Arhiv za September, 2010

Nacionalna pripadnost Jezusu ni bila pomembna

Četrtek, September 30th, 2010

Eden od glavnih argumentov zagovornikov katoliške cerkve je, da je ravno cerkev pripomogla k ohranitvi slovenske narodne identitete, in da če ne bi bilo cerkve, bi danes govorili v naši deželi nemško in italijansko.

Če se vsak iskreno vpraša kaj je delitev ljudi na različne države prinesla človeštvu, bo morda prišel do spoznanja, da predvsem sovraštvo, nasilje in vojne. Države so v zgodovini nastale zaradi peščice ljudi, ki jim je šlo zgolj za oblast in moč nad ljudmi. Tudi danes vsepovsod po svetu državni aparat bolj ali manj izkorišča ljudi, kajti vsaka država, vsaka davkarija je do državljanov neizprosna. Ali je kakšna bistvena razlika za ljudi, če oblast prihaja iz Ljubljane ali npr. iz Dunaja ali Berlina. Za male, delavne ljudi praktično ni razlike, za tiste, ki pa močno polnijo žepe iz našega davkoplačevalskega denarja, pa je razlika. To je tudi eden izmed razlogov nastajanja več občin, iz ene države več držav. Npr. vsa ta naša politična in cerkvena elita ne bi tako dobro shajala, če ne bi imeli svoje države.

Vsak lahko razmisli kakšne koristi ima od nacionalnega ponosa. Je zaradi tega bolj srečen, zdrav in svoboden? So njegovi odnosi s prijatelji in družino zaradi tega bolj kvalitetni? Je morda zaradi nacionalne pripadnosti boljši človek? Ali lažje komunicira s svetom, ker govori slovenski jezik? Ga država manj izkorišča kot v drugih državah? Ali je nekemu pisatelju lažje prodati npr. odlične knjige po celem svetu, ker so napisane v slovenščini?

Bistveno vlogo pri razpihovanju nacionalne pripadnosti ima torej katoliška cerkev. Ta institucija se dobro zaveda, da je na ta način najlažje vezati ljudi nase. Eden od glavnih nacionalnih hujskačev je bil nekdanji škof Anton Martin Slomšek. V knjigi Anton Martin Slomšek, avtor Braco Zavrnik navaja njegov življenjski credo: »Vera bodi nam luč, ljubezen do materinega jezika pa ključ v nebeško kraljestvo.« In naprej: »Ni oblasti od drugod, kakor od Boga, katera pa je, je od Boga postavljena. Kdor se oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja in si pogubljenje nakopava. Kdor vas drugače uči, bodi preklet. Slomšek pravi: »Tako sv. Pavel pravi. Ali mu ne verjamete? Ko je podprl Franca Jožefa, je znova prisegel na ta tradicionalni katoliški oziroma pavlinski pogled na oblast: »Boga se bojte, kralja (cesarja) v časti imejte!« V knjigi Slomškovo berilo, avtorja Vinko Škafar, Jakob Emeršič citirata njegove izjave o jezikih: »Božja volja je bila, da se je mnogotero jezikov na svetu začelo, božja naredba je, da se še neprenehoma mnogovrstni jeziki po svetu govore in se bodo govorili do konca sveta. Tudi naš slovenski jezik je božji dar. Naš materni jezik je varuh prave vere.« V knjigi Slomšek na Koroškem, avtor Hanzi Filipič navaja naslednje škofove izjave: »Materni jezik je talent, ki nam ga je izročil sam Bog.« Človekova dolžnost, da spoštuje svoj jezik, po Slomškovem mnenju izvira iz spoštovanja do Boga, zato, ker razdelitev človeštva v narode sledi naravnemu zakonu, v katerem se izraža Božja volja. Iz pravičnosti pa zato, ker temelji tudi ljubezen do domovine na naravnem zakonu in je zato ta ljubezen še pred drugimi vrednotami, zvestoba do domovine je torej dolžnost za vsakogar. Slomšek pravi, da kdor se odtuji maternemu jeziku, s tem po njegovi logiki nujno izgubi svojo vero.

Kaj bi Jezus rekel na te Slomškove izjave? Jezus nikoli ni govoril o nacionalni pripadnosti oz. vzpodbujal ljudi, naj bodo zvesti svoji domovini, ponosni na svojo državo in svoj jezik, sicer ne bodo prišli v nebesa in bodo celo izgubili vero v Boga. On je govoril o Božjem narodu, ko bodo vsi ljudje živeli v miru in enosti ter izpolnjevali Božje zapovedi in Jezusov Govor na gori.

