote (v veliki meri temelječe na Stari zavezi v Bibliji, ki je eden temeljev katoliške vere še dandanes) – večvrednost arijske rase, manjvrednost žensk, predsodke do Judov, homoseksualcev, drugih etničnih skupin – vcepili slehernemu odraščajočemu italijanskemu otroku.«

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Noč čarovnic – spomin na žrtve cerkve ali žur?

Sobota, Oktober 30th, 2010

Na zadnji oktobrski dan tudi v Sloveniji nekateri praznujejo noč čarovnic. V določenih slovenskih krajih ta dan še posebej bučno obeležijo. Najbolj znana prireditev je čarovniški dan v občini Grad, ki jo organizatorji obogatijo z domačo goriško kulinariko, prikazom srednjeveškega življenja, sojenjem in sežigom čarovnice na grmadi ter veselim druženjem ob dobri glasbi. Sprašujem se kaj je namen teh prireditev, ko simbolično na grmadi zažgejo čarovnico, obiskovalci pa se ob tem zabavajo? Ali morda nekdo ponovno želi oživeti eno najbolj srhljivih poglavij v človeški zgodovini, ko so na grmadi zažgali več sto tisoč žensk. Vse to v režiji katoliške cerkve. Ali obiskovalci sploh vedo kaj se je dogajalo v temačnem srednjem veku? Če vedo, ali ni veselo rajanje ob simboličnem sežiganju čarovnic norčevanje iz žensk? Še bolj nenavadno je, da se na takšnih prireditvah zabavajo tudi ženske.

Morda ti obiskovalci ne vedo, da so tudi na slovenskem območju potekali čarovniški procesi, v katerih so zažgali ali kako drugače ubili več sto oseb, predvsem žensk. V Ljutomerju, torej v bližini občine Grad, so leta 1690 obsodili čarovništva osem kmetic, šest tržank iz Ljutomera in sedem iz Veržeja ter tržana iz Ljutomera. Sedem od teh se je zgrudilo na mučilnih napravah in so na njih tudi izdihnile. Decembra istega leta so dve ženski sežgali. Dve leti kasneje so v istem mestu usmrtili Marijo Zimmer, vdovo ljutomerskega zdravnika. Že leta 1673 pa so v Ljutomeru sežgali šest žensk, nekega moškega pa so obesili. Tri ženske, ki kljub mučenju na čarovniškem stolu niso priznale, da čarajo, so prebičali in izgnali iz dežele. 1669 so v Gornji Radgoni blizu Gradu sežgali dojiljo Urše Murkovič. 1685 so v istem mestu zaradi čarovništva sodili najmanj 15-im podložnikom, eno žensko so v tem času živo sežgali. Dve leti kasneje so sežgali Jero Jedlinico. To mesto je bilo usodno še za pet žensk, ki so jim na grmadi milostno obesili okrog vratu vrečke s smodnikom, da so hitreje umrle. Vir: Čarovnice, avtorja Marjeta Tratnik Volasko in Matevž Košir.

To je samo nekaj žrtev čarovniških procesov v bližini občine Grad, kjer se ob dnevu čarovnic zabavajo s kurjenjem žensk na grmadah.

Procesi zoper čarovnice so na Slovenskem trajali približno 250 let. Do čarovniških procesov na slovenskem je prišlo, kakor drugod po Evropi, predvsem zaradi praznoverja ljudi in njihovega strahu pred hudičem. Poleg tega so na njihovo množičnost vplivali različni zunanji dejavniki, ki so jih ljudje pod vplivom cerkve pripisovali hudiču in njegovim pripadnikom na zemlji, to je čarovnikom in čarovnicam. Ugodna tla za pravcati izbruh preganjanja »čarovnic« v drugi polovici 17. stoletja so naredile velike poplave, ki so prizadele Štajersko v letih 1675 in 1684, temu so se pridružile še slabe letine, nadalje kobilice, ki so uničile pridelke, ter najhujše zlo tistega časa-kuga. Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo preplašile in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil – čarovnic. Tudi zato so bili procesi proti njim tako surovi in krvavi, kajti marsikdaj so ljudje s tem zmanjševali lasten strah pred prihodnostjo. Čutili so zadoščenje, ko je bil »krivec« za njihovo nesrečo kaznovan. Znani so celo primeri, da so moški, ki so se zaljubili v lepo dekle in jih ta ni uslišala, lepotico razglasili za čarovnico. Bili so prepričani, da jih je dekle začaralo. Celo politiki, ki so hoteli doseči kakšen političen cilj, so svojim nasprotnikom naprtili obtožbe čarovništva. Vir: Katja Franc, Čarovništvo, projektna naloga.

Čarovniški procesi po celem svetu so bili del cerkvene inkvizicije, v kateri je izgubilo življenje na milijone ljudi. V knjigah Inkvizicija in Kristusovi namestniki avtorji zelo podrobno opisujejo strahovlado prokatoliških vlad v deželah »svetega rimskega cesarstva«, iz česar izhaja, da je cerkev v tedanjem času, tudi direktno preko svetnih plemičev, škofov, imela absolutni vpliv na politično in družbeno dogajanje. Še več, ona je vladala preko njih, tako da se tudi zločini iz teh dežel in obdobja, morajo direktno pripisati papeštvu in cerkvi.

Leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stoert den oeffentlichen Frieden?« (Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) zapisal: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

Maja Fišer

  • Share/Bookmark

Ponovno vmešavanje katoliške cerkve v volitve

Sreda, Oktober 27th, 2010

Toni Dragar je po začasnih neuradnih podatkih v občini Domžale dobil slabih 700 glasov več

od Roberta Hrovata (SDS). “ Levi volilci ne gredo na volitve, desni pa ja, ker je tam takšen

red. Ob tem moram povedati, da so me zelo razočarali naši župniki, ki so v pridigah ta teden

vernikom dejali, da morajo iti na volišča in da morajo voliti številko dve (Hrovata; op. a.),

čeprav sem v tem mandatu veliko naredil za njihove fare,” je za zurnal24.si po tesnem boju

povedal Dragar.

