Arhiv za Avgust, 2010

Duhovniški poklic ne prihaja od Boga

Ponedeljek, Avgust 30th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042345031 so objavili izjavo papeža, ki je v težkih časih cerkve dejal: “Mladi, ne bojte se, če vas Gospod pokliče v duhovniško službo”.

Nekateri ljudje se sprašujejo ali res klic po duhovniškem poklicu prihaja od Boga? Na italijanski TV-Erde&Mensch, v oddaji Leto duhovnikov, 1. del. so gostje predstavili drugačna stališča, citiram: »Jezus iz Nazareta ni bil duhovnik. On je bil človek ljudstva. Kot vémo, je bil po poklicu tesar. Ni bil prijatelj duhovnikov. V opozorilih v papeževi Bibliji lahko preberemo naslednje: Jezus je rekel: »Gorjé vam pismouki in farizéji, vi hinavci«! Te besede ne zvenijo kot besede prijatelja duhovnikov. Torej, Jezus zagotovo ni bil duhovnik. Jezus je čisto zavestno rekel »Sledite Mi!«, torej Jezusu, Kristusu! O sledénju kakšnemu  župniku, pastorju ali duhovniku ni govoril. Duhovnik opravlja poklic, ki pa s pozivom od zgoraj, od Boga, nima nič opraviti. Jezus, Kristus, nas je véndar učil, da je vsak človek, torej vsak od nas, Božji tempelj, in da mogočni Duh neskončnosti, vsevédni Bog, biva v nas, v vsaki duši. Zaradi tega nam je Bog veliko bliže kot nek duhovnik, bliže kot naše roke in noge. Bog je pričujóč v nas. Da, na koga naj se obrnemo? Končno edínole na Boga, našega Očeta, in na Kristusa, našega Odrešitelja. Če je On tako blizu, torej v nas, lahko véndar vsako molitev povemo Njemu, molimo k Njemu v nas samih. Ne potrebujemo torej nobenega duhovnika, nobenega župnika, nobenega pástorja. Mi sámi smo Božji tempelj in Bog biva v nas. Torej ne potrebujemo takó imenovanih cerkvá iz kámenja. Bog ne potrebuje kultov, ne potrebuje rituálov. On potrebuje srca ljudi, ki v sebi iščejo in najdejo Boga.

Švicarski profesor teologije Hérbert Haag je v svoji knjigi napisal: »V  teologiji so si enotni v tem, da Jezus ni hotel ustanoviti cerkve, zaradi tega tudi ni mogoče, da bi hotel neko določeno cerkveno struktúro.«

Ali ni čudovito, da nam je Bog, naš Oče, dal po Mojzesu Deset zapovedi in Jezus, Kristus, kot Jezus iz Nazareta čudoviti nauk sprave, na prímer Govor na gori? Če upoštevamo Deset Božjih zapovedi in Govor na gori in po tem postopoma živimo – kajti kdo je že popoln – se počutimo povezani z vélikim Duhom v sebi. Čemú potem duhovnik?«

Slavko Brumen, Križe

  • Share/Bookmark

Ali cerkev res že skozi stoletja sledi Kristusu?

Nedelja, Avgust 29th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042335972 je papež Benedikt XVI. izjavil: “Cerkev je preko stoletij sledila Kristusu in promovirala dostojanstvo in pravice otrok.” Ob tako predrznem izkrivljanju resnice o krvavi zgodovini katoliške cerkve, ki je v imenu ljubečega Boga in kneza miru Jezusa Kristusa, pobila več kot sto milijonov ljudi, bi rad citiral odlomke iz italijanske TV-Erde&Mensch, oddaja Leto duhovnikov, 2. del:

»Prva klimatska katastrofa našega štetja je bila duhovna in družbena klimatska katastrofa. Povzročila jo je nastajajoča katoliška cerkev. Katoliška cerkev je celo zemljo prekrila s klimo grožnje z »večnim prekletstvom«. Vsepovsod, kjer je dobila vpliv in moč, je ustvarila klimo zastraševanja, strahu pred nasiljem, klimo groze, klimo strahu, da bi bili za stalno izpostavljeni, klimo strahu pred fanatičnim religiozno pogojenim terorjem, ki so ga v glavnem izvajali duhovniki.

Mogočniki katoliške cerkve, papeži torej, so ogromne predele na zemlji dali prekriti s krvavo sledjo nepredstavljivih razsežnosti, kakršne še ni bilo. Najokrutnejše zločine, kakršnih so nasploh zmožni le najbolj perverzni zločinci, so odobrili, zagrešili ter zaukazali duhovniki katoliške cerkve. Izvajali so jih njihovi pripadniki, ki so bili poslušni katoliški cerkvi in papežem.