Ni pomembno kateri jezik govorimo, važno je, da se lahko sporazumevamo. Najbolj praktično bi bilo, da bi vsi ljudje govorili en jezik. Enako kot pri živalih. Živali iste vrste govorijo enak jezik po celem svetu. Slovenski pes bo razumel psa iz Afrike. Njihov jezik po celem svetu je lajež. Nekateri so izredno ponosni na slovenski jezik, toda ali so tudi ponosni na to, da jih s tem jezikom v svetu nihče ne razume? Vprašamo pa se lahko zakaj na tem svetu obstaja toliko različnih jezikov. Ali ni to še eno izmed sredstev, da bi na ta način ločili ljudi med seboj, da bi težje komunicirali? To gotovo ni Božja volja, pač pa volja demonov, nasprotnikov Boga.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bogastvo Vatikana in spolnost duhovnikov

Sreda, September 29th, 2010

Zaradi vse pogostejših razkritij cerkvenih pedofilskih škandalov po celem svetu vedno več ljudi predlaga Vatikanu, naj opusti celibat. Bivši duhovnik in terapevt W. Richard Sipe v svojih knjigah “Seks, duhovnik in moč, anatomija krize” in “Skrivnostni svet: Seksualnost in težnja po celibatu” analizira realnost, ki jo cerkvena hierarhija želi prikriti. “Od leta 1960 je v Združenih državah Amerike 22 tisoč duhovnikov zapustilo duhovniški poklic, večina od njih se je poročila. V povprečju ima vedno okoli 20% uglednih duhovnikov seksualna razmerja z ženskami, okoli 80% duhovnikov eksperimentira v spolnosti, približno polovica od njih je heteroseksualno aktivnih, okoli 30% pa ima homoseksualna nagnenja. Okoli 50% heteroseksualnih in homoseksualnih duhovnikov naj bi bilo v celibatu,” navaja Sipe.

Vidimo torej, da samo manjšina duhovnikov prakticira celibat, večina njih pa prikriva resnico.

Kot večina zadev povezanih z Vatikanom in njegovimi katoliškimi izpostavami v posameznih državah je tudi vprašanje spolnosti Vatikanu podrejenih cerkvenih uslužbencev oz. klerikov denarno vprašanje, vprašanje nenehnega grabeža vsega, kar se nagrabiti da – od nepremičnin prek “vrčev zlata” do delnic ipd. Predvsem pa je problematika spolnosti katoliških klerikov v povezavi z delitvijo neizmernega bogastva katoliške cerkve!

Znani ekonomist Dražen Kalođera pravi, da so ga posebno zanimali ekonomski medsebojni odnosi v katoliški cerkvi, ki so ozko povezani s celibatom. “Eden od glavnih razlogov za uvedbo celibata je strah cerkve, da se ne izgubi ali ‘razdrobi’ premoženje, do česar bi lahko prišlo, če bi dedovali legalno priznani potomci duhovnikov. Cerkev je ekonomsko popolno organizirana: vsaka raven ima svoj neodvisni finančni sistem – od župnije, škofije, do Vatikana. Zamislite si, da se katoliški duhovniki poročijo in da otroci z dedovanjem zmanjšajo imetje župnije in škofije! Zato se cerkveni vrh boji, da bi ukinitev celibata pripeljala do razpada obstoječih ekonomskih odnosov,” pravi Kalođera.

Zanimivo je tudi, da so celibat/spolno abstinenco v okviru vatikanske cerkve dokončno uvedli šele v času Clunyjske reforme v 11. stoletju, predvsem zaradi DEDNEGA PRAVA – in to kljub močnemu odporu klera predvsem severno od Alp, in navkljub dejstvu, da je uvedba celibata in cerkvenopravna podreditev škofov in posvetnih vladarjev rimskemu škofu/papežu privedla do shizme, razpada do tedaj kolikor toliko enotnega evropskega verskega prostora na katoliški in pravoslavni del.

Neverjetna množičnost pedofilskih in drugih seksualnih izpadov katoliških klerikov – kot recimo posiljevanje nun – ne bi dobila takih grozljivih razsežnosti, če se Vatikan s samooklicanim zastopnikom boga na zemlji papežem na čelu ne bi počutil in tudi stoletja dolgo učil podrejenost svetne države cerkvi. Na tej podrejenosti temelji še dandanes neverjetna aroganca katoliških klerikov.

V knjigi “Papal theonomy and America today” (Papeški božji red in današnja Amerika) je avtor Ronald Cooke zapisal: “Jezuiti so stoletja učili, da se imajo duhovniki pravico izogniti sodnim procesom na civilnih sodiščih v svoji deželi. Jezuit Ferdinand de Castro Palao je izjavil: “Duhovniki so izvzeti od obravnave posvetnih sodnih oblasti, kar seveda pomeni, da ne morejo biti obsojeni na podlagi državnih zakonov.” Busenbaum: “Duhovščina je po božanski pravici izvzeta od obravnave državnih oblasti, to pomeni, da ne morejo biti kaznovani na podlagi posvetnih zakonov.”"