Praksa volilnega delovanja in vsiljevanja katoliške cerkve ima dolgo tradicijo. V knjigi

Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda),

avtor Avro Manhattan opisuje mnoge primere iz prejšnjega stoletja, kako je cerkev vplivala

na vernike. Primer, citiram:

»V Italiji je 20. maja leta 1951  katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagrešil smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerih so pozvali Francoze naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo Katoliško cerkev. Svarili so jih, da je to za njih »neizogibna dolžnost«, če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili »najtežji greh«. In naprej: «Papež Pij XII. je 10.3. 1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh… una colpa mortale.«

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je 30.8.2008 na slovensko vlado poslalo »Predlog

za prepoved volilnega delovanja katoliške cerkve in za spremembo Zakona o volilni in

referendumski kampanji (ZVRK)«, kjer med drugim pišejo:

»Sicer pa je sodelovanje cerkve v volilni kampanji nesmiselno, saj je po cerkvenem nauku vsaka oblast dana od Boga. Torej, za cerkev ni pomembno, kdo oz. katera politična opcija je na oblasti oz. na volitvah zmaga, saj je v vsakem primeru dana od Boga. Po katoliškem nauku je bil tudi komunizem dan od Boga, zato je zelo čudno, da cerkev tako kritizira ta družbeni red in ga primerja celo s satanizmom.

Tako v bibliji (pismo Rimljanom) piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni

je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej

upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim

13,1)

Tako katoliška cerkev s sodelovanjem v volilni kampanji ne krši samo slovenskega

pravnega reda, temveč tudi lasten nauk. Ne glede na vse, je zelo čudna tista organizacija, ki

vedoma krši lasten nauk. Kakšno verodostojnost ima lahko organizacija, ki krši svoj lastne

nauk?«

In naprej:

»Cerkev ne sodeluje v volilni kampanji samo v Sloveniji, temveč tudi drugod. Po izjavi dona Ivana Grubišića katoliška cerkev na Hrvaškem prepogosto, še posebej pred volitvami, izsiljuje krščanskodemokratske stranke s svojim vplivom na verne volivce, potem pa zato zahteva protiusluge (Dnevnik, 7.7.2008). Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz (Delo, 18.4.2006). Papež Janez Pavel II. je izjavil, da ima cerkev pravico in celo dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998).«

Človek bi si mislil, da bo v današnjih časih demokracije in človekovih pravic vsaj večini pristašev demokratične ureditve medčloveških odnosov prepoznavna tujost totalitarne vatikanske kleriške združbe z avtokratskim »svetim očetom« na čelu. Začuda ni tako! Eden od vzrokov za »slabovidnost« demokratične družbe leži mogoče tudi v dejstvu, da ko je od Vatikana in njegove katoliške cerkve požegnani in podprti Hitler-Mussolinijev morilski vojni stroj bil poražen, so se kleriki najprej poskusili vsaj za širšo javnost otresti povezav z nacifašisti. Nato so se prilagodili novemu demokratičnemu duhu časa, vse z namenom pretočitve starega totalitarnega katoliškega vina v nove »demokratične« mehove.

Pravega vzroka za še eno navidezno preobrazbo niso katoliški kleriki nikoli skrivali. Že na začetku obstoja svoje od resničnega Jezusovega nauka odpadle, ločene verske skupnosti, torej v bistvu sekte/ločine, so skozi usta škofa Hieronima jasno povedali, za kaj v bistvu gre:

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«

Ideološko osnovo za polnjenje katoliških vrčev denarja brez dna je pojasnil papež Leo X.:

»Koliko je fabula o Kristusu pomagala Nam in Našim, je poznano.«

Seveda so tudi kritični misleci pokomentirali dogajanje v katoliški trdnjavi totalitarizma, kot npr. nemški filozof Nietzsche:

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«

Tudi marsikateri bivši pripadnik vatikanske manipulacije z Jezusom se javno priduša o resnični naravi organizacije, kateri je žal pripadal, kot npr. nekdanji jezuit, grof Hoensbroch:

“Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.”

Koliko časa bomo še dovoljevali, da bo totalitarna in zločinska cerkev, ki še ni odgovarjala za svoje neverjetne zločine,  jahala demokratično državo? A ni že čas, da se 7. člen slovenske državne ustave o ločenosti države in verskih skupnosti končno udejanji tudi v praksi!? Cerkev seveda lahko tako kot vsi mi počne, kar hoče, toda prej mora, tako kot večina med nami, uskladiti svojo teorijo in prakso z demokratičnimi standardi okolja, v katerem živi. Ali pa mogoče veljajo za ene eni zakoni, za druge pa drugi?

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Katoliška osebna spoved – rafinirana izmišljotina duhovnikov

Torek, Oktober 26th, 2010

Otročiček, ki je s krstom prisilno vstopil v institucijo cerkev, ostane samo začasno zaščiten pred nadaljnjimi cerkvenimi praktikami. Najpozneje kot devetletni šolski otrok se bo mali katoličan konfrontiral s cerkveno praktiko, ki je za otroško duševnost posebno nenavadna in pogosto usodna za njegovo psihično življenje: osebna spoved. Za pripravo na »prvo sveto obhajilo« se je treba prvič spovedati.

Korenine segajo v poganstvo. »V nekaterih misterijskih kultih so ljudje duhovniku, kot zastopniku božanskosti, izpovedovali svoje grehe, da ne bi imeli posledic«, piše Karlheinz Deschner v svoji knjigi Der gefaelschte Glaube (str. 114). Pri teh ceremonijah so ločevali tudi med »malimi grehi« in »smrtnimi grehi«, povsem tako kot pozneje rimska cerkev. Prvi kristjani, še manj pa Jezus, niso poznali takega rituala. Ni bil prakticiran do drugega stoletja. Redna osebna spoved je predpisana šele po letu 1215.

Dolga stoletja je bila spoved izredno učinkovit instrument za preverjanje in obvladovanje ljudi, zaradi česar je cerkev prišla na glas, da ima najboljšo tajno obveščevalno službo. Še v 20. stoletju so vaški župniki širom po Evropi  in domnevno tudi v Sloveniji, osebno preverjali, da se je »opravila spoved«, in sicer najmanj enkrat na leto, ko so verniki prišli po »spovedni listek«.

Spoved je do danes instrument navidezno moralnega pritiska. Kdor neizpovedan umre v »smrtnem grehu«, je po katoliškem nauku »večno preklet«.

Kdor pri spovedi zamolči »smrtni greh«, je spoved neveljavna. Psihologi bi rekli odličen posel s strahom, proti kateremu je brez moči tudi država in njena zaščita mladine.

Česa so v spovednici »naučili« grešnike? Predvsem to, da lahko storijo (skoraj) vse – važno je, da to izve duhovnik. Če se je človek spravil z bližnjim, če je poravnal škodo, je drugorazredno. In: ni se treba spremeniti, vedno znova lahko grešimo – končno je za to spoved! Filozof Friedrich Nietzsche se je rogal temu tako imenovanemu zakramentu: Usteca šepetajo, človek poklekne in odide – in z novim grehkom izbriše staro. Koga preseneča, da spoved odpoveduje? Vprašanje je le, zakaj potem cerkvi toliko plačujemo iz davkoplačevalskega denarja za njene storitve, če je za nič.