Stoletja je trajalo morjenje, sežiganje, križanje in mučenje; skozi stoletja so pohabljali, pobijali, klali in razkosavali, sekali noge in roke, pri živem telesu odstranjevali drobovje; skozi stoletja so do smrti mučili ljudi na kolesu in jih pohabljali, jim sekali glave in jih natikali, jim rezali ušesa, ustnice in prsi, jim prebadali oči in jih trgali iz očesnih jamic, jim rezali jezike pri živem telesu in na umrlih, jih razčetverjali, natikali na kole, jih žagali in obešali, mučili z razbeljenim železom in jim povzročali še razne druge najhujše bolečine, ki se lahko porodijo samo v bolnih možganih ali pa si jih je moral izmisliti sam hudič. Če ne verjamete, si to sami preberite pri Karlu Heinzu Deschnerju, Horstu Hermannu, Karstenu Frerku in pri drugih.

Toda to se še nadaljuje. Skozi stoletja so ljudi puščali umirati od lakote, zapirali so jih priklenjene na verigo, jih pustili žive zgoreti na grmadi, jih utapljali v vodi, jih davili in zasužnjevali, jim odrekali vse človeške pravice. Vse to brez prestanka, milijonkrat, mnogo stoletij.

To je zadelo vse: dojenčke, otroke, može, žene, starčke, bolne, prizadete – vse, vse so brez usmiljenja umorili, baje v čast boga in konec koncev za povečanje moči Rimskokatoliške cerkve.

Posest in imetje umorjenih si je pogosto takoj prilastila cerkev. Pogosto so zaradi majhnega prestopka zasužnjili cele družine– često je šlo le za blatenje – in to vse do tretje ali četrte generacije. Na ta način so uničili cele družine.

Kaj je svetu prineslo neprestano sklicevanje na Jezusovo smrt na križu, če Njegovega nauka ne živijo, če ga teptajo? Je s pomočjo katoliškega nauka svet postal boljši in svetlejši?

In zdaj se boste mogoče vprašali: Ali imajo cerkev in  duhovniki, o katerih smo slišali, kaj opraviti z Jezusom, Kristusom? Ta cerkev naj bi imela nekaj opraviti s Kristusom Boga, knezom miru? Ta cerkev naj bi bila edina odrešujoča cerkev? In njeni duhovniki naj bi ljudi vodili k Bogu? – Kdor ima ušesa, naj sliši! Kdor ima možgane, naj razmisli! Kje pa je zapisano, da mora človek na poti k Bogu svoj razum pustiti pred cerkvenimi vrati?

Katoliška cerkev je ustvarila klimo brez primere, ki zastruplja družbo, in je še danes prisotna v številnih vaseh na katoliških področjih. Toda z Jezusom, Kristusom, to zares nima nič opraviti.

Moške, mladeniče in starejše dečke so na silo vpoklicali v vojsko, in so s cerkvenim blagoslovom krvaveli in izkrvaveli na bojiščih mogočnikov. Ženske in otroci v vaseh in mestih so stradali in umirali od lakote v umazanih in higiensko najslabših razmerah. Duhovniki so blagoslavljali orožje in z besedami: »Bog to hoče!« vojakom pomirjali slabo vest in strah.

Cerkev je ustvarila klimo, ki je prizadela cele dežele in kontinente ter neštete generacije za stoletja dolgo pahnila v strah in grozo, kar se prek podzavesti ljudi nadaljuje še danes.«

Slavko Brumen, Križe

  • Share/Bookmark

Večina staršev krsti otroke zaradi strahu

Sobota, Avgust 28th, 2010

Mariborčanka Nataša Tkalec, ki je na minulih volitvah kandidirala na listi Zelena koalicija, se med drugim zavzema za to, da starši ne bi s krstom vsiljevali vero svojim otrokom. Po njenih besedah ima vsak otrok pravico, da se sam odloči v kaj bo verjel, kateri veroizpovedi bo sledil, ali se bo krstil, to pa je možno šele takrat ko začne razmišljati s svojo glavo. Eden od njenih sinov je danes mami hvaležen, da ga ni ob rojstvu včlanila v nobeno institucijo in mu tudi ni vsiljevala nobene vere.