Če bi država kleriške pedofilske zločince vedno kaznovala kot vse druge in jim njihova cerkev s prikrivanjem in premeščanjem ne bi vedno znova omogočala dostopa do novih otroških žrtev, bi bil problem danes dosti manjši. Toda “enotnost” bogastva katoliške cerkve je bila Vatikanu vedno pomembnejša od pravičnosti.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

  • Share/Bookmark

Je katoliški bog res ljubeč?

Torek, September 28th, 2010

V oddaji Studio ob sedemnajstih na strani http://tvslo.si/predvajaj/pogovor-z-nadskofom-stresom/ava2.57790978/ je nadškof dr. Anton Stres dejal, da je vsakršno nasilje v imenu vere sprevrženo dejanje. »Sprašujem birmance in jim rečem: Bog je pravičen. Bog je vsemogočen. Bog je ljubezen. Povejte mi katera izmed teh treh trditev kristjani najbolj poudarjamo? Zelo redko je, da uganejo, da je to bog ljubezen. Še vedno je podoba boga, ki ga imajo v svoji zavesti, nekaj drugega, neko nasilje,« je dejal Stres.

Da birmanci nimajo v zavesti ljubečega Boga, je povsem logično, če berejo Biblijo.

Ta vsekakor vsebuje nekatera zelo etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale in nasilja. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu ter vojni. Vse to cerkev uči oz. prakticira že na stoletja. Spomnimo se samo krvave cerkvene zgodovine. Zato je ta ideologija postala del družbene zavesti in podzavesti mnogih, ki jih je cerkev indoktrinirala s svojim naukom. Ker je Biblija v celoti, torej tudi s krvavimi deli, še vedno del uradnega krščanskega nauka, nasilna indoktrinacija družbe teče dalje. Koliko ljudi je v zgodovini človeštva umrlo in še danes umira zato, ker nekateri verjamejo, da je morjenje Božja volja in da je avtor zločinskih citatov iz Svetega pisma, ki pozivajo ljudi k ubijanju, Bog?

Nasilno predstavo o bogu pa je ljudem vcepil tudi nekdanji škof Anton Martin Slomšek, ki je priporočal staršem naj pretepajo otroke. Citat iz knjige Anton Martin Slomšek, avtor Braco Zavrnik: »Slomšek priporoča »štiri pomočke, svoje otroke prav vzgojiti.« »Tretji pomoček«, ki ga Slomšek priporoča, je šiba, in prav ta nasvet je kasneje, še posebej v modernih časih, eden od najpogosteje navajenih argumentov za Slomškovo vzgojno nazadnjaštvo in celo okrutnost. Slomšek začenja zagovarjanje »tretjega pomočka« najprej z navedkom iz Svetega pisma: »Globoko vsajena v mladeničevo srce je hudobija, pa šiba jo bo izpodbila.« In nadaljuje: »Draga reč je torej šiba strahovalka pri hiši, zakaj kjer strah božji gospodari, tam so bogaboječi pridni otroci doma. Srečni otroci, katere matere in očetje tepejo, ne bo jim tuja palica pela.« V knjigi Blaže in Nežica pa je Slomšek v imenu boga vzpodbujal ljudi k vojskovanju, citiram: »Kdor na vojski prav služi, Bogu služi. Ali bo tebe sram v to imenitno službo iti, ako te Bog pokliče? Brez božje volje ne boš vojak, če je pa božja volja, naj tudi tvoja bo. Kaj bi storil Bog s takim, ki si perste seka, zobe izbija, da bi za vojaštvo ne bil? Strašen greh je to, ki ga tudi deželna gosposka ojstro kaznuje. Namesti takega mora drugi nedolžen na vojsko, bo pa tudi namesti nja v nebeša šel. Si za vojaka dežele spoznan, ne bodi žalosten, ampak vesel, da je Bog tebe brez vsake graje vstvaril, zdravi udje so božji dar. Prisezi voljno in serčno na vojno bandero, tvoja služba bo imenitna in srečna, ako boš priden in zvest. Kdor uhaja (dezentera), sv. prisego prelomi, Boga zataji, svojo dušo peklu zastavi. Bodi na vojski lev – doma pa jagnje, serčen, pa tudi vsmiljen. Ne boj se kugel, ki krog tebe švigajo, za materno deželo umreti je srečna smert, ako si v gnadi božji. Tudi Kristus je umerl za nas. Kugla te ne bo zadela, ako božja volja ni, v božjih rokah si.«