Kot utemeljitev za osebno spoved cerkvi služi mesto v novem testamentu pri Janezu: »Katerim ste grehe spustili, so jim spuščeni; katerim ste jih obdržali, so obdržani.« (Jan. 20, 21-23). Nekateri imajo to mesto za ponarejeno. Tudi če predpostavimo, da je pristno, tu ni govora o duhovnikih in cerkvi. Besede lahko vsakdo razume po svoje, na primer takole: Če bližnjemu, ki se je pregrešil nad mano, grehe »spustim«, to pomeni, odpustim, so odpuščeni. Če ne, ostane v grehu. In smo pri prvotnem Jezusovem nauku, po katerem je odpuščanje grehov proces med prizadetimi ljudmi samimi. Za to ni potrebno vedoželjno duhovnikovo uho, pač pa srca udeležencev, ki so pripravljena odpustiti.

Spoved je zašla v krizo in cerkev bi rada nekaj storila proti temu, toda kaj? Bilo bi ji dobro svetovati, da v tem primeru pogleda nauk, kot trdi, svojega ustanovitelja, Jezusa Kristusa.

Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Posebno pomemben element v življenju vsakega človeka, namreč ločevanje med dobrim in zlim ter raziskovanje in šolanje lastne vesti, mu na ta način zamegljujejo že od malih nog.

V očenašu, ki ga pri spovedi vernikom tako pogosto naložijo za »pokoro«, še zveni, kar je  prvotno bil krščanski nauk: »In odpusti nam naš dolg, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Bog ljudem torej odpusti grehe, če si tisti, ki so se pregrešili drug nad drugim, med sabo odpustijo. Duhovnik tu ni potreben. Kristus pojasnjuje v Svojem razodetvenem delu To je Moja beseda prav v tem smislu: »Odpustite in odpuščeno vam bo. Če prosite za odpuščanje in vam bližnji odpusti, vam je odpustil tudi vaš Oče v nebesih.« (Str. 330)

Kako se je to izkrivilo? Jezusova zapoved je tako preprosta in jasna. Duhovniki bi potem ostali brez dela. Ne bi bili informirani o vsem, kar mislijo in počno njihove »ovčke« in tako ne bi mogli več izvajati prisile.

Če prakticiranje osebne spovedi ne prihaja od Jezusa – od kod pa potem prihaja, bo vprašal ta ali oni.

Moris Hoblaj, sociolog in teolog, Nemčija

  • Share/Bookmark

Katoliški nauk obravnava svoje člane kot stvari in last cerkve

Ponedeljek, Oktober 25th, 2010

Papež Benedikt XVI. je med molitvijo na zadnjo adventno nedeljo na Trgu sv. Petra v Rimu poudaril dolžnost širjenja katoliške vere po svetu. Njegovo sporočilo se je nanašalo na smernice, ki jih je v tem mesecu izdala kongregacija za doktrino vere, govorijo pa o misijonski politiki Rimskokatoliške cerkve. Vir: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,396,260720

Večina članov Katoliške cerkve je bila v to organizacijo včlanjena s prisilnim krstom. Zato praktično le redki od njih poznajo pravice in dolžnosti, ki so jih pridobili z vstopom v to cerkev.

Po nauku RKC vsak krščenec postane ud cerkve in ne pripada več sam sebi, temveč cerkvi, kar pomeni, da je sedaj v lasti Katoliške cerkve. Po njenem nauku se je dolžan podrejati drugim, jim služiti v občestvu cerkve, cerkvenim predstojnikom mora biti poslušen ter jih ubogati. Vir: Katekizem katoliške cerkve. Vsem članom RKC mora biti na podlagi tega jasno, da je njegova svobodna volja z vstopom v Katoliško cerkev bistveno zožena, če je ni že celo izgubil in to tako, da jo je predal Katoliški cerkvi. V katoliškem katekizmu piše tudi, da je vsak član dolžan pred ljudmi izpovedovati katoliško vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti ter da je dolžan prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Po nauku Katoliške cerkve vsak človek s krstom postane nova stvar, božji posinovljeni otrok in da krst vtisne v njegovo dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter).

Seveda so v katekizmu pojasnjene  tudi (ne)pravice, ki jih dobi nova stvar z vstopom v Katoliško cerkev. Kdor želi izstopiti iz Katoliške cerkve, celovit izstop po nauku te cerkve ni mogoč. Ne glede na to, da bo izstopil iz cerkve, ga bodo še vedno vezali vsi cerkveni in božji nauki, razen kanonične oblike poroke, kajti po nauku Katoliške cerkve notranja zakramentalna pripadnost cerkvi zaradi neizbrisnosti krsta traja kljub izstopu še naprej. Z izstopom torej izgubi vse pravice, obveznosti, kot že navedeno, pa ne. Če bo izstopil iz Katoliške cerkve, to njegov položaj glede dolžnosti ne spremeni in bo npr. še vedno dolžan braniti in širiti katoliško vero po svetu, udeleževati se pravičnih vojn, lahko bo kot znanstvenik mučil živali ali jih kot lovec pobijal v gozdovih ter z uživanjem mesa sodoprinesel k neizmernemu trpljenju živali na množičnih farmah. Kajti po katoliškem nauku je tudi dovoljeno mučiti in izkoriščati živali. Ne bi se smelo pozabiti tudi na to, da Katoliška cerkev smatra izstop kot težak prestopek in da je predvidena tudi kazen za to, gre za smrtni greh, katerega posledica je večni pekel.

Katoliški nauk v glavnem temelji na Bibliji, za katero trdijo, da je od prve do zadnje črke Božja beseda. Biblija sicer vsebuje mnoga pozitivna sporočila kot npr. Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih velikih prerokov, vendar pa je prežeta tudi z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, mučenjem in z množičnimi poboji ljudi, z žrtvovanjem živali in podobno. Nauk Katoliške cerkve, ki je v preteklosti pripeljal do navedenega, je še vedno veljaven, saj ga Katoliška cerkev ni preklicala. Po nauku Katoliške cerkve, sovraštvo do drugače mislečih oz. vernih, odreja bog, da ta npr. zahteva poboj vseh tistih, ki storijo moralne prekrške. Če kdo od članov te cerkve ne bi želel izpolnjevati teh dolžnosti oz. dvomi, da so to božji napotki, mu Biblija še enkrat zabiča: “Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)

Mnogi prisilno krščeni člani tudi ne vedo, da katoliška vera tolmači zapoved Ne ubijaj tako, da se ne ubija nedolžnega in pravičnega in da obstaja pravična vojna, ki se jo bo dolžan udeležiti in tam, po nauku Katoliške cerkve, ubijati v imenu boga.