Nataši se zdi prisilni krst dojenčkov nepošten in podcenjujoč do otrok, kajti s tem ga na nek način ožigosamo in včlanimo v neko organizacijo brez njegove privolitve. »Po mojih izkušnjah večina staršev krsti otroke zaradi tradicije, brez da bi se sploh zavedali odgovornosti do tega početja. Če vprašam starše zakaj so krstili otroka, je najbolj pogost odgovor: Zato ker to vsi delajo! To je zame čredni nagon. Ali pa v strahu rečejo: Ja kaj bodo pa ljudje rekli, če ne bo krščen?,« je dejala sogovornica, ki vseh svojih treh otrok, kljub hudemu ogorčenju nekaterih sorodnikov, ni dala krstiti. »Starši od bivšega in sedanjega moža so želeli, da s krstom včlaniva otroke v katoliško cerkev, vendar sem jaz vztrajala, da tega ne bova naredila. Mož bi morda zaradi ljubega miru še popustil, jaz pa sem bila odločno proti temu dejanju, ki je tudi protiustavno,« razlaga Nataša, ki vzgaja otroke tako, da bodo čimbolj samostojno razmišljali. Njen osemnajstletni sin Jean Robert je hvaležen mami, da ga ni krstila in s tem programirala, kajti sedaj si v teh letih lahko sam izoblikuje pogled na svet. »Ker v otroštvu nisem bil indoktriniran z nobeno religijo, imam sedaj bolj kritičen pogled na mnoge stvari, tudi na cerkev. »V cerkvi je veliko dvoličnosti. Po eni strani trdijo, da je Bog ljubezen, toda hkrati pa pravijo, da ta isti ljubeči Bog pošilja vse ljudi, ki niso v katoliški cerkvi, v večni pekel,« je dejal sin iz drugega zakona, ki mu je stara mama pri devetih letih rekla, da bo šel v pekel, če ne bo krščen. Takrat ga je postalo tako strah, da se je hotel krstiti in prepričati v to še mamo Natašo. Jean Robert je danes prepričan, da cerkev z grožnjami o večnem peklu samo želi kontrolirati ljudi, da bodo njim poslušni. Kako pa Nataša odgovarja na argument cerkve, ki vstop dojenčka v cerkev enači z vstopom otroka v osnovno šolo? »Otrok se ne odloči za svoj poklic pri sedmih letih, ampak šele pozneje,« je bila kratka temperamentna Mariborčanka, ki pravi, da človek ne potrebuje cerkve, zato da ne dela zla. Tudi sicer je zelo kritična do te institucije, kajti prepričana je, da kaznujoči katoliški bog, ki ga je ustvarila cerkev, nima nič opraviti s pravim Bogom. Na njeno podobo o cerkvi je vplivala tudi zgodba izpred nekaj let, ko je izvedela, da mariborski otroci s cerebralno paralizo nujno potrebujejo vozičke. Odšla je do enega od mariborskih župnikov, za katerega so rekli, da je v redu, in ga prosila, če bi lahko cerkev z njegovimi farani pomagala pri zbiranju finančnih sredstev. »Odgovoril mi je, da z verniki zbirajo denar za obnovo cerkve. Nisem mogla verjeti, da mu opeke pomenijo več kot otroci, ki nujno potrebujejo pomoč,« je razlagala Nataša, ki bi v primeru izvolitve v parlament dala besedo tudi za živali. »Že otroke v osnovnih šolah bi morali osveščati o pravicah živali in njihovemu trpljenju, ki jim ga povzroča okrutni človek. Dobro bi bilo, da bi v šolah predvajali dokumentarni film Naš vsakdanji kruh, ki med prikazuje kako nastane zrezek,« meni prijateljica živali in dolgoletna vegetarijanka. Njen najmlajši sin, štirinajstletni Nathan se je pri sedmih letih, ko je v neki brošuri videl slike klanja živali, odločil, da ne bo več jedel mesa. Nataša je mnogim ljudem tudi poznana iz forumov o živalih, kjer pod imenom Natawe na koncu vedno citira indijansko modrost: »Ko bo posekano zadnje drevo, ko bo zastrupljena zadnja reka, ko bo ulovljena zadnja riba, takrat boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.«

Damjan Likar

  • Share/Bookmark

Ali blagoslovi motorjev pomagajo voznikom?

Četrtek, Avgust 26th, 2010

Vsako pomlad potekajo v nekaterih župniščih tradicionalni blagoslovi motorjev, motoristk in motoristov. Cilj cerkvenega blagoslova je zaželeti motoristom srečno vožnjo in prositi za božjo naklonjenost na cesti. Čeprav so ti blagoslovi izredno množični, pa statistika kaže, da na naših cestah vsako leto umre izredno veliko število motoristov. Kako je možno, da je toliko žrtev med motoristi, kljub številnim blagoslovom?