Je res Božja volja, da nekateri ljudje postanejo vojaki? Jezus je rekel, da naj ljubimo svoje sovražnike in storimo dobro tistim, ki nas sovražijo. Papež Janez Pavel II pa je dejal, da je vojna proti vojnam pravična vojna. Kdo od obeh ima sedaj prav? Kdo izraža Božjo voljo? Če bi se Jezus in papež sklicevala dejansko na istega Boga, bi ta bog bil shizofren in dvoličen. Če pa Bog ni shizofren in dvoličen (iz tega lahko izhajamo), imamo pri papeževi izjavi opravka z nesramnim izkrivljanjem Božje besede.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Cerkev Jezusa na križu razkazuje kot uplenjeno trofejo

Ponedeljek, September 27th, 2010

Senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu bo obravnaval pritožbo Italije v znanem primeru Lautsi vs. Italija. Lani je namreč razsodilo v prid Soile T. Lautsi, ki je tožila državo, ker občinske šolske oblasti niso hotele odstraniti razpela iz javne šole, v katero sta hodila njena otroka. Sodišče ji je pritrdilo, da država z razobešanjem križev v javnih šolah posega v pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu z lastnimi nazori, in v pravico otrok do verske svobode. Razpela v javnih šolah naj bi bila moteča do učencev drugih veroizpovedi oziroma članov drugih etničnih manjšin, italijanske šole pa naj bi s tem kršile versko nevtralnost, je še menilo sodišče in naši sosedi naložilo 5000 evrov kazni.

Toda obstajajo še drugi moteči faktorji, zaradi katerih križi z razpelom ne sodijo v šole. O tem piše Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen: » Slikar Ernst Seler iz Reutingena v Oberpfalzu je v bojazni, da bi take podobe ne ogrozile njegove hčerke Eline, zahteval, naj odstranijo 80 cm veliko razpelo, ki je viselo prav nad tablo v učilnici. Menil je: »Pogled na razpelo bo učencem hromil duševne moči. Katoliški duhovnik Josef  Denk je bil tankočuten mož in je namesto velikega križa nad tablo obesil manjšega nad vrata. Toda ko je Elina leta 1988 prišla v tretji razred, je nad tablo spet visel velik križ s Kristusom, skrotovičenim od bolečine in (svetovljanski) učitelj ga ni hotel sneti. Ernst Seler in njegova žena Renata sta se obrnila na bavarsko deželno ministrstvo za šolstvo in kulturo z vprašanjem ali mora in zakaj mora nad tablo v učilnici viseti tako veliko razpelo. Odgovor iz Münchna, ki ga je podpisal vodja ustreznega oddelka Kaiser, se je glasil: »Križ, krščansko znamenje, neodvisno od veroizpovedi« je »v taki obliki posebno primerno za vnašanje v zavest učencev razsežnosti državnih vzgojnih ciljev, ki presegajo pozitivizem.« Hkrati »njegova obča krščanska sporočilna vrednost prispeva k nravni vzgoji učencev.« (Križ s križem/Stern, 9.3.1989)

Vendar ni trpela samo šolarka Elina, ker je morala zaradi »nravne vzgoje« nenehno gledati križanega nad tablo, to se lahko primeri tudi odraslim. Velikemu slikarju Nikolausu Poussinu (1594-1665) je bilo 52 let, ko je dokončal podobo križanega, potlej pa se naslednje podobe Jezus nosi križ ni več hotel lotiti. Pisal je prijatelju: »V meni ni več zadosti veselja in zdravja za upodabljanje takih motivov. Križanje me je pahnilo v bolezen. Tako me je morilo. Zdaj bi me slikanje Jezusa, ki nosi križ, ubilo.«

Zastavlja se vprašanje, zakaj katoliška cerkev razkazuje Jezusa na križu kot uplenjeno trofejo? Po učenju Biblije, ki je za cerkev nesporna Božja beseda, je bil Jezus snet s križa in je tretji dan vstal od mrtvih. Zakaj torej še visi na križu? Zakaj hočejo gledati njegov navidezni poraz, ne zmage – vstajenja? Nek očka je lepo povedal, da bi mu bilo hudo, če bi moral njegov otrok v šoli vsak dan gledati mrtvo izmučeno truplo na križu. Še kako prav ima. Če smo nekoga ljubili, pa nam je preminil, katero sliko bomo imeli na steni? Tisto sliko z morebiti zmrcvarjenim truplom od prometne nesreče, ali sliko ljubega človeka, ko je še bil živ in zdrav?

Daša Žugelj iz Pirana

  • Share/Bookmark

Moralna pravila jezuitov, ki so vodila do zločinov

Ponedeljek, September 27th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042334216 poročajo, da dve katoliški šoli v Nemčiji zbirata dokaze proti jezuitskima duhovnikoma, ki naj bi v 70. letih prejšnjega stoletja spolno zlorabljala dečke, vendar proti njima nikoli ni bil uveden kazenski pregon zaradi zastaranja. Dogodek je v Nemčiji oživil kritike na račun vodstva katoliške cerkve, ker je prikrivalo spolne zlorabe otrok, namesto da bi jih prijavilo policiji.

