Arhiv za Julij, 2010

Zakaj cerkev in država tako dobro sodelujeta

Petek, Julij 30th, 2010

Čeprav sta po slovenski ustavi država in cerkev ločeni, država vsako leto nameni ogromno denarja za financiranje že tako izjemno bogate cerkve. Mnogi se sprašujejo zakaj država plačuje cerkvi, če pa ima sama več kot dovolj sredstev. V svetovnem merilu je katoliška cerkev težka več tisoč milijard dolarjev, večino tega denarja si je v preteklosti pridobila na nezakonite načine. Moje mnenje je, zakaj država in cerkev tako dobro sodelujeta, ker imata skupni cilj. Ta cilj je obdržati množico v strahu, nevednosti in revščini. Prestrašenim, nevednim in revnim ljudem je najlažje vladati. Poudariti je potrebno, da je takšno vodenje ljudi država kopirala od cerkve, ki je imela stoletja glavno družbeno vlogo in moč in je že od vsega začetka izkoriščala množice. Kako temu cilju sledi cerkev? Tako, da med verniki ustvarja napačno podobo o Bogu in Kristusu in jim na ta način preprečuje, da bi v svoji notranjosti začutili Božjega Duha. S svojo pogansko, zunanjo religijo, polno ritualov, dogem, obredov vodijo čredo ovac stran od Boga. Če bi namreč verniki spoznali, da je Bog prisoten v vsakem človeku, h kateremu se lahko kadarkoli obrnejo, potem bi ugotovili, da ne potrebujejo duhovnikov, ki naj bi bili po cerkvenem nauku božji posredniki. Cerkev je tudi potvorila in prikrila preprost Jezusov nauk, ki vodi vsakega človeka v svobodo. Namesto tega je s strahom o večnem prekletstvu nase priklenila vernike, ki mislijo, da bodo pristali v peklu, če ne bodo poslušni duhovnikom in škofom in če se bodo izpisali iz cerkve. S svojim neizmernim bogastvom, ki ga ne želi deliti, cerkev jasno kaže, da se zavzema za čim večje razlike med bogatimi in revnimi. Revni človek ne razmišlja o Bogu ljubezni, on je preveč obremenjen s tem, kako bo nahranil sebe in svojo družino. In to je cilj duhovniške kaste. Za cerkev je največja nadloga duhovno ozaveščen človek, ki zna razmišljati s svojo glavo. Eden od takšnih je  bil Jezus iz Nazareta, ki so ga zaradi svoje modrosti tedanji duhovniki in pismouki spravili na križ. Tudi politika si ne želi ozaveščenih ljudi. Kajti s takšnimi ljudmi je težko manipulirati. Ozaveščen človek ve, da za preventivo ne potrebuje cepiv, da mu ni potrebno jesti živali…, da mu ni potrebno hoditi na volitve in s tem dajati energijo ljudem, katerim cilj so predvsem lastni interesi in interesi njihovih somišljenikov. Politika in države obstajajo samo zato, ker ljudje med seboj ne živimo v miru. Jasno je, da na začetku zgodovine človeštva ni bilo držav, ljudje so bivali v sožitju in harmoniji. Potem pa so nekateri posamezniki zaradi pohlepa hoteli imeti več zase in tako so se začele vojne za ozemlja. Ljudje so začeli deliti zemljo na moje in tvoje, kar je v dolgem časovnem obdobju privedlo do nastajanja meja, danes so to državne meje. Vse države na svetu so torej umetno ustvarjene zaradi konfliktov med ljudmi. Podobno velja za jezike. Si predstavljate kako veliko lažje bi se ljudje sporazumevali, če bi vsi govorili samo en jezik? Toda vse to je voda na mlin oblastiželjnim politikom, ki vsepovsod po svetu funkcionirajo po ego principu: deli, veži, vladaj. Zato je potrebno zelo z rezervo jemati izjave politikov, ko pogosto pravijo, da si želijo svetovni mir. Če bi vsi ljudje živeli v miru, tako v mislih, besedah in dejanjih, potem bi lahko tudi med seboj sodelovali. To pa si politika ne želi. Skoraj celoten državni aparat je usmerjen v to, da človeka skušajo obdržati v revščini, nevednosti in strahu in da ne bi spoznal kaj je cilj njegovega življenja na Zemlji. To pa je, da se nauči živeti v miru z vsemi ljudmi, s svetom rastlin, mineralov in živali ter tako postopoma čisti  svojo dušo, ki se lahko le popolnoma očiščena vseh bremen vrne nazaj v večno domovino.

Slavko Brumen, Tržič

  • Share/Bookmark

Po cerkvenem nauku homoseksualci nimajo pravice do življenja

Torek, Julij 27th, 2010

Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042376163 so objavili novico iz Italije, kjer je

magazin Panorama objavil zgodbo s fotografijami duhovnikov, ki so zahajali v gej klub, kjer so si privoščili občasni seks z neznanimi moškimi. Katoliška cerkev je po objavi zgodbe odgovorila s pozivom, naj se homoseksualni duhovniki, ki živijo dvojno življenje, razkrijejo in naj odstopijo iz duhovništva.

Da je homoseksulnost med duhovniki, tudi v Vatikanu, bolj razširjena kot mislimo, opisuje Joe Rigert v knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, citiram: »V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sem spoznal, da je homoseksualnost tam vsakdanji pojav – od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov. Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst, se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 ‘vabil’ različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve ‘fantov na klic’, ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.

Najbolj nenavaden je bil pogovor z Vladimirjem Luxurio, kar je umetniško ime Vladimirja Guadagne, dvospolnega plesalca in lastnika disko kluba, ki napada vatikansko sprenevedanje in hinavščino v zvezi s homoseksualnostjo (leta 2006 je bil izvoljen v italijanski parlament).  Luxuria mi je pripovedoval o duhovnikih, ki vodijo ‘fante na klic’ v svoja stanovanja, o duhovniku, ki so ga na našli na ulici preoblečenega v ženska oblačila, o dobro znanem monsinjorju, ki je homoseksualec. In kako ve, da je ta človek homoseksualec? Geji imajo za to šesti čut, je odgovoril. Luxuria je pripovedoval o svojih prizadevanjih za organizacijo svetovnega gejevskega ‘Dneva ponosa’, ki bi sovpadal s cerkvenim jubilejnim letom 2000. V okviru te akcije je nameraval razgaliti homoseksualce iz Vatikana, vendar si je pozneje premislil, ker je, kot je rekel, dobil grozilno pismo, v katerem so ga neznanci spraševali ali želi biti v grobu oblečen kot moški ali kot ženska. ‘Hinavščine je ogromno,’ je rekel.«

V knjigi opisuje tudi zgodbo gejevskega bivšega monsinjora Michaela Cashmana, ki je moral zatajevati svojo homoseksualnost in je zato svoje spolne potrebe tešil pri materi in njenih dveh otrocih, in to ne le enkrat ali dvakrat, temveč skozi obdobje nekaj let. Ko je odstopil s položaja, je cerkev obtoževal, da ga je s svojo ‘nesmiselno okrutno vojno proti gejem in lezbijkam’ potisnilav samozanikanje in samoobtoževanje – in celo na rob samomora. Rekel je, da ni sposoben živeti po cerkvenih načelih spolnosti, zaradi katerih se je že od pubertete dalje prisiljen pretvarjati in lagati.

In kakšen je sicer uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih? V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je čista božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki. Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in še seveda danes.

Niko Gorjup, Nova Gorica

  • Share/Bookmark

Zdravo svet!

Torek, Julij 27th, 2010

Dobrodošel na Blogos. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!

  • Share/Bookmark