Tudi sam se že nekaj let motorist in še nikoli nisem bil na blagoslovih motorjev. Zakaj ne? Naj pojasnim. V čigavem imenu župnik podeli blagoslov motoristom? To stori v imenu cerkve in njihovega poganskega, katoliškega boga, ki pa nima nič skupnega s pravim Bogom ljubezni. Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43)

Kdor torej sprejme blagoslov od duhovnika, je v vsakem primeru »blagoslovljen« – namreč z nebožjo energijo te religije. Resnično veren človek, ki se trudi, da se v svoji  notranjosti poveže z Bogom, bo verjetno rekel: Blagoslov želim izključno od Kristusa, od resničnega, večnega Duha, ki biva v vsaki duši in v vsakem človeku. In blagoslov večnega Duha lahko sprejmem, ko oprostim, obžalujem svoje grehe, jih očistim, če je možno, poravnam storjeno škodo ali krivico in nedobrega več ne delam. Če več ne delam grehov, ki sem jih spoznal, priteka v mojo dušo blagoslov Kristusa Boga, Njegova svetloba in moč. Zame je jasno, da Bog ne blagoslavlja po papežih in duhovnikih, ampak da blagoslovi vsakega človeka, ki živi po Desetih Božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na Gori.

Toda zakaj potem nekateri mislijo, da potrebujejo župnika? Ne potrebuje človek župnika, ampak župnik potrebuje človeka. Kajti župnik živi od vernikov. Od njih jemlje in dobiva energijo in denar, da bi sam lahko živel in vzdrževal drago institucijo.

Janez Škorjanc

Šentjanž pri Dravogradu 112

2373 Dravograd

  • Share/Bookmark

Koliko je v resnici pravih katolikov v Sloveniji?

Sreda, Avgust 25th, 2010

Katoliška  cerkev ima v Sloveniji okoli milijon dvesto tisoč članov. Toda, če bi prešteli vse vernike, ki v nedeljo gredo k maši, potem bi bila ta številka bistveno manjša. Zakaj tako malo katolikov hodi k nedeljski maši? Če je katolikov več kot milijon, zakaj le redki katoliki na volitvah izberejo stranko ali kandidata, ki najbolj zagovarja cerkev, na primer stranko Nova Slovenija? Kako je možno, da le majhen vzorec katolikov nameni del dohodnine 0,5 odstotkov katoliškim ustanovam ali projektom, kot je denimo Karitas? Kaj se dogaja s slovenskimi člani katoliške cerkve, da tako izdajajo svojo organizacijo? Morda pa je problem v tem, da večina katolikov ni s srcem pri katoliški cerkvi, čeprav so uradno njeni člani in bi jo zato morali podpirati in braniti na vseh področjih. Kot dojenčki so bili prisilno krščeni in so tako tudi prisilno postali člani katoliške cerkve. Ko ti ljudje odrastejo, večina med njimi ne sprejme v srce katoliške vere ali so celo v krogu prijateljev kritični do te institucije. Toda kljub temu mnogi ostajajo člani RKC. Če bi se vsi takšni katoliki izpisali iz katoliške cerkve, koliko članov bi ostalo v RKC? Morda okoli sto tisoč. In to je v resnici realna številka pravih katolikov v Sloveniji. Vsi ostali še zbirajo pogum, da bi se izpisali iz cerkve, ali pa sploh ne vedo, da so člani RKC, ker o tem nikoli niso razmišljali in so jih starši krstili iz tradicije ali iz strahu pred sorodniki, češ kaj si bodo pa mislili, če našega otroka ne bi krstili. Katoliška cerkev se zaveda tega problema, da ima na sto tisoče nezvestih članov, katere je prisilno novačila v svojo organizacijo. Zato skuša svojim članom, ki hočejo izstopiti iz cerkve, v veliko primerih otežiti pot izstopa.  Mnogi duhovniki ustrahujejo takšne ljudi, češ, da bodo z izstopom pristali v večnem peklu, da bodo naredili največjo napako v svojem življenju, da bodo s tem izdali Kristusa in podobno. Dogaja se tudi, da župniki sploh ne želijo osebi dati podpisanega potrdila o izstopu, zato včasih mora posredovati odvetnik. Nekaj takšnih primerov je v Sloveniji rešil odvetnik Vladko Began. Kako bi se na primer počutil nek duhovnik, ki bi ga starši ob rojstvu včlanili v neko politično stranko, v času odraščanja pa bi spoznal, da mu ta politična opcija ne ustreza in bi želel izstopiti. Toda predsednik te stranke bi ga opozoril, da bo s tem naredil največjo in usodno napako v svojem življenju, da bo za večno preklet in da naj premisli, če res želi narediti ta korak. Ob tem bi mu dejal, da v njihovi stranki ne obstaja celovit izstop, temveč samo formalen, in da kljub temu na stranko še naprej vežejo dolžnosti, pravic pa nima več. Vsakemu razmišljujočemu človeku je jasno, da bi šlo v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Toda enake, vendar resnične zgodbe doživljajo mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz cerkve. Jasno je, da nikjer ni tako grobega omejevanja človekovih pravic, tako grobih teženj po absolutnosti kot znotraj cerkve. Naslednje leto bo v Sloveniji ponovno popis prebivalstva, v okviru katerega bodo ljudi tudi spraševali o njihovi verski opredelitvi. Kako se bodo opredelili katoliki, ki nikoli niso sprejeli katoliškega nauka in so bili v cerkev prisilno včlanjeni? Bodo izjavili, da so katoliške vere in s tem izdali svoje prepričanje in srce? Morda pa bodo zbrali pogum in že do takrat izstopili iz cerkve.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