V knjigi Jezuiti, avtor Edmond Paris opisuje nekatera moralna pravila jezuitov, ki so popolno nasprotje od nauka Jezusa iz Nazareta. Citiram: »Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.” Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi,

zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga

navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov,

ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil.«

Niko Gorjup, Nova Gorica

  • Share/Bookmark

Sodelovanje mafije in vatikanske banke

Nedelja, September 26th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042389521 poročajo, da so italijanski organi pregona iz skladov vatikanske banke Istituto per le Opere di Religione (IOR) zaplenili 23 milijonov evrov, uvedli pa so tudi preiskavo proti predsedniku banke Ettoreju Gottiju Tedeschiju, ker naj bi kršil zakonodajo, ki se nanaša na boj proti pranju denarja. Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, ki se sklicuje na italijanske vire, naj bi bila Tedeschi in še nek manager IOR osumljena, da sta kršila zakonodajo, ki od bank zahteva, da razkrijejo podatke o finančnih transakcijah.

Mnogo resnic o finančnih in političnih škandalih cerkve je nedavno razkril tudi Gianluigi Nuzzi v knjigi Vatikan d.d., citiram nekaj odlomkov:

»Čeprav gre za najbolje prodajano tovrstno delo v Italiji v letu 2009, pa veliki televizijski mreži, kakršni sta Rai in Mediaset, ki si delita več kot 90 odstotkov televizijskih gledalcev, ne poročata o njej. Opažamo torej pojav samocenzure, ki se je polastila celotne televizije in deloma tudi tiska.

Če bi Calvi uresničil ponudbo, da preiskovalcem pove vse, kar ve, bi razkril vire, iz katerih se je napajala Ambrozijanska banka, vključno s finančnimi sredstvi mafijskega izvora, in smeri teh denarnih tokov, ki so se stekali tudi v sindikat Solidarnost in k totalitarnim latinskoameriškim režimom. V nekaterih svojih pismih je Calvi izrecno govoril o tem. Nakazila so bila del širše strategije Vatikana, ki je hotel prodreti v dežele sovjetskega bloka in zajeziti komunistično napredovanje v Latinski Ameriki.

Massima Ciancimina je tožilstvo pozvalo na zaslišanje, potem ko je decembra 2007 v intervjuju z avtorjem te knjige, objavljenem v Panorami, prvič spregovoril o neposrednih stikih svojega očeta (on je bil prvi prvi italijanski politik, ki so ga pravnomočno obsodili zaradi sodelovanja z mafijo) s Provenzanom, ki je bil tedaj že najbolj iskan kriminalec. Na vprašanje kakšne finančne odnose je vzdrževal njegov oče z Vatikanom je med drugim odgovoril: »Združba je imela v IOR (vatikanska banka) tudi račune, ki so jih uporabljali za skrivne prenose denarja in plačevanje znanega »urejanja zadev«, shranjevanje mafijskih pristojbin…« Njegov oče naj bi v Vatikanu vzpostavil finančni mehanizem za plačevanje provizij palermski mafiji v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Sicilijanski bančnik Michele Sindona, ki je študiral na jezuitskem inštitutu, je bil povezan s cerkvenimi dostojanstveniki. Za njim je stal mafijski kapital. Mafijci so mu zaupali dolarje od trgovine z mamili. Sindona je kasneje postal tudi svetovalec rimske kurije.

Statut in dogovori z italijansko vlado vatikanski banki dopušča, da deluje kot banka offshore, prosta kakršnegakoli nadzora. Prav ta ureditev je omogočila finančne škandale, ki so se v njej skotili od sedemdesetih let do današnjega dne.

Vatikan je poleg sultanata Brunei edina država na svetu, kjer vladar imenuje parlament. Vseeno pa si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če italijanska vlada svojih državljanov ne bi v celoti seznanila z državnimi dohodki in izdatki. V Italiji se od politike »zahteva«, k cerkvenim oblastem pa se pristopa obzirno, zgolj v upanju, da bodo kaj razkrile, čeprav po izračunih matematika Piergiorgia Odifreddija stane Katoliška cerkev Italijane vsako leto 9 milijard evrov.