Po besedah papeža je torej dolžnost vseh udov njegove cerkve, da širijo po svetu ravnokar opisano katoliško vero, ki seveda nima ničesar skupnega z naukom Jezusa iz Nazareta. Za tiste, ki se jim to upira, obstaja dobra novica. V Bibliji, za katero cerkev pravi, da je absolutna božja beseda, so luteranski teološki cenzorji pozabili izbrisati naslednji nasvet: “Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne zadenejo njene nadloge.” (Razodetje 18,4 ) Bog je kar se tiče cerkve torej zelo jasen: »Izstopite čimprej!«

Mira Breščak, Piran

  • Share/Bookmark

Katoliški verniki morajo verovati v zločince

Nedelja, Oktober 24th, 2010

Cerkev pravi, da se na praznik vseh svetih spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Nekateri »svetniki« so očitno res dobro skrivali svojo svetost, kajti v času svojega življenja so se ukvarjali z morjenjem, podkupovanjem, ropanjem, ponarejanjem, nečistovanjem. Po nauku RKC morajo člani katoliške cerkve verovati v vse svetnike. Kajti v cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“. Z drugimi besedami to pomeni, da ta oseba pristane v večnem peklu. Po cerkvenem nauku so torej večno prekleti vsi ljudje, ki ne verujejo npr. v papeža Damaza I. (366-384), ki se je s prelivanjem krvi dokopal do najvišjega položaja v katoliški cerkvi. V knjigi Spolno življenje papežev, avtor Nigel Cawthorne, o njem piše: »Najel je tolpo zločincev, ki so izvedli pokol med privrženci dotedanjega papeža Ursina. Damaz I. je vsekakor užival usluge »najuglednejših žensk mesta«. Damazov tajnik, asketski sv. Hieronim, ni odobraval početja papeža in mož, ki so ga obkrožali, saj so bili bolj podobni ženinom kot duhovnikom. Kakšen ducat krepostnih gospa je posvaril, da je rimska cerkev s svojimi duhovniki in laiki pošastno pokvarjena. Leta 378 je Damazu zaradi prešuštva sodila sinoda štirinštirideset škofov. Ko so škofi pretresli dokaze, so si bili edini, da je papež kriv, in so ga hoteli odstaviti ter obsoditi na smrt, tedaj pa je posegel vmes cesar Gracijan in to preprečil. Damaz ni bil le oproščen, ampak je bil po smrti celo razglašen za svetnika. Papež Simah (498-514) je v bitki podkupovanja za papeški prestol premagal protipapeža Lovrenca, toda leta 501 je Simaha poklical predse Teoderik Veliki, vzhodnogotski kralj Italije, in ga obtožil »nečistosti«, prešuštva in zlorabe cerkvenega imetja. V času sojenja se je skliceval na to, da mu kot papežu ne more soditi nobeno človeško sodišče. Ponarejal je tudi dokumente o primerih, ki so podpirali to njegovo stališče. Kljub vsemu temu je bil po smrti nagrajen s svetniškim naslovom. Prav tako je bil papež Leon leta 1673 razglašen za svetnika. Pod njegovim vodstvom so mnogi samostani postali shajališča homoseksualcev, ženski samostani pa so bili bordeli, kjer so pobijali in sežigali nezaželjene otroke.«

Nekdanji Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v svojem nagovoru ob prazniku v cerkvi Vseh svetih na Žalah poudaril, da “svetost ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast.«

Uran ima prav. V cerkveni zgodovini so mnogi »sveti« papeži in duhovniki imeli privilegij, da so ubijali ljudi in kradli, ne da bi bili kaznovani. Je morda zato na svetu toliko zločinov, ker se mnogi verniki v molitvi obračajo na te »svete« može? Že Jezus Kristus je rekel: svet je samo eden,  nebeški Oče. Cerkev pa s proizvodnjo »svetnikov« sramoti ljudi in Boga.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Naj kosti počivajo v miru!

Sobota, Oktober 23rd, 2010

Bliža se praznik ob dnevu mrtvih. V središču pozornosti bodo pokopališča in grobovi. Na nekaterih izmed njih piše: Naj počiva v miru! Tudi župniku ob cerkvenem pogrebu radi izrečejo to oguljeno frazo. Kdor verjame, da se duša po smrti loči od fizičnega telesa in najprej nadaljuje življenje v finosnovnem svetu, potem mu je takšna fraza nesmiselna in absurdna. Kajti v grobu so ostale samo kosti in nič drugega. Od kod izhaja ta fraza? Po nauku katoliške cerkve se bodo na dan sodbe vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom, da bodo dali odgovor za svoja lastna dejanja. In tisti, ki so delali dobro, bodo šli v večno življenje, tisti pa, ki so delali slabo, v večni ogenj. To je katoliška vera. Kdorkoli je ne bo zvesto in trdno veroval, ne bo mogel biti zveličan, piše v knjigi Vera cerkve. In naprej: »Po zgledu naše glave Jezusa Kristusa se bo izvršilo resnično vstajenje mesa vseh mrtvih. Ne verujemo pa, da bomo vstali v zračnem ali v kakem drugem telesu, kakor nekateri nespametno govoričijo, vstali bomo marveč v temle telesu, v katerem živimo, obstajamo in se gibljemo.«

Tu se postavlja vprašanje kaj se bo ob vstajenju vseh mrtvih zgodilo s tistim, ki jih je cerkev sežgala? Ali pa z žrtvami katoliškega osvajanja Amerike, ki jih ocenjujejo na sto milijonov. Cerkev je na novem kontinentu s tem pustila za sabo grozljivo krvavo sled! Dajmo tukaj besedo očividcu Las Casasu: »Kristjani so vdrli med ljudstvo, niso prizanesli niti otrokom niti starcem, niti nosečnicam niti doječim materam. Razparali so jim telesa in vse razsekali na kose. Nič drugače kot če bi napadli čredo ovc. Med sabo so tekmovali, kdo med njimi bo z enim udarcem meča človeka presekal na pol, mu s sulico razklal glavo ali mu iztrgal drobovje. Novorojenčke so prijeli za noge, jih odtrgali od materinih prsi in jih z glavico zalučali proti skalam. Druge so za ramena vlekli po cestah, se zraven smejali in šalili, jih na koncu vrgli v vodo in rekli: »Premetavaj se zdaj, ti malo podlo telo.« Matere so pobili skupaj  z otroci.« (vir Karlheinz Deschner, »Memento«) Bodo te žrtve cerkve ob vstajenju mrtvih vstali v takšnem stanju kot so umrli, torej razsekani in razparani? Kako, pa bo s tistimi, katerim pri transplataciji odstranijo organe? Se bodo dvignili iz grobov brez srca in ledvic? Verjetno bodo težko živeli brez srca.