Zakaj si RKC tako močno želi izobešati Kristusa na križu?

Sreda, Avgust 25th, 2010

V reviji Ona (5.1.2010) je bilo objavljeno pismo bralke, v katerem citira škofa Slomška na temo izobešanja razpel po domovih in vzgojnih ustanovah.

Iz škofovega izvajanja se da razbrati, da so zanj divjaki vsi, ki nimajo v svojih domovih izobešenega križa s truplom Jezusa Kristusa.

Navkljub škofovi bojazni nad našo nevernostjo še vedno po domovih visi polno razpel. Delno se to dogaja iz prepričanja ljudi, da s tem častijo Boga, delno pa preprosto iz nekritičnega pogleda na to tisočletno evropsko tradicijo.

Tiste hiše, v katerih so ljudje verni, hkrati pa se v kuhinjskih loncih prekuhavajo in cvrejo trupla živali, gotovo niso krščanske, temveč katoliške. In tistim na nek žalosten način razpelo tudi pristoji.

Krščanstvo je bilo s strani Vatikanske države dokončno zatrto nekje po letu 1.000 našega štetja, saj sta zadnji dve križarski vojni bili usmerjeni ne v Bizanc, temveč proti katarom in bogomilom na ozemlju današnje Francije in Balkana, ljudstvoma, ki sta resnično živeli po nauku in načelih Kristusa in ne papeža. Papeška vojska je na papežev ukaz pobila cela mesta z namenom dokončnega izkoreninjenja zadnjih zametkov pravega Kristusovega nauka, da se je lahko nato v Evropi dokončno uveljavila potvorjena varianta verovanja, ki spodbuja najnižje strasti, tudi prehranske, in kjer njeni protagonisti kopičijo bogastvo v večji meri, kot katera koli druga posveta organizacija.

Toliko o krščanskih hišah, ki to niso, saj jih krasijo katoliški simboli mučenja in trpljenja, ki so ustrezen simbol te cerkve, nikakor pa ne simbol Jezusa Kristusa in njegovega miroljubnega nauka, miroljubnega tako za ljudi, kot za živali.

Simbol razpela se je uveljavil šele stoletja po Kristusu in utrdil z ustanovitvijo rimske državne religije, to je Katoliške cerkve, ki s svojim zgledom in delovanjem ne sledi Kristusovim naukom, temveč deluje ravno v nasprotno smer. Razpelo predstavlja in je simbol komuniciranja Katoliške cerkve s preprostim človekom skozi celoten čas njenega obstoja.