Joseph Ratzinger, 1977: »Cerkev postaja za mnoge ovira pri verovanju. V njej jim ne uspe videti drugega kot človeško voljo po moči.«

Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Rima, v spremni besedi: »In že takrat se je vedelo, da je del umazanega denarja v zadevi Enimont stekel čez reko Tibero iz Italije v Vatikan, v vatikansko banko IOR in od tam v finančne paradiže po vsem svetu, od koder se je nazadnje, opran in čist kot solza, vrnil v prave politične roke.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Škof Rožman je ignoriral vsa pisma, ki so mu jih poslali katoliški partizani

Četrtek, September 23rd, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042336633 je Tamara Greisser-Pečar, avtorica knjige o škofu Rožmanu z naslovom Med sodbo sodišča in sodbo ljudi, dejala, da se je Rožman med vojno zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. „Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča, pa tudi njegovo ženo,“ pravi Pečarjeva. Žal avtorica v knjigi ni omenila številnih pisem katoliških partizanov, ki so pisali Rožmanu z željo naj takoj prekine s kolaboracijo. Rožman je vsa pisma ignoriral, katoličani v OF pa so ga obtožili, da je on kriv za bratomorno vojno.

V knjigi Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan, objavlja vsa pisma IOOF in katoliških partizanov. Objavljamo odlomke pisem:

»Prva poslanica: 30. november 1941: Na osnovi odkritij o delovanju klerofašističnih skupin in njihovih prenapetih voditeljev, ki so bili tudi v duhovniških oblačilih, je vodstvo poslalo škofu Rožmanu daljšo spomenico. V njej je vodstvo OF razložilo stališče do vere in do svobode prepričanja, se pravi idejnih nazorov, izreklo pa je tudi željo, naj »bi v narodnoosvobodilnem gibanju sodelovala tudi duhovščina, če pa to ne, naj bi ostala vsaj nepristranska. IOOF je škofu predlagal tudi osebni sestanek, kjer bi se pogovorili o vseh teh vprašanjih. Škof na pismo ni niti odgovoril… Vendar so njegovi častilci zapisali: »Z lažmi, obrekovanjem, klevetami, krivičnimi očitki, podlostjo, ki jo je zmožen le s satanom prežet človek, so komunisti hoteli onemogočiti delo in vpliv škofa Rožmana«.

Drugo pismo katoličanov v OF škofu, 31. marec 1942: Slovenski katoličani v OF so v pismu škofa Rožmana vpraševali: »Ali se zavedate, da ste s svojim dejanjem vtisnili Cerkvi na Slovenskem pečat sramote…? Ali se zavedate, da se je že velik del slovenskih katoličanov z gnusom ločil od nekdanjega klerikalnega vodstva?… Mnogi ljudje se bodo odvrnili tudi od vere same, če boste po cerkvah nadaljevali z nezaslišanim poveličevanjem narodnega izdajstva?… Katoličani v OF si bomo zapomnili, da je bilo ljudstvo v najtežji uri svoje zgodovine prepuščeno samemu sebi…«

Tretje, poglobljeno pismo katoličanov v OF, 9. junij 1942: …«Katoličanom v OF je žal vsakega človeka, ki bo padel na Slovenskem, ker je bil zapeljan, pa je po svojem osebnem značaju in prepričanju pošten človek. Zaradi tega mislimo, da je naša sveta dolžnost, da se kljub temu, da nismo dobili na vsa naša pisma na Vas nobenega odgovora in da tudi nasvetov v njih niste upoštevali, ponovno in zadnjič obračamo na Vas ter Vas prosimo, da se zavejte Vaših dolžnosti in odgovornosti pred slovenskim narodom…«

Novo pismo, četrto, 9. oktober 1942: …«zaradi Vašega ravnanja (se je) začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem zoperstavlja brata bratu… to se nikoli ne bi zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari… Kaj pomeni dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso svojo strahoto pred Vaše oči, Prezvišeni! Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodnoosvobodilnem pogledu popolnoma enotno.

Peto pismo, piše Edvard Kocbek, 29.1.1943: »…Vede ali nevede ste šli s prezirajočim molkom preko štirih spomenic, ki vam jih je poslala bodisi OF, bodisi krščanska skupina v njej. Hote ali nehote ste dovolili svojim duhovnikom politično in vojaško delo v beli gardi ter jih tako poslali v smrt. Hote ali nehote ste šli še usoden korak naprej in ste kaznovane izdajalce proglasili za krščanske mučence. Strašno je, da se to narodno izdajstvo vrši pod simboli krščanstva. Tu odpove človeku pamet…«

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomerju

  • Share/Bookmark

Cerkev zavaja bolnike z bolniškim maziljenjem

Torek, September 21st, 2010

Pred časom so v katoliški cerkvi obeleželi svetovni dan bolnikov, ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil pred 18 leti. „Skrb za bolne je eno izmed temeljnih poslanstev Cerkve, gre za priznanje osebnega dostojanstva slehernega človeka,“ je dejal ravnatelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci Jože Štupnikar.