Vprašanje koliko ljudi resnično verjame v takšne absurdnosti cerkvenega nauka kot je denimo vstajenje mrtvih, pri katerem naj bi Kristus »grešne« ljudi pošiljal v večni pekel. To je nezaslišan škandal, da cerkev uči takšen grozljiv, demonski nauk v imenu kneza miru in ljubezni, Jezusa Kristusa. Cerkev ima srečo, da Kristus tega ne bo nikoli naredil, sicer bi bilo v večnem peklu kar precej gneče, če samo pomislimo na omenjeno krvavo zgodbo iz osvajanja Amerike. Ali na inkvizicijo, pregon čarovnic, križarske vojne, trgovino s sužnji, poboje pravoslavnih Srbov na Hrvaškem med drugo svetovno vojno…

Slavko Brumen, Tržič

  • Share/Bookmark

Bo zloglasen biblijski stavek: »Podredite si zemljo!« usoden za svet?

Petek, Oktober 22nd, 2010

Poznamo zloglasen stavek iz Biblije: »Podredite si zemljo.« Oprt na to izjavo človek v zadnjih dva tisoč letih dobesedno divja po celem zemeljskem površju in uničuje naravo. Posledice takšnega odnosa do matere Zemlje bodo verjetno usodne za ta svet. Skoraj že dnevne novice o naravnih katastrofah nazorno kažejo, kje se nahaja svet. To niso posamezne vesti o viharjih, poplavah, sušah, potresih…, ki si dan za dnem podajajo roko in na katere ponovno pozabimo, ko jih preberemo. Vse pogosteje in vse bolj razločno opozarjajo na očitno enosmerne globalne pojave, trende, razvoj in stopnjevanje, katerih delovanje in posledice daleč presegajo naše zmožnosti dojemanja.

Novinar in sociolog Matthias Holzbauer pravi, da je bil izvorno ta stavek mišljen: »Podredite si zemljo z ljubeznijo  in odgovornostjo – tako kot npr. vrtnar neguje svoj vrt.« Vrtnar ga ne bo izkoriščal, ampak ga bo negoval, da mu bo vrt vračal s  pridelkom. Duhovniška kasta pa je to sporočilo vedno sprevračala in izkrivljala ter z lastnim slabim zgledom še okrepila  brezobzirnost in egoizem v ljudeh. Že v Stari zavezi najdemo boj med preroki, ki so izgovarjali, kar je Božja volja in duhovniško kasto, ki se za to ni zanimala, saj je vedno iskala le lastno korist in moč,« je dejal Holzbauer in dodal, da je znan protestantski teolog Walter Nigg je v svoji knjigi »Preroški misleci« označil duhovnike za največje sovražnike prerokov. Raziskal in ugotovil je, da so v vseh časih obstajali  prenašalci Božje besede, vendar so jih duhovniki vedno zatirali. »Duhovniki so se postavili tako rekoč med Boga in ljudi. Vsak človek ima možnost, da se v svoji notranjosti odpre kozmični zavesti, iz katere izhaja in ki je njegova prava domovina. Duhovniki pa so se postavili vmes s trditvijo, da je kontakt med Bogom in človekom mogoč samo z njihovim  posredovanjem. V resnici pa so mnogi med njimi še bolj oddaljeni od Boga kot večina ljudi,« je prepričan nemški sociolog.

Holzbauer je poudaril tudi globji pomen zakona vzroka in posledice: »Kdor je povezan z naravo in ima občutek za živali, rastline in celo minerale, ta ve, da ne moremo kar preprosto vsega uničiti, ne da bi to prineslo posledice. V bistvu je to zakon, ki ga poznamo iz naravoslovja in se ga učijo že otroci v šoli, zakon akcije in reakcije, vendar tega ne povezujemo s psiho, z etiko in moralo in ne z odnosi med ljudmi, naravo in živalmi. Res se postavlja vprašanje, zakaj ne bi  ta zakon veljal tudi za naše obnašanje, za naše razmišljanje, za celotno naše življenje? Vemo, da če primem vročo kuhalno ploščo, si opečem prste. Torej poznamo zakon vzroka in posledice, toda le malo ljudi ve, da ga najdemo tudi v Bibliji, v Pavlovem pismu Galačanom, v 6. poglavju. Tam je rečeno: »Ne varajte se, Bog ne pusti, da se iz Njegovih norčuje. Kajti to, kar človek seje, to bo žel«. Torej imamo setev in žetev, kar je tudi vzrok in posledica. Žal pa so cerkve ta nauk, ki je zapisan v njihovi lastni Bibliji, komaj kaj upoštevale in očitno vanj ne verjamejo. Zelo malo je razširjen in le redko ga citirajo iz Biblije. V to ne verujejo, sicer  bi se v zadnjih 2000 letih  ne nabralo toliko hudega nad človeštvom. Pomislimo na križarske vojne, sežige čarovnic itd. Vse te zadeve, ki  so zelo očitno proti Božjim zakonom, izhajajo iz cerkve. Če poznam zakon setve in žetve, potem tega ne morem početi. Zavedam se, da če jaz sedaj nekoga mučim ali ga ubijem, sam nosim posledice za to dejanje. Že to je zelo važen vzrok, ki so ga cerkve posejale s tem, da tega niso približale ljudem, niti jim niso bile za zgled,« je dejal avtor knjige Nove preobleke sveta senc. Vir: TV Mensch&Erde

Zoran Šaponia, Ljubljana

  • Share/Bookmark

Volitve, manipulacija in krščanske vrednote

Četrtek, Oktober 21st, 2010

Za marsikoga, ki se je v prid cerkveni pripadnosti odpovedal uporabi svojega razuma, je njegova volilna odločitev spričo črke »K« tako rekoč padla v imenu stranke. »Krščansko«  oblikovana podzavest signalizira: »Kristus = dobro; torej: »krščanska« cerkev = dobro; »krščanska« stranka = dobro, »krščanske« vrednote = dobro. Na ta način se lahko prevara ljudi, ki hrepenijo po krščanskih vrednotah. Tudi za druge stranke velja podobno: če je vodstvo stranke katoliško ali se program sklicuje na krščanske vrednote oz. krščansko kulturo ali kaj podobnega = krščansko = dobro. Tako kot bi bilo »krščansko« = Kristus! S to pogubno povezavo pojmov profitirajo vse stranke, ki si tako ali drugače ogrnejo plašček »krščansko«. Z Jezusom, Kristusom pa imajo te stranke malo opraviti.