Gospod Stres se zavzema za ponovno učvrstitev katolicizma v Sloveniji. In Uran je bil verjetno iz tega položaja odstranjen, ker je bil v tem pogledu premalo nasilen. Na primeru vodenja RKC s strani gospoda Rodeta in sedanjega našega ne-pokončnega odnosa glede meje s Hrvaško Vatikan zlahka vidi, kje smo šibki. Nimamo hrbtenice, da bi se uprli počasnemu prefinjenemu nasilju, ki nas s postavljanjem pred izvršena dejstva počasi politično razorožuje ter ekonomsko in ozemeljsko siromaši.
Koliko časa potrebuje človek, da dojame to preprosto igro, je včasih kar nerazumljivo. Še posebej zato, ker je danes na voljo toliko zgodovinskih virov, ki pričajo o tem, da simbol razpela ni predstavljal in ne predstavlja nič dobrega za človeka in njegovo življenje.
Je pa treba priznati, da se je takšna politika Vatikanu že bogato obrestovala. Zato si škof tudi upa zahtevati izobešanje simbolov mučenja, na zidove naših šol. In marsikdo v Sloveniji temu celo nekritično prikimava, saj je to doživljal v svoji mladosti in se je na to navadil ter postal nekritičen.

RKC s takšnimi zahtevami želi Kristusa le še bolj čvrsto pribiti na križ, saj se ji zdi, da se ji v Sloveniji počasi snema z žebljev. Omenjena cerkev je vendarle sodobna naslednica farizejev, tistih farizejev, ki so Kristusa resnično pribili na križ. Kristus, največji prerok vseh časov, ki je razlagal pravico in resnico, je bil nevaren tedanji cerkvi in je nevaren tudi sedanji, saj s svojim zgledom in učenjem nudi Cerkvi neljubo ogledalo pri njeni borbi za vpliv, oblast in lagodno življenje na plečih neukih, zavedenih in prestrašenih vernikov.

Novi škof ve, da izobešanje križev v naših šolah ne bo šlo skozi, vendar stavi na to, da se bo v naši deželi zaradi pomiritve ‚skaljenih odnosov‘ slej ko prej iskala srednja pot, to pa pomeni, da se Katoliški Cerkvi zopet nekaj da.

In če to počneš dovolj pogosto, se tudi iz polovičk da zgraditi, kar si v končnem želel, to pa je v našem primeru ponovna nadvlada katolicizma nad državo in civilno družbo, kot je to še vedno v zahodni Evropi, kjer vpliva cerkve ni oslabil drugi antipod pravice in resnice, to je komunistični režim.

Slovenija bi morala v takšnih primerih reagirati zelo ostro. Za vsako takšno nelegitimno, vendar javno izpostavljeno izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika bi morala nasilni cerkvi vzeti del že pridobljenih „pravic“, pa bi se slednja hitro umirila in prenehala s svojimi nečednimi zahtevami.

Če se želimo podobnim pritiskom v bodoče izogniti, je oster odziv s strani naše države gotovo smiseln in upravičen, dvomim pa, da bodo to sprevideli tudi naši veljaki v vladi, ne glede na to, ali so trenutno na oblasti ‘levi’, ali ‘desni’.

Pustimo se presenetiti….

Tomaž Grom, Vrhnika

  • Share/Bookmark

Bumerang za katoliško cerkev?

Torek, Avgust 24th, 2010

STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome pa so zamenjali več protivlomilnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva? Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila. Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.

Slavko Brumen, Križe

  • Share/Bookmark

Kdor ne verjame v Marijino vnebovzetje, je izobčen

Nedelja, Avgust 15th, 2010

Od leta 1992 imamo tudi v naši državi 15. 8. praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike Slovenije, po kateri sta cerkev in država med seboj ločeni. Dogma, da je Devica Marija tudi telesno vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma leta 1950 s strani papeža Pija XII. V knjigi Vera cerkve piše: »Naš Odrešenik, Marijin sin, je vsekakor moral razen večnega Očeta častiti tudi svojo ljubo mater. Ker pa ji je mogel izkazati tako veliko čast, da bi jo obvaroval nedotaknjeno od grobne trohnobe, je treba verovati, da je to resnično storil.« Tukaj se postavlja vprašanje zakaj cerkev Jezusu podtika besede, ki jih On nikoli ni izjavil. Rekel pa je, da naj častimo samo Njegovega očeta in nikogar drugega. V knjigi Vera cerkve nadalje beremo: »Marija je na čudovit način rodila Kristusa Gospoda, ki je bil že v njenem deviškem telesu glava cerkve. Marija, presveta mati vseh Kristusovih udov, je sedaj v nebesih ožarjena s slavo po telesu in po duši ter kraljuje skupaj s svojim Sinom. S svojim vedno močnim varstvom naj kakor v preteklosti tako tudi danes varuje cerkev ter njej in vsemu človeškemu rodu končno od Boga izprosi mirnejše čase.« Marija je torej vstala iz groba s telesom in nato je po katoliškem nauku s telesom šla v nebesa? Kako se bo Marija znašla v nebeških območjih, če ima kot edino žensko bitje materialno telo? Človek, ki bi pri tej dogmi o Marijinem vnebovzetju, uporabljal razum, bi se lahko vprašal: Ali mogoče telesna Marija v breztelesnih nebesih težko diha? Ali je brez hrane? Kam hodi na stranišče? Malo smisla ima, da bi to poskušali vsaj približno pojasniti. Gre za protislovnosti papeške nezmotljivosti, ki od časa do časa peljejo tudi do logičnih bizarnosti. Seveda je moral Vatikan v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot logičen in zdravorazumski. Vrhunec absurda je, da so katoliška prekletstva nad tistimi, ki ne verjamejo v Marijino vnebovzetje, izrečena v imenu nesebične ljubezni Jezusa Kristusa. On od ljudi ni zahteval, da verjamejo v absurde – kajti Bog, Vseduh, je modrost, svoboda in enost. Zato si tudi ni moč predstavljati, da mora vera v Boga vsebovati absurdnost za absurdnostjo.