Kako cerkev pomaga bolnim? Če bi se zgledovali po Jezusu iz Nazarata, bi vsakemu bolniku pojasnili, da je glavni vzrok vseh bolezni v našem grešnem mišljenju in življenju. Jezus je dal vsem ljudem tudi nasvet za celostno ozdravitev, ko je dejal, da spoznajte svoje grehe, jih iz vsega srca obžalujte in se pokesajte, prosite za odpuščanje in tudi vi odpustite drugim, če je možno poravnajte škodo, ki ste jo storili drugim, in se odločite, da grehov ne boste več ponavljali. Če bi se ljudje ravnali po tem priporočilu največjega preroka vseh časov, potem bi korak za korakom očistili dušo in iz nje bi pritekalo tudi v naše fizično telo več energije. Seveda vsi, ki se trudimo živeti po teh napotkih, imamo pogosta nihanja, vzpone in padce na tej duhovni poti.  Ali cerkev svetuje bolnim tako kot je svetoval Jezus? Nikjer še nisem zasledil, da  bi cerkev v javnosti posredovala bolnikom tako pomembno sporočilo. Namesto tega pa bolnikom priporočajo bolniško maziljenje, ki naj bi trpečim pomagalo v več pogledih. V knjigi Pereča pravna vprašanja je avtor Stanislav Slatinek opisal to cerkveno terapijo, citiram: »Apostolska Cerkev pozna poseben obred v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešino Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni.« Izročilo je v tem obredu spoznalo zakrament bolniškega maziljenja. Zelo pomembni so tudi učinki tega zakramenta. Bolniku podelijo: milost tolažbe, miru in srčnosti za premagovanje težav, ki so lastne hudi bolezni ali starostni oslabelosti, odpuščanje grehov in moč, da se tesneje združi s Kristusovim trpljenjem.  Zakrament bolniškega maziljenja lahko prejme med drugim: vsak vernik, ki je že pri pameti, pa čeprav v trenutku prejemanja ni pri pameti. To sposobnost prejme otrok, ko dopolni sedem let starosti, čeprav še ne more v polnosti izvrševati svojih pravic. V smrtni nevarnosti se bolniško maziljenje sme podeliti tudi vernikom, ki so bili kaznovani z izobčenjem ali interdiktom, prav tako pa drugim kristjanom, ki niso v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo, če se upoštevajo predpisani pogoji.«

Ali ni takšna terapija, ki jo cerkev izvaja v imenu Jezusa Kristusa, norčevanje iz bolnikov? Kdor ima možgane, naj razmisli. Kje je zapisano, da mora človek na poti k Bogu svoj razum pustiti pred cerkvenimi vrati?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Bivši papež je ščitil avstrijskega pedofilskega kardinala

Ponedeljek, September 20th, 2010

Valu obtožb zaradi katoliški pedofilov, ki se v zadnjih mesecih zgrinjajo na Vatikan in sedanjega papeža, ni videti konca. Toda potrebno je povedati, da tudi prejšnji papež Janez Pavel II ni storil veliko, da bi naredil čistilno akcijo v svojih vrstah. Celo nasprotno. V knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, avtor Joe Rigert navaja, da je poljski papež vse do smrti ščitil avstrijskega pedofilskega kardinala. Citiram odlomek: »Ob obisku v Rimu sem poskušal ugotoviti, ali niso morda težave v irski cerkvi odraz kulture spolne hipokrizije, ki vlada v samem Vatikanu. Pravzaprav je dal zgled sam papež Janez Pavel II. s svojim odzivom

na dokaze o spolnem prestopništvu njegovega konservativnega zaveznika in prijatelja, kardinala Hansa Hermanna Groerja iz Avstrije. Zamižal je pred vsemi dokazi o spolnih zlorabah in zavrnil zahteve po preiskavi, molčal je ob trpljenju žrtev zlorab, potem pa je kardinala neobrzdano hvalil ob njegovi smrti. Ta primer je zelo pomemben, saj zgovorno kaže na mentaliteto, ki vlada v vrhu rimske cerkve, ko gre za vprašanja spolnosti.

Leta 1986 je Janez Pavel imenoval benediktinskega duhovnika Groerja za nadškofa; dve leti pozneje je bil povišan v kardinala. Ne le da je bil konservativec, Groer je z Wojtylo delil tudi