Kdor začne o teh povezavah razmišljati, ta tudi razmišlja o ločitvi države in verskih skupnosti, kot to določa 7. člen slovenske ustave. Katoliška cerkev in država sta torej po ustavi ločeni. Pogosto ostane samo pri razmišljanju. Zakaj? Zakaj ne sledijo dejanja? Marsikdo vidi, da dejanja komajda sledijo, ker je prepletenost države in cerkve vedno večja, da resni mislec pogosto ne najde začetka, da bi razlikoval to prepletenost. Sprašujemo se: Ali res ni nobene možnosti, da to prepletenost odpravimo? Ko začnemo logično in analitično razmišljati, ni potrebno, da vprašanje obtiči. Logično razmišljanje sčasoma pokaže, da marsikateri minister, poslanec ali drug državni predstavnik prihaja iz Katoliške cerkve. To niti ne bi bilo tako problematično, če se ne bi uporabljala beseda »krščanski«. Cerkveni vernik se utegne zdaj začuditi ter vprašati: »Kaj katoliško ni isto kot krščansko? Zakaj ni«? Ker ima katoliško zelo malo skupnega s pravim Jezusovim naukom.

Katoliška cerkev ima mnogo poganskih kultnih elementov in je zelo blizu poganstvu. Ker je cerkev svoje verske nazore in poganske kulte pripisala Jezusu iz Nazareta, njeni pripadniki verjamejo, da je cerkev krščanska. S tem pa tudi oni sami. Kdor pa zmore pogledati za kulise, lahko vidi samo votline ali milijone umrlih, in to v imenu Jezusa, Kristusa, poganske kulte in še marsikaj negativnega. Z vero je tako: ali si katolik ali si kristjan. Dveh Kristusov ni. Obstaja samo en Kristus. Katoliška cerkev obstaja, ne obstaja pa krščansko katoliška cerkev.

Kdor se pobliže ukvarja s cerkvijo, lahko razmišlja o »katoliškem rodovniku«. Analitičnemu in razmišljajočemu bralcu ni težko ugotoviti, da je rodovnik cerkve rodovnik zločinov, saj je vsa njena »svetost« zgrajena na tem, da ljudstvo na okruten način spravi na kolena. In pri tem se še vedno poslužuje države. Tudi reformator Luter se je, kljub svoji reformaciji, držal rodovnika zločinov, saj je tudi on pozival k ubijanju in morjenju drugače mislečih, kar se je potem tudi zgodilo. Visoki kler je bil v dejanjih eno s svetnimi vladarji, ki so proti ljudem odrejali nasilje vseh vrst – »bog tako hoče«, »Kristus zapoveduje to!« in ga tudi izvrševali, ljudstvo pa je pri tem neizmerno trpelo. Zato tudi čudi, da še vedno toliko ljudi pripada cerkvi in tako predstavlja listje na rodovniku cerkvenih zločinov. Zakaj je tako? Zakaj se še mnogi pustijo držati v odvisnosti in nevednosti? Pa še to prostovoljno, kajti danes nihče ni več mučen in okrutno usmrčen, če cerkvi odreče pokorščino in privrženost ter izstopi iz nje.

Zakaj ostajajo mnogi pametni ljudje navezani na z zločini hudo obremenjene cerkve? Odgovor je enostaven: Ker zaradi indoktrinacije ne znajo drugače misliti in ukrepati, kot to dela bolj ali manj njihova institucija. Marsikdo bi se lahko vprašal, zakaj se politiki, mnogi med njimi so zelo izobraženi, prav tako opredeljujejo za z zločini obremenjeno cerkev? Odgovor je enak kot prej: zaradi indoktrinacije. Rdečo nit lahko vlečemo naprej z vprašanjem: pa sodniki? Odgovor: zaradi indoktrinacije. Učitelji: …Kako se to izvaja?

Dojenček, ki je krščen, je krščen prisilno, saj se ne more braniti. S krstom postane član katoliške cerkve. Od tega trenutka dalje se začenja indoktrinacija, ki traja leta in desetletja. Poganski običaji, mnoge krvave biblijske predstave in učne vsebine, ki nimajo korenine v pravem nauku Jezusa iz Nazareta, nekatere so povzdignjene celo v tradicijo, gredo v zavest in podzavest krščenega odraščajočega človeka. Lahko bi rekli, da preidejo v meso in kri. Indoktriniranec je poganski kultni človek, ki so mu s krstno vodo infiltrirali pojem »krščanski«. Tako preparirani človek ima tako rekoč prisilni jopič, iz katerega se ne reši kar tako. Z Jezusovim naukom to nima ničesar skupnega, saj je ta dejal, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19). Jezus je tako dal vsakomur svobodo, da se sam odloči, kako bo ravnal in ni pooblastil indoktriniranih staršev, da ga krstijo in tako podvržejo prisilni cerkveni indoktrinaciji.

Tega, ki je prežet s cerkveno indoktrinacijo, so odvadili lastnega mišljenja, saj mora brez pomislekov verovati v to kar uči cerkev. »Credo quia absurdum» pomeni: »verujem, ker je absurd.« Ne vidi več jasno in ne opazi marsikaj nenavadnega. Nauka svoje cerkve v podrobnostih pogosto sploh ne pozna. Tudi vsebino Biblije, ki je podlaga za njegovo vero, pozna slabo. Če se državljan izklopi iz cerkvene indoktrinacije, potem je storil prvi korak, da bi pridobil nadaljnjo jasnost. Spet začne samostojno misliti in prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Ljudje so dolga stoletja pustili cerkvi, da jih indoktrinira in z njimi manipulira. Toda mnogi imajo še moč, da se iz te odvisnosti dvignejo – in ti to storijo! Dosežejo jasnost, odločijo se ter naredijo korake, ki vodijo v svobodo. Več o tem na strani: http://razmisli.blog.siol.net/

Miela Trefalt, Ivančna Gorica

  • Share/Bookmark

Cerkev je v zgodovini zatrla mistike in preroke

Sreda, Oktober 20th, 2010

Christian Sailer v svoji knjigi Der Feldzug der Schlange und das Wirken der Taube, piše:

»Odkar je Jezus iz Nazareta hodil po tej Zemlji, hrepenenje po prakristjanski poti v Notranje kraljestvo ni več ugasnilo, čeprav je rimska cerkev zelo hitro osnovala zunanje kraljestvo in ljudem po vsem svetu vsilila svoj sistem. Vedno znova so se v rimskokatoliški instituciji in zunaj nje pojavljali veliki posamezniki, mistiki in preroški ljudje ali cela gibanja, ki so hotela zaustaviti prisilni sistem izvajanja svetne in duhovne oblasti, okamenelih dogem in represivne hierarhije, da bi se povrnili v prakristjanski tok Nazarečana. In vedno znova jih je zmlel rimskokatoliški, pozneje tudi luteranski aparat oblasti  -  navadno z državno pomočjo in z vedno enakimi metodami izključevanja. Nekdaj je sramotenje pogosto stalo življenje, danes ogroža družbeno eksistenco.