Marijo označujejo kot nebeško kraljico. Jezus iz Nazareta o Svoji materi ni govoril kot o „božji materi“, ampak je to bila Marija, preprosta, skromna, Bogu predana ženska iz ljudstva. Ali morda  kult in čaščenje Marije z vsemi atributi – nebeška kraljica, mati božja, božja porodnica – služi temu, da nekako kompenzira globoko vsajeno slabo vest katoliške cerkve: zaničevanje žensk, ki traja že od ustanovitve cerkve pred skoraj dva tisoč leti.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

  • Share/Bookmark

V katoliški cerkvi vsak dan kikirika petelin, ker izdajajo Jezusa

Nedelja, Avgust 15th, 2010

Na strani http://www.delo.si/clanek/117054 so objavili izjavo Shenphena Rinpoče, tibetanskega budističnega lamo, ki je prepričan, da je blagoslavljanje orožja (ladje Slovenske vojske) neprimerno ter v globokem nasprotju z etičnimi načeli, ki jih učijo pristne religije. »Ne razumite me narobe, moje besede niso niti najmanj uperjene proti krščanstvu (do Jezusa gojim globoko spoštovanje), temveč grajajo to, kar so nekatere ustanove storile z Njegovim naukom,« so Rinpočejeve besede o »farizejih 21. stoletja«, pri čemer se budistični lama sprašuje, »koga bi Kristus nagnal iz svojega templja v 21. stoletju, potem ko so koncil za koncilom popačili njegovo sporočilo«.

Lama je z drugimi besedami povedal, da je katoliška cerkev izdala Jezusa. Kot je znano, je Peter Jezusa trikrat izdal, nakar je kikirikal petelin. Toda Peter je svojo izdajo vsaj obžaloval, cerkev pa še danes ne priznava, da je izdala in izdaja Jezusa, saj njen nauk z Njim nima prav nič opraviti. Lahko bi rekli, da v katoliški cerkvi vsak dan kikirika petelin. S čim cerkvena institucija izdaja Jezusa? Poglejmo samo nekaj pomembnih točk, v katerih se nauk katoliške loči od Jezusovega nauka.

Jezusov nauk je miroljuben, zelo jasno uči naj ljubimo celo svoje sovražnike. Cerkev zagovarja upravičenost t.i. pravičnih vojn.

Jezus ni nikogar postavljal za božjega namestnika. Učil je, naj izpolnjujemo njegove nauke in molimo k Očetu v tihi kamrici. Učil je, naj si bomo med seboj enaki, cerkve pa so postavile duhovniško hierarhijo, ki z nazivi, bogatimi oblačili in razkošnimi zgradbami utrjuje svojo vlogo. Zelo zanimivo izjavo glede namena razkošnih zgradb lahko preberemo v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, 1.del., izdajatelj Verlag das Wort. Citiram: »Med drugim je zanimivo, kaj duhovniška kasta misli o svojih vernikih. Pri tem se je papež Nikolaj V. razkrinkal, ko naj bi bil rekel: „Da bi v možganih neuke množice dosegli trajna prepričanja, mora obstajati nekaj, kar nagovori oko. Vera, ki se opira edino na doktrine, je lahko le šibka in omahljiva. Če pa bo avtoriteta Svetega sedeža vidna v majestetičnih zgradbah, ki dajejo videz, kot da jih je ustvaril Bog, bo vera rasla. “ – In kaj je rekel Jezus? On je govoril: „Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja“ (Mt 6, 19), govoril je o tem, da je človek tempelj Svetega Duha, da ne potrebuje zunanjih templjev in da lahko vsak v sebi najde Boga.