fanatično vero v devico Marijo. Več kot očitno pa je, da mu Devica ni služila kot vzornica, ko je šlo za njegovo osebno moralo. Leto 1995 je prineslo osupljiva razkritja: potem ko je kardinal javno obtožil nekatere duhovnike spolnega nadlegovanja fantov, je pet nekdanjih semeniščnikov obtožilo še njega, da jih je nadlegoval, ko je bil duhovnik. Eden od fantov, Josef Hartmann, je trdil, da ga je Groer ’silovito’ objemal, po francosko poljubljal, mu sedel v naročje, drgnil penis in ga vsepovsod ljubkoval, včasih tudi medtem, ko je telefoniral. ‘Sam sebi sem se zdel kot … njegova vlačuga,’ je povedal Hartmann v pogovoru. Takrat je bil star 14 let. V moji raziskavi je bil ta primer tako zelo pomemben zato, ker je pokazal, kako se je na spolno zlorabo odzival papež. Pravzaprav se pet mesecev sploh ni odzival; potem pa je Groerja branil pred ‘nasilnimi napadi’ in se mu zahvaljeval za ‘plemenito in zvesto’ služenje cerkvi. Ko je Groer končno odstopil s položaja dunajskega nadškofa, je papež trdil, da je to naredil prostovoljno, zaradi svoje starosti – imel je 75 let. Niti z besedo pa papež ni povezoval odstopa z domnevnimi zlorabami.

Toda to je bil šele začetek zgodbe. Duhovnik, ki je trdil da je bil tudi sam žrtev Groerjevega spolnega zlorabljanja, je povedal, da je že pred desetimi leti opozoril pristojne v benediktinskem semenišču v Gottweigu, med drugimi tudi opata Clemensa Lashoferja, da je Groer ‘nagnjen k homoseksualnosti’.  Odziv je bil značilen: cerkvene oblasti so bile do Groerja skrajno prizanesljive in so zadevo zadržale znotraj svojega kroga. Opat Lashofer je poskušal Groerja in njegovega tožnika prepričati, naj ‘zacelita rane in s pogovorom rešita spor’. Pri tem pa ni niti poskušal ugotavljati, ali ni morda Groer zlorabil še koga. Vatikan pa je bil v zvezi z Groerjem še bolj malomaren. Ko se je pripravljalo njegovo imenovanje za nadškofa, se papeški nuncij ni pozanimal za Groerjevo preteklost, kar je povsem v nasprotju z običajnim poizvedovanjem o kandidatih. Pri Groerju je šlo vse po hitrem postopku in je imel prej in potem poseben status. Celo potem, ko je končno odstopil s položaja nadškofa, pa ga je opat Lashofer imenoval za priorja, drugega po položaju v samostanu v Gottweigu. Groer je na tem položaju ostal tri leta, vse dokler se niso pojavile spet nove obtožbe o posilstvih in v Avstriji izzvale množične proteste. Šele takrat je Vatikan na prošnjo opata Lashoferja prosil benediktince, naj raziščejo početje svojega kardinala, toda tudi tokrat naj bi vse ostalo znotraj njihovega družinskega kroga. In šele takrat je papež zahteval od Groerja, naj se odreče vsem svojim položajem v cerkvi in zapusti Avstrijo. Celo po tem pa je Groer kršil dogovore in se pri obredu krsta javno pojavljal v svoji škrlatni opravi. Ko je pri 83 letih umrl, se mu je Janez Pavel zahvaljeval za ‘veliko ljubezen do Kristusa in do cerkve’.«

Janja Škrjanc, Borovnica

  • Share/Bookmark

Po katoliškem nauku je potrebno neposlušne sinove ubiti s kamenjanjem

Sobota, September 18th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042385459 poročajo, da Vatikan razmišlja o diplomatskem posredovanju pri primeru Iranke, obsojene na bičanje in smrtno kazen s kamenjanjem. Tiskovni predstavnik Vatikana Federico Lombardi je dejal, da Vatikan „ta primer spremlja s posebno pozornostjo“ in poudaril, da je stališče „Cerkve glede smrtne kazni znano vsem“, kamenjanje pa je med najbolj brutalnimi različicami tega.

Gospod Lombardi ima prav, da je stališče cerkve glede smrtne kazni znano vsem. Predvsem tistim, ki poznajo vsebino Biblije. V njem je namreč zelo veliko citatov, ki pozivajo ljudi k ubijanju, vojni, smrtni kazni. Biblija zapoveduje tudi kamenjanje do smrti, primer: »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: “Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.”Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)«

Glede na to, da je stara zaveza podlaga tudi koranu, lahko upravičeno domnevamo, da so obsodili Iranko na smrtno kazen s kamenjanjem na osnovi krvavih, okrutnih napotkov, ki jih kar mrgoli v stari zavezi.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v Pobudi za prepoved delovanja katoliške cerkve (13.6.2008) med drugim glede protiustavnih citatov Biblije zapisalo: »Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: “Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!” (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: “Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha … imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on – delujoč v njih in po njih – hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo.” (2 Tim 3, 16-17)  Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: “Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana.” (121) “Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti).” (123)

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo Biblije, izobčila. Tako je določila: “Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridenski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen”. (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)«

Janez Škorjanc

Šentjanž pri Dravogradu 112

2373 Dravograd

  • Share/Bookmark