Razkol med duhovniki in preroki se je začel z Mojzesom

Sicer je Mojzesovo ljudstvo na Sinaju obljubilo, da bo zvesto Jahveju in da bo spoštovalo Njegove zapovedi. Toda komaj je Mojzes drugič odšel na goro, da bi slišal Gospodovo besedo, je ljudstvo popustilo. Otroci materije so dvomili v nevidnega Boga in spet hoteli vidnega malika. Lotili so se Mojzesovega brata Arona, ki je deloval kot duhovnik: “Daj, napravi nam boga, ki hodi pred nami! Kajti ne vemo, kaj je z Mojzesom, z možem, ki nas je povedel iz Egipta.” Tedaj jim je Aron rekel: “Vzemite zlate uhane, ki jih nosijo v ušesih vaše žene, vaši sinovi in hčere, in jih prinesite meni!” Vse ljudstvo je pobralo zlate uhane, ki so jih nosili v ušesih, in prinesli so jih Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, jih stalil in iz tega vlil zlato tele. Tedaj so zaklicali: “To je tvoj bog, Izrael, ki te je povedel iz Egipta!” Ko je Aron to videl, je pred njim postavil oltar in jim  razglasil, rekoč: “Jutri je praznik Jahveja.” Drugo jutro so vsi zgodaj vstali, žrtvovali žgalno daritev in opravili skupno daritev. Ljudstvo je posedlo, da bi jedlo in pilo; zatem se je dvignilo, da bi se zabavalo.” (2. Mojzes 32, 1 isl.)

Prizor je pretresljiv in svarilen do današnjega dne. Mojzesu se je zgodilo, kar so morali doživeti vsi njegovi preroški nasledniki: Bog se je razodel, toda ljudstvo naprej pleše okrog zlatega teleta. Ko se je Mojzes vrnil v tabor in se zavedel brezbožnega početja, je od jeze razbil table zakona in poklical duhovnika Arona na zagovor. Toda ta je krivdo zvalil na druge: “Ne jezi se, moj gospod! Ti vendar sam veš, kako zlobno je to ljudstvo. Rekli so mi: Napravi nam boga, ki bo hodil pred nami; kajti za Mojzesa, moža, ki nas je povedel iz Egipta, ne vemo, kaj se mu je pripetilo. Potem sem jim rekel: Kdor nosi zlato, naj ga sname. Prinesli so ga in vrgel sem ga v ogenj. Iz tega je nato nastalo to tele.” (2. Mojzes 33, 22 isl.)

Tudi tu se odigrava svarilen zgled za prihodnost. Vrhovni svečenik spelje ljudstvo stran od Boga in si nato umije roke v nedolžnosti: grešno ljudstvo je krivo. Se nam ne zdi to znano  -  od moralnih pridigarjev, svetohlinskih vaških župnikov do papeških izjav o holokavstu. Rojstna ura prvega preroka je bila očitno tudi rojstna ura prvih farizejev, ki so spremljali Božje sle, kot senca spremlja svetlobo.

Duhovnik Aron, ki je Mojzesu in ljudstvu skočil v hrbet, pokaže še nekaj drugega, kar se kot rdeča nit vleče skozi biblijo: Duhovništvo, ki je religijo dojemalo materialistično, je religijo upravljalo kot kult. Povrnitev k zlatemu teletu v uri Božjega razodetja je na neki način uvod v nekaj tisočletij trajajoč spor med preroštvom in duhovniško kasto, med religijo notrine in pozunanjeno kultno religijo. Mnoge preroke je to celo stalo življenja. In kar je skoraj še huje: kasta se postavlja na pot ne le Božjim slom, ampak ponareja samo Božje sporočilo.

Eckhart je učil, da za stik z Bogom ne potrebujemo cerkvenih posrednikov

V dominikanskem menihu po imenu Johann Eckhart je zagorel ogenj, čigar svetloba je osvetlila srednjeveško cerkveno sceno trinajstega in štirinajstega stoletja kot grozljiv svet sence. V dobi intelektualne teologije Tomaža Akvinskega nekdo nenadoma oznanja poslanstvo srca: Bog živi v duši vsakega človeka. »On mi je bližji kot jaz samemu sebi. Bog, Stvaritelj neskončnega kozmosa, Bog, pravir vsega življenja, Bog, neskončna ljubezen, ne živi nad oblaki, ampak neposredno v meni samem.«  In sredi Cerkve, ki z ognjem in mečem udarja okrog sebe, tu nekdo pridiga. Cerkev ni bila navdušena nad njegovim učenjem. Leta 1326  -  mojster Eckhart je bil medtem star okrog 70 let  -  je kölnski nadškof proti njemu sprožil inkvizijski postopek. Na do danes običajen način so iz njegovih ljudskih pridig iztrgali nekaj stavkov, da bi jih obrnili in uporabili proti njemu. Eckhart je javno ugovarjal postopku in vsebini. Zaradi privilegijev njegovega reda ni bil dolžan pojaviti se pred škofovim tribunalom. Istočasno je svojim tožilcem potrdil “čezmerno zlobo ali grobo neznanje”. Njihova zmota je bila v tem, da so vse, česar niso razumeli, imeli za napačno in napačno spet za krivoverstvo. Imel je srečo, da je bil na preiskavi prisoten Nikolaj iz Strassburga, mož, ki je imel razumevanje za Notranje kraljestvo nauka velikega mistika. Pojasnil je, kaj je obtožba napačno formulirala in Eckharta so osvobodili.