Papež se celo imenuje božji namestnik in sveti Oče, čeprav je Jezus jasno rekel: Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.

Jezus je učil, naj si na Zemlji ne zbiramo zakladov. Cerkev jih je mnogokrat pridobila povsem nezakonito in jih ni nikoli vrnila. Je cerkveni odnos do bogastva vzor uresničevanja Jezusovega nauka in prispevek k reševanju nepravične delitve dobrin na svetu?

Namesto da bi v prvo vrsto postavila uresničevanje Kristusovega nauka in ga udejanjala kot prva, ponuja ljudem obrede, priprošnje k svetnikom, čaščenje Jezusove matere, čaščenje relikvij, kar nima z Jezusovim naukom nič skupnega, temveč se direktno navezuje na razne poganske kulte (kult Mitre, Izis ipd).

Jezus je obsojal duhovščino z njenimi žrtvovanji živali. Cerkev je skušala prikriti, da se je Jezus zavzemal za živali. Od starozaveznega žrtvovanja živali Bogu je danes cerkev naredila še korak dlje: zagovarja žrtvovanje živali v korist človeka: za človeško gurmanstvo, za lovsko zabavo in v grozljivih poskusih, ki naj bi človeku prinesli zdravje in blagostanje.

Ob vseh teh nasprotjih ni moč trditi, da je to Kristusova cerkev, ampak, da cerkev Kristusovo ime zlorablja. Največje tegobe današnjega sveta so vojne, revščina in uničevanje narave. Vsak lahko sam presodi, kaj je o tem učil in živel Jezus iz Nazareta in kaj uči in kako živi Katoliška cerkev.

Slavko Brumen, Tržič

  • Share/Bookmark

Bivši jezuit: Pomoč nekaterim Židom v drugi svetovni vojni je bila zelo pokvarjena igra Vatikana

Petek, Avgust 13th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042372114 so objavili tekst o tem, da naj bi papež Pij XII., kontroverzni duhovni vodja v času druge svetovne vojne, rešil več tisoč Judov, katerim je skrivno urejal vize, da so lahko pobegnili iz nacistične Nemčije, trdi dr. Michael Hesemann, nemški zgodovinar.

Bivši, visoko rangirani jezuitski duhovnik Alberto Rivera prav tako v svoji knjigi Vatikanske ubice (Vatikanski morilci, op.a.), piše, da je Vatikan pomagal nekaterim Židom. Toda ali je bil namen te pomoči iskren? Rivera, ki je kot »insider« imel preveč informacij o prikritih načrtih katoliške cerkve in prikritih zgodovinskih dejstvih o zločinih Vatikana, zato so ga po izstopu iz cerkve tudi na vse mogoče načine želeli ubiti, pravi, da je bila »pomoč« nekaterim Židom še ena v vrsti pokvarjenih iger Vatikana. V knjigi opisuje, citiram: »Jezuiti so mojstri prevare. Vatikan je prevzel tisoče Židov, ki so se spreobrnili v rimokatoliško vero, in jih med vojno skril pod vatikanske griče. Zakaj? V primeru, če bi Hitler izgubil. Vatikan se vedno zaščiti v primeru, če se jim načrti ne uresničijo. Na ta način so lahko svetu proglasili, da so v bistvu oni tisti, ki so ščitili Žide pred Hitlerjem. Kakšna zlonamerna, umazana igra.« Rivera piše tudi o strategiji Vatikana po drugi svetovni vojni: »Nemčija je kapitulirala 9. maja 1945. Evropa je bila v ruševinah. Jezuiti so vedno pripravljeni za preobrat, vedno so imeli pripravljene previdnostne ukrepe v primeru poraza v drugi svetovni vojni, in to so bili: storiti vse, da bo vsak verjel, da Vatikan ni imel nič z vojno, biti prepričan, da bodo uporniški duhovniki, nune in redovniki, ki so bili proti Vatikanu, uničeni v koncentracijskih taboriščih, in potem prikazati svetu, da so tudi privrženci papeža bili preganjani, ukazali so določenim katoliškim družinam in njihovim duhovnikom, da ščitijo Žide v svojih hišah, tako, da v prihodnosti to izpade kot dober javni material za filme, knjige… Potrebno je pripomniti, da so ti Židi že bili spreobrnjeni v katoliško vero.«

Janez Škorjanc

Šentjanž pri Dravogradu 112

2373 Dravograd

  • Share/Bookmark