Vendar nadškof ni odnehal. Zbiral je nov material proti Eckhartu, dal vohuniti pri njegovih pridigah in proti njemu uvedel drugi inkvizicijski postopek. Eckhart je ponovno protestiral, pisal papežu in izdal javno pojasnilo, v katerem je protestiral, da bi zavestno oznanjal napačno. Končno je odpotoval v Avignon, kjer je imel papež takrat rezidenco. Očitno ni bil javno sprejet na razgovor in je moral čakati na odločitev. Ostal je trden in pokončen in potrpežljivo prenašal nepravico. Še med procesom je umrl v Avignonu v neznanih okoliščinah. Dve leti pozneje je papež Johannes XXII. odločil: “Z bolečino moramo izreči, da je eden naših sodobnikov v Nemčiji, Eckhart po imenu …, ne da bi se v skladnosti z vero informiral, hotel več vedeti kot drugi, medtem ko je svoj posluh odvrnil od resnice in se obrnil k izmišljotinam. Zapeljan po očetu laži …, je ta mož v nasprotju s kot sonce jasno versko resnico posejal na cerkveni njivi trnje in osat in zelo pridno puščal strup in plevel med bilke; Učil je marsikaj, kar bi moralo zamračiti pravo vero v srcih množice, to v svojih pridigah javno podajal preprostemu ljudstvu in zapisal tudi v spisih …”

Spet je duhovniška kasta utišala moža notranjega kristjanstva. Pred ječo in mučenjem ga je med inkvizicijskim postopkom obvarovala samo njegova slava, pred usmrtitvijo pa mogoče njegova predčasna smrt, ki je ostala čudno nepojasnjena. Velikega mistika so posmrtno obsodili, tako kot Origena in za nekaj stoletij izbrisali iz zavesti kristjanov. Walter Nigg, evangeličanski teolog in cerkveni zgodovinar, označuje to pogubno sodbo kot “najbolj usodno odločitev v vsej cerkveni zgodovini”. Predvsem, ko so njeni zastopniki kot Origen in Eckhart našli neposreden dostop do Boga, ki ne potrebuje cerkvenih posrednikov. Edini posrednik je Kristus, prek katerega se opravi “pobožanstvenje človeka” v smislu mojstra Eckharta. Ob “rojstvu Boga v duši” se “dajanje zakramentov” izkaže kot magični ritual.

Prerok Savanarola je bil velik kritik cerkve

Girolamo Savonarola, sin ugledne zdravniške in bankirske družine iz Ferrare, je leta 1475 stopil v dominikanski red v Bologni in dvajset let pozneje Firence za nekaj let spremenil v skupnost, v kateri naj bi Deset zapovedi dobilo neposredno veljavno moč, početje, ki mu je leta 1498 na papežev ukaz prineslo smrt.

Od kod je prišla nenadna fascinacija njegovih pridig? O sebi pravi, da ne uporablja nobenih posebnih pripomočkov, niti gest niti retorike. In vendarle jih je kmalu blizu deset tisoč, ki v katedrali v Firencah poslušajo njegove pridige. Kar pove, gre bliskovito skozi mesto. Zahteva duhovno prenovo na vseh življenjskih področjih  -  v meništvu, v politiki, v družbi in družini, da, celo v umetnosti, katere erotično svobodo graja. Predvsem bere levite Cerkvi: ceremonije, ki jih danes obhajajo v Cerkvi, niso več v slavo Bogu, ampak zaradi denarja … Vsi v Cerkvi hočejo dohodke in nadarbine … Nobene milosti Svetega Duha ni, ki je ne bi bilo mogoče kupiti z denarjem … Samo revne ožemajo … Davke kar poljubno določajo … In tistemu, ki se hoče pritožiti, rečejo brez sočutja: “Samo plačaj, plačaj …! Vi, revni, rečem vam: Imejte potrpljenje … upajte v Boga! Toda vam, bogatim, kličem besede, ki jih je Bog govoril skozi usta preroka Izaije: Glejte, prinašam pogubo nad ta kraj …’ Nihče od vas ne bo več srečen v tem mestu …”

Mnogi, ki so se med  desetletja trajajočo vladavino Medičejcev predajali sladkemu življenju, so, kot kaže, zaradi mogočnih opominov pridigarja, ki je klical k spokoritvi, začeli razmišljati o smislu življenja. Smrtni sovražniki se objemajo, trgovci vračajo oderuške obresti, žene se oblačijo bolj preprosto, glasen karneval utihne, ljudje velikodušno darujejo za revne someščane … In v katedrali neprenehoma pridiga Božji poslanec za Božjo skupnost, kar naj bi zdaj postale Firence. Medtem ko meščane priganja k vedno višjim idealom, redno obračunava s Cerkvijo: S pozunanjenim kultom, ki ga zganja med  velikonočnim tednom in ga primerja s sejmom; s korupcijo na papeškem dvoru; z mlačnostjo klera in bogastvom cerkve, katere dragocenosti hoče razdeliti med reveže.

V cerkvi se je porodil se je odpor. Papeštvo se je ustrašilo besed mogočnega kritika cerkvenih nezdravih razmer, zato so mu prepovedali pridiganje. Leta 1497 v Firencah razsaja kuga in pred vrati se pojavi Pierro dei Medici s 1300 možmi. V katedrali poskušajo utišati Savonarolo. In potem pride odločilni udarec: ekskomunikacija s strani papeža. Ko Savonarola leta 1498 spet stopi na prižnico katedrale, papež postavi mesto pred alternativo: ali ga utišate ali pride do interdikta proti celim Firencam  -  mesto bi bilo s tem praktično izključeno iz Cerkve. Toda Savonarola ponovno dokaže, kdo je. Piše papežu: “Volkovom si utrl pot in jim dal vso moč, da Kristusovemu delu postavijo ovire na pot … Ti naj ne bi … naprej okleval, da poskrbiš za svojo odrešitev.” Nato sledijo procesi  -  državni in cerkveni, kar je povezano s strahovitim mučenjem. Papežev poslanik z užitkom razglaša: “Napravili bomo lep ogenj.” Na praznik Kristusovega vnebovzetja je tako daleč. Savonarola s še dvema njegovima privržencema obesijo in sežgejo na Piazza della Signoria. Walter Nigg, poznavalec usod prerokov, o tem piše: “Prerok mora trpeti za svoje poslanstvo. Mučeniška smrt Savonarole na novo prikazuje, da resnično kristjanstvo v tem svetu predstavlja stranko podložnih.”  Vsekakor je tolažba, da podložni dandanes rešijo vsaj glavo. Cerkev ne more več postavljati grmad. Tako pritiska na vse registre javnega blatenja, da bi ljudi družbeno izključila iz notranjega kristjanstva in če je mogoče, uničila njihovo eksistenčno osnovo.«

Irena Mišić, Maribor

  • Share/Bookmark